Slovenski biografski leksikon

Šorli Ivo, pisatelj, r. 19. apr. 1877 v Podmelcu na Tolminskem kmetu Jožetu in Jožefi r. Jekše, u. 17. nov. 1958 na Bokalcah pri Lj., pokop. v Kranju. Ded Jakob Š. se je iz Raven pod Pečmi priženil k Podrobniku v Podmelcu, kjer je gospodaril rod Jekšetov: stara mati je bila sestra dekana Andr. Jekšeta, modrega predstojnika pesniku S. Gregorčiču (ZbD I., 1947, 188, 428; II., 1948, 147, 378; F. Koblar, S. Gregorčič. Lj. 1962, 343–4); Oče Jože je zaradi opešanega gospodarstva prevzemal dela v bosen. gozdovih in zgodaj u.; sina je vzgajala mati. Prvotno je deček pomagal pri dom. kmetiji ter se učil ključavničarstva, šolanje mu je oskrbela teta Nanca, gospodinja pri župniku A. Hvalici v Šempetru pri Gor. Osn. šolo je Š. Obiskoval v r. kraju (učitelj Ivan Krajnik, SBL I, 550), gimn. 1890–8 (z mat.) v Gor.; od 3. šole je bil gojenec malega semenišča; tu mu je bil prva leta predstojnik A. Mahnič (ib. II, 7–12), v gimn. pa najljubši učitelj Andr. Kragelj (ib. I, 546). Po mat. 1898 je odšel v Velikovec na Kor. in bil 2 leti na gradu Kohlhof lektor pri biv. min. Feliksu bar. Pinu (ib. II, 341–2), obenem pa študiral pravo v Gradcu (1904 prom.). Zadnja študij. leta je služboval v raznih pisarnah v Gor., 1903 bil tudi praktikant pri tržaš. policij. upravi, nakar se je odločil za notar. poklic. Po 4 letih prakse je 1908 nastopil samost. mesto v Podgradu; 1911 se preselil v Pulj, tam preživel 1. svet. vojno, po ital. zasedbi 1918 se je spomladi 1919 umaknil v Jslo, da bi se izognil izselitvi na Sardinijo. Do srede 1920 je živel brez službe v Lj. in Višnji gori, nato dobil notariat v Rogatcu, 1923 odšel v Šmarje pri Jelšah, 1926 v Mrb in malo pred 2. svet. vojno v Kranj; tu je ostal tudi med nem. okupacijo. Po vojni je živel v Ogulinu, zadnje bivališče pa našel v zavodu za onemogle na Bokalcah. Dogodke svojega življenja do 1940 je popisal v knjigi Moj roman (Lj. 1940), dom svojega deda v črtici Onstran sveta (Sn 1916), avtobiogr. značaj imajo tudi Tetin Tone (ib. 1914) in Štefan Zaplotnik (LZ 1916).

Slovstveno delo je Š. začel kot pesnik v LZ, Ski in Malem Novičarju (1898–902) pod imenom Feodor Sokol in Branko Miran v DS (1898). Kot abiturient je sodeloval pri almanahu Na razstanku in v njem priobčil Prvo cvetje. V lirskih pesmih se čutijo odmevi mlade moderne, v pripovednih vpliv Aškerčev. – Od 1901 piše prozo ter sodeluje skoraj pri vseh liter. glasilih in časopisih: almanahu Na novih potih (1902), LZ (1901–24), Sn (1902–16), DS (1916–9), DP (1905, 1908), Književni Jug (1918), SN, INK, S, E, M (1921–2), NR, J, Jadr. almanahu (1923), KGM, KGDM, ŽiS ter obvlada vse pripovedne zvrsti od lirične črtice, novele, povesti, romana do mladin., celo detektivske zgodbe, idile in groteske. Večja dela: romani: Hic Rhodus! (Sn 1902–3); neníčejski Človek in pol (Lj. 1903); Plameni (Sn 1904–5); Romantiki življenja (LZ 1906); Pot za razpotjem (Lj. 1906); Zadnji val (Lj. 1924); novele: mdr. Novele in črtice (Lj. 1907); Hiša v dolini (SN 1908, št. 238–50); Sam (LZ 1909); Milan Mrak (Sn 1915); Disonance (DS 1916); Štefan Zaplotnik. Povest veselega človeka (značilni humor. sinopsisi!); Izza zavese (obe LZ 1916); Krščen denar, povest (SV št. 72; MD 1918); Sorodstvo v prvem členu (ib., št. 73; MD 1919); Gospa Silvija (LZ 1920); Zgodbe o nekaterih krščan. čednostih in nečednostih (ib. 1921); Golobovi (Celje 1924); Petdeset odstotkov (VD 1935); Večne vezi (ib. 1938); detektivko Pasti in zanke (Plamen 1922); mlad. zgodbe V deželi Čirimurcev (Lj. 1922). Poskusil se je tudi v dramatiki: Petelinčkov gospod in njegova hiša (Sn 1909); Na Pologu (upriz. 1919 v Lj.); Blodnji ognji (upriz. 1935 v Lj., Mrbu in Pragi); Tableau, Ženitni posredovalec, skeča (upriz. 1937 v Mrbu). Izbral je najznačilnejša dela, ki niso izšla v samost. knjigah (ISp Lj. 1933–5). Priložnostno je nastopil tudi kot člankar, polemik in književni poročevalec: ohranil je Spomine na Jos. Murna (Sn 1916, 124–6), ob 300-letnici Cervantesove smrti napisal slovstveno črtico Don Quihote de la Mancha (LZ 1916, 224–7); Naricanje pri Slovencih (ib. 1918, 702); odgovarjal svojim kritikom ali pojasnjeval svoja dela: Ali se sme književnik braniti (SN 1920, št. 71); Epilog gospe Silvije (LZ 1920, 730–5); Pomenek pisatelja in recenzenta (J 1934, št. 24); Odgovor (na oceno Blodnji ognji, LZ 1935, 688); ocenil: Iv. Cankar, Erotika (SN 1902, št. 185); S. Sardenko, Nebo žari (LZ 1916, 186–9); F. Detela, Trojka, Svetloba in senca (ib., 136–7, 478–9); Slovstvo in pravo (ib., 137–8); O. Župančič, V zarje Vidove (ib. 1920, 84); I. Pugelj, Črni panter (ib., 433); Iv. Albreht, Paberki iz Roža (ib., 434); Iv. Zorec, Zmote in konec gospodične Pavle (ib. 1923, 120–2). – Prevedel je: A. Dumas, Dama s kamelijami (Gor. 1905); G. de Maupassant, Novele (Lj. 1909); M. Cervantes, Tri novele (Lj. 1920); J. Habberton, Bob in Tedi (Lj. 1920); A. Daudet, Tartarin na planinah (SN 1921, št. 77–202 v presledkih); za oder pa Boito Arrigo, Mefistofeles (Lj. 1922); Francmesnilovo dramatizacijo Dickensove zgodbe Cvrček za pečjo ter več ital. in franc. opernih libretov (Charpentier, Délibes, Donizetti, Mozart, Pirandello, Puccini, Verdi, Wolf-Ferrari). Izmed Š-jevih spisov so prevedeni: v srbohrv. Plameni (Iskrena riječ 1907, Jastrebarsko); Dr. Skala u gorama (prev. Z. Kveder in M. Vrbanić, Najbolje slov. novele. Zgb 1913, ponat. 1920); v češč. mdr.: Človek in pol (prev. Evg. Stoklasa, Ostravský denník 1921, Mor. Ostrava; K. Vondrášek, Praga 1912); v nem.: Sam (prev. Š., Oesterr. Rundschau 1909).

Po času in značaju je Š. sopotnik Moderne. Čeprav skuša hoditi tudi svojo pot, se ne more ogniti sodobnim vplivom, njegovo delo pa bistveno dopolnjuje slov. naturalizem. V razponu med realizmom (Kersnik) in naturalizmom (Maupassant), idealizmom in simbolizmom (I. Cankar) zajema življenje malega in velikega mesta pa tudi podeželje. V snovi se opira na kraje, ki jih je spoznal na svojih življenj. postajah. Najpogostejši njegovi ljudje so izobraženci, ki so prišli iz kmečkega rodu (uradniki, duhovniki, učitelji), posega pa tudi v življenje na kmetih. Zgodbe gradi na močnih nasprotjih, različnosti značajev in nazorov; teze postavlja na gospodar., nar., polit., zlasti pa nravstvene in erotične nagibe in strasti. Oblika je gladka in zaokrožena, pripovedna tehnika zlasti v noveli okretna; pripovedovanje se prepleta z razmišljanji in praktično modrostjo, ki razodeva pozitivist. pogled na življenje. Nad psihološko utemeljitvijo večkrat zmaguje tendenčnost. V prvih delih se čuti vpliv Nietzschejeve filozof., v obliki pa šolanje pri franc. naturalistih. Š. je izrazit mešč. pripovednik lahkega peresa, uveljavil pa se je tudi v kmečki snovi in pisal celo tradicionalno večerniško povest. Izvirnega duha in značaj tolmin. rodu razodevajo domačij. črtice, v katerih se razživi pravi groteskni humor (Zgodbe o Tolmincih). – Objavljal je večinoma pod pravim imenom, pa tudi pod psevdonimi Fran Nović, Ivan Orel, I. Š. Orel, Ivan Podrobnik, Štefan Zaplotnik; šifre: P–k; Dr. I. Š-i in inicialke. – Prim.: NE IV, 713–4; Slodnjak 447–8; Šlebinger 126; izv. gor. gimn. 1890–8; Repertoar 655; Zssl V, 330–8 (s sliko); LZ 1898, 565; 1903, 310; 1906, 56; 1907, 184–7; 1909, 251; 1924, 573; 1925, 700; 1935, 483–4; DS 1903, 305; 1907, 426, 477; 1919, 165; 1920, 139; 1923, 190; 1925, 188; NZ 1903, 174–6; SN 1903, št. 93–5; Sn 1906–7, 253; S 1919, št. 249; 1935, št. 26; 1937, št. 87, 88, 90; Grafenauer 1920, 302; MV 1929, št. 254; J. Murn Aleksandrov, ISp Lj. 1933, 18–20; J 1934, št. 24; 1935, št. 67; 1937, št. 90 (s sliko), 92; 1940, št. 32, 69 (s sliko); KCM 1934, 66–7; Piramida 1936–7, št. 9; ŽiS 1936, št. 20; Čehosl.-jsl revija 1937, 64–5; MV 1937, št. 86 (s sliko); 1940, št. 30; Marburger Zg 1937, št. 90; F. Koblar, Novejša slov. drama. Lj. 1954 (Klasje 25), 270–1; J. Murn, ZbD 1954, 519; GG 1957, št. 31 (s sliko); Gregor Kocijan, Bibliografija del I. Š-ja. Gorenjska I. 1957–8, 140–4; NRazgl 1957, št. 8; PDk 1958, št. 280; 1968, št. 140; Primor. Novice 1958, št. 48; Slov. Vestnik (Clc) 1958, št. 48; Soča 1958, št. 45; F. Koblar, Dvajset let slov. drame II, Lj. 1965, 223–6; KMD 1969, 126–7; Jože Gregorič, Nova pot 1969, 47–59; Šimenc Stanko, Kranjski zbornik 1970, 124. Slika: ASK 76; Kron 1935, 35. Kr.

Koblar, France: Šorli, Ivo (1877–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi662111/#slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Primorski slovenski biografski leksikon

ŠORLI Ivo, pisatelj, r. 19. apr. 1877 na kmetiji Podrobnik v Podmelcu, u. 17. nov. 1958 na Bokalcah pri Lj., pokopan v Kranju. Oče Jože, mati Jožefa Jekše; njegov praujec je bil kobarišiki dekan in Gregorčičev modri predstojnik Andrej Jekše (PSBL I, 375–76). Ded Jakob Š. se je iz Kneških Raven priženil na precej opešano kmetijo, ki je tudi sin Jože ni mogel uspešno voditi, zato je hodil za zaslužkom v bosenske gozdove. Osn. š. je obiskoval v domačem kraju pri narodnjaku učitelju Ivanu Krajniku (PSBL II, 171), ki je kult. prerodil ta kraj. Nato se je učil ključavničarstva, toda teta Nanca ga je spravila v šole v Gor. Najprej je moral v 4. razr. osn. š., potem pa je obiskoval gimn. 1890–98. Na gimn. je zelo cenil prof. Andreja Kraglja, rojaka iz Modrejc (PSBL II, 166), ki ga je učil klas. jezike in slov. Od 3. razr. dalje je bil gojenec Malega semenišča. Po maturi ni uslišal tetine želje, da bi šel v bogoslovje, ampak je sprejel ponujeno mesto lektorja na gradu Kohlhof v Velikovcu pri bivšem ministru Feliksu Pinu (PSBL II, 668–69). Tu je spoznaval narodnostne napetosti med Slov. in Nem. ter se seznanil z Meškom in Maistrom, obenem je študiral pravo v Gradcu in se tam seznanil še z Župančičem. Po dveh letih je odšel s Kohlhofa in delal v odvet. pisarnah v Gor. 1904 je promoviral in se poročil, potem je do 1908 v Gor. prakticiral za notarski poklic. Mesto notarja je najprej dobil v Podgradu, se 1911 preselil v Pulj in tam srečno prebil tudi prvo svet. vojno (zaradi slabovidnosti oproščen voj. službe). Po prihodu It. mu je grozila prestavitev na jug, zato se je spomladi 1919 umaknil v Jslo. Do srede 1920 je živel brez službe v Lj. in Višnji Gori, nato je bil notar v Rogatcu, Šmarju pri Jelšah, Mrbu in nazadnje v Kranju. Tu je prebil tudi nem. okupacijo. Po osvoboditvi je živel v Ogulinu, nazadnje pa v domu za ostarele na Bokalcah. Svoje življenje do 1940 je popisal v avtobiografiji Moj roman (1940). - Š. je pričel s poezijo kot sedmošolec in jo objavljal v več revijah, kot abiturient je edini izven Lj. sodeloval pri almanahu Na razstanku (1898). Tedaj se je osebno seznanil z Murnom, si z njim dopisoval in se še kasneje nekajkrat srečal. Že 1900 prehaja v prozo, v naturalistični zgodbi A zakaj? o dekletu, ki konča v dunajski beznici, kaže močan Govekarjev vpliv. Poslej sodeluje s prozo skoraj v vseh liter. revijah in časopisih, del proze pa je objavil v samostojnih knjigah. Zelo je nanj vplival Cankar z obliko črtice in že 1902 je objavil cel ciklus črtic. Vplivala sta pa tudi Maupassant (1909 je prevedel in objavil njegove novele) in Nietzsche. Le-tega je čutiti v romanu Hic Rhodus! (Sn 1902–03) v liku veletrgovca in politika Jekšeta in še posebno v romanu Človek in pol (1903), v katerem zdravnik Rihard Sever izstopa z vzvišenim vedenjem in nenavadno moško močjo. V avtobiografiji Nietzschejev vpliv taji, češ da je bil vzor za ta lik le njegov študentski kolega Rihard Karba. Roman Plameni (Sn 1904–05) se zdi kot novejša varianta Kersnikovega Agitatorja. Roman Pot za razpotjem (1906) tudi riše podobo strankarskega boja na podeželju, posebno še vlogo in stiske duhovščine v tem boju. Zbirka Novele in črtice (1907) zajema 11 novel, črtic, slik in študij: slika Stric Ivan je resnična podoba iz njegove mladosti, črtica Zemljiškoknjižni izpisek pa spominja na Kersnikovo Iz zemljiške knjige: tolminski kmet je iz skoposti povzročil ženino smrt. Iz spominov na službovanje pri baronu Pinu, ki jih je preoblikoval z bujno fantazijo, sta nastala romana Romantiki življenja (1906) in Milan Mrak (Sn 1915). - Njegovo pero posebno oživi med prvo svet. vojno, ko ima v poklicu malo dela in veliko časa za pisanje. Ur. LZ J. Šlebinger ga prosi za čimveč prispevkov, ker je mnogo sodelavcev revije moralo v vojsko. Š. mu je ustregel, a del prispevkov podpisal s psevdonimom, da bi ne bila njegova prevlada preočitna. Za »povest veselega človeka« Štefan Zaplotnik (LZ 1916) A. Slodnjak meni, da ima toliko umetniške očarljivosti, da bi mogla pritegniti tudi sodobnega bralca. Tu zaživi pisateljev rojstni kraj s svojimi naravnimi lepotami in svojskimi kmečkimi značaji, v liku učitelja Jankoviča pa je spomin na učitelja Krajnika. Izza zavese (LZ 1916 s psevd. Ivan Podrobnik) je drzno pisana zgodba o ljubezenskih strasteh, zakonskih prevarah in ženski duševnosti po Maupassantovem vzoru. Disonance (DS 1916) so v obliki dnevnika glavne osebe Magde, ki je Nemka, a se poroči s Slov., advokatom in politikom Zamarjem. Kmalu se pojavi problem sožitja v narodno mešanem zakonu, črtica Onstran sveta (Sn 1916) je slikovit oris divje kneške grape; tu ima tudi lokalizme. Večerniška povest Krščen denar (MD 1918) temelji na vraži, da denar, ki ga kdo podtakne pri krstu krščencu, prinaša srečo. Druga večerniška povest je Sorodstvo v prvem členu (MD 1919), ki pomeni odnos med človekom s kmetov, ki se je pogospodil, in domačo zemljo, na kateri so ostali njegovi domači. Meščanski eros se spet javlja v povesti Gospa Silvija (LZ 1920, v IS Lepa Silvija). Do skrajnosti je karikiral znano tolminsko trmo v Zgodbah o nekaterih krščanskih čednostih in nečednostih (LZ 1921, v IS Trije Tolminci na tem in onem svetu). Za stavo in pod psevdonimom je napisal celo detektivko Pasti in zanke (Plamen 1922); tudi otrokom se je oddolžil z zgodbo V deželi Čirimurcev (1922). Življenje v Rogatcu ga je pobudilo za stritarjanski roman Zadnji val (1924) s problematiko ljubezni med mladim dekletom in ostarelim moškim, življenje v Šmarju pa za kmečko zgodbo Golobovi (1924). Svoje neknjižne objave je zbral 1933–35 v šest zvezkov svojih Izbranih spisov. Povest O meščanskem pridobitništvu Petdeset odstotkov (VD 1935) je šibka, kvalitetno in močno avtobiografsko pa je njegovo zadnje delo, povest Večne vezi (1938). Tu je prikazal tragedijo tedanje Primorske: beg slov. inteligence v matično domovino. - Neuspešno se je poizkusil v dramatiki, vendar sta prišli na oder drami Petelinčkov gospod in njegova hiša (Sn 1909) ter Blodni ognji (upriz. 1935 v Lj., Mrbu in Pragi). - V SBL je F. Koblar podrobneje navedel še njegove druge spise, zlasti polemike in knjižne ocene, prevode iz it., franc., špan. in angl. književnosti (med njimi nekaj libretov) in prevode Š-jevih del v tuje jezike. Zbral je tudi njegove psevdonime. - J. Mahnič ga šteje za naturalista z romantičnimi in realističnimi prvinami in pravi: »Kar se tiče slovstvenih zvrsti, so mu uspele predvsem mnoge novele, dober izbor njegovih novel bi nam predstavil kvalitetnega Šorlija; romani so na splošno šibkejši, medtem ko zna biti v povesti in groteski kar neokusen. Fabula mu ne dela težav, saj razpolaga s precej fantazije, kljub temu v tehniki njegovega pisanja igrata večjo vlogo psihološka oznaka oseb, zlasti pa rezoniranje o življenjskih vprašanjih, neredko duhovito in tehtno, navadno pa tako dolgovezno, da podira kompozicijsko ravnovesje celote.« F. Zadravec ugotavlja, da je Š. sedaj pozabljen pisatelj, ker je v njegovih osebah premalo življenjske sile in ker njegov pripovedni stil estetsko ne žari, ne očara. A. Slodnjaku se zdi, da so tudi njegove najboljše novele in povesti podobne bolj ali manj zanimivim načrtom, ki niso doživeli dokončne izdelave. - Psevd.: Fran Novic, Ivan Orel, J. S. Orel, Ivan Podrobnik, Štefan Zaplotnik, P-k, Dr. I. Š-i.

Prim.: Matični urad Most na Soči; Fr. Koblar, SBL III, 66-68 in tam navedena liter.; Pogačnik-Zadravec 5, 371–73; A. Slodnjak, Obrazi in dela s. s., 268; B. Marušič, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 122–24 s sl.; M. Urbančič, Sreč 3/1968, 1344, 70–71; Moder, SLNP, 306–07.

Dolenc

Dolenc, Janez: Šorli, Ivo (1877–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi662111/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič Suhadolc - Theuerschuh, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1989.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine