Šuklje, Fran (1849–1935)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Šuklje Fran, politik, zgodovinar, r. 24. okt. 1849 v Lj. davkarju Martinu in Ani r. Grüneis, u. 18. avg. 1935 na gradu Kamen v Kandiji pri Nov. mestu. Obiskoval je v Lj. od 1859 gimn. s sošolcem Fr. Levcem (SBL I, 640 sl.), v 7. razr. 1866 šel kot prostovoljec v vojsko, bil ranjen pri Hradcu Královém in v pruskem ujetništvu; po vrnitvi je opravil mat., študiral na Dunaju 2 sem. pravo, nato zgod. in zemljepis. Bil je 1872 suplent na realki v Gor., na gimn. v Nov. mestu 1873–5 (prof. izpit 1873), od sept. 1875 v Lj., a zaradi nar. udejstvovanja nov. 1876 premeščen v Wiener Neustadt, po nastopu Taaffejeve vlade sept. 1881 pa prišel na gimn. v Lj. Od jun. 1883 je bil dež. poslanec; razočaran zaradi nedoseženega imenovanja (kljub predlogu dež. glavarja Andr. Winklerja) za dež. šol. nadzornika je v zač. 1885 izprosil premestitev na akad. gimn. na Dunaju. Državnozborski mandat 1885 je najprej odložil, dec. i. l. pa ga z veliko večino spet dosegel. Jeseni 1894 je postal dvorni svetnik in ravnatelj Drž. založbe šol. knjig na Dunaju, odložil oba mandata, se preselil tjakaj. L. 1897 je stopil v pok., se vrnil na Kamen, 1904 v drž. zbor, pomladi 1906 še v deželni. Od 1908 do konca 1911 je bil kranj. dež. glavar; ko je po odložitvi deželnozbor. mandata odstopil tudi kot dež. glavar, je spet živel na Kamnu, od pomladi 1915 do pomladi 1918 pa na Dunaju. Ker ga niso povabili v slov. nar. vlado, tudi ponujenega mandata (SLS) za ustavodajno skupščino ni sprejel ter ostal na Kamnu do smrti.

I. Politik. Da bi bil neodvisen, si je Š. želel univerzitetno ali polit. kariero, a se odločil za le-to. Bil je »med starejšimi slov. politiki … v mnogih ozirih največji talent« (dr. Slanc). V Wiener Neustadtu je študiral še polit. in finan. vede, se že tu odvrnil od mladostnih materialist. nazorov (študiral Kanta, srednji vek; na gimn. profesorji-redovniki), doma se posvetil politiki, želeč z višine državnika motriti tudi domače razmere. Dec. 1882 je bil v Lj. izvoljen v občin. zastop in od mesta poslan v dež. šol. svet. Jun. 1883 so ga v skupini dol. mest in trgov (protikandidat prošt Peter Urh) izvolili a) v dež. zbor. Tu se je ločil od radikalov in vodil narodno zmerno, »elastikarsko«, t. j. vladno politiko. Dosegel je: potrditev treh nem. mandatov iz veleposestva (na željo dež. predsednika A. Winklerja, ki sicer grozil z odstopom); ob predlogu za ustanovitev vinar.-sadjar. šole na Dol. premestitev 1885 take šole s Slapa pri Vipavi na Grm pri Nov. mestu. Ob sporu v nar. stranki zaradi nagrade 600 gld za neobvezni pouk nem. na večrazr. ljud. šolah je Š. govoril o »kranjskem narodu«, željnem končati nar. prepire in dvigniti gospodarstvo. Š-tovi pristaši »elastiki«, zlasti J. Kersnik, so zmagali nad »radikali« (I. Tavčar; I. Hribar, SBL I, 353–4). Konec 1886 je bil soglasno sprejet Š-tov predlog, naj bi h gradnji belokranj. železnice (zanjo je že 1883 vodil deputacijo k cesarju ob njeg. obisku v Lj.) prispevali dom. uporabniki in dežela; 1886 je priporočal slov. obrtno šolo v Lj. (ust. 1888). Jan. 1906 je na poziv vodstva SLS znova kandidiral in bil izvoljen za poslanca kmeč. občin Kočevje-Ribnica, 1908 pa za okraj Črnomelj, konec 1911 odložil svoj mandat. Zadnji 2 leti pred 1. svet. vojno si je zaman prizadeval uvesti na Kranj. sladkorno industrijo. – b) v drž. zboru. Kot drž. poslanec je bil Š. izvoljen na nar. programu, se utaboril v konservat. vladnem Hohenwarthovem klubu, pozneje bil poslanec SLS. L. 1885 je Š. proti volji osrednj. voliln. odbora (kandidat Albin grof Margheri-Commandona) kandidiral v skupini dol. mest in trgov, brez uspeha zase pridobival vplivnega novomeš. odvetnika K. Slanca (SBL III, 346 sl.). V ožji volitvi je Š. z majhno večino (Winkler tedaj prvič in zadnjič pritisnil na uradništvo Š-tu v prid) dobljeni mandat odložil, pri ponovnih volitvah dec. 1885 pa bil z veliko večino izvoljen (radikalne frakcije niso več nasprotovale). Š. se je udejstvoval v več odsekih, bil do konca Taaffejeve vlade član kluba Karla Sig. Hohenwartha (SBL I, 331 sl.), dasi je večina jsl poslancev že prej izstopila. Uveljavil se je kot novi voditelj slov. državnozbor. delegacije, ki je skoraj slepo zaupala Taaffeju, se zadovoljevala s tedaj za Slov. zelo pomembnimi »drobtinami«: uvedbo slovenšč. v sodnije, sred. šole (slov. paralelke). L. 1895 je Š. odložil svoj mandat, pri novih volitvah 1897 na poziv dol. prijateljev, zlasti dr. K. Slanca, kandidiral, po izvolitvi stopil v Slovan. kršč. zvezo s predsednikom I. Šušteršičem (gl. čl.). Ko pod le-tega vplivom ni bil poslan v železniški odsek (v njem bil že 10 let), je izstopil, nekaj časa načeloval »klubu divjakov«, a se kmalu vrnil v Zvezo. Po razpustu drž. zbora jeseni 1900 je en del pod vodstvom Š-tovega bivšega pristaša dr. Slanca zahteval, naj Š. kandidira na programu nar.-napredne stranke, kar je Š. odklonil. V naslednjih letih se je spravil s Šušteršičem, ki mu je ponudil kandidaturo v lj. okolici: po izvolitvi 1904 je Š. stopil v Slovan. zvezo, ki se je na njegov predlog pridružila mladočeš. obstrukciji proti dr. Ernstu Körberju. L. 1905 je bil sprejet Š-tov nujni predlog za gradnjo belokranj. železnice (zanjo se je zavzemal že desetletje), 1912 začeli graditi, končali malo pred 1. svet. vojno.

Š. je bil še kot dijak med ustanovitelji dij. društev Sava in Jug (tu tudi Hrvatje), Mladika, 1869 Slovenija: le-tej je 1 semester predsedoval. Ko sta I. Tavčar in I. Hribar začela izdajati polit. in leposl. list Sn (1884–7), je Š. urejeval LL (1884–5), večerno prilogo dež. uradn. lista LZg (izdajatelj A. Winkler). Po 1901 je Š. sporazumno z J. E. Krekom (SBL I, 559 sl.) sodeloval s podpisanimi članki v S. – Izdal je: Kranjski dež. zbor in dež. finance. Primerjalna statistična študija. Lj. 1912, kritiko dež. financ, »rdečo brošuro«, ki je očitala dež. odboru, da namerava kriti primanjkljaj z novimi dolgovi; obsojala »pavšalne kredite«, ki omogočajo nekontrolirano podpiranje polit. pristašev; priporočala zvišanje dež. doklad in naklado za vino. Kljub užaljenima I. Šušteršiču in E. Lampetu (SBL I, 608) so se s Š-tovim pesimizmom strinjali številni strankini somišljeniki (gl. Veda 1912 in pos. odt.: J. Mandelj, Nekaj številk iz kranj. dež. gospodarstva); uresničenje napovedi je preprečila 1. svet. vojna, ko je dežela z dobički vnovčevalnice za živino sanirala svoje finance. – Dež. ustava, dež. gospodarstvo in dr. Šušteršič (S 1918, avg.), napada le-tega, češ da prelamlja dež. ustavo in zakone; ogroža dež. gospodarstvo; krši disciplino dež. uslužbencev z brutalnim samodrštvom. – V zaželeni deželi (S 1918, okt.; tudi E, DN, SN), gôvori v poletju 1918 na seji ustavn. odseka tedaj v Lj. ustanovljenega Nar. sveta o ureditvi bodoče države z zahtevo široke avtonomije; Ustava in uprava (Č 1928–9, 241–64) priporoča uvedbo širokih samouprav, dvojno zakonodajno zbornico (polit. in gospodarsko); vrsto člankov o aktualnih vprašanjih (S, SMl, Prager Presse).

Na Dunaju je Š. po lj. potresu 1895 organiziral veliko podporno akcijo, predsedoval njenemu odboru in Ljubljančanom v korist pripravil dva uspela koncerta GM; 1897 prenos zemeljskih ostankov J. Kopitarja in Vuka St. Karadžića z opuščenega dunaj. pokopališča (Marxer Friedhof) v Lj., oz. Bgd. Kot ravnatelj Drž. šol. knjižne založbe je poskrbel za izdajo slov. učbenikov, ni pa mogel uveljaviti enotnega slov. pravopisa (po Š-tovem predlogu in ministrovem naročilu je sestavil Fr. Levec Slov. pravopis. 1898, 1899). Kot dež. glavar je Š. pripomogel, da je dežela dobila veliko melioracijsko posojilo; začela velikopotezno graditi ceste, mostove, vodovode, kapnice, pospeševati kmetijstvo. V Pragi je dal Š. zgraditi novo uradno poslopje z moderno tiskarno za Drž. šol. založbo.

Š. je znal »očarati z veliko duhovitostjo, veliko omiko, znanjem drž. politike, avstr. parlamentarizma, drž. ved, drž. gospodarstva« (K. Slanc). »V franc. revoluciji ni gledal samo krvavo klanje, ampak tudi začetek novega razdobja, v čemer je tudi izvor njegove polit. miselnosti« (Lončar), ki sta ji bila zgled svoboda in narodnost. Kot liberalec stare šole je bil sicer za splošno, ne pa za enako volilno pravico. Poleti 1900 (shod v Nov. mestu) se je približeval katol.-nar. stranki (I. Šušteršič nanj na shodu v Kamniku žaljivo reagiral: »fosilni liberalec«). Sicer je Š. hodil vedno svoja pota, bil neke vrste »out-sider« (Š. sam), ni si dal vezati rok po strankarski disciplini, ampak hodil premišljeno za lastnimi cilji. Kljub očitku nenačelnosti, prevelike zmernosti je tudi po Taaffejevem in Winklerjevem odhodu hotel ustvariti »srednjo ali vladno stranko«, da podpre koalicij. vlado na Dunaju, dež. predsednika Heina pa na Kranjskem. Zaradi nesoglasja s finan. politiko E. Lampeta se je Š. sprl s Šušteršičem, se z njim pozneje spravil, končno pa čisto prelomil ob vprašanju potrditve dveh naprednih mandatov: Š. ju je namreč v nasprotju s stranko smatral za veljavna.

II. Zgodovinar. Š. je bil »izboren strokovnjak zgodovinar« (K. Slanc). Že kot študent je v Sji predaval mdr. O pomenu in naravi franc. revolucije, po prihodu (1875) v Lj. s prijatelji ustanovil liter.-zabavni klub, tu imel po začetni razpravi o rodbini Borgia še vrsto predavanj. Objavil je: Pravi vzroki franc. revolucije (Z 1870, 38 sl.); Zgodovinske žene (ib. 1876, 36, 54, 69, 85, 101, 118); Dvori in plemstvo na Nemškem v 18. st. (ib., 326, 344); Boj Otokarja II. z Rudolfom I. (ib. 1877, 117, 133, 150, 165); Niccolò Macchiavelli in knjiga Il principe (ib. 1878, 7, 23, 38, 56, 72, 87, 102); Nar. skupščina francozka (sic! ib., 233, 250, 265, 276, 293, 310); Die Entstehung u. Bedeutung des Verduner Vertrags vom J. 843 n. Chr. (Jber. d. k. k. OGymn., Lb. 1876, 3–26); Franc Palacký (LMS 1877, 1–64); Zur Gesch. d. Septemberereignisse d. J. 1792, I. d. (gimn. izv. Wiener Neustadt 1880 in sep.), »najboljša stvar, kar sem jih kdaj napisal« (Š. sam); Avstrij. medvladje in ustanovitev habs. vlade na Avstrij. 1246–73, razprava, obsegajoča polovico knjige Spomenik o 600-letnici začetka habs. vlade na Slov. 1883, zelo pohvalil graški zgodovinar W. Milkowicz (LZg 1888; pos. odt. str. 21–3); Franc. družba med l. 1789 in »le livre rouge« (LZ 1883, 380–7); Marija Antoinetta (ib. 1884, 83–8, 151–8; spisal in govoril v lj. čitalnici na korist Nar. šole); Cesar Fr. Jožef I. (S 1932, št. 30 sl.), »da se ne polasti legenda zadnjega cesarja« (Š.). – Dragocen, živo pisan prispevek k proučevanju slov. polit. zgodovine so knjige: Iz mojih spominov. Lj. I-III, 1926–9, vsebujoče »mnogo podob, ki jim je temperamenten zgodovinar z ostrimi polemičnimi črtami narisal obraze in duše. Čeprav pogrešamo v njih zadnje svobodnosti in človeške neposrednosti, so nam te knjige tehten zgod. dokument« (F. Koblar, DS 1933, 541); nekako dopolnjujejo jih Sodobniki mali in veliki. Lj. 1933, »z mojstrskim peresom … živo posneti in nad vse plastično prikazani portreti najznamenitejših in najznačilnejših mož slov. polit. zgodovine« (-e-, S 1932, št. 292). – Prim.: Gabršček I, 176, 183, 186, 349; Hribar I-III, kazalo; Prijatelj, KPZS V, passim; Šuklje I-III; isti, Sodobniki; INK 1895, 59–65 (s sliko); Jos. Vošnjak, Veda 1911, 481–5; Zarja 1913, št. 629; France Koblar, DS 1926, 159–60; 1930, 215–8; 1933, 541–3; Dr. Lr., LZ 1933, 688–91; J 1929, št. 249 (s sliko); 1935, št. 190a (s sliko), 191; Jsl istoriski časopis 1935, 579–83, 761–4; S 1929, št. 245 (s sliko), 246; 1932, št. 285 (s sliko); 1935, št. 189 (s sliko); KMD 1936, 83 (s sliko); Dragotin Lončar, Sdb 1937, 93–6; Miroslav Gorše, Valentin Zarnik, Lj. 1940, 168 sl., 180; dr. Andrej Filipič, Zbornik Svobodna Slovenija 1964, 160, 170 (Iz socialne in politične zgodovine Slovencev); Dušan Kermavner, Slov. politika v l. 1879 do 1895. Lj. 1966, passim; Francè Bernik, Pisma Frana Levca I, Lj. 1967, passim; Ivan Mohorič, Zgod. železnic na Slovenskem. Lj. 1968, 167 sl. (slika na str. 169). – Slika: Kron 1936, pril. med str. 200 in 201. S. K.

Kranjec, Silvo: Šuklje, Fran (1849–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi675566/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine