Slovenski biografski leksikon

Spacal Lojze (Luigi), slikar in grafik, r. 15. jun. 1907 v Trstu; oče, doma iz Kostanjevice na Krasu, je bil kamnosek in zidar, mati perica; živi v Trstu oz. v Piranu. Slov. ljud. šolo je obiskoval pri Sv. Jakobu v Trstu. Ko je imel štiri leta, mu je u. oče; rednega šolanja ni mogel končati, pač pa je že 10-leten moral prijeti za delo; najprej je pomagal stricu pleskarju, nato se je loteval kleparstva, mizarstva, elektromehanike in trgovine, pa mu nobeden teh poklicev ni bil pri srcu. Kot zaveden Slovenec se je pridružil odporu zoper fašizem in proti potujčevanju slov. šol, bil kot sodelavec Bidovčeve skupine 1929 zaprt in za poltretje leto konfiniran v južnoitalij. Basilicati. Tu se je ukvarjal s fotografiranjem, spremljal ljud. folkloro, začel pa je tudi slikati, kar ga je že od otroških nog veselilo. Po vrnitvi iz zapora se je vpisal na umetn. licej v Benetkah, napravil 1934 privatno mat. nato pa izpit za prof. v Rimu. Do 1937 je poučeval risanje na tržaš. sred. šolah in zraven študiral na Istituto superiore d'Arte v Monzi in na akademiji Brera v Milanu ter se že tedaj usmeril v duhu modernih umetnostnih načel. Zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem je moral ponovno v internacijo v Coropoli in nato v kazenski voj. bataljon pri Viareggiu, ob zlomu Italije pa so ga v Trstu prijeli Nemci, a se mu je posrečilo uiti. Po 1945 je šla S-ova umetniška pot strmo navzgor, da si je pridobil zelo vidno mesto tako v slov. kot v italij. umetnosti. Bil je med prvimi tržaš. umetniki, ki so kmalu našli stik z Lj. in njenim umetnostnim ozračjem, v katerem je prav S. pomagal uveljaviti nove, stilno napredne forme. V zadnjih letih se odvija S-ovo življenje v izredno marljivem delu med stalnim bivališčem v Trstu in Piranom, kjer si je uredil hišo z ateljejem in galerijo in kjer sodeluje tudi pri urbanistični podobi mesta.

S. je izrazit umetnostni glasnik svoje ožje domovine – Krasa in morja, kraških vasi in nemirne mest. civilizacije, racionalne apoliničnosti Mediterana in slikovite zvočnosti slov. razpoloženja. Kot umetnik slov. narodnosti in italij. državljanstva, ujet med dva kulturna svetova, je obenem tudi pomemben povezovalec dveh sosednjih kultur in narodov. Lirično občutje slov. psihe se mu zliva z razumsko pretehtano kompozicijo v dinamično, pa vendar skladno sintezo, ki logično zori od prvih slik in grafik do čiste predmetnosti in končno do kar abstraktno formulirane eksistence stvari in bivanja, vedno pa do občutenega utripa pesniške resnice. Značilno je, da S. človeka redko upodablja, da pa tega v njegovem delu vendarle nenehno slutimo kot urejevalca slučajnosti v višjo smiselnost, pa naj je ta že fantazijsko, razumsko ali biološko pogojena. Nikoli ne izgubi stika z realno bivajočim svetom; ta ni nujno realističen, vedno pa doživljajsko prepričljiv. Danes spada S. med najvidnejše umetnike slov. rodu, svetovno ime pa si je pridobil posebno kot grafik: uveljavil se je tako v lesorezu kot linorezu in monotipiji, slikal v olju, se loteval monumentalnih nalog stenskega slikarstva (tudi v mozaiku), oblikoval skulpture, pri svoji hiši v Piranu pa se je izkazal celo kot arhitekturni oblikovalec in duhovit aranžer. Za svojo zelo osebno oblikovno izpoved in tehnično mojstrstvo se bojuje od vsega začetka s studioznim in trdim delom, z asketsko vztrajnostjo in z nenehnim kontroliranjem samega sebe.

Fr. Šijanec je v širokem pregledu razdelil S-ova umetnostno zorenje na tri stopnje: v magični realizem med 1937–42, v čas realistične tematike med 1944–50 in v abstraktno vizionarno fazo od 1950 dalje. Ta razdelitev je nekoliko presplošna. Ok. 1940 se je končala S-ova pripravljalna doba, ki je razčiščevala še akademske usedline, prepojene s klasičnimi spomini in novorenesančnimi elementi Mediterana, sprejemala in predelovala pa je tudi odmeve italij. surrealizma, kar je popeljalo S-a v poetično vzdušje magičnega realizma in simbolike, polne tihih spominov, refleksij in asociacij, pa naj je šlo za dela v olju ali za prve lesoreze in linoreze (olja: Sožitje 1942; Lapislazurno jezero 1940; Kotiček v Rojanu 1941; Fantazija noči 1942; Sinja vrata, Mrtvo listje 1944; Vrtnarjevo stanovanje 1944; Matere z vozički 1943; – grafike: Ritem 1937; Vaška idila 1941; Dolina treh mesecev 1942 itd.). Tiho življenje predmetov, rož in drevja, svetilk, papirnatih čolničev, nevidna navzočnost sanjskih ljudi, beg iz stvarnosti v idilo otroških sanj — vse to je v letih fašist. nasilja in vojske pomenilo nekak upor proti nečlovečnosti, kot je tudi kritika pravilno poudarila. L. 1942 je v duhu starih primitivcev ustvaril z bizantinsko strogostjo prežarjene freske v ž. c. v Gradnem v Brdih. Doživetje vojske in osvobodilnega boja je S-ovo ustvarjanje preusmerilo v ekspresivnost in socialno kritično motiviko, ki prevladuje zlasti med 1944–6. Trpljenje človeka mu je odprlo pot do kraške zemlje in njene stroge, stereometrične oblikovne govorice pa tudi do ekspresivne preprostosti in slikovitosti ljud. umetnosti in njene site barvitosti (olja: Smrt kraškega junaka 1944, Talci 1944; Vojaško pokopališče 1945; Kmetica 1946; Porod 1946. — Grafike: Prehrana za partizane 1944; Mučeniki 1945; Porušeni kraški domovi 1946; Vojna žetev 1946). Ok. 1947 je S. prešel katarzo kubizma Braqueove smeri, ki mu je prečistila kompozicijo in mu še potrdila konstruktivno logiko kraške tektonike, ujete v sozvočje horizontale in vertikale — dveh komponent, ki v S-ovem delu stalno odločata in sodelujeta. Spet se prebuja tiho veselje nad življenjem, arhaična elegičnost se druži s patriarhalnim mirom (Kraška vas 1949; Večer na Krasu 1950; Kraševka; Tihožitje s svečnikom 1947; Kompozicija s stolom; Pesem morja 1947; — grafika: Ob svitu na Krasu 1949; Ponedeljek v predmestju). Motive S. mnogokrat ponavlja v različnih variantah, iste kompozicije rešuje v olju in črno-beli ali barvni grafiki. Že 1947 pa se nakazujejo zarodki nove smeri, ki vodi v vedno večjo kristalizacijo form in v vedno čistejšo grafično črto, končno pa v abstrakcijo, ko se predmeti začno spreminjati v asociativna znamenja. Prostornost se preliva v ploskovito projekcijo. Če bi pri starejših delih lahko pomislili na nekatere italij. oblikovalne pobudnike, npr. na S-ovega prof. Pia Semeghinija, na Carla Carràja, Ardenga Sofficija, Giuseppa Vivianija, Giuseppa Santomassa idr., bi ob tej fazi lahko zdaleč pomislili na geometrično strogost Pieta Mondriana ali celo na Paula Kleeja. Motivno privablja S-a zdaj vedno bolj utrip velemestne tehnične civilizacije s prepletom električnih napeljav, anten in pobliskov luči, pri reševanju novih nalog pa prednjači zvočna črta grafike pred oljnim slikarstvom (Lunapark 1951; Mesto v noči 1951; Čolni na obali 1952; Mali portič 1953; Ribarsko zatišje 1953; Mesto v zrcalu 1953, Mesto v noči 1954; olja: Televizija na vasi 1953; Kraški žlebovi 1953; Neonska civilizacija 1953; Bizantinsko svetišče 1953). Poslej zajema S. svoj predstavni svet kakor v likovnem stenogramu, projiciranem na slikovito poživljeno ploskev, ki se vedno bolj približuje čisti optični senzaciji in absolutni likovnosti. Stare motive Krasa, mesta, vsakdanjih predmetov podaja z vedno novih zrelišč, analizira jih strukturalno, celoto vedno bolj nadomeščajo detajli. Ta prelom je dozorel ok. 1957, ko je nastopila nova faza materialne strukturalnosti, ki se uveljavlja s slikovitim trepetom, ob katerem se čista črta spet izgublja in se barvni toni, ki so postajali v zadnjih desetih letih vedno bolj intenzivni, spet umirjajo (olja: Motiv iz Poreča 1957; Lubenice v izložbi 1957; Zidovi v Istri 1957; Makedonska pokrajina 1958; — grafike: Hiša kraškega kamnarja 1957; Bachov koral 1958; Zid spominov 1958; Timava pod Krasom 1959; Bizantinska katedrala 1959). Primarna struktura materiala zaživi tudi na grafičnem odtisu z naravno izraznostjo, toda z vsebinsko pomembnostjo (Kraška kaluna 1961; Svetlobe in sence v pristanišču 1962). Končno je začel S. porabljati celo aplikacije starih lesov za reliefne kolaže, nekakšne »skulptoslike«, s čimer je nekako navezal na kiparstvo, s katerim se je spoprijemal že 1953 v vrsti poslikanih geometričnih, pa vendar dinamičnih plastičnih likov (Mesto in čas, Magično oko, Svetilnik sanj, Boginja mesta), pa tudi v koloriranih lesoreznih ploščah (matrikah) bi lahko videli napoved te nove tehnike. Spet srečamo staro tematiko, toda posredovano v popolnoma novi obliki, ki reliefno slikovitost stopnjuje še z živo senco (Mesto v zrcalu 1960; Luna v Sutjeski 1961; Sinja jama pod Krasom 1961). V grafikah zadnjih let pa še vedno odloča oblikovni izraz materialne strukturnosti (Domačija na Krasu 1964; Ganki na Krasu 1964; Kraška štala 1964).

Za beneško hišo v Piranu in za Palačo zadružnih domov v Lj. je S. napravil kartone za dekorativne mozaike, slikarsko je opremil dvorano pri Sv. Ivanu v Trstu; za italij. ladjo Leonardo da Vinci je izvršil tri panoje.

Razstave, ki se jih je S. udeležil samostojno ali z drugimi razstavljalci, je težko našteti. Prvič se je samostojno predstavil 1937 v Trstu in tu še: 1940 (Gal. Jerco), 1946 (Gal. Trieste), 1949 (Gal. Lo Scorpione), 1952, 1957 (Gal. Communale), 1958 (Gal. Casannova); nato v Milanu 1942 (Sala permanente), 1944 (Gal. Il Milione), 1953 (Gal. Gian. Ferrari), 1958 (Gal. Monte Napoleone); Rimu 1947 (Gal. Il Cortile), 1958 (Gal. Il Torcoliere); Parizu 1949 (Gal. Draghi), 1957 (Gal. Rive Gauche); Clcu 1950 (Kunsthaus), 1961 (Galerie 61); Rovereto 1952; Trbiž 1952; Modena (katalog Gius. Marchiori, 1955); München 1957 (Staatl. Graphische Sammlung); Genova 1958 (Gal. S. Matteo); Göteborg 1958 (Kunsthalle); Oslo 1958 (Blomquist Kunsthandel A. S.); Dunaj 1959 (Wiener Secession); Pordenone 1959 (Gal. d'Arte Moderna, katal. Italo Furlan); Stuttgart 1959 (Inst. für Auslandsbeziehungen); Udine 1959 (Gal. Il Girasole); — Bgd 1954 (Grafički kolektiv); Rijeka 1954 (Gal. likovnih um.); Zgb 1954 (Muzej za umjetn. i obrt); 1961 (Kabinet grafike JAZU); Lj. 1955 (ModG); 1959 (Jp); Novi Sad 1955 (Gal. MSrpske); Portorož 1955; Koper 1961 (Okrajni muzej); Kranj 1961 (Gorenj. muzej); Mrb 1961 (Umetn. galerija); Slovenj Gradec 1961 (Umetn. Paviljon). – Lj. 1962 (MaG); Sao Paolo 1962 (Gal. Sistina); Milano 1964 (Gal. del Sagitario), 1965 (Centro Culturale Italo-Brasiliano); Skupinske razstave: Lj. z drugimi slov. umetniki iz Trsta, 1945, 1950, 1957 (s kiparjem S. Batičem); stalni gost je tu na mednar. grafičnih razst., 1961 nastopil tudi samost.; Rim 1947, Quadriennale; Benetke 1948, 1954, Biennale; Zürich 1953, Xilon; Stockholm 1957 s kiparjem Č. Pertotom; Sao Paolo, Brazilija 1959, Mednar. biennale. Nadalje še: Berlin, Bregenz, Cincinnati, Leningrad, Lizbona, Moskva, New York, Pittsburg, Praga, San Francisko, Tel-Aviv, Varšava. Nagrade: 1955 Premio Città di Roma na VII. Quadriennalu v Rimu; 1958 I. mednar. nagr. za risbo in grafiko na XXIX. biennalu v Benetkah; 1959 I. nagr. za lesorez na III. graf. biennalu ib.; 1959 nagr. Izv. sveta LRS na III. mednar. grafični razst. v Lj. – S-ova dela hranijo številne jsl in tuje galerije ter zasebne zbirke, tako Lj. (ModG), Bgd, Rijeka, Rim, Milano, Trst, Zgb. – Fabio Vidali je 1950 zložil na 5 S-ovih del klavirske kompozicije. – Prim.: Aldomenico Pica, Domus 1941 (Milano), št. 168, 34–5; Glauco Viazzi, ib. 1944 (Milano), št. 203, 428; Aldom. Pica, Stile 1944, št. 9, 36–7; F. Šijanec, Umetnost IX, Lj. 1944–5; isti, Razgl (Trst) 1951, 481–7; Vl. Bartol, Ljud. tednik (Trst) 1946, št. 37; R. H(lavaty), PDk 1946, št. 408; B. Pahor, Spacal. Trst 1949; M. Paoli, Spacal. Trst 1949; E. Ravnikar, LdP 1951, št. 178; A. Čelebanović, Borba (Bgd) 1954, št. 315; P. V(asić), Politika 1954, št. 14837; K. Ambrožič, Književne novine 1954, št. 22; R. Putar, NRazgl 1954, št. 24; R. Hlavaty, Bori (Trst) 1955, št. 3; E. Cevc, NSd 1955, 717–27, 830–43; 1957, 557–61; 1959, 622–5; PDk 1955, št. 192; 1956, št. 85; 1961, št. 108; 1962, št. 96; M. Nikolajević, Novosadski dnevnik 1955, 13. okt.; F. Stelè, PDk 1957, št. 146; isti, Umetnost v Primorju. Lj. 1960, 191–6; L. Budigna, La settimana INCOM 1958, 6. sept.; F. Šijanec, Sodobna slov. likovna umetnost. Mrb 1961, 184–93; PDk 1962, št. 140, 167, 282; Delo 1964, št. 144; Raff. Carrieri, Epoca 1964 (Milano), 26. apr.; L. Budigna, Le Arti 1964, št. 4; PDk 1964, št. 100, 129, 290; M. Tršar in A. Bassin, Sinteza 1965, št. 3, 38–9; Pdk 1965, št. 85, 86; 1966, št. 162; A. Bassin, Lojze Spacal. Koper 1967; katalogi razst.: E. Cevc, R. Hlavaty, Božena Mavc, F. Stelè, B. Vižintin; Gal. d'arte Trieste, 1946 (Spacal o sebi); F. Stelè, Mapa lesorezov in linorezov od 1937–51. Lj. 1951 (uvod v italij. izd. Gius. Marchiori); Italo Furlan, 1959; Z. Kržišnik 1959, grafika 1961; Umbro Apollonio in Z. Kržišnik, 1962; Geraldo Serraz in Umbro Apollonio, 1962; G. Marussi 1964; Raffaele De Grada 1965. – Slika: PDk 1966, št. 162, 183. Cc.

Cevc, Emilijan: Spacal, Lojze (1907–2000). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi595680/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Primorski slovenski biografski leksikon

SPACAL Lojze (Luigi), slikar in grafik, r. 15. jun. 1907 v Trstu. Oče Andrej, kamnosek in zidar iz Kostanjevice, mati Marija Novak tudi iz Kostanjevice. S. živi v Trstu, sicer razpet med Piranom in Škrbino na Krasu, kjer tudi ustvarja. Že kot otrok je okusil grenkobo življenja, saj mu je komaj štiriletnemu umrl oče in mati je le stežka preživljala družino. Z enajstimi leti si je bil primoran poiskati delo in se sam preživljati; najprej je pomagal pri pleskarstvu, nato delal kot elektrikar, mizar, klepar in trg. pomočnik, obenem pa je končal Ciril-Metodovo osn. in mešč. š. pri Sv. Jakobu v Trstu. Kot zavednega Slovenca in antifaš. so ga 1929 faš. oblasti aretirale ter ga za tri leta konfinirale v južno It. Čeprav v težkih razmerah je začutil draž likovnega ustvarjanja in odkril izpovedno moč likovnega jezika ter izkoristil tudi ta čas za učenje, saj se mu je uspelo pripraviti na maturo in jo 1932, po vrnitvi iz konfinacije, opraviti na umetnostnem liceju v Benetkah. Izpite za prof. risanja je opravil v Rimu 1934, naslednje leto pa je že poučeval na strok. š. v Trstu. 1936 je obiskoval Akademijo Brera v Milanu in Šolo za dekorativno umetnost v Monzi. Zaradi sodelovanja z osvob. gibanjem je moral ponovno v internacijo v Corropoli in nato v kazenski bataljon v Forte dei Marmi pri Viareggiu. Ob zlomu It. so ga v Trstu prijeli Nemci, a se mu je posrečilo uiti. Star je bil skoraj 30 let, ko se je prvič vključil v skupinsko razst. v Trstu. 1940 je pripravil tudi svojo prvo samostojno razst., 1944 pa naslednjo v milanski gal. Il Milione, ki je vzbudila veliko zanimanje tako pri kritikih kot pri ljubiteljih in je pomenila pravo prelomnico v njegovih likovnih iskanjih in preverjanjih. Odslej se njegova umetniška pot samo strmo vzpenja, saj je prevzel eno vodilnih mest v it. grafiki in prav tako odlično mesto zavzema tudi v slov. V Sji je svoja dela prvič predstavil na Razst. slikar. in grafičnih del tržaških umetnikov, ki je po Celovcu obiskala tudi Lj. 1950. Leto zatem je izdal grafično mapo, ki je močno odmevala in izzivala različne interpretacije. Že prva skupinska razst., še bolj pa njegova osebna razst., ki je bila v lj. Moderni gal., sta ga razkrili kot zrelega umetnika, ki hodi lastna pota in ki prinaša v slov. prostor svežino novega in drugačnega. - V več kot petdesetletnem ustvarjalnem obdobju je S., nedvomno umetnik evrop. razsežnosti, a močno navezan na lastne korenine, saj zna poiskati ustvarjalni navdih v sožitju s pokrajino in v stiku z raznoliko kulturo, ki mu jo ta specifični prostor ponuja, ustvaril obsežen opus. S-ovo umetnostno zorenje je Fr. Šijanec razdelil v tri stopnje: v magični realizem med 1937–42, v čas realistične tematike med 1944–50 in v abstraktno vizionarno fazo od 1950 dalje. Vittorio Sgarbi pa ugotavlja, da je S. z navezovanjem na simbolne vrednote, predvsem na predpodobo križa, ki se kaže v skupini del, ki jih je naslikal med drugo svet. vojno (Talci v ulici Ghega, Tesnobni prostor, Vojno pokopališče, Ruševine na Krasu), prešel do abstrakcije. V. Sgarbi tako kot prej Gillo Dorfles in Marco Valsecchi odkriva globoko S-ovo navezanost na kraško pokrajino in na življenje ljudi in prav tu naj bi imele globoke korenine geometrijske sinteze, »ki povezujejo Braquovo kromatsko prefinjenost, Mondrianovo matematično razumskost in Kleejev čustveni lirizem«. - Večletna spoznanja likovne umetnosti so S. okrog 1940 pripeljala do realizacij s poetičnim vzdušjem matičnega realizma in simbolike, polne tihih spominov in asociacij (olja: Sožitje 1942, Lapislazurno jezero 1940, Kotiček v Rojanu 1941; grafike: Ritem 1937, Vaška idila 1941, Dolina treh mesecev 1942). Tragična doživetja vojnih grozot so porodila nova dela s prevladujočo ekspresivnostjo in s socialno-kritično motiviko, ki prevladuje od let 1944–46 (olja: Smrt kraškega junaka 1944, Talci 1944; grafike: Prehrana za partizane 1944, Mučeniki 1945, Porušeni kraški domovi 1946). Okrog leta 1947 je S., ob odkritjih Braquove ustvarjalnosti, prečistil kompozicijo, ki je še bolj potrdila konstruktivno logiko kraške tektonike s poudarjenimi vertikalami in horizontalami (olja: Kraška vas 1949, Večer na Krasu 1950, Tihožitje s svečnikom 1947; grafika: Ob svitu na Krasu 1949). S-ova odkrivanja vodijo v vedno večjo kristalizacijo form in v vedno čistejšo grafično črto, ki pripelje v čisto abstrakcijo, ko »se predmeti začno spreminjati v asociativna znamenja. Pozornost se preliva v ploskovito projekcijo« (E. Cevc). Življenje v mestnem vrvežu privabi S. novo motiviko, ki jo najraje izraža v grafiki (Lunapark 1951, Mesto v noči 1951, Čolni na obali 1952, Neonska civilizacija 1953). E. Cevc ugotavlja, da zajema odslej S. svoj »predstavni svet kakor v likovnem stenogramu, projiciranem na slikovito poživljeno ploskev, ki se vedno bolj približuje čisti optični senzaciji in absolutni likovnosti. Stare motive Krasa, mesta, vsakdanjih predmetov podaja z vedno novih zrelišč, analizira jih strukturalno, celoto vedno bolj nadomeščajo detajli. Ta prelom je dozorel okrog 1957, ko je nastopila nova faza materialne strukturalnosti, ki se uveljavlja s slikovitim trepetom, ob katerem se čista črta spet izgublja in se barvni toni, ki so postajali v zadnjih desetih letih vedno bolj intenzivni, spet umirjajo.« V tem času nastajajo olja kot Motiv iz Poreča 1957, Zidovi v Istri 1957 in grafike kot Hiša kraškega kamnarja 1957, Zid spominov 1958, Timava nad Krasom 1959, Bizantinska katedrala 1959. S. je v svoje likovne realizacije vnašal tudi reliefne kolaže (Mesto in čas, Boginja mesta), v grafičnih odtisih pa stopnjuje reliefno slikovitost (Mesto v zrcalu 1960). Pridih narave S. ne zapusti niti v najbolj abstraktni in razumski kompoziciji. S. na eni strani podobo sintetično reducira, na drugi strani pa ohranja povsem naraven in pristen odnos do materialov, oboje pa je podprto z izredno tehniko in obrtno izkušenostjo. Kot pravi V. Sgarbi v študiji Razumski nagon in abstrakcija v Spacalovih delih (Venetemblemi 1987), S. svojo kraško pokrajino »preobrazi v čiste prostorske slutnje: gre za daljna obzorja, za terasaste planjave, za polja, ki jih v svetli mesečini ograjujejo zidovi in plotovi«, vse to s svojevrstnim naturalizmom, brez vsakršne literarne sugestije, brez liričnega oživljanja spomina, brez vsakršnih projekcij sanjskih prividov. Na pragu osemdesetih let so S-ova iskanja pripeljala do realizacij »poetičnega prostora«, ko »višek realizma izhlapi v abstrakcijo« (V. Sgarbi). - S. je bil deležen številnih priznanj: 1954 je na grafičnem kvadrienalu prejel nagrado mesta Rim; 1958 na beneškem bienalu mednar. nagrado risbe in grafike; 1959 v Benetkah prvo nagrado za lesorez, drugo nagr. pa na Mednar. grafičnem bienalu v Lj.; 1968 je bil nagrajen v Firencah z nagrado Predsedstva poslanske zbornice; 1970 je v Zadru na VI. Plavem salonu prejel nagrado; 1974 je v Lj. prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo; 1977 so mu tržaški časnikarji podelili »Zlatega sv. Justa«; 1978 ga je v Bgdu preds. SFRJ Josip Broz Tito odlikoval z zlato zvezdo; 1984 mu je Tržaška pokrajina podelila zlato medaljo. - S-ova dela so v številnih muzejih in galerijah ter v mnogih zasebnih zbirkah v Evropi in Ameriki, med drugim: Ancona (Museo Nazionale d'Arte), Bari (Museo dell'Arte Moderna), Benetke (Galleria d'Arte Moderna), Bgd (Muzej savremene umetnosti), Carpi (Museo Civico), Cincinnati (Art Museum), Cleveland (Print Museum of Art), Dunaj (Albertina), Firence (Galleria degli Uffizi), Gor. (Civico Museo), Göteborg (Konsthallen Götaplatsen), Lj. (Moderna gal.), London (Victoria & Albert Museum), Milan (Collezione Civica Bertarelli Galleria d'Arte Moderna), München (Staatliche Graphische Sammlung), Nova Gor. (Goriški muzej), Piza (Museo Nazionale - Istituto di Storia dell'Arte), Rim (Galleria Nazionale d'Arte Moderna), Sydney (National Museum), Tokyo (National Museum of Modern Art), Trst (Museo Revoltella), Vicenza (Pinacoteca), Zgb (Moderna galerija). - V maju 1988 je S. podaril skupščini občine Sežana 130 del (tapiserijo, olja, monotipije in slike v mešani tehniki ter grafike - lesorezi in linorezi), ki so kot stalna postavitev razstavljeni na štanjelskem gradu v galeriji, ki nosi umetnikovo ime. - S. se je preverjal v številnih likovnih zvrsteh: sprva se je ukvarjal z oljnim slikarstvom ter se ob njem preizkušal še v linorezu in lesorezu, dokler ni grafika docela prevzela osrednjega mesta v njegovih iskanjih. V grafičnih tehnikah (predvsem v lesorezu) je dosegel tudi svoj umetniški vrh. Pritegnile so ga tudi druge tehnike, tako fresko tehnika in mozaik, tapiserije in skulptoslike in z njimi je opremil številne javne prostore: poslikal je prekoceanko »Leonardo da Vinci« (1960), izdelal tapiseriji za ladji »Raffaello« (1968) in »Eugenio C« (1969), mozaike za trgovinsko zbornico v Lj. (1955), za Beneški dvorec v Piranu (1959), za šolo San Luigi« (1972) v Trstu, za Kult. dom v Gor. (1981–82), s freskami je poslikal ž. c. v Gradnem v Gor. Brdih (1944). - Izdal je več grafičnih map: Lesorezi in linorezi. Spacal, serigrafije (uvoda F. Stele in G. Marchiori), Trst 1951; 1968 je izšel graf. opus pri založbi Scheiwiller (besedila: P. Pallucchini, F. Russoli in G. Montenero); Fantasie carsiche (uvod. G. Marchiori), v zbirki »I giorni colorati«, Milan 1973; Pietre del Carso (uvod V. Boccardi), Benetke 1976; Mondo di pietra (G. Vigorelli), Benetke 1982. - O S-ovem življenju in delu je izšlo več publikacij: monografija, ki jo je 1949 izdala E.S.T. z besedilom Marcella Paolija, v samozaložbi monogr. v uvodom Borisa Pahorja 1949, 1967 pri založbi Obzorja v Mrbu s študijo in dokumentacijo Aleksandra Bassina, 1974 je pri založbi Lipa izšla monogr. Spacal in Kras z uvodnim tekstom Zorana Kržišnika, 1975 pa z naslovom Il Carso di Spacal s teksti Zorana Kržišnika in Giuseppa Marchiora v Padovi; 1979 je izšel Kras, Kosovel, Spacal / Carso, Kosovel, Spacal / Karst, Kosovel, Spacal z uvodom Cirila Zlobca pri Založbi Drava v Clcu in ZTT v Trstu, 1983 je pri MK v Lj. izšla najobsežnejša monografija Spacal v treh izdajah (it., slov., angl.) s teksti Zorana Kržišnika, Gilla Dorflesa, Giuseppa Marchiora, Jureta Mikuža in Ine Stegen, 1986 je pri založbi Venetemblemi izšla monogr. z naslovom Spacal. Opera grafica 1935–1986 s tekstoma Vittoria Sgarbia in Mária Albaneseja, 1988 pa v samozaložbi Katalog stalne Spacalove razstave v Gradu Štanjel s teksti Jureta Mikuža, Giulia Montenera in Ivana Sedeja (z vsemi slikami na razst. in s popolno bibliografijo kritik po letih). - Sodeloval je na številnih skupinskih in samostojnih razst. Na skupinskih: Mednar. grafična razst. Lj. (1955, 1957, 1959, 1961, 1963, 1965, 1969, 1973, 1975); Biennale Internazionale d'Arte Venezia (1948, 1954, 1958, 1972); XYLON (Zürich 1953, Lj. 1954, 1956, Lugano 1977); Quadriennale Roma (1948, 1955, 1959–60, 1965, 1971); Biennale dell'incisione it. contemporanea Venezia (1957, 1959, 1965, 1968); Fourth International biennal of contemporary color litographs Cincinnati (1956); I International Biennal Exhibition of Prints Tokyo (1957, 1970, 1974); Premio internazionale Biella per incisione Biella (1965); VI Mediterranen Biennale of Prints Alexandria (1965); I Biennale internazionale della grafica d'arte Firenze (1968); I Triennale internazionale della xilografia contemporanea Capri (1969); I Triennale dell'incisione Milano (1969); Il Biennale dell'incisione italiana Cittadella (1966, 1969); Plavi salon Zadar (1962, 1970); I Biennale dell'incisione triveneta Portogruaro (1970); I Biennale degli artisti Friuli-Venezia Giulia Trieste (1971); Grafica del XX secolo Sasso-Marconi (1973). Samostojno je razstavljal: Trst (1937, sala Jerco 1940, gal. Corso 1944, gal. d'Arte Trieste 1946, gal. Scorpione 1949, 1950, 1952, gal. Casanuova 1954, 1958, sala Comunale d'Arte 1957, 1959, 1962, 1964, 1968, 1969, 1971, 1972, 1973, 1974, 1976, Castello di San Giusto, Risiera di S. Sabba, Aula Magna dell'Università, Galleria Cartesius 1977, Centro Congressi 1984, 1987, gal. Tržaške knjigarne 1988); Milano (gal. Il Milione 1944, gal. Gian Ferrari 1953, gal. Montenapoleone 1958, gal. del Sagittario 1964, Centro Culturale Italo-brasiliano 1965, gal. Cavour 1968, gal. Rizzolino 1974); Rim (gal. Il Cortile 1947, gal. Il Torcoliere 1949, gal. del Vantaggio 1969, Studio Internazionale d'arte grafica L'Arco 1970, gal. Formastudio 1977); Pariz (gal. Draghi 1949, gal. Rive Gauche 1957); Celovec (Kunsthaus 1950, Galerie 61 1961, Aula Slovenica 1977); München (Staatl. Graphische Sammlung 1957); Genova (gal. S. Matteo 1958); Göteborg (Kunsthalle 1958); Oslo (Blomquist Kunsthandel A. S. 1958); Dunaj (Wiener Secession 1959); Pordenone (Gal. d'Arte Moderna 1959, Gal. d'Arte Sagittario 1968, Gal. Il Camino 1973); Stuttgart (Inst. für Ausland-beziehungen 1959); Udine (Gal. Il Girasole 1959, Gal. Segno grafico 1977); Bgd (Grafički kolektiv 1954); Reka (Gal. likovnih um. 1954); Zgb (Muzej za umjetn. i obrt 1954, Kabinet grafike JAZU 1961, Gal. Forum 1973); Lj. (ModG 1955, Jakopičev paviljon 1959, Mala gal. 1961, 1971, 1979, Koncertni atelje 1972, Gal. Ars, Moderna gal. 1974); Novi Sad (Gal. Matice Srpske 1955); Portorož (Ljudski dom 1955); Koper (Okrajni muzej 1961); Kranj (Gorenjski muzej 1961); Mrb. (Umetnostna gal. 1961); Slovenj Gradec (Umetn. paviljon 1961); Sao Paolo (Gal. Sistina 1962); Padova (Gal. Draghi 1949, Gal. La Chiocciola 1957, Gal. Il Coleidoscopio 1971, Gal. L'Alfiere 1976, Gal. Longhin-Stra 1976, Triveneta delle Arti-Viilla Simes 1981); Rovereto (Gal. Delfino 1949); Modena (Saletta Amici dell'Arte 1955, Gal. d'Arte Wiligelmo 1971); Venezia (samost. razst. v okviru XXIX. beneškega bienala 1958, Gal. Le Stagioni 1959, Gal. dell'incisione Venezia viva 1974); Messina (1958, 1970); Torino (Gal. Martano 1966); Gor. (Centro Culturale Stella Matutina 1967, Palazzo Attems 1985); Vicenza (Palazzo Chericati 1968); Devin (Gall. dell'Approdo 1969); Genova (Gal. Carlevaro 1969, Gal. Circolo Italsider 1977); Bari (Gal. La Panchetta 1970 in 1974, Centro d'Arte Nuovi Interventi Culturali 1979); Verona (Gal. dello Scudo 1970); Treviso (Gal. Giraldo 1970); Bologna (Chatelet delle Rose 1971, Gal. La Loggia 1976); Gradisca (Gal. Serenissima 1974); Cervignano (Gal. Il Sole 1975); Forli (Palazzo Albertini 1977); Ferrara (Padiglione d'Arte contemporanea 1978); Carpi (Museo della Xilografia 1979); Repen pri Trstu (Gal. Kraška hiša 1979); Neapelj (Club della grafica 1980).

Prim.: Življenjepisne in bibliografske podatke glej v monogr. Aleksander Bassin, Lojze Spacal, Zal. Obz., Mrb. 1967; isto, dopolnjeno glej v monogr. Zoran Kržišnik (Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen), L. Spacal, MK, Lj. 1982; isto dopolnjeno glej v monogr. L. Spacal. Katalog stalne Spacalove razstave v Gradu Štanjel, samozal., tisk Tipo/lito Stella v Trstu 1988; Grad Štanjel. Gal. L. Spacala, založ. Goriški muzej, maja 1988 (tekst Nelida Silič Nemec).

Nsn.

Silič-Nemec, Nelida: Spacal, Lojze (1907–2000). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi595680/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine