Slovenski biografski leksikon

Savnik Roman, geograf, r. 11. febr. 1902 v Lj., živi v Postojni. Obiskoval je v Lj. gimn. (mat. 1920) in študiral na univ. zgod. in zemljepis (prom. 1925). Poučeval je na gimn. v Celju (od 1925), v Lj. na gimn. (od 1930), na učiteljišču (od 1940). Bil je interniran v Dachauu (29. nov. 1943 do 7. jun. 1945), v. d. direktorja na gimn. v Postojni (od 1945), upravnik (od 1949) zbirnega centra knjig in arhivov v Portorožu, v. d. upravnika (od 1951) Instituta za raziskovanje krasa pri SAZU v Postojni. L. 1953 se je udeležil 1. mednarodnega speleološkega kongresa v Parizu, kjer je imel referat o kraški hidrografiji v Sji (objavljen v publikacijah kongresa), l. 1954 je organiziral I. jsl speleološki kongres v Postojni, l. 1955 pa je referiral švicarskim speleologom v Bernu o stikih slov. in švicarske speleologije (referat objavljen v reviji Stalactite, dec. 1955).

Kot visokošolec je bil S. med ustanovitelji Geografskega društva, več let njegov odbornik. Sourejeval je GV (I. 1925; II. 1926), KLDB, zbornik Prvi jsl speleološki kongres v Postojni 1954, zdaj je sourednik Acta carsologica in Naše jame. Napisal je vrsto razprav, poročil in ocen (GV), zemljepis večjega dela severne Sje (KLDB), razpravo o koroških Slovencih (zbornik Naši onstran meje, psevd. M. Vinar); razprave in članki za ŽiS, Zk, M, Vodnikovo pratiko, Mentor, Dejanje, Našo dobo, Mladega Prekmurca, Istrski tednik, Slov. Jadran, Bore, Idrijske razglede, Acta carsologica, i. dr.; Vodnik po Celju in okolici (z J. Orožnom 1928). Kot šolnik je izdal zemljevid izvenevrop. zemljin (s K. Prijateljem in z V. Bohincem) 1930, 1936² (z V. Bohincem); Zemljepis Evrope (s K. Prijateljem in z V. Bohincem) 1932; Zemljepis Jsle (z V. Bohincem in M. Miklavčičem) 1938; Jsla, zemljepisni oris, 1946; Zemljepis FLRJ za niž. razr. sred. Šol, 1948, 1949², 1951³, 1954⁴ (razširjene izd.); Zemljepis Jsle za IV. razr. gimn. (s S. Kranjcem), 1956, 1958²; Zemljepis za niž. strok. šole, gospodar ter industr. šole in tečaje (s T. Oblakom), 1948; Občni zemljepis za viš. razr. sred. in strok. šol (z V. Bohincem in s S. Kranjcem), 1935; Obči zemljepis za viš. razr. sred. šol, (z istima), 1949, 1951²; hrv. prevod Zgb 1951, 1952².*

Uredništvo: Savnik, Roman (1902–1987). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi538719/#slovenski-biografski-leksikon (13. april 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

SAVNIK Roman, geograf, pedagog, krasoslovec in biograf, r. 11. febr. 1902 v Lj., u. 21. okt. 1987 prav tam. Oče Angel, pravnik pri financi, iz Bilj pri Mirnu, mati Zofija Domladiš iz Ilirske Bistrice. V Lj. klas. gimn. (matura 1920) in na U zemlj. in zgod. kot glavna predmeta. Še kot študent je bil 1922 soustanovitelj Geografskega društva in njegov prvi podpreds. Naslednje leto je postal član internega Geograf. kluba, ki se je osnoval pod vodstvom asistenta Geograf. inštituta dr. Valterja Bohinca na Zgornjem Jezerskem, da se loti priprav za izdajanje strok. društvenega glasila Geografskega vestnika (GV). 1925 se je začel tiskati v Celju in mu je bil prvi dve leti sour. 1924 je diplomiral iz geografije, 1925 pa doktoriral na temelju disertacije Prebivalstvo in naselbine v gornjem porečju Save (rkp.), 1926 je opravil diplomski izpit iz zgod. Od 1925–30 je učil na gimn. v Celju. 1927 se je samo še z dvema slov. geografoma udeležil prvega kongresa jsl. geografov v Bgdu in se na grobu znamenitega srb. geografa Cvijiča poklonil njegovemu spominu (glej njegov prispevek v GV HI/1927, 131–32). Že pred premestitvijo na gimn. v Lj. se je z več kolegi lotil pisanja prvih slov. modernih zemlj. učbenikov, za 2., 3., 4., 5. razr. gimn. ter Zemljepisa za nižje strok. ter gosp. in industr. šole, ki so izšli v več ponatisih. Zadnji učbenik za 5. razr. sred. šol je izšel 1949 in 1951, dvakrat tudi v hrv. prevodu. - Da se je S. vse življenje zavzeto zanimal za obrobne predele, zlasti tiste v zamejstvu, ki so bili izpostavljeni raznarodovanju, priča vrsta njegovih prispevkov v raznih revijah in dnevnem časopisju, med njimi npr. Slovenski Korotan (psevd. M. Vinar) v publikaciji Naši onstran meje (1933, 62–76). Hkrati je z dr. Svetozarjem Ilešičem več let pripravljal Krajevni leksikon Dravske banovine (Lj. 1937), v katerem je obdelal okr. 600 geograf, gesel. 1939 je bil po lastni želji premeščen na lj. učiteljišče, kjer je poučeval do 18. okt. 1943, ko je bil kot aktivist OF aretiran, v zaporu izročen Gestapu in odpeljan v nem. koncentracijsko taborišče Dachau. Ko ga je 29. apr. 1945 osvobodila amer. vojska, se je pogosto oglašal v Dachauskem poročevalcu, ki so ga vsak dan izdajali slov. interniranci. V zadnji št. 3. jun. je objavil dva prispevka: Bavarsko v slov. zgodovini in Nekaj bilance s točnim številom preživelih jugoslovanskih internirancev, saj so mu bili na voljo vsi podatki, ker je vodil pisarno jsl. repatriirancev. Med njimi so daleč prevladovali Slov. Po vrnitvi v Lj. se je odločil za službovanje na osvobojenem Notranjskem in v Slov. Prim. Jul. in avg. 1945 je vodil v Slavini blizu Postojne tečaj prim. prof. pripravnikov in jih seznanjal z geogr. Sje in s slov. zgod., jeseni pa je organiziral in kot delegat prevzel vodstvo takrat ustanovljene popolne slov. gimn. v Postojni (gl. njegov članek v publikaciji šolstvo postojnskega okraja v prvem letu svobode, Postojna 1946, 19–36). Jeseni 1949 je bil premeščen v Portorož, da organizira in vodi Zbirni center knjig in arhivov cone B STO. Njegov članek o Zbirnem centru je bil objavljen z vrsto netočnosti s strani ured. v Zborniku osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru 1985, 16–17. Ko po opravljenem delu jul. 1951 ni dobil niti stanovanja niti delovnega prostora do 5 km proč od nastajajoče Nove Gorice, kjer naj bi bil položil temelje kult. in znanst. središča slov. Posočja, kot je bilo uradno dogovorjeno, je sprejel vabilo SAZU in prevzel posle v. d. upravnika njenega 1947 ustanovljenega Inštituta za raziskovanje Krasa, ki dotlej ni imel možnosti delovanja. Šele tedaj je namreč dobil primerne prostore v stavbi v Postojni, ko se je iz nje preselilo sodišče, s čimer je bila dana možnost vsestranske dejavnosti slov. krasoslovcev. Ta cilj sta zasledovala S. in za njim priznani entomolog in jamar Egon Pretner (PSBL III, 102–03). 1953 se je S. udeležil prvega mednar. speleološkega kongresa v Parizu in imel referat Beitrag zur Kenntniss der Karsthydrographie in Slowenien, ki je izšel v kongresni publikaciji. Ze naslednje leto je organiziral prvi jsl. speleološki kongres v Postojni in dal na njem pobudo, da se osnuje Speleološka zveza Jsle. Ko je začela SAZU 1955 izdajati znanst. publikacijo Acta carsologica, ki ji je bil sour., in štiri leta kasneje strok. glasilo Društva za raziskovanje jam Sje Naše jame, ki jih je prvih šest let sour., se je slov. speleologija uveljavila široko po svetu. 1962 je kot višji znanst. sodelavec SAZU stopil v pokoj. Poslej se je ponovno posvetil pedag. dejavnosti. Kot zunanji sodelavec Prosvetno-pedag. službe, ki je imela sedež v Kopru, je bil do 1967 svetovalec za pouk zemlj. in zgod. na vseh slov. šolah izolske, koprske, piranske, postojnske, ilirskobistriške in sežanske občine. Vodil je strok. tečaje za prosvetne delavce in se hkrati nanje oprl pri začetnem snovanju Krajevnega leksikona Slovenije (KL Sje), ki mu je bil glavni ur. in hkrati avtor povsod tam, kjer ni mogel najti sodelavca, ki bi zbiral potrebno gradivo na terenu. Delo je trajalo od 1962 do 1980. Izšlo je v štirih zajetnih knjigah 1968, 1972, 1976 in 1980. Pred izidom prve knjige je objavil v NRazgl umesten članek pod naslovom (Ne)slovensko poimenovanje, ki se tiče slov. obalnega področja (XVII/ 1968, 321–22), po izidu zadnje knjige pa je podal 9. okt. 1981 v Knjiž. listih Dela obširno in zanimivo poročilo o celotnem delu. Ker je več desetletij zbiral biografske podatke o zaslužnih Slov., jih v KL Sje navaja nad 4000 na koncu opisa krajev, kjer so se rodili. Ker pa KL Sje ne zajema zamejstva, je načrtoval še dodatno peto knjigo, ki naj bi izšla v doglednem času. Ker ni našel nikjer odziva za drobno zbiranje gradiva na terenu z izjemo zamejstva v It., se je kot usmerjevalec in svetovalec posvečal le temu področju. Delo počasi napreduje in bo izšlo pri ZTT v Trstu. - Pomembnejši S-ovi prispevki, ki obravnavajo predvsem naš klasični Kras, obmorsko področje in Posočje, so: v GV: Solarstvo Šavrinskega primorja (XXIII/1951, 137–55); Hidrografsko zaledje Planinskega polja (XXXII/1960, 213–23); Poimenovanje kraških jam (XXXIV/1962, 133–36); Kako je nastalo Geografsko društvo Sje (XLIV/1972, 163–65); Radu Bednariku v spomin (XLVIII/1976, 201–02). - V Geogr. zborniku: Problemi piranskih solin (IX/1961, 61–82). - V Acta carsologica: Razvoj domače speleologije in nekatere njene aktualne naloge (I/ 1955, 5–23); Podzemeljski svet Prestranškega in Slavinskega ravnika (skupaj s F. Hribarjem in F. Habetom - 1/1955, 91–147); Barvanje Lokve pod Jamskim gradom {1/1955, 173–75); Kraško podzemlje na Idrijskem (skupaj z J. Gantarjem - 11/ 1959, 107–55); Ravenska jama (skupaj z D. Kuščerjem in J. Gantarjem - 11/1959, 5–25); Draga pri Ponikvah (skupaj s S. Gromom in F. Hribarjem - HI/1963, 85–101). - V Naših jamah: Slov. speleološko izrazoslovje (1/1959, 22–23); Izviri Vipave (1/1959, 30–32); Prvi raziskovalci našega kraškega podzemlja (11/1960, 16–22); Markiranje jam (11/1960, 82–84); Prijatelju Z. Jelinčiču v spomin (VIII/1966, 90–94); Matej Tominc in Jakob Svetina, prispevek k zgod. raziskovanju škocjanskih jam (IX/1967, 66–67). - V Borih: Franjo Ravnik (1954, 89–101); Slov. Primorje v domači in tuji znanosti (1955, 64–66); Naše kraške jame kot prirodni muzeji (1955, 168–69); Stiki Simona Rutarja z Ivanom Trinkom (1955, 428–31). - V publikaciji Prvi jsl. speleološki kongres: Kataster kraških objektov in problemi naše kraške nomenklature (Lj. 1953, 123–25). V publikaciji Drugi jsl. speleološki kongres: Speleološki topografski znakovi i speleološka nomenklatura (Zgb 1961, 209–11). V publikaciji Kongres geografa u Jsli: Gorica in Goriško (Zgb 1951, 57–79). V Bulletin scientifique: La speleologie en Yougoslavie (Zgb 1953, 100–02). V švic. speleol. reviji Stalactite: Die jugoslawische Karstjorschung und die Schweiz (Bern 1955). - V Kroniki: Iz zgod. Postojnske jame (IV/1958, 128–45, in VII/1960, 99–110). - V KMD 1960: Škocjanske jame (99–110). - V SlovJ: Postojnska jama in njeni obiskovalci (1952, št. 4–6); Predjama pri Postojni (1953, št. 31–35); Timav ali Reka (1956, 27.VIIL). - V Turističnem vestniku: Naši zaslužni raziskovalci in propagatorji Postojnske jame (1955, 325–27); Speleologija in turizem (1955, 442–43); Jamski ali Predjamski grad? 1958, 9–10). - V IdrR: Proučevanje Idrijskega krasa (1955, 168–69); Ob logaških vratih idrijske pokrajine (1960, 7–9). - V GorZb: Kraško podzemlje v goriškem okraju (1957, 66–71). - V Istrskem tedniku: Slovenščina za samostanskim zidom v nekdanjem Kopru (1951, št. 12). - V publikaciji 150 let Postojnske jame: Slopetdeset let turistične Postojnske jame (1968). - V publikaciji Ljudje in kraji ob Pivki, I: Pivčani in njihovi neposredni sosedje (1975). 1967 je izšla njegova knjižica Senožeška pokrajina v preteklosti in sedanjosti. V sobotni prilogi Dnevnika: dr. Valter Bohinec, utemeljitelj slov. geografske znanosti (7. jun. 1984). - Z nekaterimi vodilnimi slavisti je pripravil knjigo Slovenska krajevna imena, ki obravnava vse kraje v SR Sji in je izšla v zbirki Leksikoni CZ v Lj. 1985. - S. je zaoral ledino kot prvi raziskovalec dejavnosti naših in tujih jamarjev na klasičnem Krasu v Sji in našem zamejstvu. Med njimi je prvi prikazal v PSBL znamenitega slov. speleologa Ivana Andreja Perka in prof. beneško-slov. porekla Francesca Musonija, ki je deloval kot geograf, zgod. in narodopisec. Pri PSBL sodeluje od 1977, pri SBL od 1960. Po preselitvi v Lj. je v dogovoru s SAZU več let pripravljal Slov. geografsko izrazoslovje (tipkopis na SAZU). Brez uspeha pa je vrsto let sodeloval pri snovanju Atlasa Sje. - S. odlikuje izredna delavnost, natančnost, kritičnost, veselje do raziskovanja in velika ljubezen do Primorske, iz katere so izšli njegovi starši in kjer je vrsto let tudi sam delal. Za svoje delo je prejel zlato značko Društva za raziskovanje jam Sje (1965), častni naslov pedagoškega svetnika (1964), red dela z zlatim vencem (1972); za življenjsko delo, predvsem za KL Sje, ki ga je žirija označila kot »najpomembnejši kamen v zgradbi naše domoznanske književnosti«, pa je prejel 1981 Kidričevo republ. nagrado. Od 1964 je bil častni član Geograf. društva Sje.

Prim.: Osebni podatki; Dr. Savnik Roman - višji znanstveni sodelavec, v publikaciji Biografije in bibliografije znanst. in strok. sodelavcev SAZU, 1976, 274–80; Sv. Ilešič, Prof. dr. R. Savnik - sedemdesetletnik, GV XLIV/1972, 205–08 s sl. in bibliografijo; V. Bohinec, Prof. dr. R. S. - osemdesetletnik, GV LIV/1982, 137–38; SBL III, 209; Silvo Fatur, R. Savnik, geograf, zgod. in bibliograf., PrimSreč 1986, št. 63, 247–50; Jurij Kunaver, R. S. petinosemdesetletnik, Delo 4. mar. 1987 s sl.; PDk 30. okt. 1987 s sl.; I. Bratko, Delo 19. in 26. nov. 1987.

Jem.

Jevnikar, Martin: Savnik, Roman (1902–1987). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi538719/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine