Slovenski biografski leksikon

Rojic Aleksij Rafael, zdravnik in politik, r. 27. avg. 1844 v Zaloščah pri Dornbergu, u. 26. febr. 1927 v Gor. Gimn. je obiskoval v Gor. skupaj z bratom Ferdinandom, ki je tudi postal zdravnik in kasneje primarij v lj. bolnišnici. (Ta je l. 1901 zdravil Simona Gregorčiča, ki mu je posvetil pesem Mojemu zdravniku. Prim. S. Gregorčič, ZbD II, 34; IV, 458). R. je študiral medicino v Gradcu in na Dunaju ter se specializiral za okulistiko. Zdravniško prakso je začel v Dornbergu, od koder se je poleti 1872 preselil v Gor. Takoj po preselitvi je bil izvoljen za odbornika polit. društva Soče, vendar izvolitve zaradi prezaposlenosti ni sprejel. L. 1876 je R. kandidiral v veleposestniški skupini za dež. zbor kot skupni kandidat polit. društva Sloge, v katerem sta se bili prejšnje leto združili napredna in konservativna struja, a ni bil izvoljen. L. 1883 je bil med ustanovitelji Gor. ljud. posojilnice, izvoljen je bil tudi v odbor Sloge in v dež. zbor kot poslanec okoliških občin okrajev Gor., Kanal, Ajdovščina, dasi so agitirali proti njemu, da je »brezverec«. Ta agitacija se je še poostrila pri volitvah leta 1889, ko je ostal kot »framason« v manjšini, bil pa je nato izvoljen v veleposestniški skupini.

Ko je prišlo to leto do razkola med Tonklijem in A. Gregorčičem (SBL I, 248–51) in je ta skupaj z A. Gabrščkom (SBL I, 195–6) začel izdajati Novo Sočo, je zadevni proglas podpisal tudi R. Naslednje leto, ko so Gregorčičevi pristaši osvojili Slogo, je bil izvoljen v njen odbor. Pri volitvah v deželni zbor jeseni 1895 je bil R. ponovno izvoljen od slov. veleposestnikov in ostal dež. poslanec do l. 1901. V dež. zboru je bil 1883–9 namest. dež. odbornika, ves čas član finančnega odseka, od l. 1888 odseka za blaznico, od l. 1890 železniškega odseka in od l. 1900 tudi gospodarskega in zdravstvenega odseka.

Prizadeval si je za zboljšanje zdravstvenih razmer in se upiral goriškemu pokopališču na Grčini, kjer je svet močviren, posebno odločno pa se je boril proti žalostnim razmeram v bolnišnici usmiljenih bratov in z njo združeni blaznici. V tej zadevi je R. ponovno interpeliral deželno vlado, pozornost je zbudila zlasti njegova interpelacija 25. sept. 1888 o grdem ravnanju z blazniki. Ko je dež. vlada po zadevni preiskavi njegove očitke zavrnila, je poslal R. pritožbo ministrstvu na Dunaj in objavil interpelacijo (kot že prejšnjo l. 1886) v posebni knjižici. Njegov pogumni nastop je žel obilo priznanja, toda s svojim predlogom za zgraditev nove bolnišnice in blaznice je ostal l. 1889 osamljen, ker so se vsi bali prevelikih stroškov. Tudi Tonkli in njegovi somišljeniki so mu nasprotovali in mu očitali, da ruši disciplino med slov. poslanci. R. pa je borbo odločno nadaljeval in izdal l. 1901 v Gor. brošuro O vprašanju glede zgradbe dež. bolnišnice in norišnice v Gor., ki je izšla hkrati tudi v nemškem prevodu. Ko je to leto dež. zbor sklenil, da se zgrade skupno bolnišnica, hiralnica in norišnica, in kupil potrebno zemljišče, je pa zadevna anketa proti R-čevemu glasu sklenila, da se more tam zgraditi samo norišnica. L. 1894 je R. ponovno interpeliral dež. vlado zaradi krivičnega zapostavljanja slovenščine in preganjanja slov. dijakov na gor. gimnaziji. Prizadeval si je tudi za ustanovitev slov. obrtno-nadaljevalne šole in se boril proti oviram za vpis otrok v slov. ljudsko šolo.

Kot dobrosrčen zdravnik, ki je zastonj zdravil uboge dijake in so ga obiskovali bolniki iz vse dežele, kot pošten narodnjak je bil R. med volivci zelo priljubljen. Zaradi premočrtne narodne politike je prišel v nasprotje z oportunističnimi politiki Tonklijeve skupine. Tudi nadškofa Zorna je ostro prijemal, če je zaradi njegove odsotnosti kot virilista v dež. zboru kakšen slov. predlog propadel. Bil je zvest pristaš A. Gregorčiča in posebno grofa A. Coroninija (SBL I, 84), vendar se v domačih političnih bojih ni izpostavljal.

Ko je R. poleti 1907 resno obolel, se je umaknil iz polit. življenja in odložil odborništvo Sloge. Med prvo svetovno vojno je bival kot begunec na Reki, po vrnitvi je še nekaj časa izvrševal zdravniško prakso, zadnja leta pa bolj počival. Pokopan je v svojem rojstnem kraju. — Prim.: Pertrattazioni della dieta di Gorizia e Gradisca; KMG za 1928, 42 (slika); Soča 1872, št. 35; 1888, št. 39, 50; E 1887, št. 88, 91, 94, 98, 288; S 1887, št. 185; SN 1887, št. 205; Gabršček I, 200, 224, 229, 259, 276, 354, 385, 486; II, 28, 58, 81; Tuma 212, 255, 268, 271; Lovrenčič, Č 1921, 80; sporočilo R. Bednařika. S. K.

Kranjec, Silvo: Rojic, Aleksij Rafael (1844–1927). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi515019/#slovenski-biografski-leksikon (10. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

ROJIC Aleksij Rafael, zdravnik in politik, r. 27. avg. 1844 v Zaloščah (Dornberk), u. 26. febr. 1927 v Gor. (pokopan v Zaloščah). Oče Anton, kmet, mati Terezija Mrevle. Gimn. je obiskoval v Gor., medicino na dunajski in graški U ter se specializiral v okulistiki. Zdravniško prakso je pričel v Dornberku, od tu se je poleti 1872 preselil v Gor. Kmalu je pričel javno delovati, najprej v društvu Soča, nato pa po pomiritvi duhov (staroslov.:mladoslov. spor) deloval v političnem društvu Sloga. Na deželnozborskih volitvah 1876 je bil kandidat Sloge za veleposestniško skupino; ni bil izvoljen. Na naslednjih deželnih volitvah 1883 je bil skupaj z dr. J. Tonklijem izvoljen v kmečki kuriji za sodne okraje Gorica, Kanal, Ajdovščina (oba sta bila kandidata Sloge), 1889 je bil izvoljen za dežel. poslanca v slov. veleposestvu, prav tako tudi leta 1895. Poslanec v gor. dežel. zboru je ostal vse do 1901. Ko je 1889 kandidiral v kmečki kuriji (Gorica, Kanal, Ajdovščina), ga je premagal Tomaž Čerin, njegovi nasprotniki so namreč uspeli z gonjo, češ da je brezverec (framason). V sporu, ki je v vrstah gor. Slov. nastal 1889, se je R. opredelil za krog dr. A. Gregorčiča in za list Nova Soča, ki jo je urejal A. Gabršček kot protiutež Soči, ki sta jo vodila dr. J. Tonkli in dr. A. Mahnič. Ko je bil dr. A. Gregorčič izvoljen za preds. Sloge, je R. stopil v njen odb. V dežel. odb. je bil R. od 1883 do 1889 namestnik dežel. odbornika, član finančnega odseka, od 1888 član odseka za dežel. umobolnico, od 1890 član železniškega odseka in od 1900 član gosp. in zdravstv. odseka. V dežel. zboru je nastopal predvsem kot pobudnik številnih predlogov in načrtov, kako izboljšati zdravstv. razmere na Gor. Tako je nasprotoval gor. pokopališču na Grčni, češ da je tu močvirnat svet, boril se je za izboljšanje razmer v gor. zdravstv. ustanovah (bolnišnica usmiljenih bratov), predvsem je želel, da bi se spremenil odnos do umobolnih bolnikov. S tem v zvezi je interpeliral v gor. dežel. zboru 1886 in 1888, pritožil pa se je tudi na dunajsko vlado. Ko je predlagal izgradnjo nove umobolnice v Gor. (1889), je ostal osamljen. Boj za novo gor. umobolnico je nadaljeval in 1901 izdal brošuro O vprašanju glede zgradbe deželne norišnice in norišnice v Gorici (tudi nem. prevod). Sicer pa si je v dežel. zboru prizadeval tudi za šol. vprašanje (pouk slov. jezika na gor. gimn., ustanovitev slov. obrtno-nadaljevalne šole, prizadevanja za nemoten vpis otrok v slov. osn. š). Ko je na Gor. prišlo 1899 do končnega polit. razkola ter so potlej šli liberalci (dr. H. Tuma, A. Gabršček) in katoličani (A. Gregorčič) vsak svojo pot, je R. ostal zvest dr. A. Gregorčiču, ali kakor je Tuma zapisal: »Dr. Rojic je bil med goriškimi Slovenci čislan zdravnik, radikalno narodnega prepričanja pa iskren pristaš Gregorčičev in posebno grofa Coroninija.« 1907 je zbolel in se umaknil iz javnega življenja. Med prvo svet. vojno je živel kot begunec na Reki, po vojni je še nekaj časa opravljal zdravniško prakso, potem pa je stopil v pokoj. Njegov brat Ferdinand (r. 14. febr. 1841 v Zaloščah, u. 29. nov. 1910) je bil tudi zdravnik, zdravil je tudi pesnika S. Gregorčiča; ta mu je posvetil pesem Mojemu zdravniku.

Prim.: SBL III, 127 in tam nav. liter.; Koblar, Gregorčič, 82, 91, 360, 361, 386; S. Gregorčič, ZbD II, 34; III, 332; IV, 440, 463.

A. Pr.

Prijatelj, Anton: Rojic, Aleksij Rafael (1844–1927). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi515019/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine