Rupnik, Leon (1880–1946)

Rupnik Leon, kolaboracionistični oficir, r. 10. avg. 1880 na Lokvah v Trnovskem gozdu gozdar. nadsvetniku, usmrčen 4. sept. 1945. Po osn. šoli v Idriji in nižji gimn. v Št. Pavlu je stopil v kadetnico v Trstu (1895). Postal je poročnik 16. hrvaškega (varaždinskega) pešpolka (1900), dokončal vojaške študije na Dunaju (1907), bil prestavljen v generalni štab (1911), med 1. svet. vojno je bil največ na Soški fronti in bil slednjič od febr. do okt. 1918 načelnik gen. štaba v Boki Kotorski. L. 1919 ga je prevzela bivša jsl kraljevska vojska; bil je v generalnem štabu raznih divizij in postal 1937 poveljnik utrjevalnega štaba. Fašistična oblast ga je za okupacije 2. jun. 1942 postavila za lj. župana, po kapitulaciji Italije pa so ga Nemci postavili 22. sept. 1943 za predsednika t. i. Pokrajinske uprave in šefa Slov. domobranstva. Ob osvoboditvi je pobegnil pred JA, anglo-ameriške vojaške oblasti pa so ga v smislu določil o vojnih zločincih izročile ljud. oblasti. Na procesu pred vojaškim sodiščem IV. armade JA 30. avg. 1946 je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo, trajno izgubo političnih in državljanskih pravic ter zaplembo celotne imovine. Sodbo je potrdilo Vrhovno sodišče JA pod št. 882/46, predsedstvo Prezidija ljudske skupščine FLRJ je 2. sept. prošnjo za pomilostitev zavrnilo in sodba je bila nato izvršena. — Ker je bila NOB že od začetka tudi ljudska revolucija, R-ovega delovanja ne moremo šteti kot kvislinštvo, pač pa je bil R. pravi kontrarevolucionar, čeprav se je med ital. okupacijo udinjal Italijanom, pod nemško pa Nemcem. Postal je lj. župan v času velikega poleta NOB, pa tudi ital. priprav na ofenzivo proti OF in NOV. Nemcem je slepo služil takoj od kapitulacije Italije, ko so ti le s težavo polnili vrzeli, nastale ob ital. polomu. Vse R-ovo delovanje za okupacije je bilo vsestranska pomoč okupatorju pri poskusih uničenja NOB, pa tudi pri prizadevanju, strniti usodo za svobodo borečega se in revolucionarnega slov. naroda z usodo na propad obsojenega fašizma in nacizma. — Prim.: avstro-ogrski vojaški šematizmi; S 1942, št. 126; S 1943, št. 215, 216; Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu, Lj. 1946. Mkž.

RUPNIK Leon Franc, general, lj. župan, preds. Ljubljanske pokrajine, r. 11. avg. 1880 na Lokvah v Trnovskem gozdu, ustreljen 4. sept. 1946 v Lj. Oče Franc, gozdar na Lokvah, doma iz Idrije, mati Ana Ogrizek iz Lj. Osn. š. v Idriji, nato šel na niž. gimn. k benediktincem v Št. Pavel v Labotski dolini na Koroškem, kjer je bival v samostanskem konviktu. Tu je dovršil 1. in 2. gimn. razr., 3. pa v Lj. na c. kr. drž. višji gimn. Osn. š. je bila slov., gimn. pa nem. Od 1895–99 se je šolal na c. kr. pehotni kadetnici v Trstu in jo dovršil s prav dobrim uspehom. Iz šole je prišel kot kadet, oficirjev namestnik (zastavnik), k 3. linijskemu rezervnemu polku v Bjelovar. Od 1. okt. 1901 do 30. sept. 1902 je bil R. v pionirskem bataljonu v Klosternburgu blizu Dunaja, kjer se je izpopolnjeval za inž. oficirja. Nato so ga poslali na službo v Zgb, kjer je 1902–03 obiskoval tečaj pehotne konjenice in v istem letu postal inž. oficir ter predavatelj na šoli enoletnih prostovoljcev (šoli za rezervne oficirje), ki so jo obiskovali maturanti in s tem zadostili vojaški obveznosti. S 1. okt. 1905 je bil sprejet v generalštabno šolo na Dunaju in postal generalštabni poročnik in naslednje leto končal šolo z dobrim uspehom ter se vrnil v Zgb. Nato je bil poslan v Nevesinje in 1911 je bil v Mostarju častnik v glavnem štabu 1. gorske brigade, kjer je ostal do izbruha prve svet. vojne; 1913 je postal generalštabni stotnik. V sept. 1914 se je udeležil bojev proti Srbiji v vzh. Bosni, postal pehotni kapetan in prejel vojno odličje. Naslednje leto se je boril v Šumadiji in prejel dvoje odličij. Še istega leta (1915) je bil R. premeščen na it. bojišče, kjer je prav tako prejel več odličij. Poleti 1916 je bil že na ruski fronti, kjer je bil prav tako večkrat odlikovan in dosegel odlikovanje velikega križa 1. razr. in viteški križ Leopoldovega reda. Od 1. dec. 1917 do 31. jul. 1918 je bil načelnik štaba 42. pehotne divizije kot generalštabni kapetan, od 1. febr. 1918 kot generalštabni major. Konec vojne je dočakal kot načelnik štaba Boke Kotorske in obalne obrambe Južne Dalmacije. - Po razpadu A.-O. je bil R. 1919 sprejet v jsl. vojsko s činom generalštabnega majorja. 1923 je postal podpolkovnik, 1927 polkovnik, 1933 brigadni general in 1937 divizijski general ter služboval v Banjaluki, Nišu, Lj., Varaždinu, Skopju in Kragujevcu. 1938 je prevzel poveljstvo v štabu za utrjevanje in zgradil proti It. »Rupnikovo linijo«. Tudi v Jsli je prejel vrsto odlikovanj do najvišjega: red jsl. krone II. stopnje. Ob Hitlerjevem napadu na Jslo je bil R. kot diviz. general načelnik štaba I. skupine armad s sedežem v Zgbu. Tu je doživel razkosanje države, ustanovitev NDH in po poznanstvih se mu je posrečilo priti v Lj. k družini. Bil je 40 dni interniran v Gonarsu, po izpustitvi pa je v sporazumu z generalom Robottijem in civilnim komisarjem Graziolijem sprejel 3. jun. 1942 mesto lj. župana. Županske posle je prevzel 6. jun. od dr. Jureta Adlešiča. V tem času je nastala politično-ideološka razcepljenost, na eni strani pristaši OF, na drugi tisti, ki tega niso odobravali. Množili so se atentati in na deželi so se začele organizirati prve vaške straže, ki so stale nasproti partizanom. R. je kot župan posredoval pri okupacijskih oblasteh za številne zapornike, internirance. To mu je nasprotna stran štela kot sodelovanje z okupatorjem. Po it. kapitulaciji in nem. zasedbi Lj., Dolenjske in Notranjske ga je 22. sept. 1943 Rainer, vrhovni komisar za Jadransko Primorje, imenoval za šefa pokraj. uprave Ljubljanske pokrajine, kar je ostal do svojega odhoda iz Lj. 5 maja 1945. 24. sept. 1944 so ga postavili za generalnega inšpektorja slov. domobranstva, 3. maja 1945 pa za vrhovnega poveljnika. Zaradi bližajoče se vojske NOV se je umaknil na Koroško, kjer se je predal angl. zasedbenim silam. Te so ga kmalu nato poslale v It., kjer je bival po raznih begunskih taboriščih sred. in južne It. Na neprestane zahteve jsl. polit. oblasti so Angleži 2. jan. 1946 R. izročili Jsli. V Lj. je bil postavljen pred sodišče 21. avg. 1946. Na procesu pred vojaškim sodiščem IV. armade JA je bil obtožen izdaje in sodelovanja z okupatorjem ter obsojen na smrt z ustrelitvijo; obsodba je bila izrečena 30. avg. 1946. R. je vložil prošnjo za pomilostitev, predsedstvo Prezidija ljudske skupščine FLRJ jo je 2. sept. zavrnilo, zato so ga 4. sept. ustrelili na strelišču v Zelenem bajerju pod Golovcem ob Dolenjski cesti. Poslednje R-ove besede so bile: »Živel slovenski narod!«

Prim.: Fr. Saje, Belogardizem, Lj. 1951, pass.; SBL III, 169 in tam nav. liter.; Zgodovina Slovencev, CZ 1979; revija Tabor, Buenos Aires, razni letniki; D. Željeznov, Rupnikov proces, CZ 1980.

Šah