Slovenski biografski leksikon

Stelin (Stellini) Jakob, filozof in pedagog, r. 18. jul. 1688 v Gorenjem Trbilju (obč. Srenje v Beneški Sji), Slovencema Kocjanu in Marjeti r. Dugar, u. 17. marca 1770 v Padovi. Šolal se je v Čedadu, potem v Benetkah učil pesništvo in govorništvo v »kolegiju za mladeniče plem. stanu«. L. 1739 ga je beneški senat imenoval za prof. moralne filoz. na univ. v Padovi, kjer je deloval do smrti. — S., znan po svojem enciklopedičnem znanju, se je bavil zlasti z moralnofiloz. in s pedag. vprašanji. Spisal je mdr.: Specimen de ortu et progressu morum. Venezia 1740 (italij. prevod Milano 1806; Bassano 1816 (Algarotti primerja to delo glede pomembnosti z razpravo Descartes, Discours de la Méthode iz l. 1637); Oratio ad ethicam tradendam. Padova 1755; Observationes quatuor. Padova 1764; Opera omnia. Padova 1778–9, vol. 4; Opere varie, vol. 6, Padova 1781–4: prispevki k fiziki, aritmetiki, geometriji, filologiji; izvirna in prevedena poezija v italij., lat. in gršč.; obsežna univ. predavanja iz etike. — Za tedanjo dobo je pomembna S-ova metoda pri obravnavanju etičnih problemov: S. ni iskal povezave etike z metafiziko, pač pa sorodnost med fizikalnim svetom in svetom človeš. doživljanja. Izhaja iz izkustva, čeravno svari pred pretiranim izkustvom, ki lahko ugotavlja le posamezen primer in zaporedje primerov, ne pa zakonitosti, izvirajoče iz izkustvenega gradiva. Svojo, za znanstveno obravnavanje moralne filoz. uspešno metodo, je primerjal Newtonovi: iz že znanih, v praksi potrjenih zakonov, izvaja posledice. — Osnova etike je S-u psihologija človeš. duševnih sposobnosti: umskih, čustvenih, stremljenjskih, vsaka s svojim razvojem in svojo mejo. Njihov harmoničen razvoj je osn. pogoj za človekovo normalno delovanje. S. je navezal na Aristotelov zahtevek po pravi meri, zlati sredini; táko ravnotežje je bistvo človeške vrline, pogoj sreči, ki je cilj človekovega udejstvovanja. — Poudarjal je tudi socialni značaj etičnosti: družba mu ni produkt dogovora, večna ustanova, marveč delo narave. — V S-ovih nazorih so zametki, odkrivajoči nova obzorja (Giovanni Battista Vico): z njimi si je pridobil mnogo somišljenikov, izzival pa tudi ostre polemike. — Prim.: A. Podrecca (Podreka), Della patria di Jacopo Stellini e del suo sistemo morale, Memoria, Padova 1871 (samo tu točno po urad. listinah ugotovljena r. kraj in datum); Enciclopedia italiana di scienze, lettere ed arti. Roma 1937; Matajur 1951, 1–30; 1970, št. 5 (s sliko in sliko r. vasi); Giuseppe Marchetti, Il Friuli, Uomini e tempi. Udine 1959, 436–41 (s sliko na str. 437 in sliko dela na str. 439, 440). Sdk.

Sodnik, Alma: Stelin, Jakob (1688–1770). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi608955/#slovenski-biografski-leksikon (26. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Primorski slovenski biografski leksikon

STELIN (STELLINI) Jakob, filozof in pedagog, redovnik somask (Somascus), r. 18. jul. 1688 v Gorenjem Tarbiju (tedaj župnija Sv. Lenart) v Benečiji, u. 17. mar. 1770 v Padovi. Oče Kocjan, mali kmet, mati Marjeta Dugar iz bližnje Duge. Imela sta 12 otrok, Jakob je bil šesti. S. si lastijo tudi Čedajci, češ da se je rodil v Čedadu, toda A. Podrecca (PSBL III, 32–33) je v knjigi Della patria di Iacopo Stellini e del suo sistema di morale (Padova 1871) dokazal, da je bil beneški Slovenec iz Gor. Tarbija. 1938 pa je Ivan Trinko objavil krstni vpis v šentlenarški župniji (Liber baptizatorum, vol. II, p. 292), da je bil rojen v Gor. Tarbiju, krščen pa »Die 19 julii 1688«, pripisano je še, da je bil »Somascus« - »sepultus Paduae« - »doctus in omni scientia« (gl. Trinkov koledar 1956, 83–87). S. so dali starši v šolo k očetom somaskom v Čedad, in ker je bil izredno nadarjen, so ga iz Čedada poslali v Benetke, da je nadaljeval študij. Tu je tako napredoval, da je kmalu postal učitelj pesništva in govorništva v Kolegiju za mladeniče plemiškega stanu. Zaradi odličnih uspehov ga je 1739 senat beneške republike imenoval za prof. moralne filoz. na U v Padovi in tu je ostal do smrti – 31 let. - S. je bil učenjak širokega, enciklopedičnega znanja, tj. obvladal je filoz., moralko, pedagogiko, matem. vede, jezikoslovje, zlagal je pesmi v it., lat. in gršč. in tuje prevajal v te jezike. Najbolj pa se je bavil z moralno filoz. in pedag. vprašanji. O tem je napisal več znanst. knjig v lat.: Specimen de ortu et progressu morum, Venezia 1740 (it. prevod Milan 1806; Bassano 1816 - Algarotti primerja to delo glede pomembnosti z razpravo Descartes, Discours de la Methode iz leta 1637); Oratio ad ethicam tradendam, Padova 1755; Observationes quattuor, Padova 1764; Opera omnia, Padova 1778–79, vol. 4; Opere varie, Padova 1781–84, vol. 6: to so prispevki k fiziki, aritmetiki, geometriji, filologiji. - Za tedanjo dobo je pomembna metoda pri obravnavanju etičnih problemov. Naravno bi bilo, da bi iskal povezavo med etiko in metafiziko, torej med moralnimi vprašanji in vero, kakor so delali drugi, S. pa je raziskoval sorodnost med fizikalnim svetom in svetom človeškega doživljanja. Izhajal je iz izkustva, vendar je svaril, da bi se preveč opirali na izkustva, ker ta lahko pojasnjujejo le posamezne primere in zaporedje primerov, ne moremo pa iz njih potegniti zakonov in zakonitosti, kako in zakaj ti izkustveni primeri nastanejo. Po njegovem je izkustvo važno, toda sama izkustva ne morejo pojasniti moralnih in etičnih zakonov. Svojo metodo je primerjal Newtonovi, ki pravi, da je treba iz že znanih, v praksi potrjenih zakonov, izvajati posledice. »Osnova etike je S-u psihologija človeš. duševnih sposobnosti: umskih, čustvenih, stremljenjskih, vsaka s svojim razvojem in svojo mejo. Njihov harmonični razvoj je osn. pogoj za človekovo normalno delovanje. S. se je navezal na Aristotelov zahtevek po pravi meri, zlati sredini; tako ravnotežje je bistvo človeške vrline, pogoj sreči, ki je cilj človekovega udejstvovanja« (Alma Sodnik). Po S. je pravi človek torej tisti, ki zna uravnovesiti v sebi razum, čustvo in hrepenenje, z drugo besedo, ki se zna zadovoljiti s tem, kar ima, kar more doseči. - P. je poudarjal tudi socialni značaj etičnosti: družba je delo narave, ne pa produkt dogovora, kakor so trdili nekateri filozofi, tudi ni večna ustanova. - S-ovi nazori so doživeli odobravanja in posnemanja, a tudi zavračanja in ostre polemike. - Na bivšem somaškem samostanu, ki se drži cerkve sv. Križa v Padovi, je na marmornati plošči napis: »Jacopo Stellini - supremo filosofo - qui alla vita - non alla gloria - morì il 17 marzo 1770.« V Vidmu nosi S-ovo ime šola Liceo ginnasio »J. Stellini«. S-ovo skromno rojstno hišo so predelali v moderno vilo, a v njej ni več S-ovega rodu.

Prim.: Alma Sodnik, S. J., SBL III, 468 in tam navedena liter.; posebej A. Podrecca, Della patria di Iacopo Stellini e del suo sistema di morale, Padova 1871; G. Marchetti, Il Friuli, Uomini e tempi, Udine 1959, 436–41 s sl in sl. dela; J. Štelin, TKol 1956, 83–37; M. Jevnikar, Rojstne hiše naših velmož: J. S., RAITrstA 2. jun. 1978, z opisom hiše in življenjem; E. Cencig, Dom, nov., dec. 1983 s sl.

Jem.

Jevnikar, Martin: Stelin, Jakob (1688–1770). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi608955/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine