Slovenski biografski leksikon

Šubic Jurij, slikar, brat Alojzija (gl. čl.), r. 13. apr. 1855 v Poljanah nad Škofjo Loko, u. 8. sept. 1890 v Leipzigu. Po osn. šoli v r. kraju in Škofji Loki 1867 je delal v dom. podobar. delavnici, od sept. 1872 pri slikarju J. Wolfu v Lj. Sept. 1873 namenjen na svetovno razstavo na Dunaju, je prodal povratno karto in se pripravil na sprejemni izpit na AUU; tam je bil dec. gost, od 1874 redni gojenec (prof. Jos. Führich, J. Trenkwald, Christian Griepenkerl), preživljajoč se s kopiranjem slik v galerijah, muzejih, s portretiranjem znancev. Okt. 1875 do sept. 1877 je bil pri 17. pešpolku v Trstu, po krajšem obisku v Poljanah je nadaljeval na Dunaju, (stanujoč pri prijatelju, češ. slikarju V. Hynaisu) delo pri prof. Griepenkerlu. Jul.–dec. 1878 je moral k vojakom v Bosno, 1879 postal učitelj risanja pri grofu Mensdorfu na gradu Preitenstein (Nečtiny) na Češ., kasneje na gradu Boskovice na Moravskem. Nov. 1879–80 je po Griepenkerlovem posredovanju delal v Atenah in učil risanja hčer angl. poslanika Courbetta, potem odpotoval v Pariz na Hynaisovo vabilo, da bi mu pomagal pri slikanju za praško gledal. V glavnem je živel 1880–90 v Parizu, vmes redno obiskoval Poljane, 1882 pa prvič Normandijo (Quezy v Calvadosu), 1883 opravil v domovini orožne vaje, 1885 nekaj časa slikal v Lj. v dež. muzeju, 1886 pa v c. sv. Jakoba, potoval po slov. Štaj. zaradi ilustracij za Oesterr.-ung. Monarchie in Wort u. Bild; 1887 je obiskal brata Janeza v Kaiserslauternu, na pomlad 1890 preboleval gripo s težavami na očeh in srcu; poleti sledil prijatelj. vabilu na grad Raschwitz pri Leipzigu za poslikanje dvorane. Tu je resno zbolel in ob zdravniškem obisku v Leipzigu v hotelski sobi u.

Še v očetovi delavnici je Š. izdelal Makabejska mati, poslikal c. v Črmošnjicah na Dol., na Viču, v Sorici; 1872–3 c. na Šmarni gori (pomagal stricu Janezu); slikal na Križni gori (z bratom Janezom); na Žalostni gori; v Olševku pri Preddvoru. Pri J. Wolfu je zasnoval ilustracijo za Medejo Jos. Stritarja. Na Dunaju, ko še ni bil na AUU: več nabožnih in posvetnih podob za prodajo: sv. Florijan, Ecce homo; Rop Evrope, Pri vodnjaku; med študijem komponiral večje nabožne in zgod. podobe (risbe), snoval ilustracije Prešernovih pesmi. Krona tega risarsko usmerjenega dela: Fügerjeva akad. nagrada (razred prof. Griepenkerla) spomladi 1875 za kompozicijo Hoja na plavž (po Schillerju). V Trstu je portretiral nekaj tovarišev, skiciral ilustracije za Stritarjevo pesnitev Raja (končal 1878 na Dunaju, obj. v reviji Z perorisbe: Na meji, Poslanec, Begun, Junak in dete, Prisega, Junak in lastovka). Iz Bosne je pošiljal ilustracije za Wiener illustrierte Zg in Zlato Praho; risal v skicirko podobe tamkajšnjih krajev in ljudi (Travnik, Dolac, Donji Vakuf, Kupreš, Livno, Glamoč; portreti bosan. deklet, žena, otrok, vojakov pri raznih opravilih, pastirjev). Po vrnitvi na Dunaj 1878 (še študiral pri Griepenkerlu): sv. Rok, c. v Bolzanu, sv. Jernej za Voklo pri Šenčurju. V Atenah: dekoracije v Schliemannovi palači, v novi hiši arh. Zillerja vrsto ornamentalnih del in aleg. kompozicij iz antične zgodovine; v popoldan. prostem času portrete: Zofije Dudos-Ziller, Paul Ziller. V Parizu prvotno vrsto alegoričnih scen po Hynaisovih predlogah za Nar. divadlo v Pragi, tu kasneje pomagal slikarju M. Munkaczyju pri nabožnih kompozicijah: Križani, Kristus pred Pilatom; češ. slikarju V. Brožiku pri veliki podobi Jan Hus pred koncilom. Najpomembnejše v pariš. obdobju je srečanje s pokrajino v Normandiji 1882: tu so nastale še v okviru tradic. realist. slikarstva, a z značilnim zanimanjem za problem luči zasnove za slike: Krajina v Normandiji, Sadovnjak, Bretonski kmet, Vrtnar; Pred lovom, naša prva pleneristično pojmovana slika sploh (razstavljena v pariš. Salonu 1883). Ob obisku doma: sv. Jurij, Šenčur pri Kranju; v sledečih dveh letih pa v Parizu: vrsta nekakšnih žanrskih podob in portretov (Fant ob oknu, Sama, Dekle pri vezenju), stropne slike v kabaretu Au tambourin. L. 1885 je v lj. dež. muzeju naslikal na platno: alegorijo štirih genijev (Umetnost, Zgod., Prirodosl., Starinoslovje), poprsja (Zois, Vodnik, Herberstein, Valvasor – neposredno na steno); znani portret prijatelja dr. Iv. Tavčarja, v sled. letu še: Viktor Smolè Kat. Dolenc, župnik Tavčar, Iv. Hribar ml. in nabožne slike: sv. Radegunda, Srednja vas pri Šenčurju; križev pot, ž. c. Horjul; freske v c. sv. Jakoba v Lj., za naše takratne razmere zelo napredno koncipirane. Delo zadnjih treh let (1886–90) bi lahko razdelili nekako na štiri, po umetnostnem pomenu in teži pa na tri skoraj enakovredne dele. Drugačno od dela za kruh pri drugih slikarjih (tudi za E. Charlemonta) je bilo slikanje nabožnih podob za dom. kraje: umetnostno, a še v tradiciji očeta in J. Wolfa, vendar napredujoče osvobajanje iz podedovanih kompozicij in shem, bližanje realistično pojmovanemu idealu nabožne podobe: Pietà, ž. c. Poljane; oltarna podoba, c. v Osilnici na Dol. 1887; Obiskovanje Marijino, c. na Rožniku-Lj.; precej nesamostojna, s še dosti führichovskimi potezami pa križeva pota v c. Tržič, Horjul; sv. Ciril in Metod, ž. c. Cerklje na Gorenj.; Kamnanje sv. Štefana, Štepanja vas pri Lj.

Zavedajoč se možnosti, ki mu jih je odpirala nova samozavest ekonomsko in politično vedno bolj uveljavljajočega se slov. meščanstva, ji je Š. stregel ne samo s portreti v solidni pretehtani realist. maniri (Franja Tavčarjeva, kanonik Andr. Zamejic), temveč morda še bolj z ilustracijami za dom. revije (Sn, KMD) in za popularizacijo slov. nar. samobitnosti v veliki izdaji Oesterr.-ung. Monarchie in Wort u. Bild (običaji, šege naših pokrajin: Štaj.–Svatje, Kurentija, Zeleni Jurij, Žrmlje. Kranjska – Avba, Polhovke, Kajenje na sv. večer, Velikon. blagoslov, Ofreht, Belokranjci, Svatovski godec, Ribničan, Loški krnet, Lov na polhe, Ploh vlečejo; Primorska – Procesija v čolnih, Šagra). – Najpomembnejši v umetn. pogledu so bili Š-evi obiski Normandije, delo v Parizu. Tu se je zavestno odločil za slikanje narave v njeni minljivosti, ki jo posebej poudarja živa sončna luč; se zanimal za učinke sončne svetlobe, spreminjanje lokalno pojmovane barvitosti, reflekse v sencah, mehčanje in stapljanje ostrih obrisnih linij (prvine plenerističn. slikarstva). Čeprav Š. ni prešel v popolnoma naturalist. pojmovani impresionizem, je s smelim korakom v svobodno naravo in sončno luč prvi pokazal pot takemu razvoju v našem slikarstvu. V drobnih normandij. idilah, žanrih in mnogih podobah »Parižank« pa se je »približal globini življenj. občutka nekaterih impresionistov, posebno Renoira« (Fr. Mesesnel 254). – Prim.: matične knjige (ŠkALj); ELU IV, 382; NE IV, 754; Steska 327–37; Thieme-Becker XXXII, 267; SN 1874, št. 103; 1875, št. 88, 134, 167; 1879, št. 166, 278; 1885, št. 261; 1888, št. 283; 1889, št. 39; 1890, št. 207, 211–8; LZ 1881, 192, 255–6, 512–3; 1882, 187; 1883, 347, 457–62 (Š-evo poročilo o pariš. Salonu); 1885, 188–90, 317, 638–9, 764–5; 1886, 63–4, 510; 1889, 55–7; 1890, 618–22; 1900, 33–9, 96–100, 173–80, 298–303, 423–31, 572–7, 644–6, 668–73 (Iz pisem); 1911, 79; 1926, 45; 1928, 190; ZD 1871, 177; 1883, 314; 1889, 159; Zlata Praha 1884, št. 42 (slike iz Bosne); LZg 1885, št. 231; 1886, št. 93, 116, 237; 1890, št. 207, 222; Sn 1886, 30, 97–8 (s sliko), 104–5 (repr.), 237, 299–300, 315–7, 334; 1887, 46, 76, 158; SGp 1887, 371–87; LW 1890, št. 527; S 1890, št. 207; 1937, št. 262, 290; SS 1890, 282; DS 1891, 269; 1892, 191, 337–40, 385–8 (z repr.), 433–8, 436 (avtoportret), 437 (na mrtv. odru), 449 (v Bosni); 1893, 47; Slov. Družina 1918, 428–9; J 1928, št. 300; 1929, št. 6; 1937, št. 270, 271; 1938, št. 4 (z repr.); 1939, pril. k št. 299; 1941, št. 28 a; MF 1933–4, 13; ZUZ 1929, 52–4 (pisma); 1934–5, letn. XIII, 14–33; ŽiS 1937, 346–59 (z repr.); Um 1937–8, 104–7; M 1938, 35, 75–6; 1941, 35; Francè Mesesnel, Janez in Jurij Šubic. Lj. 1939; Zadrugar 1941, 196; J. Lavtižar, Naši zaslužni možje. Jesenice 1942, 155–9; Fr. Stelè, Slov. slikarji. Lj. 1949, 155; MR 1949–50, 300–5; Tov 1950, 994–6; 1956, 1000; NS 1951, 154–61; NŽ 1951, 67–8 (s sliko); LDk 1952, št. 205; Mlada pota 1952, 24–5; Obz 1952, 14–23; 1956, 343–7 (s slikami); A. Cevc, Kron 1954, 57–9; KmKol 1960, 31–2 (s sliko); VMb 1964, št. 266; J. Čopič, Slov. slikarstvo. Lj. 1966, 237. Ujč.

Ujčič, Andrej: Šubic, Jurij (1855–1890). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi674165/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine