Šorli, Ivo (1877–1958)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Šorli Ivo, pisatelj, r. 19. apr. 1877 v Podmelcu na Tolminskem kmetu Jožetu in Jožefi r. Jekše, u. 17. nov. 1958 na Bokalcah pri Lj., pokop. v Kranju. Ded Jakob Š. se je iz Raven pod Pečmi priženil k Podrobniku v Podmelcu, kjer je gospodaril rod Jekšetov: stara mati je bila sestra dekana Andr. Jekšeta, modrega predstojnika pesniku S. Gregorčiču (ZbD I., 1947, 188, 428; II., 1948, 147, 378; F. Koblar, S. Gregorčič. Lj. 1962, 343–4); Oče Jože je zaradi opešanega gospodarstva prevzemal dela v bosen. gozdovih in zgodaj u.; sina je vzgajala mati. Prvotno je deček pomagal pri dom. kmetiji ter se učil ključavničarstva, šolanje mu je oskrbela teta Nanca, gospodinja pri župniku A. Hvalici v Šempetru pri Gor. Osn. šolo je Š. Obiskoval v r. kraju (učitelj Ivan Krajnik, SBL I, 550), gimn. 1890–8 (z mat.) v Gor.; od 3. šole je bil gojenec malega semenišča; tu mu je bil prva leta predstojnik A. Mahnič (ib. II, 7–12), v gimn. pa najljubši učitelj Andr. Kragelj (ib. I, 546). Po mat. 1898 je odšel v Velikovec na Kor. in bil 2 leti na gradu Kohlhof lektor pri biv. min. Feliksu bar. Pinu (ib. II, 341–2), obenem pa študiral pravo v Gradcu (1904 prom.). Zadnja študij. leta je služboval v raznih pisarnah v Gor., 1903 bil tudi praktikant pri tržaš. policij. upravi, nakar se je odločil za notar. poklic. Po 4 letih prakse je 1908 nastopil samost. mesto v Podgradu; 1911 se preselil v Pulj, tam preživel 1. svet. vojno, po ital. zasedbi 1918 se je spomladi 1919 umaknil v Jslo, da bi se izognil izselitvi na Sardinijo. Do srede 1920 je živel brez službe v Lj. in Višnji gori, nato dobil notariat v Rogatcu, 1923 odšel v Šmarje pri Jelšah, 1926 v Mrb in malo pred 2. svet. vojno v Kranj; tu je ostal tudi med nem. okupacijo. Po vojni je živel v Ogulinu, zadnje bivališče pa našel v zavodu za onemogle na Bokalcah. Dogodke svojega življenja do 1940 je popisal v knjigi Moj roman (Lj. 1940), dom svojega deda v črtici Onstran sveta (Sn 1916), avtobiogr. značaj imajo tudi Tetin Tone (ib. 1914) in Štefan Zaplotnik (LZ 1916).

Slovstveno delo je Š. začel kot pesnik v LZ, Ski in Malem Novičarju (1898–902) pod imenom Feodor Sokol in Branko Miran v DS (1898). Kot abiturient je sodeloval pri almanahu Na razstanku in v njem priobčil Prvo cvetje. V lirskih pesmih se čutijo odmevi mlade moderne, v pripovednih vpliv Aškerčev. – Od 1901 piše prozo ter sodeluje skoraj pri vseh liter. glasilih in časopisih: almanahu Na novih potih (1902), LZ (1901–24), Sn (1902–16), DS (1916–9), DP (1905, 1908), Književni Jug (1918), SN, INK, S, E, M (1921–2), NR, J, Jadr. almanahu (1923), KGM, KGDM, ŽiS ter obvlada vse pripovedne zvrsti od lirične črtice, novele, povesti, romana do mladin., celo detektivske zgodbe, idile in groteske. Večja dela: romani: Hic Rhodus! (Sn 1902–3); neníčejski Človek in pol (Lj. 1903); Plameni (Sn 1904–5); Romantiki življenja (LZ 1906); Pot za razpotjem (Lj. 1906); Zadnji val (Lj. 1924); novele: mdr. Novele in črtice (Lj. 1907); Hiša v dolini (SN 1908, št. 238–50); Sam (LZ 1909); Milan Mrak (Sn 1915); Disonance (DS 1916); Štefan Zaplotnik. Povest veselega človeka (značilni humor. sinopsisi!); Izza zavese (obe LZ 1916); Krščen denar, povest (SV št. 72; MD 1918); Sorodstvo v prvem členu (ib., št. 73; MD 1919); Gospa Silvija (LZ 1920); Zgodbe o nekaterih krščan. čednostih in nečednostih (ib. 1921); Golobovi (Celje 1924); Petdeset odstotkov (VD 1935); Večne vezi (ib. 1938); detektivko Pasti in zanke (Plamen 1922); mlad. zgodbe V deželi Čirimurcev (Lj. 1922). Poskusil se je tudi v dramatiki: Petelinčkov gospod in njegova hiša (Sn 1909); Na Pologu (upriz. 1919 v Lj.); Blodnji ognji (upriz. 1935 v Lj., Mrbu in Pragi); Tableau, Ženitni posredovalec, skeča (upriz. 1937 v Mrbu). Izbral je najznačilnejša dela, ki niso izšla v samost. knjigah (ISp Lj. 1933–5). Priložnostno je nastopil tudi kot člankar, polemik in književni poročevalec: ohranil je Spomine na Jos. Murna (Sn 1916, 124–6), ob 300-letnici Cervantesove smrti napisal slovstveno črtico Don Quihote de la Mancha (LZ 1916, 224–7); Naricanje pri Slovencih (ib. 1918, 702); odgovarjal svojim kritikom ali pojasnjeval svoja dela: Ali se sme književnik braniti (SN 1920, št. 71); Epilog gospe Silvije (LZ 1920, 730–5); Pomenek pisatelja in recenzenta (J 1934, št. 24); Odgovor (na oceno Blodnji ognji, LZ 1935, 688); ocenil: Iv. Cankar, Erotika (SN 1902, št. 185); S. Sardenko, Nebo žari (LZ 1916, 186–9); F. Detela, Trojka, Svetloba in senca (ib., 136–7, 478–9); Slovstvo in pravo (ib., 137–8); O. Župančič, V zarje Vidove (ib. 1920, 84); I. Pugelj, Črni panter (ib., 433); Iv. Albreht, Paberki iz Roža (ib., 434); Iv. Zorec, Zmote in konec gospodične Pavle (ib. 1923, 120–2). – Prevedel je: A. Dumas, Dama s kamelijami (Gor. 1905); G. de Maupassant, Novele (Lj. 1909); M. Cervantes, Tri novele (Lj. 1920); J. Habberton, Bob in Tedi (Lj. 1920); A. Daudet, Tartarin na planinah (SN 1921, št. 77–202 v presledkih); za oder pa Boito Arrigo, Mefistofeles (Lj. 1922); Francmesnilovo dramatizacijo Dickensove zgodbe Cvrček za pečjo ter več ital. in franc. opernih libretov (Charpentier, Délibes, Donizetti, Mozart, Pirandello, Puccini, Verdi, Wolf-Ferrari). Izmed Š-jevih spisov so prevedeni: v srbohrv. Plameni (Iskrena riječ 1907, Jastrebarsko); Dr. Skala u gorama (prev. Z. Kveder in M. Vrbanić, Najbolje slov. novele. Zgb 1913, ponat. 1920); v češč. mdr.: Človek in pol (prev. Evg. Stoklasa, Ostravský denník 1921, Mor. Ostrava; K. Vondrášek, Praga 1912); v nem.: Sam (prev. Š., Oesterr. Rundschau 1909).

Po času in značaju je Š. sopotnik Moderne. Čeprav skuša hoditi tudi svojo pot, se ne more ogniti sodobnim vplivom, njegovo delo pa bistveno dopolnjuje slov. naturalizem. V razponu med realizmom (Kersnik) in naturalizmom (Maupassant), idealizmom in simbolizmom (I. Cankar) zajema življenje malega in velikega mesta pa tudi podeželje. V snovi se opira na kraje, ki jih je spoznal na svojih življenj. postajah. Najpogostejši njegovi ljudje so izobraženci, ki so prišli iz kmečkega rodu (uradniki, duhovniki, učitelji), posega pa tudi v življenje na kmetih. Zgodbe gradi na močnih nasprotjih, različnosti značajev in nazorov; teze postavlja na gospodar., nar., polit., zlasti pa nravstvene in erotične nagibe in strasti. Oblika je gladka in zaokrožena, pripovedna tehnika zlasti v noveli okretna; pripovedovanje se prepleta z razmišljanji in praktično modrostjo, ki razodeva pozitivist. pogled na življenje. Nad psihološko utemeljitvijo večkrat zmaguje tendenčnost. V prvih delih se čuti vpliv Nietzschejeve filozof., v obliki pa šolanje pri franc. naturalistih. Š. je izrazit mešč. pripovednik lahkega peresa, uveljavil pa se je tudi v kmečki snovi in pisal celo tradicionalno večerniško povest. Izvirnega duha in značaj tolmin. rodu razodevajo domačij. črtice, v katerih se razživi pravi groteskni humor (Zgodbe o Tolmincih). – Objavljal je večinoma pod pravim imenom, pa tudi pod psevdonimi Fran Nović, Ivan Orel, I. Š. Orel, Ivan Podrobnik, Štefan Zaplotnik; šifre: P–k; Dr. I. Š-i in inicialke. – Prim.: NE IV, 713–4; Slodnjak 447–8; Šlebinger 126; izv. gor. gimn. 1890–8; Repertoar 655; Zssl V, 330–8 (s sliko); LZ 1898, 565; 1903, 310; 1906, 56; 1907, 184–7; 1909, 251; 1924, 573; 1925, 700; 1935, 483–4; DS 1903, 305; 1907, 426, 477; 1919, 165; 1920, 139; 1923, 190; 1925, 188; NZ 1903, 174–6; SN 1903, št. 93–5; Sn 1906–7, 253; S 1919, št. 249; 1935, št. 26; 1937, št. 87, 88, 90; Grafenauer 1920, 302; MV 1929, št. 254; J. Murn Aleksandrov, ISp Lj. 1933, 18–20; J 1934, št. 24; 1935, št. 67; 1937, št. 90 (s sliko), 92; 1940, št. 32, 69 (s sliko); KCM 1934, 66–7; Piramida 1936–7, št. 9; ŽiS 1936, št. 20; Čehosl.-jsl revija 1937, 64–5; MV 1937, št. 86 (s sliko); 1940, št. 30; Marburger Zg 1937, št. 90; F. Koblar, Novejša slov. drama. Lj. 1954 (Klasje 25), 270–1; J. Murn, ZbD 1954, 519; GG 1957, št. 31 (s sliko); Gregor Kocijan, Bibliografija del I. Š-ja. Gorenjska I. 1957–8, 140–4; NRazgl 1957, št. 8; PDk 1958, št. 280; 1968, št. 140; Primor. Novice 1958, št. 48; Slov. Vestnik (Clc) 1958, št. 48; Soča 1958, št. 45; F. Koblar, Dvajset let slov. drame II, Lj. 1965, 223–6; KMD 1969, 126–7; Jože Gregorič, Nova pot 1969, 47–59; Šimenc Stanko, Kranjski zbornik 1970, 124. Slika: ASK 76; Kron 1935, 35. Kr.

Koblar, France: Šorli, Ivo (1877–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi662111/#slovenski-biografski-leksikon (20. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine