Slovenski biografski leksikon

Sedej Alojz, politik, r. 24. jul. 1892 v Robiču pri Kobaridu carin. uradniku, u. 6. marca 1960 v Širju nad Zid. mostom. Obiskoval je osn. šolo in gimn. (mat. 1912) v Gor., nato študiral pravo v Gradcu, hkrati delal v odvet. pisarni dr. Dinka Puca (SBL II, 589–90). Po vpisu v 5. sem. 1914 je moral v vojsko in prišel 1915 v rus. ujetništvo (Tara, Sibirija; od tu poslal 30. apr. 1917 na SN »pozdrav našim bratom ob Soči«); 1918 se je tam oženil. Služil je nato (po lastnih podatkih) v rdeči armadi v Ukrajini (Harkov, Kremenčug, Poltava) in v ukraj. komisariatu za zun. zadeve. L. 1923 se je z družino vrnil v Lj., se vključil v ilegalno KPJ, postal aktiven funkcionar legalne Neodv. delav. stranke Jsle, ki mu je priskrbela službo pisarn. uradnika pri MOL. S. je veljal za najboljšega govornika na strankinih shodih; zaradi prvomajskega govora v Trbovljah ga je po razpustu Neodv. delav. stranke poleti 1924 celjsko okrožno sodišče obsodilo na 13 mesecev ječe; sledil je odpust iz službe. Po 11 mesecih so ga izpustili iz mrb kaznilnice na temelju pomilostitve, ki so jo nekateri pripisovali manj zavzemanju sorodnikov kakor nekemu nepojasnjenemu stiku med S-evim prijateljem, pokrajinskim tajnikom KPJ za Sjo Cirilom Štukljem in tedanjim ministrom dr. Gregorjem Žerjavom. S. se je nato pridružil Štukljevemu vodstvu KP v njegovi ostri gonji zoper opozicijo okrog Dragotina Gustinčiča (SBL I, 277–8) in je bil jeseni 1925 Štukljeva desna roka v izvajanju politike, ki je pomenila prelom s KP in prehod k socialistom. Konec 1925 je bil S. hkrati s Štukljem izključen iz KP. V letih 1926–8 je S. skupaj s Štukljem organiziral skupino »Zedinjenje«, ki se samo iz taktičnih razlogov ni spojila s socialist. stranko. Pri obravnavanju »likvidatorske« krize KP je S. vselej imenovan takoj za Štukljem.

Kot socialist je S. vodil pozimi 1925–6 volilno pisarno ob prvih volitvah v Delav. zbornico, potem postal podpredsednik njenega uprav. odbora, 1933–7 po drugih volitvah pa predsednik. Do srede 1927 se je zaposlil v razl. socialist. organizacijah, bil potem pri MOL pisarn. uradnik, viš. oficial, viš. pisarn. pristav do upok. 1952. Govoril je na vsedelavskem zletu Svobode v Celju 7. jul. 1935; s citati iz njegovega govora je oblast utemeljila razpust Svobode. Predsedoval je 1936–8 Strokovni komisiji (vodstvu socialist. sindikatov) po izključitvi dotedanjega predsednika Fr. Leskovška. — Prim.: Delav.-kmetski list 1925, št. 36 ss (št. 40, 41: S. podpisan kot urednik); M. Marinko, II. kongres KPS, 1949, 32 (poročilo); D. K(ermavner), NRazgl 1957, 578, 605–6; Fr. Klopčič, NSd 1958, 352, 463. Krm.

Kermavner, Dušan: Sedej, Alojz (1892–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi554936/#slovenski-biografski-leksikon (26. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Primorski slovenski biografski leksikon

SEDEJ Alojz, politik in uradnik, r. 24. jul. 1892 v Robiču pri Kobaridu, u. 6. mar. 1960 v Širju nad Zidanim Mostom. Oče Ferdinand, carinski uradnik, mati Marija Berlot, gospodinja. Osn. š. in gimn. v Gor., kjer je matur. 1912. Pravo je študiral v Gradcu ter hkrati delal v odvet. pisarni dr. Dinka Puca. Študija ni dokončal, saj je bil v jeseni vpoklican v avstrij. vojsko ter poslan na rusko bojišče. 1915 je prišel v rusko ujetništvo, 30. apr. 1917 je iz Tare v Sibiriji poslal preko Slovenskega naroda »pozdrav našim bratom ob Soči«. 1918 se je tam oženil ter se nato po lastnih podatkih boril kot poveljnik oddelka v vrstah Rdeče armade (Harkov, Kremenčug, Poltava) ter delal v ukrajinskem komisariatu za zunanje zadeve. 1923 se je z družino vrnil v Lj. ter se vključil v takrat že ilegalno KPJ. Postal je zelo aktiven funkcionar legalne Neodvisne delavske stranke Jsle, ki mu je tudi preskrbela službo pri lj. magistratu, kjer je ostal dolga leta, čeprav je bil vmes za nekaj časa odpuščen zaradi sodnega pregona. Prišel je v vodstvo t. i. Proletarskih akcijskih čet, predvsem pa se je izkazal kot navdušujoč govornik na različnih delavskih shodih. Enega takih govorov je imel na prvomajski proslavi 1924 v Trbovljah, zaradi njegove revolucionarne vsebine pa ga je okrožno sodišče v Celju avg. 1924 obsodilo na 18 mesecev ječe, vendar je v mrb. kaznilnici prebil le 11 mesecev. Skupaj z drugima voditeljema komunistov oz. t. i. dekalistov Cirilom Štukljem ter Ivanom Makucem (PSBL II, 336–37) se je zlasti v pogledu strokovnega združevanja vse bolj približeval socialistom, kar je privedlo do spora z levo, bolj pravoverno frakcijo. Po medsebojnih obtoževanjih v obliki izdajanja letakov se je spor konec 1925 končal z izključitvijo Štukljeve skupine iz partije. Ti disidenti so ustanovili svojo skupino z imenom Zedinjenje ter izdajali list Delo. To je bil zaključek likvidatorske krize v KP, kjer se S. zmeraj imenuje za Štukljem. Počasi se je vključil v delo pri Socialistični stranki Jsle. Vodil je volilno pisarno ob prvih volitvah v Delavsko zbornico, kjer je postal tudi podpreds. njenega upravnega odb., 1933–37 pa preds. Febr. 1934 je pri novoustanovljeni Socialistični stranki postal član njenega izvršilnega odb., 1936–38 pa je predsedoval vodstvu socialističnih sindikatov - Strokovni komisiji, po odstavitvi Franca Leskovška. Na vsedelavskem zletu Svobode 7. jul. 1935 v Celju je bil glavni govornik ter je oblast nato z odlomki iz njegovega govora utemeljila razpust Svobode. Po raznih zaposlitvah v socialističnih organizacijah je bil nato spet v službi pri lj. mestnem odboru, in sicer kot pisarniški uradnik, višji oficial ter višji pisarniški pristav, vse do upokojitve 1952.

Prim.: SBL III, 259; Delavsko- kmetski list 1925, št. 36 sl.; M. Marinko, II. kongres KPS, Lj. 1949, 32; D. Kermavner, NRazgl 1957, 578, 605, 606; Fr. Klopčič, NSd 1958, 352, 463; M. Mikuž, Oris zgod. Slovencev v stari Jsli 1917–1941, Lj. 1965, 344 sl.; R. Golouh, Pol stoletja spominov, Lj. 1966, 291, 377; Fr. Klopčič, Desetletja preizkušenj, Lj. 1980, 114 sl.; Fr. Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja jsl. komunistov, I-II, Lj. 1981, 117 sl.

Mlakar

Mlakar, Boris: Sedej, Alojz (1892–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi554936/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine