Slovenski biografski leksikon

Rus Josip-Andrej, sodnik, telesnovzgojni in politični delavec, r. 16. marca 1893 na Bledu. Njegov oče Ivan je bil krojač, mati Katarina roj. Wester. Osn. šolo je obiskoval na Bledu, gimn. v Kranju in v l. 1911–4 študiral pravo na Dunaju, kjer je bil član akad. društva Slovenija in akad. Sokola. V Sokolu se je udejstvoval od l. 1908. L. 1914 je bil mobiliziran v praški polk, ker pa na Češkem ni bil njegov letnik vpoklican, je bil začasno odpuščen. Maja 1915 je moral nastopiti vojaško službo v Salzburgu. Zaradi protiavstrijskega mišljenja in pasivne rezistence so ga večkrat zaprli, nadzorovali kot polit. sumljivega in ga poslali v delavski odd. v Trident. Zbral je podatke o avstrijskih taboriščih za politično sumljive in jih posredoval češkemu politiku J. Střibernemu, ki jih je ta maja 1917 uporabil v dun. parlamentu. Spomladi 1918 je dobil študijski dopust, od avg. 1918 pa se je doma izmikal vrnitvi v avstr. vojsko. Ker v dneh pred zlomom Avstr.-Ogrske ni bilo iz Lj. nikakih navodil in je vodstvo JDS celo skušalo preprečiti kakršnokoli akcijo, je na Bledu iz članov Sokola samoiniciativno ustanovil odbor za demobilizacijo in zastopal republikansko ureditev jsl države. Ob razpadu Avstrije je na Bledu obnovil Sokolsko društvo. Dec. 1918 je zbral 20 sokolskih prostovoljcev, ki so kot samostojna četa odšli v Podrožčico v sestav bataljona kapet. Martinčiča in sodelovali v obrambnih bojih od 6. do 10. jan. 1919. Po premirju se je R. s četo vrnil domov, konec aprila pa znova odšel v Podrožčico in se udeleževal bojev od 29. apr. do 4. maja 1919.

L. 1921 je diplomiral na pravni fak. v Lj. in bil od maja 1921 do dec. 1922 sod. pripravnik v Lj., do februarja 1923 sodnik okraja sod. na Brdu pri Lukovici, do jun. 1928 v Gor. Radgoni, do maja 1934 v Višnji gori in do 20. febr. 1942 v Lj. Na vseh službenih mestih je aktivno sodeloval v sokol. društvih, oživil društvi v Gor. Radgoni in Višnji gori; ko pa je nadomestoval na sodiščih v Žužemberku, Vel. Laščah in Metliki, se je tudi tam sokolsko udejstvoval. V Lj. je delal v sokol. društvu Bežigrad, sodeloval v tehničnem odboru lj. župe in vodil borbo proti reakc. članom v sokol. vodstvu. L. 1934 je v Lj. začel akcijo proti prisegi sokolov kralju Petru II. kot vsiljenenemu starosti. L. 1935 se je borba demokratičnega sokol. članstva zaostrila s podpisom konkordata, ki je dajal katol. duhovnikom pravico nadzorstva nad Sokolom. Na zboru društvenih načelnikov 16. febr. 1936 je bil R. izvoljen za podnačelnika lj. župe in na njegov predlog je bila sprejeta resolucija za svobodno in samostojno sokol. organizacijo, ker so »vplivi neurejenega političnega življenja omejevali svobodni razvoj sokolstva, izločevali in izključevali svobodno iniciativnost, razjedali samostojnost organizacije in jo podrejali nepoštenim, oblasti željnim naklepom političnih špekulantov« (Sokol 1936, 17–8). Novo demokratično vodstvo lj. župe je začelo izdajati svoje glasilo Sokol, vestnik sokolske župe Lj. R. je vanj napisal več člankov.

L. 1938 se je zaostril spor med reakc. sokol. upravo in demokrat. načelstvom, ki je kljub pritiskom iz Bgda odklonilo bratenje s klerofašisti na nameravani manifestaciji v Mrbu pod pokroviteljstvom dr. A. Korošca ob 20-letnici ustanovitve Jsle. Zato so v Bgdu razpustili lj. župni odbor in imenovali začasno upravo. Na župni skupščini 26. febr. 1939, ki se je nadaljevala 5. marca 1939, je bila izvoljena demokratična lista in R. za podstarosto. Izvoljene uprave pa v Bgdu niso potrdili. Zato je začasno vodstvo obdržala imenovana uprava, ki je začela dolgotrajno disciplinsko preiskavo proti izvoljenemu demokratičnemu vodstvu in ga skušala izključiti iz Sokola, kar pa je zvezna uprava v Bgdu preprečila. To borbo proti eksponentom JNS v lj. sokol. župi je vodil odbor pod R-ovim vodstvom, ki je preprečil izvolitev reakc. župne uprave in do 1941. l. obdržal značaj izvoljenega vodstva.

R., Lubej in Polič so 13. jan. 1941 v Lj. v imenu demokr. sokolov sklenili s predstavniki KPS sporazum o sodelovanju. Nato je R. vzdrževal stike z B. Kidričem, se 27. apr. 1941 v imenu sokol. skupine udeležil ustanovnega sestanka OF, bil na drugem zasedanju plenuma OF 28. jul. 1941, ko je bil izbran IOOF, izvoljen v IOOF, v katerem je bil član sekretariata, do apr. 1943 blagajnik in je predsedoval sejam do jan. 1943, ko je bil za predsednika IOOF izbran Jos. Vidmar. L. 1941 je R. prepotoval Dolenjsko in Notranjsko, kjer je sokolska društva povezal z OF. Sodeloval je v pogajanjih z liberalnimi skupinami za vstop v OF. V jeseni 1941 je sodeloval pri pisanju brošure Sokol v borbi za svobodo. Dne 22. febr. 1942 se je umaknil v ilegalo, 19. maja 1942 pa je z ostalimi člani IOOF odšel na osvobojeno ozemlje. Tu je 27. junija 1942 postal poverjenik za sodstvo v Narodnoosvobodilnem svetu. Po ital. ofenzivi je z IOOF odšel s Kočevskega v Polhograjske Dolomite. Ker se slov. delegacija zaradi sovr. ofenzive ni mogla udeležiti prvega zasedanja AVNOJ 26. in 27. nov. 1942 v Bihaću, je bil 13. dec. 1942 predlagan in nato sprejet za člana AVNOJ. 17. jan. 1943 je na poziv predsedstva AVNOJ odpotoval v Bihać, a se je moral zaradi sovraž. ofenzive v Bosni vrniti v Polh. Dolomite. Aprila 1943 je z IOOF krenil na Kočevsko, od 28. do 30. apr. pa je sodeloval na zboru aktivistov OF na Pugledu. Konec jul. je kot predstavnik IOOF odpotoval k ZAVNOH v Otočac in se konec avg. vrnil na Rog. Na zboru odposlancev slov. naroda v Kočevju 3. okt. 1943 je bil izvoljen za podpredsednika IOOF in predsedstva SNOO ter za delegata v AVNOJ. Na drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu 29. nov. 1943 je bil izvoljen za podpredsednika AVNOJ in člana zakonodajne komisije AVNOJ. Konec jan. 1944 se je z delom predsedstva AVNOJ vrnil v Sjo. V začetku aprila 1944 je z Roga odšel v Vrhovni štab; ker pa se je tedaj začela nova ofenziva, je ostal v Topuskem pri ZAVNOH in se v začetku jun. vrnil v Sjo. Konec jul. je z letalom odpotoval na Vis, kjer je delal v predsedstvu AVNOJ. Od tod je v začetku okt. šel v Arandjelovac, nato pa v osvobojeni Bgd. Na zboru delegatov slov. sokolstva 8. jul. 1945 v Lj. je poročal o vlogi in sodelovanju slov. sokolstva v NOB. Na volitvah v Ustavodajno skupščino l. 1945 je bil izvoljen za ljud. poslanca v svet narodov in nato za podpredsednika Prezidija Ljudske skupščine FLRJ, kar je ostal do jan. 1953. Hkrati je bil tudi republ. ljudski poslanec. L. 1953 je bil član Izvršnega sveta LRS, od 1954–8 pa predsednik republ. zbora Ljudske skupščine LRS. Od 1945 je član Izvršnega odbora Ljudske fronte Jsle in nato zvez. odbora SZDL Jsle, član predsedstva SZDL Sje, od 1951–3 je bil preds. zveze za tel. vzgojo Partizan Jsle, nato član Izvršnega odbora Partizana in je zdaj član zvezne in republ. uprave Partizana. Od avg. 1948 je član ZKS. Je nosilec Partizanske spomenice 1941, imetnik reda narodne osvoboditve I., reda bratstva in enotnosti I., reda zaslug za narod I. in reda jsl zastave I. stopnje. — Prim.: Zgod. arhiv CK ZKS; Sokol, vestnik sokolske župe Lj., l. 1936–8; SPor 1945, št. 72; Z. Polič, Vloga sokolske organizacije v zgodovini slovenskega naroda, 1952, 29–51; E. Kocbek, Tovarišija, 1949, 281, 308, 337; Zbor odposlancev slov. naroda v Kočevju, Lj. 1953, 166 in 168; Prvo i drugo zasedanje AVNOJ, Bgd 1953. Saje

Saje, Franček: Rus, Josip (1893–1985). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi527986/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine