Slovenski biografski leksikon

Stanič Fran, violin. pedagog, r. 12. nov. 1893 v Brežcah (Reka) delavcu Franu in Mariji r. Perčić, živi v Lj. L. 1898 se je družina izselila v Bessemer (ZDA), a se po očetovi smrti vrnila v domovino. S. je obiskoval osn. šolo 1899–901 v Bessemerju in 1902–4 v Pazinu, tu še klas. gimn. 1904–12 (mat. 1912) in se pod vodstvom prof. Saša Šantla učil violino. Po mat. je za le-tem prevzel zbor in orkester v pazinski Nar. čitalnici, 1916–8 odslužil vojake na nem. Štajer. in Tirol., 1918–23 služboval v Poreču na prosv. odd. pokraj. uprave za Istro, hkrati študiral violino pri Augustu Jankoviču na konservatoriju Verdi (Trst), po preselitvi 1924 v Lj. pa pri Janu Šlajsu na Drž. konservatoriju (dipl. 1933 na pedag. odd.). L. 1924–6 je vodil zbor Nar. čitalnice v Šiški, poučeval violino na šoli GM 1925–7 v Nov. mestu, 1927–41 pa v Lj. Tu je bil 1927–46 član (1. violina) opern. orkestra SNG, 1929–40 Lj. godaln. kvarteta (najprej primarij, nato 2. violinist), 1930–7 poučeval na niž. in sred. stopnji Drž. konservatorija, bil od 1935 član orkestra lj. Filharmonije, 1940–6 poučeval na Drž. učiteljišču, 1946–53 tudi na Sred. glasb. šoli pri Akad. za glasbo, bil 1946 do upok. 1954 prof. in ravnatelj na Glasb. šoli Center, 1950–3 republ. inšpektor za več glasb. šol v Lj. in drugod. Od upok. poučuje honorarno na Glasb. šoli Center (od 1963 Zavod za glasb. in baletn. izobraževanje) ter na več glasb. šolah v širši okolici.

S. je v Lj. izdal: Tehn. vaje za violino. I. d.; Variacije za violino (Prvi pouk), oboje okr. 1941, za pouk na učiteljišču; Violinska šola. Akad. zal. 1943, DZS 1951; Melodično etude za violino s spremljavo klavirja. I. (prva lega) 1950, ponat. 1961; II. A (Lege), II. B (Menjava leg), DZS 1950; Tarantella v d-molu za viol. in klavir. Samozal. 1956; Malim violinistom I—V (za violino in klavir): I. Devet skladbic 1957; opalografiran in litografiran ponat. (slednji napačno datiran: 1957) okr. 1960. Samozal.; II. Violinski koncert v D-duru, 1957; III. Violinski koncert v starem slogu, 1958; IV. Concertino breve, 1958; V. Concertino facile, 1959; Violinska tehnika za sred. in visoko stopnjo. Vaje za vsak dan, okr. 1960 (z napačno letnico 1940).

Kot pedagog je S. uveljavil nazor, da je za začetek instrumental. študija najprimernejša že predšol. starost, s tem je znižal poprečno starost učencev na glasb. šolah in izboljšal uspehe. Razvil je novo violin. metodo: učenec spoznava violin. tehniko kot celosten skupek njenih glavnih prvin, tako da si le-teh v načelu ne prisvaja zaporedoma, marveč v primernih odmerkih vse hkrati in napreduje v glavnem le v obvladovanju njihovih bolj in bolj zapletenih obrazcev. Ta fiziol. in psihol. utemeljena metoda dovoljuje tudi učencem brez čezpoprečnih tehničnih dispozicij obvladati snov visoke stopnje v normalni študijski dobi. Prepričevalni uspehi take metode: violinista Jelka S. (hči, gl. čl.), Dejan Bravničar. — S. je bil 1929–40 tajnik Zveze (Podzveze) godbenikov Sje, 1935 med ustanovitelji lj. Filharmonije, do 1940 njen tajnik; sodeloval je pri Orkestr. društvu GM, dobil 1951 red dela 3. stop in bil predsed. republ. odb. sindikata delavcev kult.-umetn. ustanov. — Prim.: B. B., LDk 1953, št. 166; M. Avguštin, ib., št. 267; SPor 1953, št. 275; Cvetko Budkovič, Grlica 1963, št. 4–5, knjižni del 80–1. Alc.

Ajlec, Rafael: Stanič, Fran (1893–1979). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi601524/#slovenski-biografski-leksikon (25. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Primorski slovenski biografski leksikon

STANIČ Fran, violin. vzgojitelj, r. 12. nov. 1893 v Brežcah pri Reki, u. 28. jan. 1979 v Lj. Oče Fran, delavec, mati Marija Perčić. 1898 se je družina izselila v Bessemer v ZDA, po očetovi smrti pa se je vrnila v domovino. S. je obiskoval osn. š. v Bessemerju (1899–1901) in Pazinu (1902–04), kjer je dovršil tudi klas. gimn. (1904–12) z maturo 1912. Istočasno se je pri glasbeniku Saši Šantlu učil violino, ko je bil ta od 1907 do 1918 prof. na gimn. v Pazinu. Po maturi je S. prevzel od Šantla zbor in orkester v pazinski Narod. čitalnici. Od 1916–18 je služil vojaški rok, od 1918–23 je bil v službi v Poreču na prosv. odd. pokraj. uprave za Istro, istočasno je študiral violino pri Avg. Jankoviču (PSBL I, 572) na trž. konservatoriju Verdi. 1924 se je zaradi polit. razmer preselil v Lj. in nadaljeval študij pri Janu Šlajsu na Drž. konservatoriju, kjer je 1933 diplomiral na pedag. odd. Od 1924–26 je vodil zbor Narodne čitalnice v Šiški-Lj., od 1925–27 je poučeval violino na š. GM v Novem mestu, od 1927-41 v Lj. V Lj. je bil od 1927-46 član oper. orkestra SNG, od 1929–40 Ljublj. godal. kvarteta, od 1930–37 je poučeval na niž. in sred. stopnji Drž. konser., od 1935 je bil član orkestra lj. Filharmonije, od 1940–46 je poučeval na Drž. učit., od 1946 do 1953 tudi na Sred. glasb. šoli pri Akad. za glasbo, od 1946 do upok. 1954 je bil prof. in ravn. na Glasb. šoli Center, kjer je tudi po upok. honorarno poučeval. Od 1950–53 je bil republ. nadz. za več glasb. šol v Lj. in širši okolici. - S. je izdal: Tehnične vaje za violino, I. del; Variacije za violino (Prvi pouk), oboje okr. 1941 za pouk na učit.; Violinska šola, Akad. zal. 1943, DZS 1951; Melodične etude za violino s spremljavo klavirja, I. (prva lega), 1950, ponat. 1961; II. A (Lege), II. B (Menjava leg), DZS 1950; Tarantella v d-molu za viol. in klavir, samozal. 1956; Malim violinistom I-V (za viol. in klavir); I. Devet skladbic, 1957; opalografiran in litografiran ponat. v samozal. okr. 1960; II. Violinski koncert v d-duru, 1957; III. Violinski koncert v starem slogu, 1958; IV. Concertino breve, 1958; V. Concertino facile, 1959; Violinska tehnika za sred. in visoko stopnjo. Vaje za vsak dan, okr. 1960. - S. kot pedagog je dosegel, da so na glasb. šole sprejeli učence v predšol. dobi za študiranje instrumentov. »Razvil je novo violin. metodo: učenec spoznava violin. tehniko kot celosten skupek njenih glavnih prvin, tako da si le-teh v načelu ne prisvaja zaporedoma, marveč v primernih odmerkih vse hkrati in napreduje v glavnem le v obvladanju njihovih bolj in bolj zapletenih obrazcev. Ta fiziol. in psihol. utemeljena metoda dovoljuje tudi učencem brez čezpovprečnih tehničnih dispozicij obvladati snov visoke stopnje v normalni študijski dobi« (SBL III, 438). - S. je bil od 1929-40 tajn. Podzveze godbenikov Sje, 1935 med ustanov. lj. Filharmonije in do 1940 njen tajn. Sodeloval je pri Orkestr. društvu GM in bil preds. republ. odb. sindikata delavcev kult.-umetn. ustanov. 1951 je dobil red dela 3. stop.

Prim.: Raf. Ajlec, SBL III, 437–38 in tam nav. liter.; sporočilo Maje Ajlec-Makovec 29. jun. 1987.

Ur.

Urednik: Stanič, Fran (1893–1979). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi601524/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine