Slovenski biografski leksikon

Saksida Rudolf, slikar, r. 28. jan. 1913 v Gor. trgovcu, živi v Trstu. Po osn. in mešč. šoli v Gor. je študiral tam na trgov. akademiji s pripravnico in se 1934 vpisal na ekonomsko fakulteto. L. 1938 se je zaposlil pri Turist. uradu v Gor. kot projektant reklam in plakatov, 1939–43 je služboval kot rezervni častnik v italij. vojski in se po kapitulaciji Italije kot terenski delavec priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. L. 1946 je postal prof. risanja na slov. gimn. v Gor., 1947 pa v Kopru: L. 1955 se je preselil v Trst in je prof. risanja oz. stenografije na trg. akademiji, niž. trg. šoli in v industrijskem strokovnem tečaju v Nabrežini. — Prvi S-ovi stiki s slikarstvom segajo v srednješolska leta, ko sodeluje z risbami, s karikaturami in z vinjetami v tržaškem humorističnem listu El melon. V tem času se poskuša tudi s pokrajinami in figuralnimi kompozicijami v olju. Iz te dobe je njegov realistični portret Stara mati. Za visokošolskih študij poseča umetniško šolo za akt. Tu se seznani z gor. slikarjem Cralijem, ki ga uvede v futurizem. Kot tak se predstavi skupaj z omenjenim prvikrat na umetniški razstavi v Gor. (1938) in na bienalu v Benetkah. Med vojno razstavi še v Veroni, kjer službuje kot vojak, toda ob letalskem napadu mu vse delo tistih let propade. Šele po vojni se S. vnovič z vnemo loti slikarstva in najde lastni izraz v znamenju »magičnega realizma« (Izložba, Figuri v zelenem, Po nevihti, Cirkus, Kopalka, Dvorišče, Tihožitje s krompirjem, Okrevajoča, Na obisku, Prazna kletka, Voli, Vrtiljak). Razstavlja samostojno v Trstu (1947, 1948) in s slov. tržaškimi slikarji kolektivno v Clcu, Lj. in Kopru (1950). Za bivanja v Kopru se S. usmeri k »novi stvarnosti« in se s tem izogne socialist. realizmu. Motivi iz koprskega in istrskega okolja so večinoma skrajno poenostavljene pokrajinske kompozicije, nadahnjene z umerjenim optimizmom (Nosilka vode, Istrsko dekle, Terase, Kavarna ob morju, Počitek, Gugalnica, Dvorišče). Razen oljne goji tudi grafično, monotipistično in akvarelno tehniko. Sledijo samostojne razstave na Reki (1954, 1958), v Mrbu (1957), Splitu (1958) in Kopru (1958). V zadnjih letih se po izrazu približuje surrealizmu in njegovo delo dobi močno vsebinsko osebnoizpovedni značaj (Zlata nit, Maček, Smrt popoldne, Padajoče zvezde, Mrtva ptica, Jesen). — Po začetnih futurističnih poskusih se je S. prvič uveljavil kot magični realist, ko ustvarja intimno lirično ubrana platna, kjer razporeja motivno izbrano, plastično obdelano, z elegantno konturo poplemeniteno predmetnost v tihožitno statičnem redu. V »krajinarskem« obdobju podaja razpoloženjska občutja s skrajno skopimi sredstvi in v širokih, enobarvnih ploskvah. Pri zadnjih delih mu gre za podreditev formalnih sredstev in simbolične motivike likovnemu opisu določene miselne teme ali razpoloženja, pri čemer uporablja izrazila eklektično in že doseženi likovni repertoar. S. je predvsem slikar razpoloženj, lirik tihih, samotnih monologov, pa tudi ilustrator lastne očarljive domišljije. — Ocene.: Giornale alleato 1. febr. 1947 (Campitelli); Corriere di Trieste 23. jan. 1947; PDk 25. jan. 1947; Voce libera, jun. 1949 (R. Marini); LdTd 1950, št. 220 (Fr. Šijanec); PDk 7. nov. 1950 (B. Pahor); Večer 6. okt. 1957 (B. Rudolf); PDk 19. jan. 1958 (Fr. Šijanec); Riječka revija 1958, št. 1–2 (V. Ekl). Flh.

Frelih, Majda: Saksida, Rudolf (1913–1984). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi532890/#slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine