Scopoli, Giovanni Antonio (1723–1788)
Vir: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Joannes_Antonius_Scopoli_1884_J._Baltzer.png (14. 11. 2014)

Slovenski biografski leksikon

Scopoli Giovanni Antonio, naravoslovec in zdravnik, r. 3. ali 13. jun. 1723 v mestecu Cavalese na juž. Tirolskem dr. Francu Antonu, pravniku in uslužbencu trientskega škofa, u. 8. maja 1788 v Paviji. Osn. šolo je obiskoval v Cavalese, gimn. v Trientu in Hallu, medic. študiral v Innsbrucku, sam pa še patologijo in terapevtiko ter po treh letih prom. 1743. Bil je več let zdravnik po bolnicah v Cavalese, Trientu, Benetkah; 1749 se je por. s plemkinjo iz Cavalese, Marijo Miorini. Po posredovanju šefa sanitete v Trientu je spremljal kot zdravnik sekov. škofa na potovanju v Gradec in Seckau, ostal dve leti na Štaj. in se pripravil na izpite na dunaj. univ., da bi lahko izvrševal prakso po vsej Avstriji. Leta 1753 je šest ur branil svojo disertacijo pred komisijo s predsednikom Gerhardom van Swietenom in bil aprobiran. Kot najvrednejšemu kandidatu obljubljenega prvega prostega fizikata (Linz) ni dobil, pač pa Idrijo, kjer je za zdravnika zaprosil tamkajšnji rudn. ravnatelj Ant. Hauptmann, ki je u. tik pred S-jevim prihodom.

V Idriji (1754 — okr. 1769) je bil S. prvi zdravnik (prejšnji le kirurgi in padarji); dobil je brezplačno stanovanje, 700 gld letne plače in 500 gld za selitev in pohištvo. Na poti tja je S. na Innu doživel brodolom, utrpel knjige in instrumente, a dobil od ces. Marije Terezije odškodnino 500 gld. Poleg zdravniške službe se je tu posvetil predvsem botaniki. V najtežjih okolnostih je preiskal 1755 gorovje in gozdove idrij. okrožja, 1756 Lj. polje in barje, 1757 Nanos, 1758 okol. Škofje Loke in Kranja, Storžič in vse pogorje do Kokre. V Idriji so mu u. prva žena in dva otroka, nato se je 1758 v Lj. drugič por. s Katarino v. Franchenfeldt. Botanično je pregledal 1759 pokrajino med Kočevjem in Lj., Grintovec, Kočno in Greben, 1760 travnike ok. Planine in Cerkniško jezero z okolico; 1761 ponovno Nanos, pogorje okr. Senožeč, sosednji Kras in okol. Trsta; 1762 Gorenj. in bohinj. gore. L. 1763 je za letnih 400 gld sprejel pouk kemije in metalurgije za rudar. učence in odklonil ponujeno mu mesto oseb. zdravnika pri škofu v Passauu. L. 1764 je preiskal okol. Gor., Devina, bližnjo morsko obalo; 1766 odklonil ponudbo AZ v Petrogradu, kjer bi prejel mesto po umrlem mineralogu Lehmannu. S. je upal, da bo kot zdravnik razbremenjen s prihodom kirurga B. Hacqueta (SBL I, 284–7) v Idrijo 1766, če bi le-ta prevzel zdravljenje notr. bolezni, kar pa je odklonil in povzročil nesoglasje med njima. Tudi niso vodstva idrij. lekarne, osnovane na S-jev predlog, poverili S-ju, marveč le nadzorstvo. L. 1767 so zaradi draginje izbruhnili nemiri med rudarji, rudnik se je otresal stroškov za zdravstvo. Po šestnajstih letih bivanja v Idriji (Deliciae III) se je S. odpravil (v datumu ni soglasja) na Slovaško.

V Štiavnici (okr. 1769–76) je postal S. rudar. svetnik in predavatelj (prej Nicolaus Jacquin) za mineralogijo in metalurgijo na rudar. akademiji, vendar bil tudi tu razočaran: kemični laboratorij je bil vlažen, prepovedali so mu vsako delo izven službenega. U. mu je tudi druga žena, nakar se je por. z madž. plemkinjo Karolino Freyenau. Zaman se je potegoval za mesto na novi stolici za naravoslovje na dunaj. univ., pač pa je dobil 1776 mesto v Paviji, kjer je 1777 nastopil.

V Paviji (1777–88) je bil S. predavatelj, univ. prof. za kemijo in botaniko. Napisal je slušateljem učbenike za oba predmeta in univerzi oskrbel malakološke zbirke ter mineral. kabinet; osnoval je tudi botanični vrt.

S. se je že v rani mladosti zanimal za botaniko. Obiskoval je lekarnarje, spraševal pa imenih zdravilnih rastlin in po njihovi porabnosti. Tedaj je hodil z zeliščarjem po gorah okr. Innsbrucka in zbiral rastline, jih sušil, opremljal s farmac. in botanič. imeni (po Bauchinu). V Benetkah je obiskoval botanične vrtove (znameniti Sesslerjev), proučeval rastline po botanikih Tournefortu, Rayu in po 1. izd. Linnéjeve Systema naturae. Na povratku v Cavalese je po Etschtalskih alpah iskal rastline in redkejše tudi risal. Okolica Idrije, vsa Kranjska je bila v naravosl. pogledu neodkrita, zato vabljivo področje. S. je za Žigo Popovičem (SBL II, 443–55) prvi moderni raziskovalec narave Sje, in sicer Kranjske (z izjemo zgor. Savske doline, večjega dela Dolenjske in okol. Snežnika ter dela Primorske.

Objavil je: 1. Dissertatio de affectibus animi. Tridenti 1753; — 2. Methodus plantarum enumerandis stirpibus ab eo repertis destinata. Vindobonae 1754: disertacija, ki v njej primerja Tournefortov rastl. sistem z Linnéjevim. — 3. Flora carniolica exhibens plantas Carnioliae indigenas et distributas in classes naturalen cum differentiis specificis, synonymis recentiorum, locis natalibus, nominibus incolarum, observationibus selectis, viribus medicis. Vindobonae 1760. Delo je sestavil po tedanjem naravnem sistemu, le v karakteristiki rodov je največ sledil Linnéju; vrste je S. označil le s kratkimi diagnozami, ne z imeni; opisanim rastlinam je s precejšnjim kriticizmom dodal tudi pripombe o njihovi zdravil. moči in uporabnosti. Vsega je opisanih 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic, velik del kranj. flore še manjka. Za sodobnike je bilo delo pravo odkritje, Linné je S-ju navdušeno pisal. To je prvo znanstv. delo o naravi Sje, s prvim slov. botaničnim imenoslovjem (127 slov. rastl. imen); mnogo imen je še v veljavi. — 4. De Hydrargyra Idriensi. Tentamina Physico-Chemico-Medica. Venetiae 1761. I. De Minera hydrargyri. II. De Vitriolo Idriensi. III. De Morbis fossorum hydrargyri. Brez avtorjeve vednosti: ponat. dr. J. Schlegel, Jena 1771; nem. prevod K. Meidinger, München 1786. — Naslovno stran so baje ob izidu v Idriji obesili na sramotni steber (Hacquet, Oryctographia carniolica. 1789, str. XI). — 5. Entomologia carniolica exhibens Insecta Carnioliae indigena et distributa in ordines, genera, species, varietates. Methodo Linnaeana. Vindobonae 1763. Predstavlja najstarejšo lokalno favno bivše Avstrije; podatke je S. kot prvi zbral 1759–62 deloma tudi v Primorju. Obdelanih je 1153 vrst, prevladujejo žuželke, upoštevane so tudi druge skupine členonožcev. Linné je bil vzhičen: za prejeti izvod je plačal 3 zlatnike carine, napravil pa mu je več veselja, kakor če bi prejel 100 zlatnikov (pismo S-ju). S. je hotel dodati atlas slik, natisnjenih po njegovih risbah; izgotovljenih 43 tabel ga ni zadovoljilo, zato je delo ustavil. Atlas ni prišel v prodajo, veljal je že pred stoletjem za eno največjih redkosti. Izvod iz zapuščine Ferd. Schmidta (gl. čl.) hrani Slov. šol. muzej v Lj. Za 2. izd. Flore (št. 3) in za Entomologijo (št. 5) je prispeval važne podatke Fr. Wulfen. — 6. Introductio ad diagnosim et usum fossilium. Vindobonae 1763. Nem. prevod: Einleitung zur Kenntnis u. Gebrauch der Fossilien für Studierende. Riga u. Mitau. 1769. — 7. Annus. I. Historico Naturalis. Lipsiae 1769. Pod naslovom Descriptiones avium prinaša precej slov. imen za ptiče; II. ib. 1769. Opis potovanja po Goriškem na stroške gor. KD, okamenin iz bližine Lučnika, analiza kraških tal; III. ib. 1769; IV. ib. 1770. Pripombe in navodila za poljedelstvo na Kranj.; v razpravi Dissertatio de apibus graja S. razvado čebelarjev, da umore čebele, ko jim odvzamejo med; V. ib. 1772. Kratek in dognan opis človeške ribice, prvič pravilno uvrščena med dvoživke; nem. prevod: I.–III. Bemerkungen aus d. Naturgeschichte. Leipzig 1770, 1771; iz IV. Abhandlung von den Bienen u. ihre Pflege. Wien 1787. — 8. Memoria che riportò il premio sopra il questo proposto della Ces. Reg. Società di Gorizia e Gradisca. 1769; nem. izd. Preisschrift über die von der k. k. Ackerbauges. zu Görz u. Gradisca im J. 1769 aufgeworfene Frage: Von den Ursachen des Mangels an Dünger in den besagten Grafschaften u. den Mitteln zur Vermehrung u. rechten Gebrauch desselben. Wien 1771. — 9. Mineralogische Vorlesungen f. d. Bergakademie zu Schemnitz. Wien 1771. — 10. Flora Carniolica exhibens plantas Carnioliae indigenas et distributas in classes, genera, species, varietates, ordine Linnaeano. Editio secunda aucta et reformata. Vindobonae 1772. 2 tomi, c. 65 tab. Kronološki podatki, nabrani na botan. ekskurzijah po Kranj.: o 384 vrstah necvetnic, 1251 cvetnic, 141 vrstah rastlin (ne vštevši gliv), ki jih niti Linné ni poznal; opis 32 vrst gliv, ki so jih kasneje drugače razvrstili in preimenovali, prvotno avtorstvo za več rodov in 56 vrst cvetnic ter 21 vrst steljčnic pa je ostalo S-ju; 65 tabel z risbami opisanih rastlin. Pisal je to delo ne kot zdravnik, marveč kot botanik: ni več seznama slov. rastl. imen in ne pripomb o zdravilni vrednosti. Četudi še nepopolno, ostane za več kot stoletje edino zanesljivo delo o vegetacijskih razmerah obravnavanega področja. ‬— 11. Dissertationes ad scientiam naturalem pertinentes. Pragae 1772. Manjši prispevki o rudninah Ogrske z razpravo Plantae subterraneae. S. opisuje 75 s slikami ponazorjenih oblik gliv, rastočih v posebnih fiziol. pogojih, zato na svojstven način razvitih, iz idrij. rudnika, še več iz raznih ogr. rudnikov. — 12. Principia mineralogiae systematicae et practicae succinte exhibentia structuram telluris, systemata mineralogiae, lapidum classes, genera, species, cum praecipuis varietatibus eorumque characteribus, synonymis etc. nec non regulis nonnulis generalibus ad docimasiam et pyrotechnicam metallurgicam pertinentibus. Pragae 1772; italij. prevod J. Arduini, Benetke 1778; nem. Karl v. Meidinger, ib. 1786. — 13. Crystallographia hungarica. Pars I. exhibens Crystallos in dolis terrae cum figuris rariorum. Pragae 1776. — 14. Introductio ad historiam natualem, sistens genera lapidum, plantarum et animalium hactenus detecta, characteribus essentialibus donata, in tribus divisa, subinde ad leges naturae. Pragae 1777. — 15. Fundamenta chemica, praelectionibus publicis accomodata. Pragae 1777; editio altera aucta et emendata. Papiae 1780; nem. prevod. Wien 1786. — 16. Primae lineae systematis naturae adfinitatibus corporum inaedificatae. Pragae 1776. — 17. Fundamenta botanica, praelectionibus publicis accomodata. Papiae 1783 in Viennae 1786. — 18. Dictionnaire de chimie par Pierre Jos. Macquer. Venetiae 1784. 10 vol.; ob prevajanju ga je S. tako bogato dopolnil, da je od prvotnih 2 zv. narasel na 10. — 19. Deliciae Florae et Faunae Insubricae seu novae et minus cognitae species plantarum et animalium, quas in Insubria Austriaca tam spontaneas quam exoticas vidit, descripsit et aeri incidi curavit. Ticini 1786–8, I.–III., c. 75 tab. Venetiae 1788. Opis po Lombardiji nabranih redkejših rastlin in živali; III. Vitae meae vices: lasten življenjepis, s slutnjo smrti se S. poslavlja od znanosti; seznam 123 dopisnikov-naravoslovcev, med njimi prvaki. — 20. Examen de quelques espèces de bois de pin de la térebénthine, d'huile ou larme de sapin, de la poix noire ou navale, de la résine de pin. Turin 1788. — 21. Anfangsgründe der Metallurgie; mit 20 Kupfertafeln. Mannheim 1789.

V strokovnih revijah pa so izšli članki: Von den Kohlenbrennen, Abh. u. Beobachtungen d. ökonomischen Ges. in Krain. Jahrg. 1771, 2. Theil, Nr. 1; ponat. Bern 1773; Ueber den verschiedenen Gehalt des ätzenden Sublimates an Quecksilber, Crells chemische Annalen 1784; Untersuchungen einiger Holzarten aus der Gattung der Fichte, des Terpentins, des Kienöls, des schwarzen Schiffspechs, des Harzes, ib. 1788; Versuche, den verdorbenen Wein betreffend, Creils Beitrage zu den chemischen Annalen. 1785; Gedanken über das Phlogiston, ib.; Ueber die Bestandtheile der Gallen- and Blasensteine, ib. 1786.

S. je bil skromen, ustrežljiv, močne volje, predan vztrajnemu in temeljitemu delu, da je od napornega pisanja in mikroskopiranja na eno oko oslepel. Naravoslovju ni utrl novih potov, vendar prispeval k njegovemu napredku in se tako uvrstil med njegove najbolj upoštevane tedanje predstavnike. Našo domovino je razglasil prek njenih meja, tudi gmotno ji je dosti koristil. — Ob stoletnici njegove smrti so na njegovo hišo v Idriji vzidali spominsko ploščo. Po njem je imenovanih mnogo rastlin. in žival. vrst, v Lj. pa ulica. S-ju na čast je Petruzzi spesnil sonet (IB 1818, št. 32). — Prim.: por. listina S-ja in Marije Franchenfeld z dne 1. febr. 1758 (DAS): Dimitz IV, 186–7; Enciclopedia italiana XXXI, 208; Erberg 195; Kidrič, Zgod. 292, 293, 662, 697, 716, 717; Mal 173; NE IV, 63; Hermann's Reisen durch Krain im J. 1780, 32, 66, 74, 113; IB 1833, 47–9; 1837, 212; 1839, 113–4; Schmidl, Die Grotten u. Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina u. Laas. Wien 1854, 223, 243; Iv. Šubic, LZ 1882, 305–9; Rogenhoffer u. Dalla Torre, Vhdl. XXXI, 1882, Abhdl. 593–604; Voss, ib. 17–66 (faksimile str. 19); isti, Jber. d. Realschule in Lb. 1884, 7–17 (slika hiše, kjer je S. stanoval, na str. 13); LSZg 1888, št. 13–4; Voss, Oesterr. botan. Zft XXXVIII, 1888, 279–81; Lenski, SN 1888, št. 133 (pesem); S., ib., št. 142; Fr. Kocbek, UT 1888, št. 18–24; Hamann, Europäische Höhlenfauna. Jena 1896, 39, 40; Dolšak, GMS 1924–5 B, 64–9; Morton-Gams, Höhlenpflanzen. Wien 1925, Bd. V, 3, 207; Seinosuke Uchida, Journ. Coll. Agric., Vol. IX, No. 1, Tokyo 1926, 1–56; Arko, Zgod. Idrije. Gor. 1931, 95–8 (slika na str. 95; prepis napisa na hiši, kjer je S. stanoval, str. 98); Božič, Naš idrijski kot. Lj. 1936, 64; Pintar, Medikokirurški učni zavod. Lj. 1939, 20–1; Grošelj P., Proteus 1939–40, 115, 116, 117, 165, 166 (slika na str. 115; ponatis v ZPD 1946, VII–XXII); S 1943, št. 70 a; Clay-Hopkins, Bulletin of the British Museum-Natural History, Entomology, Vol. 2, No. 1, London 1951; Janežič, SAZU, Razr. za prirod. in medic. vede. Razprave I, 1951, 3; Mayer, ib., Inštitut za biologijo 3, 1952, 7, 410; Trošt, Idrija, naše najstarejše rudarsko mesto. Lj. 1953, 10, 14, 36, 42, 49; Malči Seliškar, Proteus 1953–4, 65–7; A. Polenec, Biološki vestnik 1954, 172, 173, 174; Lado Božič, PV 1954, 315–7; Wester, Baltazar Hacquet. Lj. 1954, 7, 8, 12, 18, 24; SPor 1954, št. 41; Moise Danon, Hrv. prirodosl. druš. Glasnik Biološke sekcije. Serija II/B, T. 7; Zbornik I. kongresa biologa Jsle, Zgb 1955; Boštjan Kiauta, Kron 1963, 57–60 (s sliko); NZT 177–8 (s sliko). Bfn.

Bufon, Zmagoslav: Scopoli, Giovanni Antonio (1723–1788). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi554298/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine