Slovenski biografski leksikon

Tavčar Josip, dramatik, kritik in publicist, r. 31. jul. 1920 v Dutovljah mornarju (ladij. ekonomu) Josipu in Mihaeli r. Tavčar (iz Dutovelj), deluje v Trstu (stanuje na Opčinah). Osn. in sred. šolo (znanstv. licej) je obiskoval v Trstu; po maturi 1939 je v Benetkah štud. germanistiko na Ist. Univ. Ca' Foscari (angl., nem.), tu bil učenec tudi A. Budala (SBL I, 63), nadaljeval štud. angl. jezika s književnostjo na Ist. Orientale v Neaplju, 1947 dosegel doktorat. Drž. usposoblj. izpit za pouk angl. je opravil v Milanu; poleti 1942 je bil vpoklican v vojsko, obiskoval oficir. šolo v Salernu in služboval kot oficir v Cosenzi do zloma Italije; nato je postal zvezni oficir pri angl. komandi mesta, se udeležil zavezniškega prodiranja proti severu in v sestavu Badoglijevih čet 1944 bitke pri Monte Cassinu, julija 1945 pa se je vrnil v Trst. — Od sept. i.l. je bil tu prof. na novoustan. slov. gimn., od 1946 učil sloven. na ital. klasičnem liceju v Kopru, od 1948 spet prof. angl. v Trstu: do 1954 na slov. nižji gimn. pri Sv. Jakobu, 1954–6 na slov. realni gimn. (znanstv. licej), od 1956 na slov. trgov. tehn. zavodu. Od sezone 1960/61 je bil umetn. vodja (dramaturg) Slov. gled. v Trstu, od 1969 tu preds. upravnega sveta.

Formalno izobražen v tujem jeziku (na kar ni mogla odločilno vplivati materina »večerna šola« v sloven.), je poskušal zadostiti svojim ustvarjalnim nagnjenjem najprej v ital.(prvih verzifikator. poskusov v nem. — posledica preživljanja počitnic pri sorodnikih na Dunaju — še ne moremo šteti za literar. dejanje), 1939 se odzval na natečaj za satir. dramat. delo s farso v 2 delih Filomena la striga, prejel zanjo I. nagr., 1940 jo upriz. gledal. skupina Cecchelin v gledal. Filodramatico; T-jeva radij. igra Gli illusi je bila 1940 nagrajena na vsedrž. natečaju ital. radiodifuzije; filmski scenarij Il Castello sottomarino pa je izšel v zborniku 50 soggetti cinematografici. (založba Mondial) 1942. — Med vojno in po nji je napisal še več ital. dram, ki so ostale v rkp (Amor di terra, La legge, La Rondine, Il Ritorno idr.); prav tako več novel, nekat. od teh so izšle v kalabrijskem tisku.

Ustvarjanje v sloven. je T. začel z novelistiko: Oskrunjevalec avtomobilov (Bori 1955, 294–8), Tržaški Zaratustra (Tokovi, Trst 1957, 22–7), Via della Salita (ib. 45–50), Ignacij Ključar (NOja 1958, 148–52), Sestanek (PDk 1959, št. 86–7); najbolj priljubljena tema so mu posebneži v konfliktu s sodob. življenjem.

Kmalu se je skoraj povsem usmeril v dramatiko, ki jo upriz. Slov. gledal. v Trstu, izhaja pa tudi v revijah: Prihodnjo nedeljo. Drama v 3 dej. (upriz. nov. 1957; Zbornik sezone Slov. gledal. Trst 1957, 1–16; Utvare, Trst 1976, 7–54), kjer z bizarnim osred. motivom in izogibanjem nar. tematiki že nakazuje smer nadaljnjega liter. razvoja. Pekel je vendar pekel. Fantazija v 2 dej. (upriz. marca 1959; Utvare 1976, 55–86) je že povsem odmaknjena v fantastiko, čeprav še obravnava tržaško družb. problematiko. Z nasl. dram. deli se pri T-ju vse bolj krepi kozmopolitska motivika, pa tudi nagnjenost k bizarnosti in fantastiki: Nicky — zlati deček. Komedija v 3 dej. (upriz. nov. 1959); Zeh pred smrtjo (Zbornik XV. sezone Slov. gl. Trst 1960, 22–37; upriz. jan. 1962); V Honolulu. Igra v 3 dej. (upriz. maja 1963; Zbornik XVII. sezone Slov. gl. Trst 1963, 22–39); Mrtvi kanarček. Tragična fantazija v 2 dej. (upriz. mar. 1966); Red mora biti. Farsa v 2 dej. (upriz. jan. 1969); Luna v megli. Farsa v 2 delih (upriz. dec. 1972 v Lj. — Mala drama); Igorju ugaja Bach (upriz. apr. 1976; Utvare 1976, 87–129). Dela izpričujejo T-jevo nostalgijo po klasičnem celovitem človeku in prizadetost ob spremembah sodobn. stehniziranega sveta; te spremembe doživlja kot tragično dejstvo, ki ga ni več mogoče izpovedovati v tragedij. obliki. Za navideznim realizmom teh dram se kažejo groteskne dimenzije, včasih tudi v bolj določni obliki; osebe so posebneži in duševni razrvanci, v katerih miselnost usodno posega stehnizirana in skomercializirana stvarnost, potencira v njihovi naravi pogojena bolestna nagnjenja v nenormalne razsežnosti in jih spreminja v enostransko delujoče mehanizme. Vendar je dramatična podoba te problematike značilno zaznamovana z lahkotnostjo, ki je pogosto posledica oblikovalne površnosti, naglice in feljtonističnosti, saj T. piše predvsem zato, da si pojasni vsaj najvažn. aspekte vprašanja, ki ga trenutno zaposluje (gl. PDk 1966, št. 53). Po teh značilnostih je T-jeva dramatika bliže ital. kakor slov. in v slov. kult. prostoru nima tvornega odmeva. — V tisku je objavil tudi več monologov in dram. fragmentov: Ogledalo (upriz. mar. 1959; Mladina 1962, št. 39), In vendar nočem biti mačka (NSd 1960, 986–90), Kraguljčki (Jadran. kol 1964, 167–9), Variacije na temo prih. časa (Jadran. kol 1966, 143–8), zaklj. prizore dvodejanke Vila med borovci (PDk 1965, št. 115), Horoskop (Jadran. kol 1971, 216–21).

Radio Trst »A« je izvajal njegove slušne igre: Rihard Wagner (1953), farso Ivan in … Ivanka (1958), Sanjači (1959), Dreta se je utrgala (1961), farso Klinika za živčne čudeže (1962), kriminalki Sobojevniki (1964), Sence iz preteklosti (1965), igre Človek brez avtomobila (1968, obj. Srečanja, Gor., 1967, št. 9–10), Naivni Rudi (1968, obj. PDk 1968, št. 296), Iz ljubezni (1968), Nepozabni večer (1969), Zagonetna smrt navadnega človeka (1970), Koraki brez sledu (1971), Na skali (1971, obj. Jadran. kol. 1971, 252–9), Povratek iz Amerike (1972), Slov. balada (1973, priredba za TV Trst 1975), V mraku (1974), Srečanje v Kalabriji (1973); za TV je priredil igro Malo ljubezni (1976), samo v tisku pa je izšla farsa Na Uranu (Jadran. kol. 1962, 202–8).

Kot publicist je T. predvsem posrednik med slov. in ital. kulturo, sodeloval je 1948 do 1958 (vse do ukinitve) v kult. rubriki dnevnika Il corriere di Trieste z gledal. kritikami in članki o slov. kulturi; obratno pa v PDk in na radiu Trst (od 1949) predstavljal predvsem vidnejše dosežke sodob. ital. literature, mdr. podal v 28 enournih oddajah pregled ital. dramatike (Trst 1964). T-jeva je bila zamisel antologije Il teatro sloveno. Benetke-Padova 1975 (izpeljal v sodel. s Furiom Bordonom in J. Koruzo). — Bil je odg. urednik dij. lista Literarne vaje (1949/50 do 1972/ 73) in liter. zbornika Tokovi, 1957 (z B. Pahorjem in A. Rebulo). — Prim.: Novi list 1957, št. 170 (s sliko); J. Pogačnik, Rusi most. 1967, 146, 154–5 (s sliko); J. Koruza, Slov. književnost 1945–65. II (1967), 7, 133–9, 427 (s sliko); M. Jevnikar, Mladika (Trst) 1968, 96–7; PDk 1970, št. 168 (s sliko); J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva, VIII. Mrb 1972, 54, 62–3; isti, Slov. zamejsko in zdomsko slovstvo. Trst 1972, 37, 53–4; LDk 1972, št. 347; NRazgl 1974, 419, 427 (s sliko); Il teatro sloveno. 1975, 357–8; PDk 1976; št. 293. Kor.

Koruza, Jože: Tavčar, Josip (1920–1989). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi688673/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine