Slovenski biografski leksikon

Tavčar (Tautscher) Janez 8. lj. škof (1580–97), r. ok. 1544 kmečki družini v Štanjelu na Krasu (po splošnem mnenju, po izročilu pa v Dutovljah oz. Krepljah, gl. E 1928, št. 43, 58; nikakor pa ne v Rečici ob Savinji, KLDB 171), u. 24. avg. 1597 v Gradcu, pok. v Gor. Gradu. Na Dunaju je bil T. vpisan kot »de Sancto Michaele Carnus« in »Goritiensis«, nedvomno torej bližnji rojak svojih prednikov lj. škofov U. Textorja (gl. čl.) in Konr. Glušiča; imatrikuliran je bil od 14. apr. 1562 dalje, štud. teologijo, stanoval v »bursa agni«. Bakalavreat je dosegel 5. okt. 1566, prom. pa bil 27. mar. 1569. Od 1571 je bil župnik v Komnu (za K. Glušičem), 1574 mestni župnik v Gor., 1577 tu arhidiakon oglej. patriarha, 1578 reformac. komisar na Kranj. Po Radličevi (SBL III, 7) smrti je predlagal nadvojv. Karel 1. marca 1580 T-ja za lj. škofa, brez ugovora je bil že 20. maja potrjen (ŠkALj, fasc. Škofje 2) in v zač. avg. 1580 v Gor. posvečen (oglejski gener. vikar Pavel Bizancij); prvo škof. opravilo imel 30. okt. 1580 v Gor. Gradu. — V Lj. je bival malokdaj, v prvih letih iz svoje rezidence v Gor. Gradu (za razliko od svojih prednikov) obiskoval župnije in cerkve lj. škofije (po naročilu trident. koncila): 1581 Kor. in Štaj., 1582 Gor., 1583 Kranj. Dne 24. sept. 1584 ga je nadvojv. Karel imenoval za svojega svetnika in dež. namestn. v Gradcu, kar je še stopnjevalo T-jeva bivanje zunaj škofije; pred smrtjo je za naslednika priporočil nadvojv. Ferdinandu lj. stoln. dekana in pridigarja T. Hrena (SBL I, 344), po smrti (oporoka in opravila z zapuščino: škALj, fasc. 7/6) so truplo prepeljali v Gor. Grad, kjer mu je Hren postavil nagrobnik (napis in stroški prevoza gl. Orožen II, 22–3).

Delo za katol. versko obnovo med rojaki je T. začel 1578 kot gor. arhidiakon in načelnik drž. refor. komisije na Gorenjskem. Dogovoril se je z briksenškim (Bled: KapALj, fasc. 19/2) in freisinškim škofom za skupen nastop zoper protestante. Lj. škofijo je bil že spoznal na omenjenih vizitacijah (1581–3 KapALj, fasc. 21/2), oglejski del Sje je v i.l. vizitiral gen. vikar škof Pavel Bizancij (IMK 1907, 54 sl., 121 sl.). Ker škofa že dolgo ni bilo, je na teh obiskih T. zlasti birmoval (npr. v Pliberku 3000 oseb), posvečeval cerkve in oltarje, duhovnikom naročal, naj opustijo grešno in pohujšljivo življenje. V istem smislu je odločilno posegal v javno življenje v funkciji drž. namestnika, zlasti po mestih (Karel V. je pisal Sikstu V.: »On mi je v tako podporo vsak dan kot eden mojih najtesnejših sodelavcev«; gl. Morelli, Istoria della Contea di Gorizia III, 1858, 355); v imenu dež. kneza je 1586 podpisal lj. sodni red: Gemainer Statt Laibach New Retormierte Gerichtsordnung. Graz 1638 (gl. A. Jarc v IB 1845, 13). Prizadeval si je za izvedbo ukrepov zoper protestant. mestne svetnike in sodnike (pisma v: Loserth, Akten u. Korrespondenzen … I, II. Wien 1906–7); podpiral tiskanje protiluter. knjig (npr. Der Euangelisch Wetter Han. Graz 1587, gl. IMK 1907, 47), pripravljal prenovo škofije z daljnovidno person. politiko, ko je npr. nam. Trubarja (gl. čl.) 1588 pridobil za kanonika in pridigarja v Lj. T. Hrena, 1590 pa v kapitelj Mih. Mikca (SBL II, 114–5), Hrenovega liter. sodelavca (KapALj, fasc. 6). T-jevo poročilo o stanju lj. škofije (ib., fasc. 57/4; MHK 1854, 38–40; ČZN 1937, 78–9; BV 1979, 202–5), ki ga je v Rimu oddal 27. okt. 1589, je prvo v vat. aktivu ohranjeno tako poročilo in dodaten vir, iz katerega je razvidno stanje dušn. pastirstva v mestu Lj., življenje duhovščine in še vedno močan vpliv protestantizma zlasti med plemiči in meščani. T. je kot bivši jezuitski gojenec na Dunaju 1593 predlagal papežu Klemenu VIII. in nadvojvodi Maksimilijanu ustanovitev jezuitskega kolegija v Lj. Prizadeval si je zanje dobiti prazni franč. samostan v Lj. in dohodke kartuzije Bistra ali Pleterje (MMK 1893, 136 do 40; ŠkALj, fasc. Škofje 2). L. 1595 je p. Nikolaj Koprivec (SBL I, 514) sestavil inventar pleterskega samostana in 23. marca 1596 je Klemen VIII. ukinil lj. franč. samostan, ustanovil jezuitski kolegij in mu dal dohodke Pleterij. T. je še pred smrtjo dočakal druga dva patra (ŠkALj, fasc. 4/14 c), ki sta 21. jan. 1597 prišla v Lj., bila sprva gosta pri škofu, namesto v franč. samostan pa sta šla v bivši cesarski špital pri sv. Jakobu in tam pripravljala zidavo novega kolegija. Že 9. maja 1597 so začeli šolo v dveh gimnazijskih razredih. — Čeprav T. ni veliko bival v Lj., je le čutil s potrebami njenih prebivalcev, kar se je zlasti pokazalo 1596, ko je dal nekaj škofij. zemlje za postavitev špitala za kužne bolnike (KapALj, fasc. 72/13, 76, izpeljal T-jev naslednik Hren, Kron 1936, 213).

Bogoslovna šola pri jezuitih v Gradcu, kjer je bila 1584 skoraj polovica dijakov slovan. rodu (Duhr, Gesch. d. Jesuiten I, 166), je v veliki meri pa T-jevem prizadevanju postala 1585 univerza (Krones VII, 243, 611–4). Bodoče duhovnike je T. šolal tudi v Gor. Gradu in Lj., kjer je stolniška šola dajala spodbudo h glasb. udejstvovanju (Cvetko I, 74). — Krepko je posegel tudi v spor z oglej. patriarhom zaradi eksemptnosti lj. škofije (IMK 1901, 14–5), za kar je bil že pripravljen kot biv. oglej. (gor.) arhidiakon. Z nadvojv. Karlom sta si celo prizadevala ustanoviti novo škofijo za avstrij. del patriarhata v Gor. (KapALj, fasc. 57/3; VBV 1901, 421). Sodeloval je pri vabilu kapucinov v Gor., poleg jezuitov glavnih delavcev za katol. obnovo. Bil je tudi upravitelj samostana v Millstattu in proštije v Dobrli vasi na Kor. (ŠkALj, fasc. 1).

T-jevo škofovsko geslo »Omnia fert aetas« (vse prinaša — prenaša čas) dobro izraža njegov način obnavljanja verskega življenja v škofiji: vneto, a ne pretirano hitro. To geslo omogoča identificirati njegove številne knjige, ohranjene v Semeniški knjižnici in NUK (Simoniti, Zbornik NUK I. 1974, 39–40). Kljub vsemu velja ocena, da sodi T. med najznamenitejše katol. protireformatorje 16. stol. in da se v vsej Avstriji ni zasnovalo nobeno pomembnejše cerkv. podjetje, ni izšla nobena važnejša vladna odredba, pri kateri bi T. ne bil sodeloval s svetom in dejanjem (Gruden 804). — Grb in podoba: Erberg (kopija NUK); Gruden 793; B. Jakac, Glasnik Srca Jez. 1938, 89. — Prim.: korespondenca (ŠkALj in KapALj); biografija (DAS, fasc. 65, 75, 76: Dolski-Ehrbergov arhiv); Acta facultatis artium V, f. 75, 96 (univ. arhiv, Dunaj); Dimitz III, 142–3; Gruden 792–804; Valvasor VIII, 666–7; Hierarchia Cath. III, 1923, 217; A. Jellouschek, MHK 1852, 35; IMK 1893, 90–1; M. Prelesnik, KO 1901, 216; Jož. Benkovič, VBV 1901, 421, 441; Documenta historiam Archidioec. Gorit. ilustr. I. Gor. 1907, 232 sl.; Glasnik Srca Jez. 1933, 16–7, 40; 1938, 89–90; J. Turk, ČZN 1937, 78–9; F. Zwitter, Petdeset let slov. univ. v Lj. 1969, 19–23 in pass.; ZČ 1974, 236; F. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach and die Residenz Pleterje 1597–1704. 1976, 23–34, 123. Slk.

Smolik, Marijan: Tavčar, Janez (okoli 1544–1597). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi688330/#slovenski-biografski-leksikon (19. april 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine