Slamnik, Zdravko (1932–1992)

Slamnik Zdravko (Pavle Zidar), pesnik in pripovednik, r. 6. jan. 1932 na Javorniku pri Jesenicah delavcu Jožetu in Barbki r. Valentar, živi v Piranu. Šolal se je na Kor. Beli 1938–44, na Jesenicah 1945–9, v Lj. 1949–50, Kranju 1950–1 in v Lj. 1952–3. Služboval je kot učitelj na Trebelnem, v Mokronogu, Karteljevem, Orehovici, Zagradcu in nazadnje v Piranu. L. 1965 se je povsem posvetil pisateljevanju. Po 1. obj. pesmi Veter, naš prijatelj (MR 1949–50, 80) je od 1951 objavljal dokaj neposredne, v metrično shemo vklenjene drobne impresije in izpovedne pesmi v listih: Beseda, Bori, DL, Dol. prosveta, Dol. študent, Mlada pota, NOja, Obz, Rodna gruda, SocM. — L. 1956 je nastopil v S-ovi liriki oblikovni prelom: odslej pesnikuje v svobodnem verzu (redko sonetu) in pod psevd. Pavle Zidar. V stilu prevladuje asociativna metaforika; značilen je ozek izbor motivov, ki se ponavljajo (gl. NOja, NRazgl, NSd, Revija 57). Nekatere že objavljene pesmi je ponatisnil v zbirki Kaplje ognjene. Lj. 1960. — Kot prozaist je začel s »fantastično pravljico« Baba na Možaklji (NRazgl 1959). L. 1962 je sploh opustil objavljanje pesmi in se preusmeril v prozo, ki je po večini avtobiograf. narave. Poleg novel in odlomkov iz romanov (od 1962 v: Delo, Dialogi, NOja, NRazgl, NSd, Sd) je objavil roman Soha z oltarja domovine. Lj. 1962 (zanj nagrada Prešern. sklada 1963); S konji in sam. Lj. 1963 (noveli Odhod, Konji); roman Sveti Pavel. Mrb 1965; Jem njegovo telo in pijem njegovo kri. Lj. 1966 (noveli Jutro, Jem njegovo telo …); leposlovni potopis z narodnostno problematiko Karantanija. Lj. 1966. S-ova proza je pogojena v osebnih doživetjih in travmah, iz katerih rešuje ontološko problematiko sodobnega človeka. Označuje jo individualen, metaforičen stil, bolj izpoveden kakor pripoveden, izbrušenost detajlov in dokajšnja kompozicijska ohlapnost v večjih tekstih. Izven osebne motivike je le Sveti Pavel, prikaz problematike dolenj. kmeta v prvih letih po 2. svetovni vojni. — Od 1953 je izdal (gl. Barčica, Ciciban, LDk, LdP, Mali veseljak, Najdihojca, Pionirski list) vrsto pesmi za otroke; pesniško pripovedko Tončkove sanje. Novo mesto 1955; Konjički. Lj. 1959, slikanico (s slikarjem Jož. Ciuho). Sodeloval je v zborniku pripovedk Čudežni studenec. Mrb 1960; napisal članek o vzgoji otrok (PD 1954, št. 8); scenarij (NOja 1961) za kratkometražni film Razpis. Impresionistično je ocenil (NRazgl 1958, 468) D. Zajca Požgano travo. Lj. 1958 ter (ib. 1959, 38) slov. prevod poezije F. Garcia Lorca, Pesem hoče biti luč. Lj. 1958. – L. 1964 je bil član uredn. odbora revije Sd. — Prim.: M. Šega, Delo 1960, št. 99; Knjiga 60; F. Novak, NSd 1960, 1042–4; J. Snoj, Delo 1962, št. 283; M. Mejak, NRazgl 1962, 313; 1963, 339; A. Glaser, NOja 1963, 371–3; B. Štih, Sd 1963, 266–7; F. Forstnerič, NOja 1964, 45–8; R. Šuklje, Sd 1964, 178–80; M. Mitrovič, Izraz (Sarajevo) 1966 I, 357–64. J. K.