Slovenski biografski leksikon

Ricci Janez (Anton de), simpatizer s slov. prerodom, duhovnik, r. 10. febr. 1745 v Krminu, u. na popotovanju 27. jul. 1818 v Naklem, kjer je tudi pokopan. Kje je študiral, ni ugotovljeno. Preden ga je Karel Herberstein (SBL I, 303–14) še kot pomožni škof poklical v Lj. in ga inštaliral na ces. kanonikat (1772), je bil R. konzistorialni svetnik na Dunaju. Po preselitvi v Lj. je bil deležen raznih cerkv. dostojanstev: postal je škofa Brigida kanonik »a latere« (1788), stolni dekan (1796), komendator malteškega reda v Pulstu na Koroškem, naslovni druški škof (Drusensis, 1801) ter stolni prošt (1808) in hkrati župnik v Radovljici, kjer pa je imel le vikarja. Bil je janzenist, toda ne rigoristične smeri. Vsaj od 1778 je bil član dunajske framasonske lože Zur gekrönten Hoffnung, organiziral je menda lj. ložo Zur Standhaftigkeit und Wohltätitgkeit (1792–4), za franc. Ilirije pa je pripadal francosko-ilirski loži Prijateljev rimskega kralja in Napoleona. L. 1811 se je udeležil poklonitvene deputacije v Parizu in bil odlikovan z redom častne legije. Predstavljal je svojski tip duhovnika, ki je bil v mladosti na glasu uživača, a si je s sposobnostjo, z zvezami in s pripadništvom k janzenizmu in frankofilstvom znal utreti pot navzgor. Njegov odnos do Zoisovega prerodnega krožka ni povsem pojasnjen. Naklonjenost prerodnemu gibanju pa je dokazal s tem, da je opozoril leto ali kaj pred 2. apr. 1782 dunajskega dvornega poeta Pietra A. Metastasia na slovenščino. Na prošnjo le-tega je R. v družbi zapel Linhartovo (SBL I, 668–72) slov. pesem, bržčas prevod laškega kupleta, kakršne sta s Zoisom prevajala za italijanske operiste, gostujoče v Lj. Metastasijevo avtoritativno sodbo, češ da noben glas pravkar zapete pesmi ni bil neprijeten njegovim ušesom, je R. razglasil po Lj., da je dosegla tudi Zoisovo omizje in utrjevala prepričanje, da je slovenščina izredno pevna, da se sme po blagoglasnosti meriti v tem pogledu z najlepšimi jeziki in je zato uporabna za zahtevnejše literarne zvrsti. O tem srečanju z Metastasijem je R. pripovedoval tudi dr. Jakobu Zupanu, ta pa je to sporočilo kasneje objavil v članku Vorzug des Krainischen von (!) dem Russischen und Serbischen, von Russen und Serben selbst anerkannt (IB 5. marca 1831, str. 40). — Prim.: k literaturi v Kidrič, Dobrovský (gl. kazalo), dodaj še: KapALj prot. VII, 56, 215, VIII a 123, 750; LN 1797, št. 8; Koblar A., Zgod. nakelske fare, 1885, 39–40; Pokorn, Šemat. lj. škofije 1788, 1908, 6–7; Pivec-Stele, Č XVIII (1923/4), 50; Kidrič, Zgod., kazalo; SBL I, 307, 308, 668, II, 279, 340; Gspan, Linhartovo ZbD, kazalo. Gpn.

Gspan, Alfonz: Ricci, Janez (1745–1818). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi506423/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine