Slovenski biografski leksikon

Robba Francesco, baročni kipar, r. okr. 1698, verjetno v bližini Trsta, u. 24. jan. 1757 v Zgbu, umetniško vzgojen v Benetkah, na kar kaže njegov večkratni podpis »Venetus«. V Lj. je prišel verjetno l. 1721, ko se je vključil kot pomočnik v tedaj vodilno kamnoseško delavnico Luke Misleja (gl. SBL II, 135). L. 1722 se je poročil z Mislejevo hčerko Terezijo in po smrti svojega tasta l. 1727 prevzel hišo, delavnico in naročila. Postal je vodilni lj. kipar 18. stoletja, proti koncu življenja pa se je zaradi nesporazumov in gmotnih težav preselil v Zgb.

Korenine R-ovega kiparstva moramo iskati v Benetkah, vendar ga po dosedanjih izsledkih ne moremo navezati na kako ožjo beneško šolo ali smer. Ko je prišel R. v Lj., je prinesel s seboj oblike rimskega Berninijevega kiparstva, predelanega v Benetkah, združenega z manieristično potezo; v Lj. je razvil svoj osebni stil in ustvaril zaključno fazo baročne plastike pri nas.

Že pri R-ovih mladostnih delih je opaziti razgibanost teles, ki je stilno značilni izraz notranje akcije. Telo je razgibano v dveh smereh, v kontrapostu, in pregib večkrat spominja na obliko črke S; obličja so psihično oživljena in slikovito oblikovana (močne menjave svetlobe in sence, vrtanje s svedrom pri obdelavi las in brade). V njegovem nadaljnjem razvoju se zunanja razgibanost v zvezi z notranjo še povečuje, telo se razgiblje kot celota, slikoviti moment je še bolj poudarjen, predvsem z gladko polituro kamna. Temu se pridruži še poudarjeno stremljenje figur kvišku, kar je manieristična poteza R-ovega stila; dalje opažamo vedno močnejše razveljavljanje statičnega principa, ker namešča figure v raznih labilnih položajih. V zadnji fazi R-ovega razvoja postane razgibanost figur najbolj intenzivna in do skrajnosti napeta, slikovita raba svetlobe in sence še bolj poudarjena. — Veliko večino svojih kamnitih kipov je mojster vključil v oltarne arhitekture. Že prva oltarja (Angeli varuhi in Sv. Jožef v cerkvi sv. Jakoba v Lj.), pri katerih je R. sodeloval še v Mislejevi delavnici, sta tip take polno razvite baroč. arhitekture. Višek R-ovega razvoja in slov. baroka sploh pa predstavljata glavna oltarja v franč. (1738) in uršul. cerkvi (1744) v Lj. Talni načrt je razgiban, oltarna arhitektura se plastično boči, prevladuje višinsko stremljenje, golšasto ogredje se krepko lomi, stebri so deloma okrogli, deloma spiralni — oltar se je kot celota razgibal v višino in v prostor pred seboj. Te R-ove oltarje moremo uvrstiti v vrsto poznobaročnih oltarjev v Italiji in sosednjih deželah, za katere je ustvaril prototip Andrea Pozzo (SBL II, 469) z oltarji v cerkvah S. Ignazio in Il Gesù v Rimu ob koncu 17. stoletja. Zadnjo razvojno stopnjo pri R-i predstavlja oltar sv. Križa (1756), prvotno v zgb stolnici, danes v cerkvi v Križevcih. S tem delom se je R. približal že rokokoju, ko odpadejo baroč. tekton. elementi (n. pr. stebri) in jih nadomestijo volute, razni zavoji in zastori. — R. je uvedel k nam še druge nove, poznobaročne oblike. Tako je v »vodnjaku kranjskih rek« pred magistratom v Lj. (1751) ustvaril tip vodnjaka, ki je v Italiji znan pod nazivom »fontana rustica«; ta način je uveljavil Lorenzo Bernini in pomeni odmik od strogo tektonsko grajenih renesančnih vodnjakov k svobodnejšemu, slikovitemu in netektonskemu načinu. Lj. vodnjak se po zamisli opira na Berninijevo Fontana dei quattro fiumi na Piazza Navona v Rimu. — V kipu cesarja Karla VI. (1728) pa je R. ustvaril primer visokobaročnega, patetičnega in privzdignjenega vladarskega portreta. R. je dobro poznal vse formalne in duhovne pridobitve italijanske baročne umetnosti. Ali jih je spoznaval osebno ali pa samo po predlogah, zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče ugotoviti; dokazano je samo, da je večkrat potoval v Benetke, kjer je naročal in izbiral marmor. R. je sicer prevzemal tuje vplive in pobude, a jih je samostojno vsebinsko in formalno predelal; s svojim delom je uresničil umetnostne težnje članov Akademije operosorum, posebno Dolničarjev, se organsko vključil v razvoj kiparstva v Lj. in ustvaril najkvalitetnejša dela ljubljanskega baroka, ki danes tvorijo nepogrešljiv del v umetnostnem izrazu našega mesta. Po R-ovem odhodu iz Lj. in njegovi smrti v Zgbu l. 1757 nadaljuje njegovo delo Franc Rotman (gl. članek), ki pa niti od daleč ne dosega R-ove izrazne sile, in v nekaj letih preneha živahna kiparska in kamnoseška delavnost v Lj.

Glavna dela: figure za spomenik sv. Trojice na Trgu revolucije (1722), figuralni okras oltarjev Angela varuha, sv. Ane in sv. Janeza Nep. v šentjakobski cerkvi v Lj. (1723–30), kip sv. Janeza Nep. (1727, danes ob cerkvi sv. Florijana v Lj.), doprsni kip cesarja Karla VI. (1728, danes v Mestnem muzeju v Lj.), veliki oltar v šentjakobski cerkvi v Lj. (1732), veliki oltar v frančiškanski cerkvi v Lj. (1736), veliki oltar v uršulinski cerkvi v Lj. (1744), dva angela na oltarju R. T. v stolnici v Lj., vodnjak »kranjskih rek« pred magistratom v Lj. (1751), oltarja sv. Katarine in sv. Barbare za stolnico v Zgbu (1731–3, danes v Varaždinskih Toplicah), oltar sv. Ignacija v cerkvi sv. Katarine v Zgbu (1730), oltar sv. Trojice v stolnici v Zgbu (danes neznano kje), oltar sv. Križa za zgb stolnico (1756, danes v Križevcih), kipi sv. Janeza Nep., sv. Roka, sv. Boštjana in sv. Leopolda za spomenik v Clcu (po l. 1737, danes v celovški stolnici), Marijin oltar in oltar sv. Ignacija v stolnici v Clcu, menza oltarja sv. Frančiška As. v Nazarjih (1748), menza s kipom sv. Frančiška Ksav. v cerkvi v Stražah pri Gor. gradu, oltar sv. Trojice v žup. c. v Slavini pri Postojni idr. — Prim.: Hoff I, 88, 102, 105; Thieme-Becker XXVIII, 412; Wurzbach 26, 208; MHK 1850, 17; V. Steska, DS 1902, 676–83, 730–7; MMK 1903, 73; Viktor Hoffiller, Vjesnik hrv. arheol. društva XIV (1915–9), 205–35; V. Steska, ZUZ 1925; 81–9; Anton Vodnik, ib. 1926, 65–88; 1927, 121–38; ŽiS 1928, 735, 669; Anton Vodnik, DS 1930, 97–110; isti, Kron II (1935), III (1936), IV (1937); ZUZ 1936, 70–4; DS 1944, 109–16; SPor 1955, št. 19; Melita Stele, ZUZ N. V. 1957, 46–56. MSt.

Stelè-Možina, Melita: Robba, Francesco (1698–1757). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi510049/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine