Slovenski biografski leksikon

Rozman Franc – Stane, narodni heroj, generallajtnant, komandant Glavnega štaba NOV in PO Slovenije, r. 27. marca 1912 v Sp. Pirničah pri Medvodah, u. 7. nov. 1944 v Črnomlju. R-ov oče France je imel majhno kmetijo, želel pa je postati vojak. Padel je v prvi svet. vojni in zapustil četvero majhnih otrok. Le-ti so si kmalu morali sami služiti kruh in imeli so razne varuhe; zadnji je bil revoluc. polit. delavec in nar. heroj V. Rožanc-Tine (gl. čl.). R. je kot otrok moral služiti za pastirčka. Po končani osn. šoli se je izučil za peka pri mojstru Cimpermanu na Šmartinski c. v Lj. Kot pek. pomočnik se je včlanil v URSS, se s tem vključil v del. gibanje in dobil prvi stik z marksistično ideologijo. Vojaški rok je odslužil v pekovski četi v Petrovaradinu, čeprav si je želel pridobiti večjo vojaško izobrazbo. Ko se je vrnil domov, je čez leto dni vzel v najem pekarijo in gostilno v Medvodah. Bolj kot obrt so ga zanimala protifašistična borba in vojaška vprašanja.

Ko je fašist. Italija 3. okt. 1935 napadla Etiopijo, je odšel v Ital., da bi se javil za prostovoljca v ital. vojsko, z njo odšel v Afriko, tam pa pobegnil k Etiopcem in se z njimi boril proti ital. fašistom. Ker pa se mu je ta načrt ponesrečil, se je iz Ital. vrnil domov. Naslednje leto — 18. jul. 1936 — je general Franco začel upor proti demokr. republ. vladi Španije, sestavljeni iz predstavnikov Ljudske fronte. Zaradi vmešavanja fašističnih držav in Vatikana so protifašisti z vsega sveta kljub oviram meščanskih vlad hiteli na pomoč demokrat. Španiji in tam formirali mednarodne brigade. Tudi R. je odhitel in se prebijal preko sev. Italije, juž. Francije in Pirenejev. Na poti so ga večkrat aretirali in izgnali, toda vztrajno je nadaljeval pot in jeseni 1936 prispel v Španijo. Nov. 1936 je kot borec že sodeloval pri obrambi Madrida in postal član KP Španije. Boril se je v bataljonu Dimitrova XV. medn. brigade, ki je zaustavila fašiste na jugu Madrida. Ker je v teh bojih pokazal vzorno hrabrost in smisel za vojaško spretnost, so ga spomladi 1937 poslali v brigadno podofic. šolo, katere politkomisar je bil dr. A. Bebler. Čeprav je bila šola naporna, je R. s svojo prirodno inteligenco premagoval vse zapreke, uspešno sledil pouku in šolo zapustil kot odličnjak. Ker se je naučil španščine in v občevanju z ruskimi instruktorji nekaj ruščine, je postal tolmač pri skupini ruskih instruktorjev. Na njihov predlog so ga zatem poslali v ofic. tečaj v Pozorubio v pokrajini Albacete, kjer se je spet izkazal kot slušatelj in dobil čin poročnika. Nato so ga imenovali za komandirja Gubčeve čete, t. j. 1. čete bataljona Dimitrova XV. brig. Četi je poveljeval okrog pol leta v bojih v Aragoniji in v Estremaduri. Po preboju fašistov do Sredoz. morja je na valencijski fronti poveljeval bataljonu in napredoval za kapetana. Konec 1938 so bili borci medn. brigad demobilizirani in pod nadzorstvom mednar. komisije. Ker je zaradi napredovanja fašistov položaj na bojiščih postajal že kritičen, so demobilizirani jsl prostovoljci kar v civilnih oblekah ponovno zgrabili orožje. R. je kot komandir čete bat. Dimitrova 129. brigade odhitel na katalonsko fronto in se boril na sektorju Barcelona—Gerona—Figueras. Febr. 1939 je bil med prostovoljci, ki so ščitili umik republ. španske vojske v Francijo. V Franciji so ga z ostalimi Jugoslovani odvedli v konc. taborišče Saint-Cyprien. Tam je ostal dva meseca, nato so ga premestili v taborišče Gurs, kjer je bil dlje časa komandant jsl grupe. Kakor na frontah se je tudi v taboriščih boril proti ital. in nem. fašist. agentom, za revoluc. enotnost in neuklonljivost. Ko je franc. policija napadla taborišče, je s K. Nagyjem vodil medn. brigade v protinapad, da so odbile policijo. Zato so ga nato v skupini 80 špan. borcev odvedli v zapor. Ko je Francija jun. 1940 kapitulirala, so R-a in druge špan. borce premestili v kazensko taborišče Vernet, kjer je vodil vsakodnevne borbe ujetih revoluc. borcev. Po kapitulaciji Jsle apr. 1941 so Nemci poslali jsl španske borce na prisilno delo v Nemčijo. R. je kot pek moral delati v bližini Leipziga, hkrati pa je s tovariši iskal priložnost, da pobegne v domovino in na domačih tleh nadaljuje boj proti fašist. osvajalcem. Čez nekaj mesecev se mu je posrečilo uiti in se preko Zgba avg. 1941 prebiti v Lj.

V Lj. ni počival, ampak se je takoj povezal z Glav. poveljstvom slov. partiz. čet in s svojimi bogatimi izkušnjami pomagal pri organiziranju partizanske borbe. Sept. 1941 je že odšel na Štajersko, kjer so bili najtežji pogoji zaradi silovitega nacist. nasilja. Dne 20. sept. je prispel v taborišče Radomeljske in Mokriške čete v gozdu za Sostrem pri Lj., v začetku okt. pa v taborišče Savinjske in Revirske čete na Dobrovljah nad Braslovčami. Nato je s četama krenil preko Savinje na Grmado nad Šoštanjem, kamor je prišla še Pohorska četa, in tam formiral 1. štajerski bataljon. V noči od 7. na 8. okt. je vodil bataljon v napad na Šoštanj, ki ga je brez žrtev zavzel, zjutraj pa se je bat. vrnil na Dobrovlje. R. s partiz. imenom Stane ni bil le sposoben komandant 1. štaj. bat., ampak je hkrati na Štaj. pomagal organizirati OF. Po akciji na Nazarje 22. okt. in na Čmakov grad na Gomilskem 25. okt. je bat. naslednji dan na Čreti odbil nem. napad in se prebil iz obroča. Dne 28. okt. je R. vodil bat. iz Griž pri Celju na Kozjansko na t. im. brežiški pohod, ki naj bi preprečil Nem. izseljevanje Slovencev v Posavju. Zaradi snega in nem. pritiska se je bat. 7. nov. zjutraj vrnil v Griže. Tu je R. bat. razdelil na več skupin za prezimovanje, sam pa odšel v Lj., kjer je Glav. povelj. slov. partiz. čet odobrilo njegovo delo in ga poslalo na Dolenjsko, da tam organizira 2. štaj. bat., ki naj bi okrepil partiz. vojsko na Štajerskem.

R. je 15. dec. 1941 na Kremenjeku nad Muljavo to nalogo izpolnil. Dne 22. dec. je z 2. štaj. bataljonom nad Stično prekoračil ital.-nem. mejo, da bi napadel Litijo. Ker so Nem. skoncentrirali večje sile, se je bat. 24. in 25. dec. med Libergo in Tisjem zapletel v hude boje in se 26. dec. vrnil na ital. stran, kjer je pri Primskovem odbil ital. napad. Dne 6. jan. 1942 je napadel ital. posadko na Turjaku in se 8. jan. premaknil na Pogled pri Lj., kjer je R. svoje borce sistematično voj. in polit. pripravljal na pohod na Štajersko. Jan. 1942 je bil R. imenovan za komandanta Pokraj. poveljstva štaj. partiz. čet in hkrati ostal komandant 2. štaj. bat. Dne 23. marca je 2. štaj. bat. odbil ital. napad dveh bataljonov in ene samostojne čete, se po šesturni borbi z majhnimi izgubami prebil iz obroča in se premaknil na Kremenjek. Tedaj je 2. štaj. bat. zaradi priliva novih borcev narasel na 6 čet, radiotelegr., mitralj. in konjeniški vod, skupno okrog 300 borcev.

Konec marca (27. ali 29.) 1942 je Pokr. povelj. štaj. partiz. čet formiralo I. brigado in R-a imenovalo za njenega komandanta. Glav. poveljstvo slov. partiz. čet pa je 4. apr. 1942 iz štaj. partiz. enot formiralo II. grupo odredov in za komandanta postavilo R-a ter njegovemu partiz. imenu Stane dodalo še priimek Mlinar. I. brig. se je reorganizirala v II. grupo odredov 1. maja 1942. Spomladi 1942 je I. brig. z neprestanimi napadi na železnico Lj.–Novo mesto preprečevala nočni promet na progi in ovirala dnevni. 18. apr. je odbila ital. napad. Glav. poveljstvo je 25. aprila v posebni naredbi izreklo priznanje I. brig. ali II. grupi odr., še posebej pa je odlikovalo komandanta R-a — Staneta Mlinarja in politkomisarja s posebnim priznanjem in pohvalo. 1. maja je II. grupa prejela zastavo Glav. poveljstva in R. je svečano zaprisegel njene borce, ki so tvorili že tri bataljone, 1. bat. pa je bil na Štaj. V naslednjih dneh je to elitno partiz. enoto obiskal dr. A. Bebler, nam. komandanta Glav. povelj., ki je v svojih spominih na R-a zapisal: »Tokrat je taborila II. grupa v gozdovih nad Zgornjo Krko. Štab je bil na Kremenjeku. Taborišča so nudila čudovit prizor. Množica partizanov, kakršne zbrane na enem mestu doslej v Sji še nismo imeli. In vendar je znal Stane v tej masi vzdrževati vzoren red in vzdrževal ga je brez uporabe ostrih kazni. Ko sem ga opazoval sredi partizanov, sem videl v njihovih očeh ljubezen in občudovanje do tega preizkušenega borca. Saj so bili z njim že v nekat. ostrih bojih proti Ital. in so poznali tudi po svoji lastni izkušnji njegovo izredno hrabrost in spretnost. V taborišču je bilo od jutra do mraka vse na delu. Tu se je vršil podof. tečaj, tam pouk za moštvo, drugod predavanja za polit. delegate, drugod strel. vaje. Po vsem tem mravljišču je hodil Stane v irhastih hlačah z lovskim gorenjskim klobukom. Rad je zajahal divjega konja, nekje zaplenjenega ital. oficirju« (LdP 1944, št. 27). Sredi maja je R. z II. grupo krenil na Polico, tam 19. maja formiral nov bataljon in zvečer s 513 borci prekoračil ital.-nem. mejo. Dne 20. maja so začeli Nemci koncentrirati velike sile in 21. maja je prišlo do hudih bojev na črti Janče–Velika Štanga, v katerih je II. grupa odbila vse nem. napade. Vendar pa se je morala vrniti na ital. stran. Konec maja je osvobodila ozemlje med Krko in progo Grosuplje–N. mesto. Ko je preko Notr. in Gorenj. hotela kreniti na Štaj., so Ital. začeli 6. jun. ofenzivo proti osvob. ozemlju. V hudih bojih je do 11. jun. II. grupa odbila sovražne kolone in 20. jun. krenila preko Notranjske proti Gorenjski, v noči od 28. na 29. jun. pri Borovnici ustavila vlak in rešila okrog 300 internirancev. V zač. jul. se je v Polhogr. Dolomitih prebila na Gorenj. Tu je bila do zač. avg. zapletena v ostre boje z močnimi nem. silami. Štab II. grupe in reorg. 2. bataljon sta zvečer 11. avg. prešla Savo, se preko Kamniških planin pretolkla na Štaj., za njima pa preko Karavank in Koroške še reorg. 1. bataljon. Tako je R. na tem legendarnem pohodu z glavnino II. grupe, ki je bila v neprestanih bojih sicer močno oslabljena, izpolnil povelje Glav. pov. in se vrnil na Štaj., kjer je 10. sept. reorganiziral štajerske part. enote in z njimi začel novo fazo osvob. borbe.

R. se je s štabom II. grupe odredov zadrževal na Dobrovljah, od nov. 1942 pri Moravčah, kljuboval silovitemu nem. pritisku in neprestano obiskoval part. enote. V kratkem času je Štajerska govorila o komandantu Stanetu, zlasti Nemci. Ljudje so pripovedovali o R-u, da se je pod Peco prebudil kralj Matjaž. R. je najrajši obiskoval Pohor. bat., ki se je pod njegovim vodstvom razvil v elitno, legendarno partiz. enoto. Dne 5. nov. je Poh. bat. pod R-ovim poveljstvom nagnal Nem. v paničen beg, ko so iznenada napadli taborišče, 4. dec., ko se je vračal v tabor Poh. bat., ki so ga ponovno napadli Nemci, pa je s svojo patruljo jurišal na Nem. in jih nagnal v beg. R. ni mogel verjeti, da je Poh. bat. v junaški borbi 8. jan. 1943 popadal do zadnjega moža. Zato je odhitel na Pohorje, a ni našel taborišča. Ko se je konec jan. 1943 vračal s Pohorja, je bil pri Orli vasi pri Žalcu ranjen v brado in vrat. S kroglo v vratu je marca 1943 šel spet na Pohorje in tam našel ostanke bunkerjev Poh. bat. Te izgube ni mogel preboleti. Gl. štab je 26. dec. 1942 R-a imenoval za komand. IV. štajerske operativne cone. Ko je Gl. štab NOV in POS zvedel, da je R. ranjen, je 18. febr. štabu IV. cone ukazal, naj pride na operacijo v Lj. pokr., če ga ne morejo operirati na Štaj., in naglasil, da je za R-ovo ozdravitev odgovoren ves štab. Toda R. ni hotel zapustiti svojih borcev, ampak je marca preko Pohorja s kroglo v vratu odšel na Koroško. Ko je 20. marca 1943 napisal poročilo o tej poti, se je prvič podpisal s pravim imenom in priimkom. Na Kor. je 1. apr. 1943 formiral I. koroški bat. in 3. apr. z njim zasedel Mežico, kjer je zaplenil 30 pušk. Na Pohorje je poslal nekaj borcev Kor. bataljona, iz katerih se je kmalu razvil nov Poh. bat. in konec 1943 Poh. brigada. Dne 15. jun. zjutraj so Nem. napadli štab IV. op. cone pod Čreto na Dobrovljah. Vera Šlander-Lojzka, sekretarka PK SKOJ, je padla, R. je skočil k njej, da bi jo pobral, a so ga Nem. ranili v desno roko. Nato je padel še nar. heroj D. Kraigher-Jug. R. je s svojim kurirjem J. Mekindo-Francijem skočil iz vrtače v bližnje grmovje, nato pa planil na ok. 50 m oddaljeno nem. zasedo, jo razbil in se umaknil na Čreto, kjer sta taborila Kamniški in Zasavski bataljon. Šele zdaj se je šel zdravit na Dolenjsko.

Jul. 1943 se je reorganiziral Gl. štab. NOV in POS. Na soglasen predlog vsega polit. in voj. vodstva slov. NOB je Vrh. štab NOV in POJ imenoval 14. jul. 1943 za novega komandanta NOV in POS R-a, ki je ob prvem imenovanju in napredovanju oficirjev napredoval v generalmajorja (Bilten VŠ NOV in POJ, jun.–avg. 1943, br. 29–31). R. je z novim politkom. Gl. štaba B. Kraigherjem organiziral odd. in odseke Gl. štaba, ustanovil nove brigade, formiral prvi diviziji — XIV. in XV. — na Slov., jih koncentriral v t. im. Lj. pokrajini in jih vodil v velike ofenz. operacije. Tako se je Gl. štab NOV in POS pod R-ovim poveljstvom temeljito pripravil na kapitulacijo Ital. 8. sept. 1943. Zato je NOV in POS uspela razorožiti 6 ital. divizij, razbiti belo in plavo gardo, mobilizirati na tisoče novih borcev, formirati nove brigade in divizije, VII. in IX. korpus, braniti obširno osvobojeno ozemlje v Slov. Prim. in v Lj. pokr. ter začeti ofenzivne operacije proti nem. silam. Ko so elitne nem. divizije 24. sept. začele pri Gor. VI. ofenzivo in jo 12. nov. brezuspešno zaključile na Dolenjskem, so NOV in POS pod R-ovim vodstvom takoj prešli v protiofenz., ponovno osvobodili vso Dolenjsko, razen N. mesta in Kočevja, Notranjsko in pretežni del. Slov. Primorja, XIV. divizija pa je okrepila osv. borbo na Štajerskem.

Kot komandant NOV in POS je R. 1944 vodil operacije v vsej Sji in je pri večjih akcijah VII. korpusa vedno osebno sodeloval. Dne 1. sept. 1944 je napredoval v generallajtnanta. »Namesto irhastih hlač in lovskega klobuka je nosil uniformo z generalskimi našivi … bil je prav isti Stane kakor nekdaj. Obleka je bila druga, srce je bilo isto. Nikoli ni izgubil stika z množico partizanov, nikoli se ji ni odtujil, nikoli ni prenehal biti prvi med enakimi. Naš Stane je bil vzor borca in vzor komandanta« (Dr. A. Bebler, LdP 1944, št. 27). Odlikovan je bil z redom partiz. zvezde I. stopnje in bil imetnik Spominskega znaka 1941, v Španiji je bil odlik. z medaljo za hrabrost in z redom Vojne za neodvisnost Španije, Sovjetska zveza mu je 1944 podelila red Suvorova II. stopnje, Predsedstvo AVNOJ pa ga je 11. nov. 1944 odlikovalo z redom narodnega heroja za organiziranje in krepitev NOV in POJ, za spretnost v poveljevanju in za osebno junaštvo, ki ga je pokazal med vso NOB. Od 1939 je bil član KPJ, do tedaj pa KP Španije. Na Zboru odposlancev slov. nar, v Kočevju 1.–3. okt. 1943 je bil izvoljen za člana SNOS in AVNOJ. 1944 se je poročil in 22. apr. 1945 se mu je v Gravini v Ital. rodila hči Stana. Ko je 7. nov. 1944 preizkušal nov angl. metalec min, je tretja mina eksplodirala v cevi, ubila R-ova spremljevalca Juga in Tončka, R-a in več oficirjev pa ranila. Čeprav so ga takoj operirali, je zaradi perforacij črevesja popoldne 7. nov. u. Začasno je bil z vojaškimi častmi in ob veliki udeležbi ljudstva pokopan v Črnomlju, 27. apr. 1949 pa prepeljan v grobnico nar. herojev v Lj. R-ova uniforma, orožje in osebni predmeti so razstavljeni v Muzeju NO v Lj. Po njem se imenujejo ceste in ulice v Lj., Nov. mestu in drugod; v Lokvah pri Črnomlju, v Nov. mestu in drugod stoje R-ovi kipi; popularna je partiz. pesem o R-u »Komandant Stane«, ki jo je zložil C. Zagorski, uglasbil pa K. Pahor. R. živi v spominu slov. naroda kot njegov legendarni junak in eden največjih njegovih sinov.

Predsedstvo SNOS je v objavi o R-ovi smrti takole ocenilo njegove zasluge za slov. narod: »Pok. generallajtnant F. R. je bil mož iz ljudstva, zvest svojemu narodu in svojemu ljudskemu poreklu. Svojo zvestobo ljudskim plastem je dokazal v špan. drž. vojni, v kateri se je boril proti fašist. samozvancem in v kateri je dosegel čast kapetana rep. vojske. Tudi v našem boju se je dosledno boril za našo narodno stvar in za usodo ljudstva. Kot tak je bil prvi komandant naše prve slov. vojske … Njegove zasluge za narodnoosvob. stvar so neumrljive in slov. narod ter slov. ljudstvo jih ne smeta pozabiti in jih ne bosta pozabila.«

Prim.: Življenje generallajtnanta F. Rozmana, Kako se je zgodila nesreča, Njegova zadnja pot, Govor tovariša Kidriča ob krsti komandanta Staneta, Naša vojska 1944, št. 16; SPor 1944, št. 36; Komandant Franc R.-Stane, LdP 1944, št. 27; Dr. A. Bebler, Spomini na Staneta, LdP 1944, št. 27; Slov. zbornik 1945, 454–6; SPor 1954, št. 219 (s sliko); Arhiv CK ZKS; Muzej NO v Lj.; Partiz. napevi, Lj. 1945 str. 45; Zbornik dok. in podatkov o NOV jsl narodov VI/1–5; isto II, 282, 480 in 532; Zbor odposl. slov. nar. v Kočevju, dokumenti, Lj. 1953, 168; S. Terčak, I. štajerski bat. v letu 1941, Celjski zbornik 1951, 131–8; M. Mikuž, Pregled razvoja NOB u Sloveniji I, Bgd 1956; F. Komel - I. Tlakar, Druga grupa odreda i njen put u severnu Sju, Vojni istor. glasnik 1956, br. 6, 37–56; Med Mrzlico in Dobrovljami, Celje 1955, 86–8, 117–27; F. Filipič, Pohorski bataljon, Mrb 1952; J. Mekinda, Komandant Stane, Borec 1952, 200–4; F. Saje, Ustanavljanje novih brigad in prvih divizij, Borec 1953, št. 6–12; isti, Belogardizem, Lj. 1952, 579–611; D. Kveder, Borbe divizij in korpusov na Slov. od jun. 1943 do jul. 1944, NS 1946, 222–89; Padli nar. heroji, F. Rozman-Stane, Obzornik 1949, 218–22 (s sliko B. Jakca); V. Hreščak, Komandantu Stanetu, SPor 1944, št. 36 in Borec 1951, št. 12; S. Kaučič, Ob obletnici smrti gen. poročnika F. Rozmana — enega največjih sinov slov. naroda, Mladina 1945, št. 28; Semič S.-Daki, Nekaj spominov na komandanta F. Rozmana-Staneta, SPor 1949, št. 95; Ob 6. obletnici smrti F. Rozmana-Staneta, Gradimo 1950, št. 44; DL 1952, št. 29 in 31; B. Kidrič, Petrovo slovo od Staneta, SPor 1953, št. 89; V. Kaučič, Prvič sem videl komandanta Staneta, 7 dni (priloga Večera) 1954, št. 30; R. Polič, Dve Stanetovi bitki, Tov 1954, št. 38, 831; J Mekinda-Franci, Komandant Stane na Štajerskem, 7 dni 1956, št. 24; Bili smo v Španiji, 1958, 48–50; Zbornik narodnih heroja Jugoslavije, 1957, 697–8 (s sliko). Saje

Saje, Franček: Rozman, Franc (1912–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi521283/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine