Slovenski biografski leksikon

Sanctorius Sanctorius (Santorio Santorio), padovanski prof. med., r. 29. marca 1561 v Kopru, u. 22. febr. 1636 v Benetkah. Oče, beneški najemniški častnik, r. v Čedadu, je bil vrsto let poveljnik posadke v Kopru. Po vsej verjetnosti se je rodbina imenovala prvotno Svetina. S. je v Padovi promoviral (1582) in bil prof. teoret. medicine (1611–24), kot upokojenec je bival v Benetkah. V prvih štirinajstih letih po doktoratu je bil kot konsiliarij večkrat pri poljskem kralju in pri hrvatskih plemičih, zlasti pri Frankopanih v Vinodolu. — S. je prvi vsestransko poudarjal važnost količine, mere in teže: ustanovil je »iatrofizično šolo«. Da bi raziskal nihanje telesne teže pri raznih fizioloških in patoloških stanjih, je sestavil posebno tehtnico; z izredno vztrajnostjo je delal 30 let poskuse: na njih temelji teorija o »perspiratio insensibilis«. S. je tudi izumil: trokar, brizgo za maternico, napravo za zdrobitev kamna v sečnem mehurju, merilo za pulz (pulsilogium), higroskop, posebno posteljo, ki v njej bolnik lahko sedi kakor na stolu in opravlja potrebo sede v postelji; napravo, da se bolnik okoplje, ne da bi zapustil posteljo. S. je sestavil anemometer, napravo, ki je z njo meril jakost burje v Vinodolu. Spisal je: Methodus vitandorum errorum omnium, qui in arte medica contingunt (Benetke 1602; še 3 izd.); Commentaria in artem medicinalem Galeni (Benetke 1612; še 2 izd.); Oratio in archilyceo patavino 1612 habitat de medicina statica aphorismi (Benetke 1614; še 33 izd., deloma s komentarji posameznih izdajateljev; 14 prevodov: 4 italij., 5 angl., 3 franc., 1 nem.); Commentaria in I. Fen. I. libris canonis Avicennae (Benetke 1625; še 3 izdaje, tu je prvič opisan toplomer); Commentaria in primam sectionem aphorismorum Hippocratis (Benetke 1629); Liber de remediorum inventione (Benetke 1629; še 2 izd.); Opera omnia (Benetke 1660), vsa S-jeva dela. Brez dvoma je njegov tudi rkp. De instrumentis non amplius visis, ki ga sam večkrat omenja in ki je njega usoda neznana. — Prim.: Pohlin 47 (nejasno); Facciolati, Fasti gymnasii patavini, III, 344; Stancovich, Biographie degli uomini distinti d'Istria, II, 235 ss.; Henry E. Sigerist, Grosse Aerzte, München 1932, 107–12; M. D. Grmek, Santorio Santorio — začetnik eksperimentalne medicine, Medicinar I (1947), 4, 181–9; I. Pintar, Kratka zgod. medicine, Lj. 1949, 219–20; D. Grmek, Santorio Santorio i njegovi aparati i instrumenti, Zgb 1952; isti, Hrvati i Sveučilište u Padovi, Ljetopis JAZU, knj. 62, Zgb 1957, 334–74 (tu cit. lit.). Pr.

Pintar, Ivan: Sanctorius, Sanctorius (1561–1636). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi536666/#slovenski-biografski-leksikon (4. februar 2023). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

SANCTORIUS SANCTORIUS, zdravnik, ki se je kot latinsko šolani humanist podpisoval po latinsko in so ga It. posvojili z imenom Santorio Santorio, je verjetno izhajal iz slov. družine Svetina. Njegov oče, roj. v Čedadu, je bil beneški častnik in je dolga leta poveljeval posadki v Kopru. S. se je r. v tem mestu 29. mar. 1561, u. pa je 24. febr. 1636 v Benetkah. Medicino je študiral v Padovi, tam je 1582 diplomiral, nato je opravljal priv. zdravniško prakso, med drugim tudi na poljskem kraljevem dvoru in pri hrv. plemičih, zlasti Frankopanih v Vinodolu. V letih 1611–24 je bil prof. teoretične medicine na U v Padovi, potem je deloval in živel v pokoju v Benetkah. - S. je uvedel v medicino dosledne kvantitativne meritve in ga štejejo za ustanovitelja »iatrofizične šole«. Posebno pozornost je posvečal telesni teži in njenemu nihanju, kar bi moral biti po njegovem mnenju najpomembnejši diagnostični kazalec. Razliko med telesno težo in težo hrane pred zaužitjem ter med težo človeka po obroku je pripisoval »neopaznemu znojenju« (perspiratio insensibilis); s temi tri desetletja trajajočimi študijami je utemeljil moderno raziskovanje metabolizma. - Poleg tehtanja je uvedel v klinično prakso tudi merjenje telesne temperature in bitja srca. Za merjenje temperature je priredil Galilejev zračnovodni termometer; pacient je moral držati del aparature v ustih. Za merjenje pulza pa je izumil posebno napravo – pulsilogium. Njegovih medicinskih izumov je še lepa vrsta: operacijski nož trokar, naprava za drobljenje kamnov v sečnem mehurju, brizga za maternico, več postelj za dolgotrajno ležanje bolnikov, z možnostjo opravljanja potrebe ali kopanja kar v njih. Ukvarjal se je tudi z drugimi naravoslovnimi opazovanji in je v ta namen izumljal ustrezne merske naprave, npr. za merjenje toplote luninih žarkov, za merjenje zračne vlažnosti in jakosti burje. Bil je med zgodnjimi poznavalci okolja kot pomembnega dejavnika človekovega zdravja in počutja. - S. je napisal v obdobju 1602–29 vrsto strok. knjižnih del, ki so jih veliko ponatiskovali (do 33 krat) in prevajali (do 14 prev.). Klinično uporabo termometra je prvič opisal 1625. Leta 1660 so izšla v Benetkah njegova zbrana dela (Opera omnia).

Prim.: Stancovich, Biographie degli uomini distinti d'Istria II, 235; H. E. Sigerist, Grosse Aerzate, München 1932, 107–12; M. D. Grmek, Santorio Santorio - začetnik eksperimentalne medicine, Medicinar 1947, št. 4, 181–89; Isti, Hrvati i Sveučilište u Padovi, Ljetopis JAZU, Zgb 1957, knj.62, 334–74; I. Pintar, S. S., SBL III, 201; I. Asimov. Biografska enciklopedija znanosti in tehnike, Lj. 1978, 85.

SAS

Sitar, Sandi: Sanctorius, Sanctorius (1561–1636). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi536666/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (4. februar 2023). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine