Slovenski biografski leksikon

Rob Ivan, pesnik-humorist, r. 17. avg. 1908 v Trstu, ustreljen 12. febr. 1943 v Ligojni pri Vrhniki. Oče Andrej je bil prvotno finančni stražnik, pozneje je živel kot krojač v Kredu in v Št. Petru pri Gor.; sin je od 2. razr. študiral klas. gimn. v Lj. (1921–9) in stanoval v dij. domu na Taboru. Po maturi se je vpisal na slavistiko, a nemirna narava in skrb za kruh ga nista priklenila na študij, rad se je mudil v naravi, popotoval in živel svobodno bohemsko življenje. V nar. osvob. vojni je julija 1942 odšel v partizane, zbral kult. umet. skupino ter z njo nastopal po Dolenjskem; nato je prišel v sanit. oddelek Cankarjeve brigade in imel nalogo, da izdaja humor. list in radijski vestnik; v jan. 1943 so ga Italijani zajeli; pri zaslišanju se je vedel odločno in junaško ter izrekel besede: »Kdor umre za domovino, je živel dovolj.« — Pesnil in pisateljeval je že v gimn., vendar je prva objava: potopisna črtica S Pohorja, šele iz 1929 (Mentor XVII, 1929/30, str. 22); naslednje leto je izšlo Poglavje iz Popotne dume, nato je kot Veselko Pičirad prevajal humor. dijaško epopejo Meyeriado (Mentor XVIII—XIX, 1930/1—1931/2). Nekaj izvirnih pesmi in črtic je ostalo v zapuščini (NRazgl 1952, št. 5); te pesmi pričajo o tenkočutnem mladem človeku, ki je pod veselo zunanjostjo prikrival trpko notranjost in v zbeganosti časa hotel biti zvest sam sebi. Mnogo je študiral stare in nove pesnike ter ob njih brusil svoj izraz. Humoristični pesniški dar se mu je sprostil šele ok. 1936; tedaj je malone teden za tednom priobčeval v DT parodije in izvirne satire, v katerih je prikazoval politične, družbene in kulturne razmere doma in po svetu ter smešil tedanji čas, vse od Društva narodov, fašistične Španije in Nemčije do domačih malenkosti: n. pr. Ptič Feniks 1936, št. 17; Zgodaj mojster se uči, št. 18; Čudežna rokavica, št. 20; Čigav je otrok, št. 21; V kopališču, št. 25; Mati zveza narodov, št. 26; Cankar v Ameriki, št. 45. Ponovno se je oglasil v DT 1940, ko je v Sodobnih razgledih (št. 44–6) s samimi rimanimi pojmi pretresljivo označeval praznoto in obup tedanjih dni. Pri marsikateri parodiji je vzel za osnovo nar. pesem (n. pr. Pod goro, DT 1936, št. 5), Prešernove, Stritarjeve, Gregorčičeve, Aškerčeve pesmi, n. pr. Feniks (V spomin V. Vodnika), Pivska glosa (Glosa), J 1940, št. 28; Izletniki (Turki na Slevici); Trti (Oljki), Ilustracija 1936, 330–1; Čilim pester (Firduzi in derviš), DT 1936, št. 24; po Danteju je napravljen Pekel ali sprehod po rovih kemičnega inštituta (»1551«, I, 1937, št. 15–8). Njegovo najzrelejše delo je Deseti brat, ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu (DT 1937, št. 11 do 52; 1938, št. 1–12), v knjigi 1938 (ilustr. N. Pirnat). V nji parodira brezdušno življenje mladega rodu. Sodeloval je tudi pri Totem listu, kjer je 1940 začel pesnitev Štirje stezosledci; nadaljeval jo je v Novem Totem 1941 (št. 1–5), a je ni dokončal. Za oder je prevedel Goldonijevega Lažnika (po predelavi A. Hamika). — Prim.: katalogi klas. gimn. v Lj. 1922–9; V. S(molej), SPor 1945, št. 48, 62; DEn 1951, št. 17 (s sliko); NRazgl 1952, št. 5 (s slikami); Svobodan, Tabor I (1952), 164–5 (s slikami); Tov 1952, št. 37 (s sliko); D. Ravljen, Zbornik Prešernove družbe 1952, 30–3 (s sliko); S. Rupel, Borec 1953, št. 2, 6; B. Kozinc, LD 1953, št. 24 (prav 34; s sliko); PDk 1953, št. 42; L. Kante, Slov. J 1953, št. 8; Tov 1953, 185; G. Kolbič, Večer 1953, št. 102; F. Novšak, LdP 1955, št. 104, 254, 258 (s sliko); Humar O., Primorske novice 1955, št. 38; SPor 1955, št. 33; V. Smolej, JiS 1959/60, 1–6. Kr.

Koblar, France: Rob, Ivan (1908–1943). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi509908/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

ROB Ivan, pesnik-humorist, r. 17. avg. 1908 v Trstu, ustreljen 12. febr. 1943 v Ligojni pri Vrhniki, pokopan na Vrhniki. Oče Andrej je po odsluženju voj. roka postal ladijski čuvaj pri Trž. Lloydu, v drugič se je poročil s Karolino Mišič, ki je bila šivilja in 35 let mlajša od njega (poroka 1. maja 1907 pri Novem sv. Antonu v Trstu ob 6,30 zjutraj); oba sta bila iz Kreda na Kobariškem. Ko je stopil oče v pokoj, se je družina 7. avg. 1909 preselila v Gor., oče je postal krojač, mati šivilja in tako sta si malo pred prvo svet. vojno kupila hišico v Šempetru pri Gor. R. je začel 1914 hoditi v osn. š., toda že naslednje leto so morali oditi v begunstvo in so se ustavili v Rupi pri Kranju, nato na Primskovem. Tu je nadaljeval s šolanjem in 1919/20 dovršil 1. razr. gimn. v Kranju. Iz begunstva so se vrnili v Kred, ker je bil Šempeter porušen, in živeli pri materini sestri. Po letu dni ga je odpeljal oče v Lj., kjer je od 2. razr. študiral na klas. gimn. (1921–26 - 6. razr. je ponavljal). Ves čas je stanoval v zavodu pri lazaristih. Po maturi se je vpisal na slavistiko lj. U, toda nemirna, bohemska narava in skrb za kruh so ga odvračali od študija. Prvo leto je stanoval v katol. Akademskem domu, potem privatno. V jeseni 1933 je dobil dom pri ur. Slovenca dr. F. Terseglavu in ostal tu do jeseni 1937. Tu je imel urejeno življenje in opravil je tudi dvoje slavističnih izpitov: 1934 C, v jeseni 1935 B izpit. Ko je Terseglava zapustil, se je odločil za življenje samostojnega umetnika in se družil z lj. umet. bohemi. Ker je imel pri vseh listih znance, so mu priobčevali njegove parodije, kar redno je sodeloval 1936–38 v Družinskem tedniku, v letih 1939–40 v poned. Jutru, dec. 1940 je odšel za sour. k Totemu listu v Mrb. in imel prvič redno plačo. Pred Nemci se je umaknil v Lj. in spet nekaj časa stanoval pri Terseglavovih, 8. jul. 1942 je odšel v partizane, kjer je Jan. Kardelj zbral skupino recitatorjev, s katero so nastopali po Dolenjskem, potem je R. v Cankarjevi brigadi sestavljal radij. poročila in izdajal humor. lis Bobnar. 22. jan. 1943 so ga Ital. zajeli v Zloganju nad Škocijanom in ga z drugimi prepeljali v Novo mesto. Na zaslišanju je v it. ponovil besede bratov Bandiera: »Kdor umre za domovino, je živel dovolj.« Po nekaj dneh so jih prepeljali v Lj. v belgijsko vojašnico in tu so ostali do ustrelitve. - R. je začel pesniti in pisateljevati že v gimn., vendar se njegove lirske pesmi niso ohranile. Najbrž je v šol. letu 1926/27 izdal eno št. humoristično-satiričnega lista v verzih in prozi Ščipalec (št. ni ohranjena). List je v prvi pol. 1933 obnovil in izdal na ciklostil menda 4 št. Javno se je oglasil najprej v dijaškem Mentorju: Kdor pozna jo... (1928/29 - parodija Preš. 7. gazele); potopisna črtica S Pohorja (1929/30); Neiztrohnjeni jezik (1929/30 - parod. Preš. Neiztrohnjenega srca); Komur je šole dar bila krivica (1929/30 - parod. Preš. 4. soneta nesreče); Ubežni šolar (1930/31 - parod. Levstikovega Ubežnega kralja); Poglavje iz «Popotne dume» (1930/ 31); prevod nem. dij. humor. epopeje Oskarja Krausa Meyrias (1930/31 - 1931/32). 1936 je začel sodelovati pri Družinskem tedniku (DT) in teden za tednom priobčeval parod. in izvirne satire, v katerih je bičal polit., kult. in družbene razmere doma in po svetu: 1936: Ob Ljubljanici; Pod goro (parod. ljud. pesmi Prišla je miška iz mišnice); Aprilska; Ptič Feniks (parod. Preš. V spomin Val. Vodnika); Zgodaj mojster se uči...; zletniki so tu I (parod. Stritarjeve Turki na Slevici); Čudežna rokavica; Čigav je otrok?; Velesejem; Čilim pester (parod. Aškerčeve Firduzi in derviš); V kopališču; Mati Zveza narodov; Španska juha; Najprej topovi - potem maslo; Habsburška jeremijada; Cankar v Ameriki; ponovno se je oglasil v DT 1940 in slikal praznoto in obup tedanjih dni. Njegovo najzrelejše delo je ljubezenska povest v verzih Deseti brat, parodija Jurčičevega romana (DT 1937, št. 11–52; 1938, št. 1–12; v knjigi 1938, ilustr. N. Pirnat). Dejanje je prenesel v sodobnost in nekdanje ljudi spremenil v nove osebe: Kvasa v športnika, graščaka v trgovca, Manico v moderno gos, Piškava v tovarnarja in verižnika, Marijana v ekspresionističnega pesnika itd. Parodija je uspela in knjiga je bila v nekaj mesecih razprodana. Precej je sodeloval v akademskem listu 1551, kjer je izšla njegova uspela parod. po Danteju Pekel ali sprehod po rovih kemičnega inštituta (1551, I, 1937, št. 15–18). V Totem listu je med drugim začel pesnitev Štirje stezosledci (1940) in jo nadaljeval v Novem Totem listu (1941, št. 1–5), a je ni dokončal. - Iz litvanščine je prevedel pet pesmi Iz litvanske narodne poezije (Jugoslovan 13. jul. 1930), osem pesmi pa je prevedel Iz romunske lirike (Modra ptica (1937/38). Za oder je prevedel Goldonijevega Lažnivca (po predelavi A. Hamika). - »Rob je bil humorist, improvizator, popevkar-kitarist, bohemski pevec in pivec. Gotovo ne moremo mimo dejstva, da je včasih njegov verz površen in jezikovni izraz pogosto ne dovolj pretehtan, da je zgradba njegovih pesmi, posebno Desetega brata, marsikje neuravnovešena itn... Deseti brat je delo, kakor ga do Robove travestije naše slovstvo ni imelo« (V. Smolej). Izbrano delo mu je uredil Viktor Smolej, ki je napisal skoraj 90 str. dolg uvod o R-ovem življenju in delu, ponatisnil Desetega brata in 60 spisov v verzih in prozi (Obz. Mrb. 1965).

Prim.: Žup. arh. Novi sv. Anton v Trstu; F. Koblar, R. I., SBL III, 111 in tam nav. liter.; V. Smolej, I. Rob, Izbrano delo, Obz. Mrb. 1965, uvod 5–92 s sl.; L. Legiša, ZSS VI, 414 s sl.; Dj. Planjavec, Pesnik in partizan, junaški I. R., PDk 18. avg. 1972 s sl. in sl. roj. hiše; SGL III, 589.

Jem.

Jevnikar, Martin: Rob, Ivan (1908–1943). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi509908/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine