Slovenski biografski leksikon

Schmid (Šmid) Valter (pri krstu Franc), arheolog, etnograf in čebelar, r. 18. jan. 1875 na Gašteju pri Kranju, u. 24. marca 1951 v Gradcu. Po osn. šoli v Škofji Loki, Kranju, gimn. v Lj. (mat. 1893) in enoletnem študiju prava na dunajski univerzi je postal benediktinec v Admontu, tu študiral teologijo (1894–8, ord. 1898), se začel pod vodstvom p. Leonida Kalteneggerja baviti s čebelarstvom in se poglabljal v starejše slov. slovstvo (LZ 1899, 254). S. je zapustil samostan 1902; posvetil se je študiju geografije, zgodovine in arheologije na univerzi v Gradcu ter prom. 1904 z disertacijo o nastanku in izdaji Dalmatinove biblije (Ueber Entstehung und Herausgabe der Bibel Dalmatins, MMK 1904). L. 1905 je s priporočilom Arn. Luschina (SBL I, 686–7) postal kustos dež. muzeja v Lj., poživil njegovo delo z organizacijo podeželskih poverjenikov, 1908 razširil muzejske objave s slovensko in nemško Carn. namesto dotedanjih MMK in pomnožil zbirke s prazgodovinskimi izkopavanji na Lj. barju (Notranje gorice), rimskimi v Lj. (Mirje, Titova cesta) in zgodnjesrednjeveškimi na Gorenjskem od Mengša, Kranja (Lajh) do Bleda in Bohinja in pa z etnografskimi pridobitvami noš, preslic in panjskih končnic, ki jih je uvedel v znanstveni svet (MMK 1905, Sn 1906, 168). 1909 je zaradi poroke prestopil v evangeličanstvo in bil odpuščen iz službe. Ob pomoči Arn. Luschina je 1911 postal predstojnik prazgodovinskega, zgodnjesrednjeveškega oddelka in pa numizmatičnega kabineta v graškem dež. muzeju Joanneju ter štajerski deželni arheolog in docent (1912–9; 1920 izr. prof.) za provincialno arheologijo na univerzi v Gradcu; tu se je vključil v nemško kulturno delo, ne da bi pri tem prekinil zveze s slov. strokovnimi prijatelji; 1943 upokojen kot red. prof. na graški univerzi, je v Joanneju kot kustos zgod. oddelka služboval do smrti. Po preselitvi v Gradec je razširil arheološka raziskovanja na Štajersko (razen Pomurja na Mislinjsko dolino, Pohorje, Celje, Ptuj), v prvi svetovni vojni na zaledje soške fronte (Kras, Hruševje, Šmihel) in po razpadu Avstro-Ogrske je vzporedno z raziskovanji na pomurskem Štajerskem nadaljeval raziskovalno delo na Kranjskem (Ulaka, Vrhnika, Bohinj, Vače, Kučer), v Podravju (ptujska okolica) in Pomurju (Novine). Med drugo svetovno vojno je izvedel manjša izkopavanja v Posavju (Sv. Gora, Libna), celjski (Rifnik) in ptujski okolici (Formin, Sp. Hajdina) in pa v Slovenskih goricah (Ženjak). Sodeloval je pri Bulićevi Festschrift (1924); Carn. (1907–8, 1913); ČZN (1935–6); GMS (1932, 1937, 1939); IMK (1897–8, 1900); MMK (1902, 1904–5, 1937, 1939, 1941); ZfthVSt (1905, 1922, 1943) in drugih strokovnih listih. Bil je tudi urednik Carn. (1908–9). — Kot čebelar je v SČ prispeval do 1909 (spočetka pod psevdonimom Pater) več člankov iz prakse, polemiko in zbirko čebelarskih izrazov, v Ilustr. Monatsblätter f. Bienenzucht 1934 in za uvod k Fr. Rojine (gl. čl.) prevodu Popolni nauk o čebelarstvu (Lj. 1906) pa življenjepis o A. Janši (SBL I, 381).

S. je izrazit arheološki topograf, ki je postavil v ospredje raziskovanj poedinosti iz naselij, med temi predvsem stavbe, kar je pomenilo za metodo zlasti prazgodovinskih raziskovanj na Slovenskem novost. S prirojenim čutom za nadrobne oblike zemeljske površine je pri terenskih delih izhajal iz ledinskih imen, ljudskega, zlasti etiološkega izročila, ki so mu ga posredovali poverjeniki, iz opisov antičnega slovstva, po katerem je določal lege antičnih krajev in pa iz slučajnostnih mlajših najdb. Izkopano gradivo je objavljal največ kot najdbene inventarje, ga obravnaval zlasti topografsko-primerjalno in poročal v zvezi z drugimi najdbami na obrobju Vzhodnih Alp o tekočih odkritjih in tako vodil vsakočasni razvid o provincialnih arheoloških ugotovitvah na svojem delovnem področju, h kateremu je po izročilu graške univerze štel tudi Sjo. V središču njegovih obravnav so stala topografska vprašanja, za katera je zlasti iz posameznih napisov in pa iz posameznih primerjav predlagal tudi rešitve s preveč rahlimi utemeljitvami, tako da so ostala sporna, n. pr. lega Metulluma ali Noreje, civilni začetek emon. mest. naselja, središče Poetovija na desnem bregu Drave ali kronologija vrste izkopanih stavb. Njegovi strastni vnemi za izkopavanje ni mogla vedno slediti ustrezna obdelava izkopanin, tako da danes marsikje manjka dokumentacija o njegovih najdbah, zlasti iz časa službovanja v Gradcu, kjer se je vedno bolj ločil od strokovnih tovarišev, hodil sam po svojih poteh in se preveč zadovoljeval z objavami o svojih dognanjih v dnevnem časopisju. V muzejstvu je že določno ločil študijski depo od razstave, za katero je terjal od vsakega predmeta lepotno in znanstveno vrednost; v ponazarjanju in varstvu arheoloških, pa tudi etnografskih spomenikov je zagovarjal rekonstrukcije. S svojo smotrno organizacijo in delavnostjo spada S. med naše prve muzejske delavce. — Prim.: S 1945, št. 15; J. Klemenc, Arheol. vestnik I (1950), 242–5; Baš Fr., SE III—IV (1951), 386–7; Kastelic J., ZČ V (1951), 292–9 (z bibliografijo arheoloških spisov); Tominšek Jos., SPor 1951, št. 86; Wester, Tov 1951, 206. Baš

Baš, Franjo: Schmid, Valter (1875–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi543763/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine