Slovenski biografski leksikon

Terčelj Filip, prosvetni organizator, publicist, nabožni pisec, pisatelj in pesnik, r. 2. febr. 1892 v Šturjah na Vipavskem kmetu Janezu in Mariji r. Rustja, u. 7. jan. 1946 v Davči (Selška dolina). Obiskoval je škofij. gimnazijo v Šentvidu 1905–13 (mat. 1913), bogosl. v Lj. (ord. 1917), bil kaplan v Škofji Loki 1917–21, nato študiral na soc: pedag. fak. v Kölnu, metode prosvetnega dela v Kolpingovih ljudsko-prosv. ustanovah v Münchnu-Gladbachu. L. 1922 je v Gor. ustanovil in bil tajnik Prosv. zveze, duhovni vodja in katehet v slov. zavodu Alojzijevišče, član ožjega književn. odseka GMD 1924–9, ko je fašizem zatrl vse delo. Po smrti bazoviških žrtev je bil T. zaprt 30. dec. 1931, obsojen 1932 na 5 let konfinacije v Campobasso, čez leto dni po posredovanju cerkv. oblasti izpuščen, ni pa smel opravljati nobene službe. Umaknil se je v Lj., tu bil 1934–45 suplent in prof. verouka na II. drž. gimn. in kurat v prisilni delavnici, kjer je zbiral dijaštvo in prirejal številne glasbeno-gledališke predstave. — Še med študijem je organiziral slov. rudarje na Vestfalskem, ustanovil prvo zasebno šolo v Hambornu; na Goriškem prosvetna društva s tečaji in knjižnicami, dram. in telov. odseki (1925 že 12.000 članov v 162 društvih). — Objavil je: Za domačim ognjiščem. Vzgojna čitanka. Gor. 1927 (= Pomenki, anonimni socialnovzgojni članki iz lista Naš čolnič); vrsto načelnovzgojnih člankov, društv. poročil (Naš čolnič); sestavek Cerkev (v J. Kralj, Socialna čitanka. Gor. 1926); nabožne spise: Marija, naše življenje. Gor. 1928; Mati uči otroka moliti. Gor. 1930 (v času brez slov. tiska nekak abecednik); pripovedne spise, zanje zajemal snov najrajši iz vipav. življenja, z aktualnim narodnostnim in družb. poudarkom, večkrat s psihološko poglobitvijo: Ogorki. Gor. GMD 1935 (psevd. F. Grivški) 10 črtic, zbranih iz mladostnih spominov; črtice (Naš čolnič, gor. Družina 1929, KGMD 1930, zbirka Kopica veselih. Gor. 1930); Vozniki, povest iz sončne doline. Gor. 1940, v prodaji 1945 (psevd. F. Grivški; ilustr. Riko Debenjak; ponat. Dm 1942, št. 18–37, ilustr. Iv. Romih; franc. prevod Ferd. Kolednik, Les charretiers. Paris 1953, Prix Langlois 1955); pesmi: prigodnice s pokrajin. motivi (Vipava, Brda), z osebno čustveno in narodnostno vsebino (Naš čolnič, KGMD, Luč 1937–8, Naša zvezda za dijake in dijakinje 1938–9, Lučka 1943–4); nagrobnice, cerkv. pesmi, uglasbili jih Breda Šček, Vinko Vodopivec, H. Sattner, Franc Kimovec, Stanko Premrl, M. Tomc, izšle v zbirkah: Božji spevi. 1929 (48 besedil); Gospodov dan. 1930 (41); Zdrava Marija. 1933 (25; T. = psevd. Pelikan); Slovenska maša (uglasbila B. Šček, Loče 1936); liturgične uvode Vodopivčevim pesmaricam. Uredil je brošuro Našemu nadpastirju ob petindvajsetletnici škofovanja 1906–31. Gor. 1931 (z anonimnimi prispevki o življenju in delu nadškofa Fr. Sedeja); ustanovil in urejal na Goriškem mesečnik Naš čolnič 1923–9; sodeloval pri ureditvi mladin. knj. P. P. (= Polde Paljk), Kolački. 1926; F. Kleinmayr, Prvi koraki. 1926; pri zbirki pesmi Barčica. Trst 1933; priredil je Zrna; prosvetne tekme. Gor. 1927. — Psevd. in šifre: Čavenski; F. Grivški; Pelikan; F. T. —Prim.: r. matice (ŠkALj); osebni podatki; izv. Knezoškofij. gimn. Šentvid nad Lj. 1905–14; Slovenski Primorec 1946, št. 35; Narodna in študij. knjižnica v Trstu. Trst 1966; R. Klinec, Zgodovina GMD. Gor. 1967, 189–92; A. Kacin, Mladika (Trst) 1972, 106–7. Nk.

Novak, Vilko: Terčelj, Filip (1892–1946). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi692717/#slovenski-biografski-leksikon (1. december 2022). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Primorski slovenski biografski leksikon

TERČELJ Filip, duhovnik, prosvetni delavec, organizator, pisatelj, r. 2. febr. 1892 v Grivčah pri Šturjah na Vipavskem kmetu Filipu (Lipetu) in Mariji Rustja iz Skrilj, u. ustreljen 7. jan. 1946 v gozdu pod DavČo. Osn. š. v r. kraju. Ker je bil Lipče – tako so mu pravili – posebno nadarjen, je domači župnik Arko svetoval staršem, da ga dajo študirat. Škof. klas. gimn. je obiskoval v Šentvidu nad Lj. (1905–13) in nato lj. bogoslovje. Posvečen je bil 8. jan. 1917. Novo mašo je pel v Lj., ker je imel doma hudo bolno mater. Službo je dobil v Škofji Loki (1917–21), a predstojniki so mu svetovali nadaljnji študij. Študiral je v Kölnu na Soc.-pedag. fak. in dosegel naslov prof. teologije. Nato se je udeležil študijskih tečajev v Münchnu-Gladbachu, kjer je pri Kolpingovih ljudsko prosv. ustanovah preučeval načine prosv. dela in se seznanjal z novejšimi idejnimi tokovi, predvsem kar zadeva krščanstvo. Vrnil se je v Gor. kot pripravljen prosv. organizator, veroučitelj in voditelj dijaške mladine. V gor. Alojzijevišču je postal duhovni vodja in katehet. Zaslovel je kot govornik, da so na njegove sestanke, shode in pridige prihajali mnogi, tudi iz bolj oddaljenih krajev. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem, da je Prosvetna zveza, ki jo je pomagal ustanoviti 1922 in je bil njen tajnik, imela 1925 vključenih že 162 prosv. društev. Zanje je T. izdajal in večidel pisal mesečnik Naš čolnič (1922–28). Od 1924-29 je bil član ožjega književnega odseka GMD. Pri njej je 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem, katere izhodišče je misel, da se mora narod za svoj narodni in verski obstoj naslanjati predvsem na družino. Da bi se najmlajši učili brati, pisati in moliti, je pri isti založbi izdal 1930 knjigo Mati uči otroka moliti, kjer razlaga verske resnice s kratkimi zgodbami, vprašanji in ilustracijami. S takim podajanjem verskih resnic je ubral moderno in privlačno pot in prehitel čase. 2. del knjige vsebuje pripravo na prejem sv. zakramentov in najvažnejše molitve. Sodeloval je z Jožkom Bratužem in Vinkom Vodopivcem pri pripravi in izdaji Mohorjevih cerkv. pesmaric. T. jim je napisal liturgične uvode in številna besedila skladbam. V Božjih spevih (1929) jih je 48, v Gospodovem dnevu (1930) 41, v Zdravi Mariji (1933) 25. Pomagal je tudi pri ljud. pesmarici Svete pesmice, ki je izšla 1932 s ponatisi 1940 in 1955. Za 25-letnico posvečenja nadšk. Sedeja je pripravil 1931 brošuro Našemu nadpastirju za srebrn jubilej. V razpravi o narodu in Cerkvi v Socialni čitanki, ki jo je 1926 ur. J. Kralj, piše T. o manifestih Leona XIII. in Marxa, dokumentih o krščanskem in materialističnem naziranju o družbi. Pri GMD sta izšli pod psevdonimom Grivški še zbirka črtic Ogorki (1935) in povest Vozniki (1940) o življenju ljudi v Vipavski dolini v polpretekli dobi, ki jo je Ferdinand Kolednik prevedel v franc. (1953 v knjigi - tri knjižne izdaje in dvakrat kot podlistek, v nem., München 1971, in v hrv.). V času, ko je bil hišni duhovnik lj. umobolnice (1934–45), je napisal kroniko v obliki povesti o domačem kraju, ki pa je zaradi vojnih razmer ni mogel izdati. V rkp. je ostal tudi njegov spis, ki vsebuje spoznanja in opažanja o ljudeh v umobolnici. Na straneh KolGMD zasledimo T-eve članke, črtice in pesmi. 6. sept. 1931, na prvo obletnico ustrelitve bazoviških junakov, so v Brdih zaplapolale slov. zastave. Zaprli so veliko ljudi. Naslednjega 30. dec. so zaprli F. Terčelja, Loj. Bratuža in nekaj briških fantov. T. so očitali, da je imel stike z briškimi panslavisti, z emigrantskimi in iredentističnimi organizacijami v Jsli. in da je pripravljal atentat na kojščanskega podeštata Baiardija. Prestal je mučna zaslišanja v gor. in koprskih zaporih, ki so ga živčno in telesno strla. Na samo Novo leto so mu premetali dom v Šturjah. 6. jan. 1932 so ga konfinirali v Campobasso v Molise. A obsodili so ga zaradi delovanja med mladino, ker so se ostale obtožbe izkazale brez podlage. Tu je veliko trpel zavoljo vsestranskega pomanjkanja, zapuščenosti in ponižanj, da se mu je zdelo boljše življenje v zaporu. Njegova pisma so izraz duhovno in telesno trpečega človeka in polna domotožja. S pomočjo gor. cerkv. krogov in na posredovanje p. Tacchi-Venturija so ga po enem letu izpustili. A ni dobil službe v slov. delu škofije. Ponujali so mu mesto na it. ozemlju, predvsem v Benetkah, a je odklonil. Ni hotel zapustiti svojih ljudi v težavah. Tudi ko ga je zaradi ustrahovanj in groženj oboleli ajdovski župnik Josip Fon naprosil, da ga nadomestuje, je prefektura prepovedala, kakor mu je prepovedala kakršnokoli dušnopastirsko delovanje v Ajdovščini. Administrator msgr. Sirotti mu je predlagal, naj prosi za potni list in se izseli v Sjo. Razumljivo, da tudi tega ni hotel. Febr. 1934 ga je gor. škofija predlagala za Borjano, a tudi tokrat se je prefektura uprla. Živel je na očetovem domu v stalnem strahu in večkrat se je moral pred faš. skriti: tako na Fužinah pri Hublju, v Ajdovščini in na Colu. Neko njegovo pridigo so režimski privrženci razlagali kot napad na prefekta in svetokriške kapucine. Odločena je bila nova aretacija. T. je bil pravočasno obveščen, da se je mogel, čeprav s težkim srcem, umakniti v Jslo. V Lj., kjer se je ustavil, je moral premagati veliko težav, preden si je mogel za silo urediti življenje. Postal je katehet na gimn. in prof. za nem. Stanoval je na Poljanskem nasipu v bivši šentpetrski vojašnici, ki so jo spremenili v umobolnico. Tu je bil hišni duhovnik. Nastopal je tudi na shodih in taborih in opozarjal na položaj prim. Slov. Ni mu šlo dobro. Čutil se je tujega in odveč. Silno ga je prizadelo, ko je bil od jul. do sept. zaprt: kar ga ni faš. moralno in telesno strl, so to naredili bratje Slovenci, za katere je delal in živel. Ko je prišel iz zapora, je ostal brez stanovanja in njegovo skromno imetje so spravili na podstrešje Zavoda sv. Jožefa. Za božične praznike 1945 je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, oskrboval pa je tudi Davčo. Tam so okrog 21. dec. 1945 izselili nekaj kmetov, češ da so njihovi priimki nem. izvora (Gartner, Gaser, Šmid itd.). Župnik Krašna je oznanil v cerkvi, da bo šel takoj po praznikih v Lj. in posredoval pri prijateljih, da se bodo vrnili izseljeni kmetje. Ker so domove izseljenih oplenili, je bilo nerodno za tiste, ki so si prisvojili stvari. Ko sta šla Krašna in Terčelj, ki se mu je pridružil, 7. jan. 1946 peš proti Železnikom, od koder je vozil v Lj. avtobus, sta ju v gozdu pod Sorico prestregla dva terenca, člana KP. Odpeljala sta ju v nasprotno smer, proti Podbrdu, v Štulcovi grapi pod Davčo sta ju izročila članom KNOJ-a (Korpus narodne odbrane Jsle), ki so bili nastanjeni na meji; ti so ju ustrelili in zakopali. Čez čas so našli v gozdu brevir, dokaz za grob, čeprav so uradno govorili, da sta zbežala v cono B. Ko je 1947 prišel ukaz OLO Kranj, naj prekopljejo vse neznane mrliče, so Davčani, ki so ves čas vedeli za groba, oba prekopali na pokopališče v Davči. V mrliški knjigi Žup. Davča 1947 je vpisano: »Prof. Filip Terčelj, r. 2.2.1892, u. 7.1.1946, zahrbtno napaden in ubit. Pokopal žpk Ivan Skvarča.« Oba imata v Davči na pokopališču urejena grobova z vsemi podatki, pod zvonikom žup. c. v Davči pa je na marmornati plošči napis: »Tu počivata župnik Krašna, roj. ... in prof. Filip Terčelj, roj. ...«, s pripisom: »Oba zahrbtno umorjena.« Ploščo je oskrbei žpk Fr. Gačnik.

Prim.: V. Novak, SBL IV, 58 in tam navedena liter.; Klinec, GMD, zlasti 46, 121–22, 189–92; Isti, Prim. duhovščina, zlasti 26, 41-42, 111-12, 125; Zbornik ob 50-letnici GMD 76–77, 88–89, 90, 95, 107; Trobina, 191; Jelerčič, 123, 202; podatki Iva Česnika, podatki polsestre Marinke Terčelj Černigoj; pismo F. T. iz Campobassa na šmaren dan 1932; SlovPrim 20. avg. 1946; KatG 30. jan. 1986; arhiv PSBL; M. Jevnikar, Finžgarjeva pisma Ferd. Koledniku, MD Clc 1971, 147 (o prevodih Voznikov).

Har.

Harej, Zorko: Terčelj, Filip (1892–1946). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi692717/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (1. december 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič Suhadolc - Theuerschuh, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1989.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine