Slovenski biografski leksikon

Savio Franc Leopold, pesnik, Čopov prijatelj, v Gor. r. 22. jan. 1801 dr. Francu, sod. svetniku in okraj. glavarju, in u. 17. sept. 1847. Do 1816 se je šolal v Gor., 1817 odšel v Lj., kjer je bil 21. febr. 1818 vpisan na filoz., za drugi semester pa v Gor. opravil izpite (24. dec. 1818), končal 1819, nov. bil na teol. v Gor., potem se odpravil na Dunaj študirat pravo, hkrati tudi mislil na študij bogoslovja, ki mu je oče tako močno nasprotoval, da je S. dve leti hudo trpel, dokler se ni uklonil očetovi volji in se 1822 oprijel študija prava v Padovi (prom. 6. sept. 1827). Očetovi želji, da bi postal odvetnik, se ni vdal, marveč stopil v drž. službo kot avskultant pri sodišču v Benetkah (1828), 1834 opravil apelacijski izpit, po 1835 menda odšel za stalno v Gor., kjer je bil pozneje imenovan za sod. svetnika.

Kot pesnik je vseskozi blesteči dijak S. deloval že od 1816, ko je prestavil v nemščino distih Dii consentes in spesnil originalno jambsko odo Das Bild mit der Weisheit vereinten Tugend. Med svojim bivanjem v Lj. (1817–8) je S. sodeloval s soneti v LW. Prehodno se je navduševal za Klopstocka in nem. ljud. pesem, viden je vpliv Fr. Schlegla, Zachariasa Wernerja, Petrarke in Alfierija. Imel je izrazit smisel za gladek, tekoč verz, tenek čut za jezik. Njegova bogata zapuščina (nad 100 pesmi) obsega poleg originalnih lirskih, predvsem refleksivnih, izpovednih in religioznih pesmi tudi prevode v nem. in italij. —V prozi je S. napisal poleg spisa Etwas über die Etimologie des Kalenberges bei Lb. tudi nemški Dnevnik, v italij. pa Cronaca Goriziana do konca 1846 ter Illustri Goriziani (vse je hranila ves čas družina Claricini, zdaj advokat Claricini Massimiliano, Gorizia, Viale XXIV Maggio, 5).

Zelo razgledani S., ki se je učil tudi slovenščine, je spoznal Matija Čopa (SBL I, 97–109) v Lj., ko je bil le-ta še bogoslovec. Po S-jevem odhodu iz Lj. (1818) sta si začela prijatelja dopisovati in z nekaj presledki nadaljevala do Čopove smrti. Izmenjala sta misli in sodbe o novih tiskih, si pošiljala knjige. S. naj bi povedal n. pr. mnenje o Biagiolijevi teoriji glede italij. verza in katero teorijo ima za najboljšo; ponudil je (22. febr. 1828) Čopu Trissinovo delo, prevod Dantejevega De vulgari eloquentia, zanimivo zaradi poskusa, uvesti v italijanščino nove črke, kar je Čop z veseljem pozdravil, češ »ker se tudi naši kranjski jezikoslovci ubadajo zaradi novih črk« (7. marca 1828), in spis prejel. S. je opozoril Čopa (13. dec. 1831) na delo Trissinovega nasprotnika Firenzuola, Discacciamento delle nuove lettere … in mu ga poslal (3. jan. 1832); po Kopitarjevem napadu na Čopa je na prošnjo le-tega »s pobožno natančnostjo« izpisal podatke iz Zena in Tiraboschija ter nabavil vsega Trissina (gramatične spise in spise za in proti glede uvedbe novih črk); se iskreno veselil, da je Čop še ob času podatke dobil; občudoval njegove »plemenite opombe« v zagovoru proti Kopitarju. — Čopu so bila S-jeva poročila »nepopisno dragocena«, S. sam pa mu bil prijatelj, ki je po njegovi družbi naravnost »hrepenel«; rad je obujal skupne spomine na nekdanje pomenke, njegova in S-jeva estetska naziranja so bila »skoro vedno popolnoma skladna«. Po S-ju se je seznanil (ok. 1820) s knjigarjem Giov. Brossowichem na Reki in z mladim estetom Frid. Perkom, ki je s S-jevim priporočilom na Čopa šel študirat v Lvov in se ga je posebno razveselil. Čop sam se je lotil sanskrta na S-jevo pobudo.

Za štiri leta mlajši, simpatični in izobraženi, a zelo skromni S. je Čopa globoko spoštoval; njegova pisma so mu bila »prava dragocenost«, Čop sam »najboljši tolažnik v njegovi samoti«; poudarjal je »neizmerno višje in globlje znanje« prijateljevo, ga prosil, naj pazi na svoje zdravje, češ da je »njegova eksistenca tako mnogim neskončno dragocena«; obžaloval je, »da (prijateljevi) talenti ne stopajo bolj na dan«; ni mogel razumeti, kako se more le-ta ob svojih »velikih duhovnih darovih in odličnem znanju tako potrpežljivo zadovoljiti s službo humanitetnega profesorja«; primerjati bi ga mogel le z Mezzofantijem. — Čopu na čast je S. spesnil sonet An Math. Zhop 1819. — Prim.: Korespondenca S.—Čop (31 pisem, 1 pismo Savia st. Čopu, NUK, Ms 489); Album Acad. Lycei Labac. (ib., Ms 654, 54); Fr. X. Zimmermann, 62. Jber. d. Staatsgymn. in Görz 1912, 26–73; isti, Veda 1914, 97, 251, 380; Kidrič, Zgod., kazalo; isti, Prešeren II, 45, 233; Prijatelj, Izbr. eseji I, kazalo; Burian, SJ 1940, passim; Slodnjak, SR 1949, 236, 238, 241, 245. SGg.

Gogala-Šlamberger, Snežna: Savio, Franc Leopold (1801–1847). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi538519/#slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine