Slovenski biografski leksikon

Textor (Tekstor, Kalčič, Kalec, Tkalčič, Weber) Urban, 4. lj. škof (1543–58), r. ok. 1491 v Lipi na Krasu, u. 30. mar. 1558 v Donauwörthu, pok. v Gornjem Gradu. T-jev r. kraj so iskali v bližini Cerknice, kjer je bil pol stol. pozneje doma Jurij T. (pevovodja in utemeljitelj katehetične šole v Krki na Kor., u. pa v Vipavi kot oskrbnik Jakoba pl. Edlinga, gl. Carn. 1917, 254), vendar je že v E 1928, št. 43 bila omenjena Lipa pri Temnici na Krasu. To potrjuje vpis T-jevega rojaka škofa Glušiča, ki si je v svojem brevirju zapisal datum smrti in T-jevo ime v domači obliki Kalczitsch (Simoniti v Zborniku NUK I. 1974, 47, op. 63). O študijah ni ničesar znanega, vendar hvalijo viri T-ja kot humanista, izvedenega govornika in dobrega teologa. Že pred 1540 je prišel na dvor kralja Ferdinanda in bil njegov dvorni kaplan, miloščinar ter vodja dvorne kapele (Cvetko I, 91). Po smrti dunaj. škofa Fabrija je 1541 postal kraljev spovednik in zato tudi njegov stalni spremljevalec na pogostnih potovanjih (tudi v času škofovanja), 1555–6 dvorni pridigar; od 1542 dalje je užival dohodke župnije Bruck ob Muri. Po smrti škofa Fr. Kacijanarja je jeseni 1543 Ferdinand imenoval T-ja za lj. škofa, papež Pavel III. ga 19. dec. potrdil (informacijski proces v Rimu gl. LZg 1906, št. 111). V Lj. in Gornjem Gradu je bival le občasno, služba na dvoru je bila vzrok, da tudi drugod ni imel stalnega bivališča. U. je na povratku z drž. zbora v Frankfurtu: v Donauwörthu ga je zadela kap, ko je šel po stopnicah v cerkev, in se ubil (zaradi nasprotstev s protestanti se je razširila zgodba, da so mu ti polili stopnice, ki so poledenele). T-jev biv. gojenec J. Kobencl (SBL I, 476) je oskrbel pokop in najbrž prevoz v Gornji Grad (Orožen II, 23), škof Hren (SBL I, 344–51) pa mu je 1619 postavil nagrobnik z napisom (gl. A. Stegenšek, Dek. Gornjegraj. 1905, 140) in podobo. T-jeva nenadna smrt je povzročila zaplet zaradi dediščine (ŠkALj, fasc. škofje 1): naslednik P. Seebach (SBL III, 263–70) se je več let moral boriti, da je rešil vsaj škofij. posest, kajti sam je bil tudi večkrat zadolžen (KapALj fasc. 84, 56–60); škof Hren je na enega izmed zapušč. aktov pripisal poln zgražanja: »Disce o Thoma cautius agere« (ŠkAlj fasc. škofje 1, spis iz 1559). Const. Selendherus je T-ju v čast objavil posmrtni govor Oratio funebris de morte … D. Urbani Ep. Lab. z dodanim epitafom, ki ga je sestavil Balduin Schutz (Wien, OeNB +35.E.67). Kot vzrok smrti omenja pogostno vrtoglavico, ki je povzročila smrtni padec, a nič ne ve za kakšno protestantsko zaroto.

Ves čas, kar je T. vodil lj. škofijo, je bil v sporih s slov. protestanti, takoj po nastopu se je srečal z ljubljanskimi, ko je prevzel škofij. službo za Fr. Kacijanarjem, ki mu je bil P. Trubar (gl. čl.) spovednik in mu zapustil tudi Brenzove knjige (SR 1955, 249–50). Ob nastopu je 1544 T. še potrdil v službi stoln. pridigarja kanonika Trubarja in Pavla Wienerja. Trubarju je celo naročil, naj pridiguje zoper prekrščevalce (IMK 1893, 117), a že 1546 ga poslal v Šentjernej. Za nastop zoper protest. nauke je skušal dobiti oporo v odlokih tridentin. koncila, od koder mu je pooblaščenec Burchard de Monte 1547 prinesel odlok o opravičenju in razlaganju sv. pisma (ib. 1901, 186–8), jeseni i. l. pa je prišlo kraljevo zaporno povelje za lj. protestant. voditelje, duhovnike in laike (prošt Mertlic, gen. vikar Dragolic, kanon. Trubar in Wiener; laiki Klombner, Pregl, Koncilja), vendar so zaprli le Dragolica in Wienerja, Trubar je zbežal. T. je ukazal preiskavo 8 točk, ki so jih bili lj. protestanti obdolženi (MHK 1864, 4–5; listin v Semen. knjižn. ni več). Wienerja so pozneje prepeljali na Dunaj, zasliševanj se je udeleževal osebno tudi T. — V Kranju je 1555 slov. pridigal, naj ljudje ostanejo zvesti veri očetov in naj ne gredo za plemiči (si nakopal zamero), nasl. leto še doživel izgon barona J. Ugnanda (gl. čl.), zaščitnika protestantov, nadaljnje načrte je preprečila smrt. Še prej pa je poskrbel, da je K. Glušič (SBL I, 222), poznejši lj. škof, dobil službo v Kranju in tam deloval v oporo katoličanov (Žontar, Kranj 176–7), kar je bilo povezano s T-jevim prizadevanjem, da bi Kranj, kjer je bil lj. škof župnik, prišel izpod oblasti oglejskega patriarha (ČZN 1937, 100). Trubar se je takoj po T-jevi smrti vrnil v Ljubljano.

Trajnejše uspehe za protireformacijo je T. dosegel s prizadevanjem, da so prišli jezuiti v avstrij. dežele in ustanovili kolegije v Gradcu in na Dunaju. Že 1542–6 je na Dunaju spoznal p. Nikolaja Bobadilla, 1546 se kot kraljevi odposlanec pogajal v Benetkah s p. Klavdijem Jajem, da bi prevzel tržaško škofijo, izpraznjeno s smrtjo škofa P. Bonoma (SBL I, 53–4). To se sicer ni zgodilo, vendar je bil T. pozneje v stalnih pismenih stikih z ustanoviteljem SJ Ignacijem Loyolo in njeg. najožjim sodelavcem P. Kanizijem. L. 1551 je sprejel prve jezuite na Dunaju, skupaj s škofom F. Nauseo bil njihov veliki zaščitnik, preskrbel jim začasni dom v skoraj praznem dominik. samostanu, ga sam opremil. P. Jajus (Le Jay) je s p. Delanoyem začel 1552 predavati teolog. na dunaj. univ., kjer že od 1549 ni bilo teologov (Dunaj 20 let brez mašn. posvečenja). Tudi za Češko je T. dosegel, da so se 1555 jezuiti naselili v Pragi (gl. P. Kanizij, Č 1909, 11: Za Bogom je lj. škof prvi povzročitelj te naprave), sodeloval pri njihovem prihodu v Innsbruck (gl. James Brodrick, Petrus Canisius. Wien 1950, 245 sl.) in Ingolstadt. — Ko je Ign. Loyola ustanovil v Rimu teol. zavod za gojence iz nem. dežel Collegium Germanicum, je T. takoj poslal tja nekaj študentov: 1553 Jern. Philiusa (tudi Philiuslaufen) z Ljubnega pri Gor. Gradu, Janeza Kobencla, poznejš. dež. glavarja, 1554 svoja nečaka Marka T-ja in Jurija Bogatca ter Gašperja Kriegerja iz Lj. (IMK 1898, 61–72). Ohranjenih je več Ignacijevih pisem T-ju o gojencih (med njimi tudi pozneje nezvesti Pavel Skalić) in o podpiranju reda, tako da so lahko o T-ju zapisali: »Tako vztrajno nas, navzoč in odsoten, ljubi, za nas skrbi in nas varuje kot oče svoje otroke« (Fr. Schröder, Monum., quae spectant primordia Collegii Germanici et Hungarici. Romae 1896, 141). T-jev boj zoper protestantizem je bil sicer oster, a usmerjen zlasti v skrb za vzgojo, šolanje in znanost. — Prim.: Glušičev vpis v brevirju (NUK sign. 13909); objavljena korespondenca v: Epistolarum Miscellanearum ad Fridericum Nauseam. Basel 1550 (vmes T-jeva pisma); Epistolae S. Ignatii Loiolae … Bononiae 1804, 1837 (Ignacijeva in Kanizijeva T-ju); Laib. Diözesanblatt 1883, 135; O. Braunsberger, Beati Petri Canisii S. J. epistulae et acta I–VI. Friburgi Brisgoviae 1896 (Kanizijeva T-ju); Gruden 616–24; Kidrič, Zgod. 22, 25–6, 29–30, 119; Valvasor VIII, 664; Wurzbach 44, 106–7; J. Zupan, KČ 1832, 51 (pesem o smrti); A. Jellouschek, MHK 1852, 34; C. Morelli, Ist. della Cont. di Gorizia. 1855, III, 357–8; A. Fekonja, LZ 1890, 610–11; M. Prelesnik, KO 1901, 215; J. Benkovič, VBV 1901, 425–8; 1902, 401–423; LZg 1906, 1037; J. Gruden, Č 1909, 3–9; M. Rupel, Primož Trubar. 1962, 54–5; isti, Primus Truber (prev. B. Saria). München 1965, 58 sl.; F. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach … 1936, 26–7; P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem … 1979, 221–2. — Slika: M. Rupel, P. Trubar. 1962, pril. IX (nagrobni relief). Slk.

Smolik, Marijan: Textor, Urban (okoli 1491–1558). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi695631/#slovenski-biografski-leksikon (18. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine