Slovenski biografski leksikon

Spacal Lojze (Luigi), slikar in grafik, r. 15. jun. 1907 v Trstu; oče, doma iz Kostanjevice na Krasu, je bil kamnosek in zidar, mati perica; živi v Trstu oz. v Piranu. Slov. ljud. šolo je obiskoval pri Sv. Jakobu v Trstu. Ko je imel štiri leta, mu je u. oče; rednega šolanja ni mogel končati, pač pa je že 10-leten moral prijeti za delo; najprej je pomagal stricu pleskarju, nato se je loteval kleparstva, mizarstva, elektromehanike in trgovine, pa mu nobeden teh poklicev ni bil pri srcu. Kot zaveden Slovenec se je pridružil odporu zoper fašizem in proti potujčevanju slov. šol, bil kot sodelavec Bidovčeve skupine 1929 zaprt in za poltretje leto konfiniran v južnoitalij. Basilicati. Tu se je ukvarjal s fotografiranjem, spremljal ljud. folkloro, začel pa je tudi slikati, kar ga je že od otroških nog veselilo. Po vrnitvi iz zapora se je vpisal na umetn. licej v Benetkah, napravil 1934 privatno mat. nato pa izpit za prof. v Rimu. Do 1937 je poučeval risanje na tržaš. sred. šolah in zraven študiral na Istituto superiore d'Arte v Monzi in na akademiji Brera v Milanu ter se že tedaj usmeril v duhu modernih umetnostnih načel. Zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem je moral ponovno v internacijo v Coropoli in nato v kazenski voj. bataljon pri Viareggiu, ob zlomu Italije pa so ga v Trstu prijeli Nemci, a se mu je posrečilo uiti. Po 1945 je šla S-ova umetniška pot strmo navzgor, da si je pridobil zelo vidno mesto tako v slov. kot v italij. umetnosti. Bil je med prvimi tržaš. umetniki, ki so kmalu našli stik z Lj. in njenim umetnostnim ozračjem, v katerem je prav S. pomagal uveljaviti nove, stilno napredne forme. V zadnjih letih se odvija S-ovo življenje v izredno marljivem delu med stalnim bivališčem v Trstu in Piranom, kjer si je uredil hišo z ateljejem in galerijo in kjer sodeluje tudi pri urbanistični podobi mesta.

S. je izrazit umetnostni glasnik svoje ožje domovine – Krasa in morja, kraških vasi in nemirne mest. civilizacije, racionalne apoliničnosti Mediterana in slikovite zvočnosti slov. razpoloženja. Kot umetnik slov. narodnosti in italij. državljanstva, ujet med dva kulturna svetova, je obenem tudi pomemben povezovalec dveh sosednjih kultur in narodov. Lirično občutje slov. psihe se mu zliva z razumsko pretehtano kompozicijo v dinamično, pa vendar skladno sintezo, ki logično zori od prvih slik in grafik do čiste predmetnosti in končno do kar abstraktno formulirane eksistence stvari in bivanja, vedno pa do občutenega utripa pesniške resnice. Značilno je, da S. človeka redko upodablja, da pa tega v njegovem delu vendarle nenehno slutimo kot urejevalca slučajnosti v višjo smiselnost, pa naj je ta že fantazijsko, razumsko ali biološko pogojena. Nikoli ne izgubi stika z realno bivajočim svetom; ta ni nujno realističen, vedno pa doživljajsko prepričljiv. Danes spada S. med najvidnejše umetnike slov. rodu, svetovno ime pa si je pridobil posebno kot grafik: uveljavil se je tako v lesorezu kot linorezu in monotipiji, slikal v olju, se loteval monumentalnih nalog stenskega slikarstva (tudi v mozaiku), oblikoval skulpture, pri svoji hiši v Piranu pa se je izkazal celo kot arhitekturni oblikovalec in duhovit aranžer. Za svojo zelo osebno oblikovno izpoved in tehnično mojstrstvo se bojuje od vsega začetka s studioznim in trdim delom, z asketsko vztrajnostjo in z nenehnim kontroliranjem samega sebe.

Fr. Šijanec je v širokem pregledu razdelil S-ova umetnostno zorenje na tri stopnje: v magični realizem med 1937–42, v čas realistične tematike med 1944–50 in v abstraktno vizionarno fazo od 1950 dalje. Ta razdelitev je nekoliko presplošna. Ok. 1940 se je končala S-ova pripravljalna doba, ki je razčiščevala še akademske usedline, prepojene s klasičnimi spomini in novorenesančnimi elementi Mediterana, sprejemala in predelovala pa je tudi odmeve italij. surrealizma, kar je popeljalo S-a v poetično vzdušje magičnega realizma in simbolike, polne tihih spominov, refleksij in asociacij, pa naj je šlo za dela v olju ali za prve lesoreze in linoreze (olja: Sožitje 1942; Lapislazurno jezero 1940; Kotiček v Rojanu 1941; Fantazija noči 1942; Sinja vrata, Mrtvo listje 1944; Vrtnarjevo stanovanje 1944; Matere z vozički 1943; – grafike: Ritem 1937; Vaška idila 1941; Dolina treh mesecev 1942 itd.). Tiho življenje predmetov, rož in drevja, svetilk, papirnatih čolničev, nevidna navzočnost sanjskih ljudi, beg iz stvarnosti v idilo otroških sanj — vse to je v letih fašist. nasilja in vojske pomenilo nekak upor proti nečlovečnosti, kot je tudi kritika pravilno poudarila. L. 1942 je v duhu starih primitivcev ustvaril z bizantinsko strogostjo prežarjene freske v ž. c. v Gradnem v Brdih. Doživetje vojske in osvobodilnega boja je S-ovo ustvarjanje preusmerilo v ekspresivnost in socialno kritično motiviko, ki prevladuje zlasti med 1944–6. Trpljenje človeka mu je odprlo pot do kraške zemlje in njene stroge, stereometrične oblikovne govorice pa tudi do ekspresivne preprostosti in slikovitosti ljud. umetnosti in njene site barvitosti (olja: Smrt kraškega junaka 1944, Talci 1944; Vojaško pokopališče 1945; Kmetica 1946; Porod 1946. — Grafike: Prehrana za partizane 1944; Mučeniki 1945; Porušeni kraški domovi 1946; Vojna žetev 1946). Ok. 1947 je S. prešel katarzo kubizma Braqueove smeri, ki mu je prečistila kompozicijo in mu še potrdila konstruktivno logiko kraške tektonike, ujete v sozvočje horizontale in vertikale — dveh komponent, ki v S-ovem delu stalno odločata in sodelujeta. Spet se prebuja tiho veselje nad življenjem, arhaična elegičnost se druži s patriarhalnim mirom (Kraška vas 1949; Večer na Krasu 1950; Kraševka; Tihožitje s svečnikom 1947; Kompozicija s stolom; Pesem morja 1947; — grafika: Ob svitu na Krasu 1949; Ponedeljek v predmestju). Motive S. mnogokrat ponavlja v različnih variantah, iste kompozicije rešuje v olju in črno-beli ali barvni grafiki. Že 1947 pa se nakazujejo zarodki nove smeri, ki vodi v vedno večjo kristalizacijo form in v vedno čistejšo grafično črto, končno pa v abstrakcijo, ko se predmeti začno spreminjati v asociativna znamenja. Prostornost se preliva v ploskovito projekcijo. Če bi pri starejših delih lahko pomislili na nekatere italij. oblikovalne pobudnike, npr. na S-ovega prof. Pia Semeghinija, na Carla Carràja, Ardenga Sofficija, Giuseppa Vivianija, Giuseppa Santomassa idr., bi ob tej fazi lahko zdaleč pomislili na geometrično strogost Pieta Mondriana ali celo na Paula Kleeja. Motivno privablja S-a zdaj vedno bolj utrip velemestne tehnične civilizacije s prepletom električnih napeljav, anten in pobliskov luči, pri reševanju novih nalog pa prednjači zvočna črta grafike pred oljnim slikarstvom (Lunapark 1951; Mesto v noči 1951; Čolni na obali 1952; Mali portič 1953; Ribarsko zatišje 1953; Mesto v zrcalu 1953, Mesto v noči 1954; olja: Televizija na vasi 1953; Kraški žlebovi 1953; Neonska civilizacija 1953; Bizantinsko svetišče 1953). Poslej zajema S. svoj predstavni svet kakor v likovnem stenogramu, projiciranem na slikovito poživljeno ploskev, ki se vedno bolj približuje čisti optični senzaciji in absolutni likovnosti. Stare motive Krasa, mesta, vsakdanjih predmetov podaja z vedno novih zrelišč, analizira jih strukturalno, celoto vedno bolj nadomeščajo detajli. Ta prelom je dozorel ok. 1957, ko je nastopila nova faza materialne strukturalnosti, ki se uveljavlja s slikovitim trepetom, ob katerem se čista črta spet izgublja in se barvni toni, ki so postajali v zadnjih desetih letih vedno bolj intenzivni, spet umirjajo (olja: Motiv iz Poreča 1957; Lubenice v izložbi 1957; Zidovi v Istri 1957; Makedonska pokrajina 1958; — grafike: Hiša kraškega kamnarja 1957; Bachov koral 1958; Zid spominov 1958; Timava pod Krasom 1959; Bizantinska katedrala 1959). Primarna struktura materiala zaživi tudi na grafičnem odtisu z naravno izraznostjo, toda z vsebinsko pomembnostjo (Kraška kaluna 1961; Svetlobe in sence v pristanišču 1962). Končno je začel S. porabljati celo aplikacije starih lesov za reliefne kolaže, nekakšne »skulptoslike«, s čimer je nekako navezal na kiparstvo, s katerim se je spoprijemal že 1953 v vrsti poslikanih geometričnih, pa vendar dinamičnih plastičnih likov (Mesto in čas, Magično oko, Svetilnik sanj, Boginja mesta), pa tudi v koloriranih lesoreznih ploščah (matrikah) bi lahko videli napoved te nove tehnike. Spet srečamo staro tematiko, toda posredovano v popolnoma novi obliki, ki reliefno slikovitost stopnjuje še z živo senco (Mesto v zrcalu 1960; Luna v Sutjeski 1961; Sinja jama pod Krasom 1961). V grafikah zadnjih let pa še vedno odloča oblikovni izraz materialne strukturnosti (Domačija na Krasu 1964; Ganki na Krasu 1964; Kraška štala 1964).

Za beneško hišo v Piranu in za Palačo zadružnih domov v Lj. je S. napravil kartone za dekorativne mozaike, slikarsko je opremil dvorano pri Sv. Ivanu v Trstu; za italij. ladjo Leonardo da Vinci je izvršil tri panoje.

Razstave, ki se jih je S. udeležil samostojno ali z drugimi razstavljalci, je težko našteti. Prvič se je samostojno predstavil 1937 v Trstu in tu še: 1940 (Gal. Jerco), 1946 (Gal. Trieste), 1949 (Gal. Lo Scorpione), 1952, 1957 (Gal. Communale), 1958 (Gal. Casannova); nato v Milanu 1942 (Sala permanente), 1944 (Gal. Il Milione), 1953 (Gal. Gian. Ferrari), 1958 (Gal. Monte Napoleone); Rimu 1947 (Gal. Il Cortile), 1958 (Gal. Il Torcoliere); Parizu 1949 (Gal. Draghi), 1957 (Gal. Rive Gauche); Clcu 1950 (Kunsthaus), 1961 (Galerie 61); Rovereto 1952; Trbiž 1952; Modena (katalog Gius. Marchiori, 1955); München 1957 (Staatl. Graphische Sammlung); Genova 1958 (Gal. S. Matteo); Göteborg 1958 (Kunsthalle); Oslo 1958 (Blomquist Kunsthandel A. S.); Dunaj 1959 (Wiener Secession); Pordenone 1959 (Gal. d'Arte Moderna, katal. Italo Furlan); Stuttgart 1959 (Inst. für Auslandsbeziehungen); Udine 1959 (Gal. Il Girasole); — Bgd 1954 (Grafički kolektiv); Rijeka 1954 (Gal. likovnih um.); Zgb 1954 (Muzej za umjetn. i obrt); 1961 (Kabinet grafike JAZU); Lj. 1955 (ModG); 1959 (Jp); Novi Sad 1955 (Gal. MSrpske); Portorož 1955; Koper 1961 (Okrajni muzej); Kranj 1961 (Gorenj. muzej); Mrb 1961 (Umetn. galerija); Slovenj Gradec 1961 (Umetn. Paviljon). – Lj. 1962 (MaG); Sao Paolo 1962 (Gal. Sistina); Milano 1964 (Gal. del Sagitario), 1965 (Centro Culturale Italo-Brasiliano); Skupinske razstave: Lj. z drugimi slov. umetniki iz Trsta, 1945, 1950, 1957 (s kiparjem S. Batičem); stalni gost je tu na mednar. grafičnih razst., 1961 nastopil tudi samost.; Rim 1947, Quadriennale; Benetke 1948, 1954, Biennale; Zürich 1953, Xilon; Stockholm 1957 s kiparjem Č. Pertotom; Sao Paolo, Brazilija 1959, Mednar. biennale. Nadalje še: Berlin, Bregenz, Cincinnati, Leningrad, Lizbona, Moskva, New York, Pittsburg, Praga, San Francisko, Tel-Aviv, Varšava. Nagrade: 1955 Premio Città di Roma na VII. Quadriennalu v Rimu; 1958 I. mednar. nagr. za risbo in grafiko na XXIX. biennalu v Benetkah; 1959 I. nagr. za lesorez na III. graf. biennalu ib.; 1959 nagr. Izv. sveta LRS na III. mednar. grafični razst. v Lj. – S-ova dela hranijo številne jsl in tuje galerije ter zasebne zbirke, tako Lj. (ModG), Bgd, Rijeka, Rim, Milano, Trst, Zgb. – Fabio Vidali je 1950 zložil na 5 S-ovih del klavirske kompozicije. – Prim.: Aldomenico Pica, Domus 1941 (Milano), št. 168, 34–5; Glauco Viazzi, ib. 1944 (Milano), št. 203, 428; Aldom. Pica, Stile 1944, št. 9, 36–7; F. Šijanec, Umetnost IX, Lj. 1944–5; isti, Razgl (Trst) 1951, 481–7; Vl. Bartol, Ljud. tednik (Trst) 1946, št. 37; R. H(lavaty), PDk 1946, št. 408; B. Pahor, Spacal. Trst 1949; M. Paoli, Spacal. Trst 1949; E. Ravnikar, LdP 1951, št. 178; A. Čelebanović, Borba (Bgd) 1954, št. 315; P. V(asić), Politika 1954, št. 14837; K. Ambrožič, Književne novine 1954, št. 22; R. Putar, NRazgl 1954, št. 24; R. Hlavaty, Bori (Trst) 1955, št. 3; E. Cevc, NSd 1955, 717–27, 830–43; 1957, 557–61; 1959, 622–5; PDk 1955, št. 192; 1956, št. 85; 1961, št. 108; 1962, št. 96; M. Nikolajević, Novosadski dnevnik 1955, 13. okt.; F. Stelè, PDk 1957, št. 146; isti, Umetnost v Primorju. Lj. 1960, 191–6; L. Budigna, La settimana INCOM 1958, 6. sept.; F. Šijanec, Sodobna slov. likovna umetnost. Mrb 1961, 184–93; PDk 1962, št. 140, 167, 282; Delo 1964, št. 144; Raff. Carrieri, Epoca 1964 (Milano), 26. apr.; L. Budigna, Le Arti 1964, št. 4; PDk 1964, št. 100, 129, 290; M. Tršar in A. Bassin, Sinteza 1965, št. 3, 38–9; Pdk 1965, št. 85, 86; 1966, št. 162; A. Bassin, Lojze Spacal. Koper 1967; katalogi razst.: E. Cevc, R. Hlavaty, Božena Mavc, F. Stelè, B. Vižintin; Gal. d'arte Trieste, 1946 (Spacal o sebi); F. Stelè, Mapa lesorezov in linorezov od 1937–51. Lj. 1951 (uvod v italij. izd. Gius. Marchiori); Italo Furlan, 1959; Z. Kržišnik 1959, grafika 1961; Umbro Apollonio in Z. Kržišnik, 1962; Geraldo Serraz in Umbro Apollonio, 1962; G. Marussi 1964; Raffaele De Grada 1965. – Slika: PDk 1966, št. 162, 183. Cc.

Cevc, Emilijan: Spacal, Lojze, akademik (1907–2000). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi595680/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine