Slovenski biografski leksikon

Spazzapan (Spacapan, Špacapan) Luigi, Luis, Lojze, slikar, (slov. rod S-ov se je preselil iz Italije v Miren, S-ova družina izhaja iz Ozeljana pri Šempasu), r. 18. apr. 1889 v Gradiški ob Soči pazniku gor. zaporov Gustavu in Josipini r. Mervič, u. 18. febr. 1958 v Torinu (Ital.). Končal je v Gor. TSŠ, nato odšel na Dunaj, kjer je po prvič neuspelem sprejemnem izpitu na AUU študiral 1911–3. L. 1914 je bil kot praporščak vpoklican v hrv. polk v okolico Reke, 1915 odšel v Karpate, jun. zbolel in bil za vojsko nesposoben, poslan v Gradec na okrevanje. Na lastno prošnjo (8. sept.) se je vrnil k polku, odšel na rusko fronto; dasi so ga 1916 pri izvidnem prodiranju obkolili Rusi, se je S. s 30 vojaki prebil k svoji enoti; 7. jun. so ga ujeli pri Togoriki na reki Ikvi (SSSR), 8. jul. 1918 je z 2 tovarišema pobegnil, prispel 12. marca v Voronež, kjer ga je zajela Rdeča straža; 20. maja je z lažnimi, od danskega konzulata izdanimi dokumenti pobegnil, 29. maja se je prek Nem. Orše vrnil v Sjo; da bi se umaknil pozivu na ital. fronto, se je 2 dni skrival v neki kraški jami in si tu nakopal pljučno bolezen. Italijani so ga zaprli, poslali v vojno bolnišnico v Toggio, kjer je bil tolmač avstr. ujetnikom. L. 1921 je učil matem. in geom. na sred. šoli v Idriji, od 1923 se je posvetil samo slikarstvu. Konec pomladi 1928 se je na pobudo arh. Cuzzija preselil v Torino in sprva stanoval pri znancih in slikarjih, po srečanju 1932 s svojo življ. družico Ginio tu zaživel in se vrasel s svojim delom v ital. okolje. L. 1943 je S-u ob bombnem napadu zgorela delavnica na Corso Giulio Cesare; gostoval je pri družini pl. Villa v Pineroli, po vrnitvi 1945 v Torino si je ponovno uredil dom in delavnico, 1952 potoval v Pariz, poučeval krajši čas na Umetn. šoli v Modeni in bil slednjič od 1956 prof. za risanje na Umetn. sred. šoli v Torinu.

Delo do l. 1928: na dom. tleh, dokončno se posveti samo umetnosti. Sodeluje na razstavah kluba Mladih, opremlja in ilustrira mdr. izdaje Gor. Matice, zlasti knjige Fr. Bevka (SBL I, 36; Rablji 1923, Krvavi jezdeci 1927–8); I. Preglja (SBL II, 481–6; Tolminci 1928); Jadranske almanahe (1924–7) ipd. Približa se skupini futuristov v tedanji Jul. Benečiji, ki jo vodi Karnelič, sodeluje z barvnimi kipi na 1. futurist. razstavi v Padovi, goji prijateljstvo z V. Pilonom (SBL II, 339), I. Čargom, M. Kogojem (SBL I, 489), Delnerjem in Fr. Tratnikom, arh. Cuzzijem in Gyro, ing. Brunnerjem, futurist. pesnikom Poccarinijem, ob večerih se udeležuje sestankov v kavarni Corso v Gor., kjer pretresajo nova gibanja v umetnosti, o katerih poroča V. Pilon, ki je bil edini izmed njih v Parizu. Včasih obišče S. Accademio degli nudi, ki jo vodi Oskar Brunner, 1925 izdela manifest za razstavo lovskega krožka v Gor. in dobi v Parizu srebrno medaljo za sodelovanje v ital. odd. na Exposition Internat. des Arts Décoratifs za vzorce stenskih okraskov in tkanin; 1927 riše napis za spomenik podporočniku Luhzu v Kanalu ob Soči.

Po prihodu v Torino opremi 1928 veliko nar. razstavo v Kemičnem paviljonu; Ortelli, ki slika nasl. strani za Illustrazione del Popolo, mu 1929 priskrbi nekaj dela pri tem časopis. podjetju; S. izdeluje dekoracije za filmska podj. Pittaluga, riše in poslikuje tkanine za Teatro della Moda; risbe, ki jih predloži za Promotrice, S-u zavrnejo. Prvič objavi nekaj risb v Gazzetti del Popolo ob izletu tega uredništva in šele 1938 postane njegov stalni sodelavec. Objavi manifest v obliki lepljenke za I. razst. Skupine šestih v Galeriji Guglielmi; prijateljsko se druži s slikarjem Ed. Periscom, pisateljema Ciuffom in Garriffom, zbliža se z umetniki v torinskem klubu Selvaggio in ob zavzetem delu doživi visoka priznanja.

S. je slikal pokrajine (v posebni osvetljavi), portrete, cirkuško življenje, lovske prizore, tihožitja, živali v najrazličnejših tehnikah in slogih, ki so se pojavili po futurizmu in kubizmu, vendar se ni popolnoma podredil nobenemu izmed njih. Več njegovih del je hkrati slika in risba. Ker je izšel iz krasilnega slikarstva, je tudi gojil čisto, neopisno slikarstvo, ki ga je privedlo do informela. Dasi se je S. odločil, da postane ital. umetnik, tega ni nikdar prebolel. Njegova dela, danes v največjih javnih in zasebnih zbirkah moderne umetnosti, so vedno bolj iskana, njihova vrednost raste; Italijani štejejo S-a za svojega največjega slikarja zadnjih desetletij.

Razstave v razdobju do 1928: 1924 Lj. in Mrb s klubom Mladih; Gor., I. razst. lepih umetnosti; Praga, apr., 5 risb na avantgard. razst.; Hodonín, Slov. razst.; 1926 Lj. sept., Umetn. razst.; Mrb, s klubom Mladih; 1927 Praga, Slov. mod. slikarstvo; 1928 Lj., Jp, Slov. mod. umetnost 1918–28; z Umetn. matico na velesejmu; VI. razst. kluba Mladih; Gor., Jesenska razst.; 1927 Trst, I. razst. sindik. lepih umetn. Razdobje 1928–58: samostojne: 1934 Gor.; 1935 Rim, II. Quadriennale (samost. soba); 1936 Torino, v prostorih društva Pro cultura feminile; 1939 Pariz, Galer. Alex Alberto; 1941 Torino, retrospekt., 117 del v Gal. del Arte della Gazz. del Popolo; 1947 Milano, Gal. L'Annunciata; 1954 Benetke, Biennale (samost. soba); Rim, Quadriennale (samost. soba); 1960 Rim, posmrtna razst., Quadriennale; 1963 Torino, ob 5-letnici smrti, 177 del v Museo Civico. Skupinske razst.: 1931 Torino, Gal. Codebo; 1932 Milano, risbe in lavirane risbe, Gal. Il Milione; Pariz, Gal. La Jeune Europe; 1948, Gal. La Bussola; 1950 Benetke, Biennale; 1951 Franc.-Italija; 1955 Sao Paolo, Biennale, risbe; Nagrade: 1946 mesta Torino, za slikarstvo in kiparstvo; 1954 Saviat za sliko Maček; 1953 v La Spezia I. nagr. za grafiko, nagr. Golfo della Spezia; 1957 mesta Torino, za slikanje; idr. — Prim.: F. Mesesnel, J 1924, št. 43, 93, 98, 122; F. Stelè, S 1924, št. 64; ZUZ 1924, 1927; V. Bartol, PDk 1950, št. 69; isti, Razgl 1950, 234; F. Mesesnel, Umetnost in kritika. 1953, 240; Z. Jelinčič, PDk 1958, št. 48; B. Pogačnik, SPor 1958, št. 45 (s sliko); Novi list 1959, št. 193 (s sliko); F. Stelè, Umetnost v Primorju. 1960, 97, 98, 100, 124 sl.; Fr. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost. 1961, 82, 107; Lik. revija 1963, št. 4–6 (M. Juteršek, L. Menaše, V. Pilon); Libri e riviste d'Italia. 1964, 480; V. Pilon, Na robu. 1965, 14, 15, 60–3 sl. — Reprodukcije: M 1922, 272, 283; Jadr. almanah 1923, 160; 1924, 97; Tank 1927; E. Perisco, Casabella, Milano 1932, ponat. v Scritti critici e polemici. Milano 1947; E. Zanzi, Katalog samost. razst. Torino 1941; L. Venturi, Monografija I. Torino 1946; II. Roma 1960; L. Carluccio, Katalog beneškega Biennala 1954; M. Tapié, Notizie 5, Torino IV. 1958, ponat. v prospektu razst. Rim, Gal. Pagliani I. 1959; Jetta Donegà, L. S., Le presenze della Galler. Blu, Milano 1959; F. Belonzi, Katalog VIII. Quadriennale v Nazionale d'Arte di Roma, 1959; L. Carluccio, Katalog razst. Torino 1959; isti, katalog razst. v Bologni 1959; isti, katalog razst. v Ivrei 1960; Katalog posmrtne razst. v Gall. Civica d'Arte Moderna, Torino 1963 (s seznamom del, razstav in nagrad, monografija). Zdč.

Znidarčič, Asta: Spazzapan, Luigi (1889–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi596293/#slovenski-biografski-leksikon (19. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine