Stres, Fran (1884–1955)

Stres Fran, fotograf primorskih krajev, v Kobaridu r. 8. sept. 1884 železnič. preddelavcu Ferdinandu ter Mariji r. Uršič (z Mlinskega) in u. 15. jan. 1955. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju 6 let, nato 2 leti kmetij., v Beljaku 1903 pa trg. šolo, hkrati se preživljal kot čevljar. pomočnik. Zaposlil se je v Trstu v trgovini s čevlji Hvastja, tu nadaljeval šolanje, se včlanil v soc. dem. stranko, potoval na Dunaj in v Berlin, v Zürichu se naučil fotografiranja, 1906 bil na velesejmu v Milanu, od koder je šel v Pariz. L. 1908 se je vrnil v Kobarid, odprl trgovino z mešanim blagom in čevljar. delavnico. Začel se je ukvarjati s fotografijo dom. (posoškega, cerkljan. in idrij.) pejsaža, umetn. spomenikov in dogodkov. Tiskal je razglednice, tudi barvne (krožile po vsej italij. Primor.), pa tudi podobe krajev na kozarce in vaze do 1914 v Münchnu, po 1918 pri Fotogravure Cesare Capello. Milan (tudi v formatu, uporabnem kot slika); jih zalagal sam, ali v sodelovanju z dom. lastnikom motiva (F. Rojc, trgovec v Cerknem) ali tujim (Vittorio Stein, Venezia; L. Mantelli, Udine); izdal mapo Ricordo dell'Alto Isonzo (12 vedut, leporello). Spočetka napisi na razgl. samo slov., pozneje dvojezični, končno italij. Motivi razen pokrajin in vasi še: italij. voj. pokopališča, obeležja, spomeniki, voj. osebnosti. S. je s svojim fotogr. delom pripomogel, da je bila vrsta primor. vasi upodobljena in da so postale v svetu znane. – S. je pisal lokalna poročila v E, v rkp. so ostale komedije, mdr. Ajzenponarji (igrana v Kobaridu), v tržaški dobi bil igralec in režiser, član pev. zbora; v Kobaridu član tamburaškega zbora, prvi starešina lov. družine, deloval v društvu Sokol, v l. 1943–5 župan, ščitil domačine pred okupatorjem, pomagal partizanom. Po 1945 je zbiral gradivo za Slov. etnogr. muzej v Lj. – Prim.: podatki sorodnikov; S-ove razglednice v knjižn., Nova Gor.; L. 1955–6, 53 (s sliko). Brj.

STRES Fran, fotograf primorskih krajev, r. 8. sept. 1884 v Kobaridu, u. tam 15. jan. 1955. Oče Ferdinand, železničarski preddelavec, mati Marija Uršič (iz Mlinskega), gospodinja. Osn. š. je obiskoval v Kobaridu, nato dve leti kmetijsko, v Beljaku 1903 pa trg. š. Hkrati se je preživljal kot čevljarski pomočnik. Zaposlil se je v Trstu v trgovini s čevlji Hvastja, tu nadaljeval šolanje, se včlanil v soc. dem. stranko, potoval na Dunaj in v Berlin, v Zürichu se je naučil fotografiranja. 1906 je bil na velesejmu v Milanu, od tod je šel v Pariz. 1908 se je vrnil v Kobarid, odprl trgovino z mešanim blagom in čevljarsko delavnico. Začel se je ukvarjati s fotografijo posoškega, cerkljanskega in idrijskega pejsaža, umetnostnih spomenikov in dogodkov. Tiskal je razglednice, tudi barvne (krožile po vsej. italij. Prim.), pa tudi podobe krajev na kozarce in vaze do 1914 v Münchnu, po 1918 pri Fotogravure Cesare Capello v Milanu (tudi v formatu, uporabnem kot slika); zalagal jih je sam ali v sodelovanju z domačim lastnikom motiva (F. Rojc, trgovec v Cerknem) ali tujim (Vittorio Stein, Venezia; L. Mantelli, Udine); izdal je mapo Ricordo dell'Alto Isonzo (12 vedut, leporello). Spočetka je pisal na razgl. samo slov., pozneje dvojezično, končno ital. Motivi, razen pokrajin in vasi so še: it. voj. pokopališča, obeležja, spomeniki, voj. osebnosti. S. je s svojim fotografskim delom pripomogel, da je bila vrsta prim. vasi upodobljena in da so postale v svetu znane. Pisal je lokalna poročila v E, v rkp. so ostale komedije, mdr. Ajzenponarji (igrana v Kobaridu), v tržaški dobi bil igralec in režiser, član pev. zbora; v Kobaridu član tamburaškega zbora, prvi starešina lovske družine, deloval v društvu Sokol, v letih 1943-45 župan, ščitil domačine pred okupatorjem, pomagal part. Po 1945 je zbiral gradivo za Slov. etnografski muzej.

Prim.: Povzeto po SBL III, 507, avtor Brj.

Ured.