Slovenski biografski leksikon

Tavčar Franja r. Košenini, prosvetno humana organizatorka in osrednja predstavnica slov. meščanskoliberaln. ženskega gibanja, v Lj. r. 8. febr. 1868 nadtelegrafistu Gustavu in Frančiški r. Arce ter u. 8. apr. 1938 (pokop. v družin. grobnici na Visokem). Zgodaj osirotela, je preživela mladost v bogati družini starega strica, znanega »špickramarja« Fr. Lukmana, prepuščena vzgoji materinega brata Rajka (kasnejšega gledal. mecena) in njeg. sestre Josipine-Ajke (vsi ti brez potomstva, zato veljala za bogato dedinjo). Obiskovala je nem. meščan. uršulin. šolo v Lj., hkrati pa se osamosvajala na slov. kulturnoprosvetnih prireditvah, kjer jo je Marija Murnikova pritegnila v narodno-vzgojni karitat. krog. Tam se je 1884 srečala z odvetnikom Iv. T-jem (gl. čl.). Poroka 13. maja 1887 pomenja preobrat v njunem življenju in delu: T-jeva je moža usmerjala v okvir veljavnega meščana, on pa njej omogočal širok družabni razmah. S svojo življenj. vedrino, pogumom, zvestobo in dobrosrčnostjo se je precej zarezala tudi v moževo pisateljsko delo, presledkoma ga oplajala do konca T-jeve ustvarjalnosti. — Odlikovana je bila 1910 od srbske vlade z redom sv. Save (med 1. svet. vojno jo to izpostavljalo v nevarnost polit. preganjanja); s češkim redom belega orla; bolgar. odličjem; častne diplome: 1927 Splošn. žen. društva (ob 25-letnici delovanja), 1928 Kola srb. sester (častna članica), 1938 Kola jsl sester (kot ustanoviteljica 1921 in predsednica).

Od prvih javnih nastopov (Vesna 1893, 125; SN 1896, št. 101) je pri najrazl. prireditvah prevzemala pokroviteljstvo, botrstvo, polagoma tudi vodstvo. L. 1894 (po smrti M. Murnikove) je prevzela organizacijo lj. meščan. ženstva z namenom, da ga čimbolj prebudi k nar. zavesti, dobrodelnosti in liberalni neodvisnosti, poslednje pojmovala kot odmik od klerikalizma, čeprav sama katol. verna. Ozki krog meščan. ženstva je širila na območje srednjega stanu in ga povezovala v družbenoprosv. akcijah ženstva liberalne (Tavčarjeve) smeri tedanjega časa. Organizacij. sposobnosti je uveljavljala pri CMD, kjer je 1894 predsedovala prvi mestni žen. podružnici (1918–22 članica vodstva, od 1934 častna preds.), a predvsem 1901–38 pri Splošnem žen. slov. društvu; 1901–36 pri Žen. telovadnem društvu (od 1920 imenov. Atena), telov. odseku Sokola, kot prvem izrazito žen. združenju, kjer je ob pomoči tajnice M. Govekar (SBL I, 238) predsedovala oz. načelovala od ustanovitve. Zlasti je pomembna njena skrb za dekliško izobrazbo: od ustan. lj. Mladike ter Mest. dekl. liceja 1906 je tudi soodločala pri tem prvem slov. žen. internatu in povsem slov. sred. šoli.

Nar. zavednost T-jeve je imela vselej realno podlago, segala je, v zavesti po potrebi bratske povezave, prek mej avstrij. države v času, ko je to postajalo nevarno: kot pokroviteljica koncerta LZ v Bgdu je Srbom s to manifestacijo posredovala tudi slov. srbofilstvo; prek Rdečega križa je z gmotnimi nabirkami pomagala bojujočim se balkan. narodom; pravih polit. akcij se je udeleževala le pod patronatom NNS (gl. SN 1911, št. 91). Pred koncem 1. svet. vojne je začela s predstavnico katol. meščanstva Cilko Krekovo množično akcijo z zbiranjem podpisov za majniško deklaracijo, S in SN (1917, št. 211) sta prinesla njuno besedilo izjave, oprto na soglasje več kot 10.000 slov. žena in deklet. Poleg katol. žen. organizacij, ki so zlasti pred 1914 ostajale v rokah duhovnišk. patronata, je T-jevi ostal nedostopen tudi moderni razvoj (vsaj že od 1911) socialistk. Kljub postopoma hirajočemu meščan. liberalizmu, ki se ga je tudi po 1918 zvesto oklepala, pa se je T-jeva učinkovito uveljavljala s smotrnim karitativnim delom za gmotno ogrožene otroke, nebogljence in starce; ustanovila je ok. 1925 Dečji in materinski dom v Lj., ga vodila, skrbela predvsem za zapuščene matere in bolehne otroke ter jim končno omogočila okrevanje v lastnem domu na morju v Kraljevici; predsedovala je bolnišk. društvu in dosegla zgraditev doma za onemogle ženske Jozefišče (na Poljanski c.). Bolj na površju se je uveljavila kot druga podpreds. Nar. žen. zveze SHS (od 1921 dalje). Neodvisna že od mladosti, se je sicer v skladu z moževim hotenjem usmerjala povsem samostojno in kmalu prerasla zgolj reprezentativne potrebe; leta 1925 je postala prva slov. dvorna dama kraljice Marije in to ostala do smrti.

Po 1918 je družbenopolit. razmah T-jevi omejevala skrb za bolehajočega moža ter za širokopotezno in gostoljubno, dejansko pa varčno gospodinjstvo in gospodarstvo na Visokem pri Poljanah. Pridružila se je še odgovornost, ki jo je čutila do izdaje moževih ZS, ki jih je začel ob T-jevi 70-letnici urejati I. Prijatelj (SBL II, 571–8; zaradi preverjanja vsakoleten gost na Visokem) in ki se ji ob prvi knjigi zahvaljuje za štev. podatke (gl. ZS I, 506), katerih značaj pa ni dovolj razviden. Tudi kot mati 5-ih otrok se je T-jeva nenehno pomlajala z gostoljub. dajanjem mladini: krog svojih gostov bogatila z mladimi ustvarjalci, jim moralno in gmotno pomagala. V soglasju z možem je na domu nudila kosila revnim nadarjenim dijakom, kratek čas jih je bil deležen tudi Iv. Cankar (njegov nepremišljeni prestopek je materin. zgladila brez vidnih posledic; posvetil ji je pesem, ki je z rkp gradivom v T-jevi spomin. sobi med 2. svet. vojna propadla, gl. Sd 1976, 450–62). Podpirala je še Murna (SBL II, 175–7), vrsto slikarjev, zlasti realistov: Iv. Kobilco, Jur. Šubica (ib. I, 477; III, 711 do 712), Iv. Vavpotiča idr., sama bila še posebej pozorna na žen. ustvarjalke, mdr. skrbela za gmotno ogroženo Prešernovo hčer E. Jelovškovo (ib. I, 397).

Prim.: osebni dokumenti in slike (pri sinu Anteju in Jerici, ženi pokojnega sina Iva T-a, oba v Ljubljani); korespondenca in slik. gradivo (NUK); slikovno gradivo in nekaj rkp.(Muzej Šk. Loka); B. Berčič, T-jev rodovnik (NUK); Ob 60-letnici F. T-jeve (vezana knjiga pisem in čestitk, rkp. Muzej Šk. Loka); M. Govekar, govor na žalni seji Spl. žen. društva (NUK); Hribar, Spomini I, 238, 324 sl.; SZ 195–7 (s sliko); I. Tavčar, ZbD VIII (kazalo); SN 1918, št. 31; M. Govekar, ib. 1928, št. 29; V. Dostal, J 1928, št. 124; ŽS 1925, 33–5; 1938, 39–41, 98–9; Zdravje 1928, 63–5 (s sliko); F. Govekar, ŽiS 1928, knj. 3, 171–5 (s sliko), 207–11; Kron 1934, 67 sl.; 1936, 209 (slika); S 1938, št. 82 (s sliko); SN 1938, št. 31, 79 (s sliko); Mara Tavčar, ib. št. 81; 1943, št. 77 (s sliko); D. Kermavner, Iv. Cankar in slov. politika 1918. 1968, 101; B. Račič, Loški razgledi 1968, 135; P. Hočevar, Pot se vije. 1969; M. Boršnik, I. Tavčar … I. 1973. — Slika: portret 19-letne, delo Jur. Šubica, 1887; skica za portret istega avtorja (last NarG Lj.); I. Kobilca, portret, ok. 1886. Bk.

Boršnik, Marja: Tavčar, Franja (1868–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi686340/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine