Slovenski biografski leksikon

Rudmaš Simon, šolski in pedagoški pisatelj, r. 21. okt. 1795 v Št. Vidu v Podjuni, u. 30. junija 1858 v Clcu. Gimn. je študiral v Clcu 1809–15, dva letnika filozofije v Gradcu (1815–7), nato je vstopil (1817) k benediktincem v Št. Pavlu, po desetih mesecih izstopil in bil sprejet v clško bogoslovje, kjer je bil posvečen 1821. Kot kaplan je služil v Dobrli vesi (1821–7) in nekaj mesecev v Št. Andražu. V obeh krajih se je z veliko ljubeznijo oprijel tudi pouka na osnov. šoli. L. 1827 je postal katehet in vodja glavne šole v Celju. To šolo je povzdignil v vzorno štirirazrednico in poleg deške ustanovil posebno dekliško šolo. L. 1839 je bil postavljen za vodjo normalne šole v Trstu, kjer je ostal do konca 1850. L. 1851 je odšel v Clc, ker je bil imenovan za šol. svetnika in nadzornika ljudskih šol na Koroškem. Bil je tudi nadzornik višje realke v Clcu, ki se je ustanovila na njegovo pobudo in razširila na šest razredov.

Že v Celju je R. začel misliti na pisanje učnih knjig za učence in učitelje. L. 1830 je s sodelovanjem Ant. Slomška napisal in izdal Navod za nedeljske šole. Kako je potreba učiti? V Gradci 1830 (72 str.). Nepodpisano knjižico so pomotoma pripisovali Petru Musiju (prim. Simonič, 330; SBL II, 184). Še uspešneje je delal v tej smeri v Trstu. Tedanji tržaški guverner grof Franc Stadion je bil naklonjen tudi razvoju nenemških avstrijskih narodov in tako se je R-u posrečilo oskrbeti izdajo cele vrste dobrih slov. učnih knjig za osnovno šolstvo Trsta in Slov. Primorja. Od njih je po vsej priliki spisal sam vsaj naslednje: Abecedna tabla (1846); Napeljevanje iz glave poštevati, za pervi klas ljudskih šol (1846); Napeljevanje v računstvo, za 2. in 3. klas farnih in glavnih šol (1848). V prizadevanju, da bi teoretični študij pedagogike in metodike izpopolnil tudi ob živih vzorih, je odšel jeseni 1849 s svojima sodelavcema, katehetom Mihaelom Švabom in učiteljem N. Knoblom, na študijsko potovanje v Švico in Nemčijo. V Švici se je seznanil z delom in nazori slovečega pedagoga Jakoba Johanna Wehrlija in njegovim učiteljskim semeniščem v Kreuzlingenu ob Bodenskem jezeru, nato pa si je ogledal še vrsto šol po Nemčiji (München, Augsburg Schwabach, Bamberg, Leipzig). Potovanje in ureditev švicarskega in nem. šolstva je obširno opisal in opisu dodal svoje predloge za preureditev našega šolstva (Detovodsko potovanje v Kraiclingo na Švajcarskim, Jadranski Slavjan 1850, št. 5, 97–100; št. 6, 121–37, in ponatis v založbi Slavjanskega društva v Trstu). V Trstu je R. delal tudi na društvenem področju: kot podpredsednik in predsednik je poldrugo leto vodil Slavjansko društvo, sodeloval v njegovem glasilu Slavjanski rodoljub s pedagoškimi članki, spravil po Cererjevi smrti na noge novo glasilo društva Jadranski Slavjan, podučivni list v raznih ljudstvu koristnih rečeh, uredil sam vseh 6 številk v l. 1850 in napisal zanj več obširnih poročil o delu društva, dve metodološki razpravi (Osnova pripravivnice narodnih učivnic, št. 2, str. 30–4; Slovenske šole. Njih učilno načinstvo ali osobita metodika, št. 4, str. 76–8) in že omenjeni opis študijske poti v Švico in Nemčijo. Pred odhodom iz Trsta je skušal dobiti za urednika društvenega lista Lovra Tomana, a se načrt zaradi gmotnih težav v društvu ni uresničil.

V Clcu je imel R. kot nadzornik slov. in nem. šol možnost, še bolj razviti svojo delavnost. Čeprav je bil mnogo na poti, je v teh letih napisal in izdal: Kratko številoslovje ali navod, kako učence iz glave rajtati učiti (SB 1851, ponat. Clc 1852), Anleitung zum Leseunterrichte (Clc 1852 ?), Beiträge aus der allgemeinen Unterrichts- und Erziehungslehre zu dem in den k. k. oesterreichischen Schulen vorgeschriebenen Methodenbuche (Clc 1854); l. 1854 je izšlo tudi Slomškovo Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih, za katero je menda R. prispeval obširno poglavje Številoslovje (str. 373–423). S pedagoškimi članki je sodeloval tudi v Drobt., ŠPj, Blätter für Erziehung und Unterricht (Salzburg), Oesterr. Schulbote.

R. je bil entuziastičen delavec za ureditev in dvig osnovnega šolstva. Požrtvovalno je pospeševal njegov materialni razvoj, skrbel za strokovno izobrazbo učiteljev in izboljšanje njihovega gmotnega položaja, podpiral je učiteljske pripravnike pri šolanju, osnoval zanje v Clcu posebno ustanovo, kateri je poleg drugega naklonil dobiček od vseh svojih knjig, omogočil jim študij glasbe ter kmetijstva in čebelarstva, ki ju je uvedel v osnovne šole na Koroškem. Strokovno se je bavil največ z metodiko pouka branja in računstva. R. je delal na jezikovno mešanem ozemlju in bil pravičen do vseh prebivalcev, a je ravno zato našel možnost in priliko, da je krepko podprl tudi razvoj slov., dotlej tako zapostavljenega šolstva na Štajerskem, Tržaškem in Koroškem. Temeljita pedagoška izobrazba in razgledanost po svetu sta ga usposobili, da je tudi v strokovnem, zlasti metodološkem pogledu dosegel velike uspehe, čeprav se je sicer gibal strogo v okvirih cerkvenih pogledov na vsebino in namen šolstva.

V prvih letih svojega službovanja na Koroškem je uspešno pomagal uvajati cepljenje zoper koze. Ko je bil v Celju, se je trudil, da bi bila odpravljena iz šol. knjig dajnčica. Bil je med snovatelji MD in eden njenih najbolj delavnih prvih odbornikov. — Prim.: R-evo pismo L. Tomanu 4. okt. 1850 (NUK); Glaser III, 154, 295; Kovačič, A. M. Slomšek I, 67; Lončar 147; Mal 416, 740, 917; Marn XXIV, 40; Prijatelj, Borba 89; isti, KPZS I, II, kazalo; Wurzbach 27, 221–3 (z navedbo nem. literature o R-u); N 1851, 18; R. Razlag, Zora 1852, 149–50; Drobt. 1853, 209–21; SG 1858, 37–9; SPj 1858, 448; Slovenska koleda za l. 1859, 110–6; Iv. Lapajne, Simon R., kor. šolnik in domoljub, PLk V, 1891–2, 87–101; Ilešič, ZMS 1905, 94, 95; I. Grafenauer, Arhivni doneski k podobi Slomška pedagoga, Razpr. II, SAZU, razr. za fil, in lit. vede, 1956, 150–71 (avtorstvo Navoda 200, 203); J. Logar, Fran Kurelac in Slovenci, ib. 239; A. Gspan, SR 1949, 36; J. Moder, Iz zdravih korenin, 70, 99, 102, 172, 294; I. Andoljšek, Simon R., SodP 1957, 182–7. Lgr.

Logar, Janez: Rudmaš, Simon (1795–1858). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi524611/#slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

RUDMAŠ Simon, pedagoški pisec, ur., r. 21. okt. 1795 v Št. Vidu v Podjuni, u. 30. jun. 1858 v Clcu. Gimn. je obiskoval v Clcu (1809–15), dva letnika filoz. v Gradcu, nato (1817) je vstopil k benediktincem. Izstopil je iz reda in v Clcu obiskoval bogoslovje (posvečen 1821). Kot kpl. služboval v Dobrli vesi in Št. Andražu, nato postal katehet in vodja glavne š. v Celju. 1839 je bil postavljen za vodjo normalne š. v Trstu, tu je potem živel do konca 1850. Nato se je preselil v Clc, kjer je bil nadzornik ljudskih š. na Koroškem. Že za službovanja v Celju je s pomočjo A. M. Slomška izdal priročnik za učitelje ljudskih š. Navod za nedeljske šole. Kako je potreba učiti? (Gradec 1830). Še bolj pa se je pedag. dela lotil v Trstu, kjer je živel v času, ko je tržaški guverner grof Stadion pričel s svojo š. politiko, z izdajanjem š. učbenikov za vse tri večinske narode na ozemlju Avstrijskega Primorja. R. je po vsej verjetnosti avtor knjig: Abecedna tabla (Trst 1846); Napeljevanje iz glave poštevati za pervi klas ljudskih šol (Trst 1846) in Napeljevanje za računstvo za 2. in 3. klas farnih in glavnih šol (Trst 1848). V letih 1848 in 1849 se je udeležil slov. društvenega življenja v Trstu. 11. oz. 25. febr. 1849 je bil izvoljen v odb. Slavjanskega društva v Trstu, za društveno glasilo Slavjanski rodoljub je napisal daljši članek Slovenske šole. Njih potreba (1849, št. 3–6) in krajši zapis Enakopravnost za Slovence (1849, št. 4). Oba prispevka sta napisana v vzdušju tistega časa (»Napravimo tedaj po slov. zemlji dobre slov. šole in vse bo drugači, bo boljši!«). Febr. 1850 je postal preds. Slavjanskega društva, potem ko je bil nekaj časa preds. namestnik. V začetku 1851 se je zavoljo premestitve na Koroško mestu preds. odpovedal. 1850 je bil tudi ur. društvenega glasila Jadranski Slavjan in ur. vseh 6 št. in za list napisal več prispevkov, trije daljši so posvečeni metodiki pouka: Osnova pripravivnice narodnih učivnic (št. 2, 30–34); Slovenske šole. Njih učilno načinstvo ali osobita metodika (št. 4, 76–78); Detovodsko potovanje v Kraiclingo na Švajcerskim (št. 5, 97–100, št. 6, 121–37). V zadnjem prispevku je opisal svoje potovanje v Švico sept. 1849 v družbi kateheta Mihaela Švaba in učit. Janeza N. Knobla; Slavjansko društvo je članek izdalo separatno. R. je bil tudi član trž. mest. sveta. Na Koroškem je mogel R. kot nadzornik še bolj uspešno razvijati svoje pedagoško delovanje, članke je objavljal v slov. in nem. periodiki, tri publikacije pa je izdal samostojno. R. ima poleg Ivana Macuna veliko zaslug za širjenje slov. knjig in za uvajanje slov. jezika v šolah na Tržaškem v predmarčni dobi.

Prim.: SBL III, 158–59 (z liter.); I. Prijatelj, Slov. kulturnopolit. in slovstvena zgod., I, Lj. 1955, 200–04; Slavjanski rodoljub, faksimile, Trst 1971, 12, 20, 27, 33, 43, 47; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 2, Lj. 1964, 212; 3, Lj. 1966, 26, 53–56, 60, 107, 112, 321.

B. Mar.

Marušič, Branko: Rudmaš, Simon (1795–1858). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi524611/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine