Slovenski biografski leksikon

Tavčar (Tautscher) Janez 8. lj. škof (1580–97), r. ok. 1544 kmečki družini v Štanjelu na Krasu (po splošnem mnenju, po izročilu pa v Dutovljah oz. Krepljah, gl. E 1928, št. 43, 58; nikakor pa ne v Rečici ob Savinji, KLDB 171), u. 24. avg. 1597 v Gradcu, pok. v Gor. Gradu. Na Dunaju je bil T. vpisan kot »de Sancto Michaele Carnus« in »Goritiensis«, nedvomno torej bližnji rojak svojih prednikov lj. škofov U. Textorja (gl. čl.) in Konr. Glušiča; imatrikuliran je bil od 14. apr. 1562 dalje, štud. teologijo, stanoval v »bursa agni«. Bakalavreat je dosegel 5. okt. 1566, prom. pa bil 27. mar. 1569. Od 1571 je bil župnik v Komnu (za K. Glušičem), 1574 mestni župnik v Gor., 1577 tu arhidiakon oglej. patriarha, 1578 reformac. komisar na Kranj. Po Radličevi (SBL III, 7) smrti je predlagal nadvojv. Karel 1. marca 1580 T-ja za lj. škofa, brez ugovora je bil že 20. maja potrjen (ŠkALj, fasc. Škofje 2) in v zač. avg. 1580 v Gor. posvečen (oglejski gener. vikar Pavel Bizancij); prvo škof. opravilo imel 30. okt. 1580 v Gor. Gradu. — V Lj. je bival malokdaj, v prvih letih iz svoje rezidence v Gor. Gradu (za razliko od svojih prednikov) obiskoval župnije in cerkve lj. škofije (po naročilu trident. koncila): 1581 Kor. in Štaj., 1582 Gor., 1583 Kranj. Dne 24. sept. 1584 ga je nadvojv. Karel imenoval za svojega svetnika in dež. namestn. v Gradcu, kar je še stopnjevalo T-jeva bivanje zunaj škofije; pred smrtjo je za naslednika priporočil nadvojv. Ferdinandu lj. stoln. dekana in pridigarja T. Hrena (SBL I, 344), po smrti (oporoka in opravila z zapuščino: škALj, fasc. 7/6) so truplo prepeljali v Gor. Grad, kjer mu je Hren postavil nagrobnik (napis in stroški prevoza gl. Orožen II, 22–3).

Delo za katol. versko obnovo med rojaki je T. začel 1578 kot gor. arhidiakon in načelnik drž. refor. komisije na Gorenjskem. Dogovoril se je z briksenškim (Bled: KapALj, fasc. 19/2) in freisinškim škofom za skupen nastop zoper protestante. Lj. škofijo je bil že spoznal na omenjenih vizitacijah (1581–3 KapALj, fasc. 21/2), oglejski del Sje je v i.l. vizitiral gen. vikar škof Pavel Bizancij (IMK 1907, 54 sl., 121 sl.). Ker škofa že dolgo ni bilo, je na teh obiskih T. zlasti birmoval (npr. v Pliberku 3000 oseb), posvečeval cerkve in oltarje, duhovnikom naročal, naj opustijo grešno in pohujšljivo življenje. V istem smislu je odločilno posegal v javno življenje v funkciji drž. namestnika, zlasti po mestih (Karel V. je pisal Sikstu V.: »On mi je v tako podporo vsak dan kot eden mojih najtesnejših sodelavcev«; gl. Morelli, Istoria della Contea di Gorizia III, 1858, 355); v imenu dež. kneza je 1586 podpisal lj. sodni red: Gemainer Statt Laibach New Retormierte Gerichtsordnung. Graz 1638 (gl. A. Jarc v IB 1845, 13). Prizadeval si je za izvedbo ukrepov zoper protestant. mestne svetnike in sodnike (pisma v: Loserth, Akten u. Korrespondenzen … I, II. Wien 1906–7); podpiral tiskanje protiluter. knjig (npr. Der Euangelisch Wetter Han. Graz 1587, gl. IMK 1907, 47), pripravljal prenovo škofije z daljnovidno person. politiko, ko je npr. nam. Trubarja (gl. čl.) 1588 pridobil za kanonika in pridigarja v Lj. T. Hrena, 1590 pa v kapitelj Mih. Mikca (SBL II, 114–5), Hrenovega liter. sodelavca (KapALj, fasc. 6). T-jevo poročilo o stanju lj. škofije (ib., fasc. 57/4; MHK 1854, 38–40; ČZN 1937, 78–9; BV 1979, 202–5), ki ga je v Rimu oddal 27. okt. 1589, je prvo v vat. aktivu ohranjeno tako poročilo in dodaten vir, iz katerega je razvidno stanje dušn. pastirstva v mestu Lj., življenje duhovščine in še vedno močan vpliv protestantizma zlasti med plemiči in meščani. T. je kot bivši jezuitski gojenec na Dunaju 1593 predlagal papežu Klemenu VIII. in nadvojvodi Maksimilijanu ustanovitev jezuitskega kolegija v Lj. Prizadeval si je zanje dobiti prazni franč. samostan v Lj. in dohodke kartuzije Bistra ali Pleterje (MMK 1893, 136 do 40; ŠkALj, fasc. Škofje 2). L. 1595 je p. Nikolaj Koprivec (SBL I, 514) sestavil inventar pleterskega samostana in 23. marca 1596 je Klemen VIII. ukinil lj. franč. samostan, ustanovil jezuitski kolegij in mu dal dohodke Pleterij. T. je še pred smrtjo dočakal druga dva patra (ŠkALj, fasc. 4/14 c), ki sta 21. jan. 1597 prišla v Lj., bila sprva gosta pri škofu, namesto v franč. samostan pa sta šla v bivši cesarski špital pri sv. Jakobu in tam pripravljala zidavo novega kolegija. Že 9. maja 1597 so začeli šolo v dveh gimnazijskih razredih. — Čeprav T. ni veliko bival v Lj., je le čutil s potrebami njenih prebivalcev, kar se je zlasti pokazalo 1596, ko je dal nekaj škofij. zemlje za postavitev špitala za kužne bolnike (KapALj, fasc. 72/13, 76, izpeljal T-jev naslednik Hren, Kron 1936, 213).

Bogoslovna šola pri jezuitih v Gradcu, kjer je bila 1584 skoraj polovica dijakov slovan. rodu (Duhr, Gesch. d. Jesuiten I, 166), je v veliki meri pa T-jevem prizadevanju postala 1585 univerza (Krones VII, 243, 611–4). Bodoče duhovnike je T. šolal tudi v Gor. Gradu in Lj., kjer je stolniška šola dajala spodbudo h glasb. udejstvovanju (Cvetko I, 74). — Krepko je posegel tudi v spor z oglej. patriarhom zaradi eksemptnosti lj. škofije (IMK 1901, 14–5), za kar je bil že pripravljen kot biv. oglej. (gor.) arhidiakon. Z nadvojv. Karlom sta si celo prizadevala ustanoviti novo škofijo za avstrij. del patriarhata v Gor. (KapALj, fasc. 57/3; VBV 1901, 421). Sodeloval je pri vabilu kapucinov v Gor., poleg jezuitov glavnih delavcev za katol. obnovo. Bil je tudi upravitelj samostana v Millstattu in proštije v Dobrli vasi na Kor. (ŠkALj, fasc. 1).

T-jevo škofovsko geslo »Omnia fert aetas« (vse prinaša — prenaša čas) dobro izraža njegov način obnavljanja verskega življenja v škofiji: vneto, a ne pretirano hitro. To geslo omogoča identificirati njegove številne knjige, ohranjene v Semeniški knjižnici in NUK (Simoniti, Zbornik NUK I. 1974, 39–40). Kljub vsemu velja ocena, da sodi T. med najznamenitejše katol. protireformatorje 16. stol. in da se v vsej Avstriji ni zasnovalo nobeno pomembnejše cerkv. podjetje, ni izšla nobena važnejša vladna odredba, pri kateri bi T. ne bil sodeloval s svetom in dejanjem (Gruden 804). — Grb in podoba: Erberg (kopija NUK); Gruden 793; B. Jakac, Glasnik Srca Jez. 1938, 89. — Prim.: korespondenca (ŠkALj in KapALj); biografija (DAS, fasc. 65, 75, 76: Dolski-Ehrbergov arhiv); Acta facultatis artium V, f. 75, 96 (univ. arhiv, Dunaj); Dimitz III, 142–3; Gruden 792–804; Valvasor VIII, 666–7; Hierarchia Cath. III, 1923, 217; A. Jellouschek, MHK 1852, 35; IMK 1893, 90–1; M. Prelesnik, KO 1901, 216; Jož. Benkovič, VBV 1901, 421, 441; Documenta historiam Archidioec. Gorit. ilustr. I. Gor. 1907, 232 sl.; Glasnik Srca Jez. 1933, 16–7, 40; 1938, 89–90; J. Turk, ČZN 1937, 78–9; F. Zwitter, Petdeset let slov. univ. v Lj. 1969, 19–23 in pass.; ZČ 1974, 236; F. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach and die Residenz Pleterje 1597–1704. 1976, 23–34, 123. Slk.

Smolik, Marijan: Tavčar, Janez (okoli 1544–1597). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi688330/#slovenski-biografski-leksikon (8. december 2022). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Primorski slovenski biografski leksikon

TAVČAR (TAUTSCHER) Janez, 2. gor. arhidiakon (1577–80) in 8. lj. škof (1580–97), r. okoli 1544 v kmečki družini v Štanjelu na Krasu (morda v Hruševici pri Štanjelu ali v Dutovljah) (prim. J. Bašte, Trije Kraševci lj. škofje, E 1928, 43), u. 24. avg. 1597 v Gradcu, pokopan V Gornjem Gradu. Bil je tretji v vrsti imenitnih Kraševcev, ki so v 16. stol. zasedli lj. škof. sedež (Urban Textor, 1543–58, iz Lipe pri Komnu, prim. PSBL III., 646-47; Konrad Glušič, 1570–78, iz Komna, prim. PSBL I, 430–31) in so pred Hrenom odločilno prispevali h katoliški obnovi na Slov. Visokošolsko izobrazbo si je pridobival na dunajski U, kamor se je vpisal 14. apr. 1562 na študij teologije, bival v kolegiju »jagnjeta« (bursa agni), ki ga je bil zasnoval lj. škof Textor in je bilo v njem nekaj mest odločenih za »Kranjce« (Gruden, 819). Bakalavreat je dosegel 5. okt. 1566, promoviral pa 27. mar. 1569 ter prejel naslov »magistra svobodnih umetnosti«, obenem je dobil tudi neki dunajski kanonikat. Dve leti zatem, 1571, je za svojim kraškim rojakom in novoimenovanim lj. škofom K. Glušičem prevzel župnijo Komen. Po odhodu dotedanjega gor. župnika Matija Marcina v Kranj je 1574 postal gor. in solkanski župnik (ne bo držala Kociančičeva trditev v FPAG 1875, 26, da je bil T. prvi gor. župnik, kajti po samem T-jevem pričevanju je že pred stoletjem solkanska Cerkev iz matere postala hči gor. Cerkve, prim. T-jevo pismo z dne 12. febr. 1596, StodG 1958, 28). - Istega leta, 21. dec. 1574, je bil v Gor. ustanovljen arhidiakonat oglej. patriarhata in za prvega arhidiakona je bil imenovan Hieronim Catta (PSBL I, 170–71), ki pa je kmalu prišel v spor z oglej. patriarhom in se je zato 1577 odrekel svoji časti, njegovo mesto je kot drugi gor. arhidiakon prevzel žpk T., ki je obojno službo opravljal do 1580. Sočasno sta ga patriarh Grimani in nadvojvoda Karel imenovala za reformacijskega komisarja najprej na Goriškem in 1578 na Kranjskem; 1578 je bil T. tudi član gor. delegacije na pacifikaciji v Brucku ob Muri. Ko ga je nadvojvoda Karel 1. marca 1580 predložil za lj. škofa, je T. sugeriral za svojega gor. arhid. naslednika ponovno šempetrskega žpka Catta, vendar je bil po dolgih in mučnih pogajanjih izbran Andrej Nepokoj (PSBL II, 507–08). Medtem je bil T. 20. maja 1580 potrjen za lj. škofa in v začetku avg. 1580 v Gor. posvečen (posvetil ga je oglejski gen. vikar Pavel Bizancij v navzočnosti trž. in kaprulanskega škofa), svojo prvo pontifikalno mašo je imel 30. okt. 1580 v Gornjem Gradu. Čeprav je na začetku škofovstva nameraval imeti stalno rezidenco v Lj., je vendarle najraje bival v Gornjem Gradu (v Lj. je prihajal le ob svečanih priložnostih). Od tu je razvil živahno pastoralno delovanje z vizitacijami duhovnij in cerkva lj. škofije v letih 1581–83, po želji nadvojvoda Karla je 1582 posebej vizitiral rodno Goriško. Isti nadvojvoda ga je 24. sept. 1584 imenoval za svojega tajnega svetnika in dežel. namestnika v Gradcu, kar je sicer pospeševalo delo za rekatolizacijo, a je hkrati stopnjevalo njegovo odsotnost od domače škofije. V letih 1588–94 je upravljal tudi avguštinski samostan v Dobrli vasi, od 1594 do smrti pa samostan vitezov sv. Jurija v Millstattu na Koroškem. Pred smrtjo je T. nadvojvodu Ferdinandu priporočil za svojega naslednika T. Hrena, lj. kanonika, dekana in stolnega pridigarja. Po smrti so T-evo truplo balzamirali in ga prenesli v Gornji Grad, kjer mu je naslednik T. Hren postavil nagrobnik. - Katol. prenovo na Slov. je T. pričel že kot gor. arhidiakon, tudi kot lj. škof se je vedno živo zanimal za razmere v svoji ožji domovini. Kot načelnik drž. reform. komisije na Goriškem (1577) je po naročilu nadvojvoda Karla skrbno pazil na dvomljivo versko vedenje gor. plemstva (npr. »Nikodema« Lanthierija), nadziral drž. uradnike in se zlasti zanimal za rihemberške protestante ter si prizadeval te »zgubljene uboge reve« spet pripeljati na pravo pot (Capuder, 26–27). Ker se verske razmere na Goriškem niso hotele zboljšati in se je luteranstvo širilo in so na drugi strani Benečani žugali, da bodo v svoji soseščini sami napravili red, je nadvojvoda Karel 6. febr. 1582 škofa T. določil za gor. vizitatorja in mu kot pomočnika dodelil grofa Jurija Thurna (tistega, ki je 1563 poklical Trubarja na Goriško). V Gor. je T. prišel 11. mar. 1582 in do 22. mar. prepotoval in pregledal vse večje gor. kraje (Gorica, Miren, Šempeter, Solkan, Sveta Gora, Kanal, šempas, Črniče, Prvačina, Dornberk, Rihemberk, Štanjel, Komen, Vipava, Vipavski Križ, Kamnje, po gor. arhid. M. de Steffanisu tudi Vogrsko in Renče), ni mu pa uspelo priti v Oglej zaradi patriarhovega nasprotovanja. O vizitaciji je T. vodil zapisnik (lj. nadšk. arh., fasc. 19, št. 1) in napisal več pisem (istotam). Proti nevrednemu in pohujšljivemu življenju duhovnikov (splošno opuščanje celibata) je T. nastopal strogo (nalagal je kazni in po potrebi odmeril tudi zapor). Nič manj strogo se ni lotil luteranov v vrstah gor. plemstva in žel uspeh. Več težav je v tem oziru imel na podeželju (Vipava, Vipavski Križ, zlasti Rihemberk), kjer je kljub strogemu nastopu naletel na trdovraten odpor. Vsekakor je T-jeva vizitacija dosegla, da so katoliki dobili več poguma, luteranska agresivna sila je pojenjala in je v tej pokrajini ostala vernost v vsej Sji najčistejša ter najmanj prizadeta. V času, ko si je nadvojvoda Karel močno prizadeval, da bi se v Gor. ustanovila samostojna škofija, da se na eni strani omeji vpliv beneške republike, kjer so prebivali oglejski patriarhi, kakor tudi, da se zmanjša moč protestantov, je bil T. 1586 pritegnjen k sodelovanju, se vneto zavzemal za uresničitev tega načrta in ga imenoval »nujno potrebo za sveto delo«. Opazen je nadalje njegov prispevek pri vabilu kapucinov v Gor. 1591, poleg jezuitov glavnih pobudnikov katoliške renesanse. - Podobne razmere kot na Goriškem je T. kot lj. škof ugotovil tudi v ostalih slov. deželah, kjer so poplitveno in pozunanjeno versko življenje ter nevednost in zanikrnost duhovščine in hkrati razkroj samostanskega življenja omogočili hitro širjenje protestantizma. Tridentinsko usmerjeni T. si je zadal dve nalogi: reformirati duhovnike v koncilskem duhu in izkoreniniti protestantizem iz svoje škofije. T-jev vizitacijski zapisnik iz let 1581–83 in njegovo poročilo v Rim (Relatio ad limina iz 1589) ter dodatek k poročilu v Rim (AES 3, 1981, 57–75) niso le prvi znan zapis nekega lj. škofa v vatikanskem arhivu, ampak nudijo tudi dragocen vpogled v duhovno in versko podobo klera in vernikov na pretežnem delu današnje Sje ob koncu 16. stol. ter so hkrati pomemben vir za zgod. Cerkve na Slov. - Ozemeljsko razdrobljeno lj. škofijo je T. vizitiral, kot omenjeno, v treh letih: 1581 župnije na Koroškem, 1582 na Štajerskem, 1583 na Kranjskem. Večino župnij je obiskal sam, le včasih je pooblastil kakšnega duhovnika, da je vizitacijo opravil v njegovem imenu. Povsod je trebil krive nauke, celi rane, zatiral pohujšanje, miril razprtije, obenem marsikje po dolgem času birmoval veliko število birmancev, posvečeval cerkve, oltarje in zvonove. Tako nuncij A. Caligari kot nadvojvoda Karel sta poročala v Rim, kako lepe sadove rodi odlično T-jevo škofovanje. Tudi oglejskim patriarhom je s svojim posredovanjem omogočil, da so ali po svojem zastopniku (npr. P. Bizancij 1581 in 1583), ali osebno (F. Barbaro 1593/94, PSBL I, 36) smeli opraviti vizitacijo v avstr. deželah svoje škofije. Spreten, blag, a obenem odločen nastop tako T., kakor F. Barbara je zajezil vpliv protestantizma ob skupni ugotovitvi, da je kmečko ljudstvo po Sji srčno vdano katol. veri, plemiča pa da so trdovratni protestanti. Narodu odtujeno plemstvo je T. osamil tako, da mu je mirno in spretno odtrgal mesta in trge, ko je dosegel, da so bili imenovani za župane, mestne svetnike in sodnike ter pisarje katol. možje. Podpiral je tiskanje protiluteranskih knjig in pripravljal prenovo škofije z daljnosežno personalno politiko (pridobil je npr. T. Hrena za pridigarja in kanonika v Lj.). Kljub uradni odsotnosti iz škofije je skušal ohraniti osebni stik s svojimi duhovniki zlasti z vsakoletnimi sinodami na praznik sv. Doroteje (6. febr.) v Gornjem Gradu. Boleče je občutil pomanjkanje krepostnih duhovnikov, zato je že zgodaj usmerjal dijake iz mest in trgov na graško U, ki so jo vodili jezuiti (jezuitski kolegij v Gradcu iz 1573 je v veliki meri po T-jevem prizadevanju postal 1585 univerza). Visokošolska ustanova je tako zaslovela, da so jo obiskovali celo nekateri protest. plemiška sinovi. T. je tam vzdrževal 9 študentov, učne skušnje je od tod prenašal v Lj. (šenklavška šola!) in v Gornji Grad, kjer je z lastnimi duhovniki organiziral učni zavod za 16 duh. kandidatov. Krono njegovih prizadevanj tako pri vzgoji duhovnikov kakor pri izkoreninjenju protestantizma iz dežele predstavlja ustanovitev jezuitskega kolegija v Lj. 1596. Ves srečen je prve jezuite sprejel 21. jan. 1597 v svojem dvorcu, potem pa jim pomagal do lastnega doma pri Sv. Jakobu. - T. sodi med najznamenitejše osebnosti katol. obnove in protireformacije 16. stol. pri nas. Njegovo škofovsko geslo »Omnia fert aetas« (Vse prenaša čas) odkriva, da je bil mož miru, velikega zaupanja in modrosti, a hkrati preudaren in ne zaletav. Čeprav je kasneje Hrenova dejavnost pri rekatolizaciji slov. dežel delno zasenčila podobo škofa T., ostaja njegova vloga pri verski obnovi slejkoprej nezamenljiva in dragocena. Skozi več kot desetletje se ni zasnovalo nobenopomembnejše cerkveno podjetje, ni izšla nobena važnejša vladna odredba, da bi ne bil T. sodeloval s svetom in dejanjem; kar je pozneje rodilo katolištvu trajne uspehe in mu zagotovilo končno zmago, vse to je zasnoval že škof T. (Gruden, 804).

Prim.: Tavčar (Tautscher) Janez, SBL IV, 41–43 z bogato navedbo virov in liter.; F. Blažič, Kratka povestnica gor. nadšk., Clc 1853, 42-43; Š. Kociančič, Brevis conspectus historiae archid. goritiensis, FPAG 1875, 26, 98, 179; Archidiaconi goritienses, FPAG 1877, 183; J. Schmidlin, Die kirehlichen Zustaende in Deutschland vor dem Dreissigjaehrigen Kriege, Erlaeuterungen und Ergaenzungen zu Jassens Geschichte des deutschen Volkes VIII. B., 1. u. 2. H., Freiburg i. B. 1908, 33–37; K. Capuder, O luteranstvu na Goriškem je nadalje še zabeleženo v Jahresbericht des k.u.k. Staatsgymnasiums in Görz 1909, 7, 11, 21, 22, 26–28; 1910, 1–15; Gruden, 624, 676, 680, 695, 718, 725, 748, 792–804, 855, 856 (tudi podoba in grb 793); F. Plemič, Zadnji lutrovci na Vipavskem (povest), Trst 1930; R. Klinec, Zgod. gor. nadšk., 32–33; Isti, Marija v zgod. Goriške, 56–57; I. Valdemarin, La chiesa e la parrocchia dei santi Ilario e Taziano di Gorizia, StudiG 1958, 28, 47, 50; M. Miklavčič, Šmarnice 1962, 58–59; F. M. Dolinar, Zapiski škofa J. Tavčarja o stanju v lj. škofiji, AES 3, 1981, 47–75.

Kralj

Kralj, France: Tavčar, Janez (okoli 1544–1597). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi688330/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (8. december 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič Suhadolc - Theuerschuh, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1989.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine