Slovenski biografski leksikon

Scharf Lukas, podobar iz konca 17. stoletja, čigar podpis beremo na oltarju iz leta 1695 v cerkvici sv. Andreja v Kravanju v Beneški Sloveniji. Trinko je bral ime kot Schar, Stanič ga je transkribiral v priimek Čar, ki nastopa večkrat v starejših krstnih knjigah v Cerknem. Zato je tudi Marchetti dopustil možnost, da pomeni zadnji: F ob priimku morda kratico za »fecit«. Vendar je priimek Čarf še danes živ v Kobaridu pri hiši, kjer še zdaj pravijo »pri Malarju«. Prvi v krstnih knjigah izpričani Scharff je slikar Antonius, ki se mu je 4. aprila 1777 rodil sin Anton. Po tradiciji naj bi neki Antonov prednik prišel iz Avstrije in v Kobaridu poslikal cerkev sv. Antona. — Vsekakor se zdi S-ovo kobaridsko poreklo verjetnejše kot cerkljansko. Stilno pripada kravanjski oltar značilnemu slovenskoalpskemu tipu zlatega oltarja poznega 17. stoletja. Druga dela S-ovega dleta doslej še niso ugotovljena. — Prim.: Trinko, Beneška Slovenija, Jadr. almanah, Trst 1923, 119; St. Stanič, Iz zgodovine upodabljajoče obrti na Goriškem, ib. 1924, 148; Giuseppe Marchetti-Guido Nicoletti, La scultura lignea nel Friuli, Milano 1956, 112, tab. 178. Cc.

Cevc, Emilijan: Šarf, Luka (1671–1740). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi540131/#slovenski-biografski-leksikon (22. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

ŠARF Luka, slikar-freskant in polihromator, krščen 17. okt. 1671 v Kobaridu kot nezakonski sin Janeza Šarfa in Ivane Perinčič, u. neznano kdaj in kje (verjetno prav tam). Podpisal se je na hrbtu velikega oltarja pri sv. Andreju na Kravarju (Cravero) v Benečiji »1695 / Lvcas Scharf« ter na vel. olt. pri sv. Luciji na Kravarju »D. Binjit / Lucas Scarf«. Domneva, da bi utegnil biti rezbar, ki je pognala v novejši domoznanski liter., nima nobene zgod. podlage, saj se v arh. virih vedno omenja le kot »sp.(ec-tabilis) pictor«. Danes vemo, da sta oba omenjena oltarja, tako kot tudi vrsta drugih v Posočju, Ben. Slov. Gor. Brdih, delo kobariškega rezbarja Jerneja Vrtava (gl. čl.). Kaže, da je S. tesno sodeloval z Vrtavom in polihromiral oz. pozlatil precej njegovih oltarjev. Podpis na Kravarju je naslikan z bolusom, posebno podlago rdeče barve, ki jo pri svojem delu uporablja polihromator; zato ga lahko povežemo s slikarjevim imenom. Tudi umetn. zgod. so dolgo pripisovali rezbarski opus Jerneja Vrtava samemu Š. oz. domnevnemu mojstru Turcutu iz Kobarida. T. Venuti je dokazal, da je bil slednji v resnici Tomaso Tuscut, ključar cerkve v Malini (Forame d'Attimis). Ker je G. Marchetti podpis na Kravarju napačno razumel kot »Schar f(ecit)«, se je v liter. prikradlo tudi ime Šar oziroma Čar. - Predniki Šarfov naj bi prišli v Kobarid iz Škofje Loke. V Manfredovi ul. 17 so postavili hišo, ki jo še danes imenujejo Pri malarju. Po ljudskem izročilu je slikar Š. poslikal notranjščino cerkve sv. Antona nad Kobaridom, ki je bila posvečena 1696. Zaradi grobnice padlih it. vojakov v prvi svet. vojni so ob predelavi cerkve 1935 delno uničili, delno pa prebelili omenjene freske. Ohranila se je le fotografija Zadnje sodbe, na podlagi katere lahko istemu avtorju pripišemo tudi baročne stenske slikarije v p. c. sv. Treh kraljev v Sužidu, v p. c. sv. Križa na Sedlu, v p. c. sv. Marije Snežne na Kladju pri Breginju (dat. 1721), v p. c. sv. Petra na Peratih nad Livkom m v p. c. sv. Križa nad Kojskim. Slogovno blizu so tudi fragmenti baročnih fresk v rom. c. na Viskorši (Monteaperta). S svojim risarsko preprostim slogom in retardirano ikonografijo se je Š. še močno spogledoval s tradicijo poznogotskih fresk, ki jih je marsikje (npr. Sedlo) preslikal s svojimi, čas nastanka, tj. konec 17. stol. in zgodnje 18. stol., opredeljujeta baročna dinamičnost kompozicij in izrazita, modno obarvana dekorativnost, ki pride do izraza posebno ob naslikanih ornamentih, značilnih za »zlate oltarje« (npr. Perata). Kot avtor tabelnih slik zaenkrat ni izpričan, vsekakor pa je pričakovati, da se bo pomnožil njegov freskantski opus.

Prim.: Župn. arh. Kobarid; Giuseppe Marchetti - Guido Nicoletti, La scultura lignea nel Friuli, Milano 1956, 112, 114, 134; SBL III, 213 (E. Cevc); Tarcisio Venuti, Le botteghe d'intaglio di Caporetto, Sot la nape, Udin 1981, št. 2–3, 27–37; F.(ranc R.(upnik), O cerkvi sv. Antona v Kobaridu, Dom, Udine 1982, št. 10, 4; Bor. Uršič, Altari lignei della bottega d'intaglio di Kobarid (Caporetto), La scultura lignea in Friuli, Udine 1985, 121–29; Isti, Rezljani oltarji 17. stol. v Goriških Brdih, ZUZ, n. v. XX, 1984, 50–51; Isti, Rezbar Jernej Vrtav in slikar Luka Šarf, TKol 1985, 58–71.

B. Ur.

Uršič, Borut: Šarf, Luka (1671–1740). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi540131/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič Suhadolc - Theuerschuh, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1989.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine