Slovenski biografski leksikon

Tiffernus Mihael, magister artium, vzgojitelj in svetovalec württember. vojvode Krištofa, r. 1488 na Slov. neznano kje, u. 11. apr. 1555 v Stuttgartu (pok. na lastno željo v Stiftskirche). O T-u pripoveduje P. Trubar (gl. čl.), da so ga kot otroka ugrabili Turki in ga na begu pustili v taborišču; našel ga je Erazem Stich, meščan iz Laškega (= Tüffer, torej priimek po nem. obliki, a po humanist. navadi spominja tudi na ime 2 antičnih umbrij. mest Tifernum), ga vzel k sebi, dal krstiti in šolati. Med študijem na Dunaju je bival v študent. domu bursa agni (Trubar napačno b. animi) v »kranj. štipendiju« (tam je gotovo užival eno od štipendij Celjana B. Preprosta, SBL II, 497–8). S T-om je najbrž identičen neki Michael Tuergk de Tiffar, imatrikuliran apr. 1511 v glavni matriki dunaj. univ. (isti je 1512 vpisan v matriki artist. fakult. kot Michael Turck ex Tiffer), zagotovo pa gre za T-a v aktih artist. fakult. 4. marca 1523, ko doseže licenco Michael T. ex Gurkfeldt (?!); ker se s tem sprosti eno mesto Brikcijeve ustanove, pišejo kranjski stanovi 15. jun. 1524 konzistoriju dun. univ. (wir vernemen, das maister Michel Turgkh von beruertem Stipendium absteen wird) in predlagajo novega kandidata. T. v zim. sem. 1523/24 kot magister prevzame predavanja po Ciceronu De amicitia (Mgr. Michael Turckh); v nasl. l. figurira v aktih kot Michael T., zadnjič 19. marca 1527. Kmalu po tem datumu, očitno še 1527, je postal učitelj mladega württemb. princa Krištofa (1515–68), ki so ga imeli Avstrijci od jul. 1525 zajetega v Dun. Novem mestu (v literaturi se omenja večinoma l. 1526, včasih 1529, Krištof sam pa izjavlja v pismu 9. okt. 1530, ko prosi spodnjeavstrij. komoro za zvišanje plače njeg. učitelju M. T.: »der uns ietz in das viert Jar dient, als er ku. Mt. etc. Bewelch nach auf Gnad und unserm gueten Bedunken und Gefallen nach uns zu ainem Preceptor angenommen ist worden« = je vzgojitelj že 3 leta in zdaj teče 4.). Učenec je v T-ovih rokah napredoval v vseh predmetih, zlasti v latinšč. tako, da je sam zapisal »dass er sich zeitlebens mit männiglich wohl bereden konnte«. Krištof je s T-om dobil ne le dobrega učitelja, temveč tudi zvestega prijatelja in preudarnega svetovalca, ki je močno vplival na oblikovanje prinčeve osebnosti (gl. sočasne vire, mdr. Crusius: »optime de discipulo grato meritus«). Star. lit. pripoveduje, da je 1529 ob obleganju Dunaja rešil Krištofa pred neko turško patruljo. Gotovo je bil T. udeležen pri Krištofovi odločitvi, da na štaj.-kor. meji zbeži iz rok Habsburžanov (1532 naj bi v spremstvu ces. Karla V. potoval čez Alpe v Italijo in Španijo, tam bi ga vtaknili v samostan); na begu se je T. izkazal zvest in zanesljiv pomočnik (kasnejše trditve, da je rešil princa pred zasledujočimi špan. jezdeci, niso dokazljive; po tej tradiciji je T-a kot poosebljenje zvestobe v svojem ciklu pesmi o vojv. Krištofu opeval še romantik Gustav Schwab [1792–1850]). Ko je bil 1534 na Württember. spet vzpostavljen vojvoda Ulrih, Krištofov oče, je sina poslal na dvor franc. kralja Franca I. in spremljal ga je T., pa tudi pozneje, ko je bil ta v franc. službi, je zaradi skromnih Krištofovih dohodkov opravljal nehvaležno nalogo zakladnika. Po spravi med Karlom V. in Krištofom 1538 je cesar podelil T-u plemstvo, »ker se je odlikoval po svoji poštenosti, spretnosti, dobrih nraveh, kreposti in razumnosti« (bržčas si hotel s tem pridobiti Krištofa). Ko je Krištof dobil 1542 od Ulriha namestništvo v grofiji Montbéliard (Mömpelgard), je T-u zaupal najpomembn. vladne posle: 1543 urejal vprašanje v zvezi s Krištofovo poroko s hčerjo mejn. grofa Jurija Brandenburško-ansbaškega na ansb. dvoru; 1544 postal Krištofov kancler. Gotovo sta bila tudi v verskih vprašanjih podobnih nazorov in skupno prestopila v protestantizem; ko pa je Krištof postal 1550 württemb. vojvoda, je šel T. z njim v Stuttgart in bil do smrti njegov svetnik (prosilci so se obračali na T-a za posredništvo pri vojvodi, ker je njeg. beseda veliko zalegla), čeprav se je zadnja leta zaradi bolehnosti umaknil v ozadje. L. 1555 je smrtno zbolel in vojvoda mu je dodelil posebnega slugo; o T-ovi smrti so ga obvestili v Augsburg (bil na drž. zboru); dal mu je postaviti epitaf (izgubil se je v tem stoletju, gl. repr. P. Simoniti, Humanizem … 1979, 206, tekst sta obj. že Crusius in Orožen VIII, 600). V testamentu je T. (sam brez sorodnikov) namenil prijateljem nekaj manjših volil (mdr. tudi württemb. reformatorju J. Brenzu, bil potemtakem z njim v tesnih stikih?), knjižnico pa vojvodi Krištofu za štud. teol.; ta je 1560 izročil njegove knjige univerzi in do danes so se ohranila tri dela: Beda Venerabilis (1536), Melanchthonova Opera (1541) in Pellicanovi Komentarji (1543), ki jih je T. nakupil v mömpelgardskih letih 1544–47. Knjižna zapuščina je bila sicer mnogo večja, vendar so 1833 kot makulaturo izločili pribl. 70 reformacij. del, katerih vsebinski sestav bi bil dragocena osvetlitev razvoja T-ovega in vojvodovega teol. nazora v odločilnih prelomnih letih. Med tem uničenim gradivom so bile morda tudi T-ove določbe glede študentskega štipendija, kajti po določilih oporoke naj bi se premoženje prodalo in uporabilo za razširitev knežjega štipendija v teol. ustanovi v Tübingenu. Tako vemo le, da je dal vojvoda iz T-ove zapuščine nakazati 300 gold. hiralnici in 200 gold. blagajni za ubožne v Stuttgartu, 2320 gold. pa je dodal svoji štud. ustanovi; iz obresti te glavnice naj bi študirali teologijo po 4 študentje letno (ob brezplačni hrani, stanovanju in pouku, medtem ko so za knjige, obleko idr. morali skrbeti sami). Ta 4 mesta so bila namenjena württemb., pa tudi tujim teologom in so se po ustanovitvi 1557 imenovala Stipendium Tiffernum. Prva 2 Kranjca S. Budina (SBL I, 63–4) in J. Gebhard (ib. 206–7) sta jo uživala že 1558; kasneje si je Trubar vztrajno prizadeval (z utemeljitvijo, da je bil zaslužni T. Kranjec), da bi imeli prednost pri podeljevanju štipendije Kranjci in imel je že neko Krištofovo zagotovilo, da sta 2 mesti namenjeni njeg. rojakom, a dokončno obljubo je izpolnil šele vojvoda Ludvik. Kot štipendisti so izpričani še nasl. Kranjci: J. Dalmatin (ib. 116–24), P. Trubar ml., Blaž Budina, Jurij Diener, Gregor, Krištof in Mavricij Fašank (ib. 172), Jurij Klemen, Marko Koluder, Krištof ml. in Tomaž Spindler, Bernard Steiner, Andrej Švajger, Janž Tulščak, Janez Venezianer in Nikolaj Vurič; od 1596 dalje Kranjcev ni več med štipendisti, vendar se (po Leubeju, žal brez nadr. dokumentacije) še kasneje sem ter tja kdo sklicuje na to, da je bil kak njegov praded (proavus) Kranjec, in potomci družine Spindler, ki je dala znanega superintendenta kranjske prot. cerkve Krištofa (SBL III, 425–6), so še po nekaj stol. uživali T-ovo štipendijo, sklicujoč se na njegovo zvesto službo kranj. cerkvi konec 16. stol. — Prim.: Matricula facult. artium IV (1501–75) za l. 1512; Acta facult. artium IV (1497–577), fol. 126 v, 130 r, 136 r, 138 v, 141 v, 147 v; listina v lad. VIII/13 (vse rkp. univ. arhiv Dunaj); ADB 38, 293–5; Erberg, Versuch 11; Glaser I, 73–4; Kidrič, Zgod. 20, 61; Marn XXI, 20; Orožen IV/2, 25–7; VIII, 600; Valvasor VII, 434; M. Crusius, Annales Suevici III. Frankf. 1596, 607, 651, 696; isti, Schwäbische Chronick II. Frankf. 1733, 224, 234, 235, 257; J. D. Winckler, Anecdota histor.-eccl. novantiqua, 8–9, St. Leipzig 1770, 401 sl.; Chr. Fr. Schnurrer, Erläuterungen d. Württ. Kirchen-, Reformations.- u. Gelehrtengesch. Tübingen 1798, 449–53, 541–4; I. L., Carn. 1839, 49; IB 1841, 41–2; MHK 1858, 21–2; P. Fr. Stälin, Württ. Jb. f. Statistik u. Landeskunde 1870, 478, 483, 492–3; isti, Württ. Gesch. IV. Stuttgart 1873, 341; Th. Elze, Die Univ. Tübingen u. d. Studenten aus Krain. Tübingen 1877 (reprint München 1977), 6–8; isti, Primus Trubers Briefe. Tübingen 1897, 489–90; SS 1895, 357–8; O. Alberti, Württ. Adels- u. Wappenbuch II. Stuttgart 1899–1916, 841 (z opisom grba); G. Bossert, Württ. Vierteljahreshefte für Landesgesch. 1919, 325–9; M. Leube, Blätter f. württ. Kirchengesch. 1919, 171–4; isti, ib. 1921 (Sonderheft 1), 20, 90, 146–148; M. Brecht, ib. 1963, 11–2; I. Kothe, Darstellungen aus der Württemb. Gesch. 1938, 163; G. Wais, Die Stuttgarter Stiftskirche. Stuttgart 1952, str. 61 in 85; W. Pfeilsticker, Neues Württ. Dienerbuch I. Stuttgart 1957, § 214, 1143; M. Rupel, P. Trubar. 1962, 76, 184, 217; isti, RSAZU, II. r., 1965, 7–8, 23–7 in passim; isti, Primus Truber. München 1965, 83–4, 141, 225, 242, 266; Die Matrikel d. Univ. Wien II (1415–1518). Wien 1967, 376; W. Bernhardt, Die Zentralbehörden des Herzogtums Württ. und ihre Beamten 1520–1629 II. Stuttgart 1972, 678–9; A. Slodnjak, Jurij Dalmatin, Biblia 1584, Abhandlungen II. München 1976, 9; A. Ožinger, ČZN 1976, 278–9; P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem. 1979, 131, 132, 204–9, 231, 256. Sti.

Simoniti, Primož: Tiffernus, Mihael (1488–1555). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi699556/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine