Slovenski biografski leksikon

Rudež Anton, preroditelj, graščak, r. 8. aprila 1757 v Kobji glavi na Krasu (župnija Štanjel), u. 14. nov. 1829 v Ribnici. Na gimn. v Lj. je bil vsaj 1769–73 sošolec Vodniku, l. 1777 je prakticiral pri računskem uradu v Lj. Že od doma znan z grofi Kobencli (SBL I, 83, 476), ki so imeli posestva na gor. Krasu (Štanjel, Lože pri Vipavi, Predjama, Prosek) in v Ribnici na Dol., je bil R. v njihovi službi kot uradnik ribniškega gospostva 1789 in kot najemnik 1793. Z l. 1798 kupljenim giltom Štanga in dvorom Mengeš ter Dragomlje si je postavil temelj od leta do leta večji graščinski posesti: pridobil si je 1801 Vič, 1803 Loko pri Mengšu, 30. jul. 1810 pa kupil od grofa Janeza Filipa Kobencla (SBL I, 476) gospostvo Ribnica z inkorporirano posestjo Breg pri Ribnici. Poleg tega je R. imel še hišo v Lj. (št. 34, Stari trg) in od 1821 posest Tolsti vrh (Gracarjev turn). Pod njegovim graščakovanjem so podložniki smeli deliti zemljišče.

R. izhaja iz prve skupine lj. dijakov, ki so pozorno in s simpatijo sprejemali prerodne ideje Kumerdejevega načrta (SBL I, 583) in Pohlinove delavnosti. Prijateljstvo z Vodnikom in tesna povezanost s Zoisom je to usmerjenost ne le utrdila, temveč ji dala tudi številnih pobud. Zois sam je vzdrževal zveze z R-em tudi še v l. 1813–9, ko je korespondenco z drugimi že omejil. Kot Zoisov prijatelj je mogel R. prav v njegovi hiši spoznati in se okleniti Kopitarja, ki mu je na Dunaju izročil za leto dni svojega sina Jožefa (gl. čl.) ter obema omogočil potovanje po Nemčiji. Ostal je s Kopitarjem v prijateljskih stikih do smrti, čeravno je le-ta ravnal »z očetom in sinom brez zadrege, kakor sta zaslužila« (Pismo Zoisu 15. avg. 1812). Vodnik, R-ev prijatelj izza mladosti, je bil v letih svojega službovanja kot kooperator v Ribnici (1788–93) skoraj vsakdanji gost R-eve hiše, kamor je iz Šmarja kot družinski prijatelj zelo rad zahajal tudi dr. Jakob Zupan. Ko je Vodnik odšel na Koprivnik, ni le R-a seznanjal s svojim prosvetnim delom, marveč mu hkrati pošiljal v presojo slovarsko delo, h kateremu je R. deloma sam prispeval porabno gradivo, deloma pregledoval prispevke sodelavcev (n. pr. Jarnikove). Vodniku in njegovemu krogu je bil »congregatio slavicorum rituum«, svetovalec celo v zamotanih jezikovnih vprašanjih. Nabiral je jezikovne posebnosti, narodne pesmi (zlasti za St. Vraza). Najlepše balade, ki jih je Vodnik zapustil v rokopisu, so najbrž iz ribniške doline in R-eve zbirke. Zdi se pa, da je R. po Vodnikovi smrti izgubil živo zanimanje za slavistiko. — Prim.: NUK: Ms 446 c, 466, 467, 558; Glaser II, 38, 185, 209; Kidrič, Dobrovský 25, 58, 181; isti, Zgod, kazalo; isti, ZKor 1939, 189; 1941, 108, 119; Fr. Levec, LZ 1889, 396; Iv. Vrhovnik, IMK 1899, 52; I. P., Veda 1911, 386, 387; poročilo župn. urada Kobja glava, 4. avg. 1952; M. Smole, Kron 1956, 172–3. U. M.

Uršič, Milena: Rudež, Anton (1757–1829). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi523950/#slovenski-biografski-leksikon (11. april 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

RUDEŽ Anton, preroditelj, graščak, r. 8. apr. 1757 v Kobjiglavi pri Štanjelu na Krasu, u. 14. nov. 1820 (op. ur.: 14. nov. 1829) v Ribnici na Dolenjskem. Na gimn. v Lj. je bil vsaj v letih 1769–73 sošolec pesnika Val. Vodnika. 1777 je prakticiral pri Računskem dvoru v Lj. Že od doma je bil znan z grofi Cobenzli (PSBL I, 190–92; II, 260 Andrej Jožef Lavrin), ki so imeli posestva na gor. Krasu (Štanjel, Lože pri Vipavi, Predjama, Prosek) in v Ribnici na Dolenj., zato ga je grof Gvido Cobenzl (1715–97) 1789 vzel za uradnika na svojem ribniškem gospostvu. Župnik Fr. Ks. Kramer (1800–94) piše o njem: »Skoro s praznimi rokami je prišel v Ribnico oskrbovat graščino, pa v kratkem se je prepričal, da ima graščina skrite zaloge, katerih še nihče ni odprl. Previdno in spretno je prevzel graščino, najpoprej v najem, znal pripraviti zapravljivega grofa, da mu je prodal graščino prav za nizek kup, in jo v kratkem izplačal« (A. Skubic, 375). V najem jo je vzel 1793, pod Francozi pa jo je 30. jul. 1810 kupil od grofa diplomata Janeza Filipa Cobenzla (1741–1810), ki je bil zadnji svojega rodu in je umrl mesec dni po prodaji. Istočasno je kupil od njega pridruženo posestvo z gradom Breg pri Ribnici in hišo v Lj. (Stari trg 34). Že 1798 si je kupil gilt Štanga, dvor Mengeš in Dragomlje, 1801 Vič, 1802 Loko pri Mengšu in 1321 posest Tolsti vrh (Gracarjev turn) pri Šentjerneju na Dolenj. Tako si je počasi pridobil veliko posest. R. je bil podjeten in dober gospodar, »prebrisan mož, da malo takih« (A. Skubic, 371), vendar pri kmetih ni bil priljubljen, ker je bil trd pri izvajanju tlake. 24 let je imel v zakupu ribniško cerkv. desetino in se ji je odpovedal šele 1814 na pritožbo dekana Humla na Okrož. uradu v Novem mestu. V letih 1807–08 je prevzel in vodil popravo župnišča v Ribnici in za delo uporabljal tudi kaznjence, ki so bili pri grajski sodniji obsojeni na delo pri župnišču. Račun 7.441 gold. mu je Okrož. urad v Novem mestu znižal na 5.636 gold, in R. ga je po pritožbah sprejel šele 5. apr. 1825. Pod Francozi je postal R. župan (maire) in je moral med drugim spisovati tudi poročne, mrliške in rojstne matice. Za poroko sta prišla ženin in nevesta pred R., ta je stopil opoldne na županski prag, ju glasno oklical in zapisani oklic prilepil na vrata. Tako je storil tudi pet ali osem dni kasneje. Če ni bilo zadržka, sta prišla zaročenca s pričami pred R. in ta ju je poročil. V poročno knjigo je zapisal: »Jaz sem njuno voljo izpolnil, prebral vsa potrebna pisma, kakor tudi šesto poglavje petega oddelka civilnega zakonika o zakonskih, potem pa vpričo navzočih prič (navadno štiri) ženina in nevesto vprašal, ali se hočeta vzeti v zakon; nato je vsak odgovoril "da" in jaz sem v imenu postave izrekel, da sta mož in žena« (A. Skubic, 537). Če se priče niso znale podpisati, je R. vse sam podpisal in poroka je bila končana. - R. je bil pomemben zbiralec jezikovnih posebnosti, v kar ga je pritegnilo prijateljstvo z Vodnikom in Zoisom. Najbrž je v Zoisovi hiši spoznal Kopitarja, s katerim sta postala tako zaupna, da mu je na Dunaju izročil za leto dni sina Jožefa Antona (1793–1846) in obema omogočil potovanje po Nemčiji. S Kopitarjem je ostal v prijateljskih stikih do smrti, čeprav je bil ta včasih do njega in sina trd. Z Vodnikom se je prijateljstvo in sodelovanje poglobilo, ko je bil Vodnik kaplan (kooperator) v Ribnici (1788–93). Tedaj je bil skoraj vsak dan gost R-eve hiše, kamor so zahajali tudi drugi razsvetljenci (npr. dr. Jakob Zupan). Ko je odšel Vodnik na Koprivnik, je prijatelja seznanjal s svojim prosvetnim delom, hkrati pa mu pošiljal v presojo slovarsko delo, h kateremu je R. deloma sam prispeval porabno gradivo, deloma pregledoval prispevke sodelavcev (npr. Jarnikove). Vodniku je bil svetovalec celo v zamotanih jezikovnih vprašanjih. Med slov. preroditelji je veljal za izkušenega slavista.

Prim.: Dr. Milena Uršič, R. A., SBL III, 155 in tam nav. liter.; ZSS I, 39, 41, 43; Zmaga Kumer, Rudeževa zbirka slov. ljudskih pesmi, SE XX, 1968, 129–42; Ista, Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini, Obz. Mrb. 1968, 43; A. Skubic, Zgodovina Ribnice in Ribniške pokrajine, Buenos Aires 1976, 197–98, 374–80, 536–37 in pass.

Jem.

Jevnikar, Martin: Rudež, Anton (1757–1829). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi523950/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine