Slovenski biografski leksikon

Ricci Janez (Anton de), simpatizer s slov. prerodom, duhovnik, r. 10. febr. 1745 v Krminu, u. na popotovanju 27. jul. 1818 v Naklem, kjer je tudi pokopan. Kje je študiral, ni ugotovljeno. Preden ga je Karel Herberstein (SBL I, 303–14) še kot pomožni škof poklical v Lj. in ga inštaliral na ces. kanonikat (1772), je bil R. konzistorialni svetnik na Dunaju. Po preselitvi v Lj. je bil deležen raznih cerkv. dostojanstev: postal je škofa Brigida kanonik »a latere« (1788), stolni dekan (1796), komendator malteškega reda v Pulstu na Koroškem, naslovni druški škof (Drusensis, 1801) ter stolni prošt (1808) in hkrati župnik v Radovljici, kjer pa je imel le vikarja. Bil je janzenist, toda ne rigoristične smeri. Vsaj od 1778 je bil član dunajske framasonske lože Zur gekrönten Hoffnung, organiziral je menda lj. ložo Zur Standhaftigkeit und Wohltätitgkeit (1792–4), za franc. Ilirije pa je pripadal francosko-ilirski loži Prijateljev rimskega kralja in Napoleona. L. 1811 se je udeležil poklonitvene deputacije v Parizu in bil odlikovan z redom častne legije. Predstavljal je svojski tip duhovnika, ki je bil v mladosti na glasu uživača, a si je s sposobnostjo, z zvezami in s pripadništvom k janzenizmu in frankofilstvom znal utreti pot navzgor. Njegov odnos do Zoisovega prerodnega krožka ni povsem pojasnjen. Naklonjenost prerodnemu gibanju pa je dokazal s tem, da je opozoril leto ali kaj pred 2. apr. 1782 dunajskega dvornega poeta Pietra A. Metastasia na slovenščino. Na prošnjo le-tega je R. v družbi zapel Linhartovo (SBL I, 668–72) slov. pesem, bržčas prevod laškega kupleta, kakršne sta s Zoisom prevajala za italijanske operiste, gostujoče v Lj. Metastasijevo avtoritativno sodbo, češ da noben glas pravkar zapete pesmi ni bil neprijeten njegovim ušesom, je R. razglasil po Lj., da je dosegla tudi Zoisovo omizje in utrjevala prepričanje, da je slovenščina izredno pevna, da se sme po blagoglasnosti meriti v tem pogledu z najlepšimi jeziki in je zato uporabna za zahtevnejše literarne zvrsti. O tem srečanju z Metastasijem je R. pripovedoval tudi dr. Jakobu Zupanu, ta pa je to sporočilo kasneje objavil v članku Vorzug des Krainischen von (!) dem Russischen und Serbischen, von Russen und Serben selbst anerkannt (IB 5. marca 1831, str. 40). — Prim.: k literaturi v Kidrič, Dobrovský (gl. kazalo), dodaj še: KapALj prot. VII, 56, 215, VIII a 123, 750; LN 1797, št. 8; Koblar A., Zgod. nakelske fare, 1885, 39–40; Pokorn, Šemat. lj. škofije 1788, 1908, 6–7; Pivec-Stele, Č XVIII (1923/4), 50; Kidrič, Zgod., kazalo; SBL I, 307, 308, 668, II, 279, 340; Gspan, Linhartovo ZbD, kazalo. Gpn.

Gspan, Alfonz: Ricci, Janez (1745–1818). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi506423/#slovenski-biografski-leksikon (12. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

RICCI Janez Anton de (tudi RIZZI), prijatelj slov. preroda, duhovnik, naslovni škof, r. 1. febr. (ne 10. febr., kot piše v SBL) 1745 v Krminu v Furlaniji, u. na potovanju 27. jul. 1818 v Naklem pri Kranju in tam pokopan. Oče Carlo (RIZZI!), mati Tereza. Družina je bila verjetno toskanskega porekla (tako sodi furl. zgod. don Falzari). Po značaju sodeč je bil R. pravi Toskanec, estetsko nadarjen, eleganten, ambiciozen, diplomat. O njegovi mladosti ne vemo veliko. Prvi gor. nadšk. Attems ga je posvetil v duhovnika in sprejel v gor. nadšk. Toda že okrog 1770 ga najdemo na Dunaju kot konzistorialnega svetnika. 1772 ga je škof Karel Herberstein imenoval za kanonika v Lj. 1788 je cesar Jožef II. ukinil gor. nadšk. in nadšk. sedež prenesel v Lj. škofije Gor., Trst in Pičan v Istri je zlil v eno samo škofijo s sedežem v Gradiški ob Soči. R. je bil imenovan za metropolitanskcga vikarja gor. dela škofije. V tem času je v Gor. sestavil Status dioeceseos goritiensis. Gre za 21 vezanih zvezkov – nekak škof. letopis –, kjer je zabeležil najvažnejše podatke o vseh župnijah na Goriškem: osebni podatki o župniku, o kaplanih, o stanju cerkve in podružnic, a tudi o finančnih dohodkih. Delo je zelo zanimivo in se hrani v nadšk. arh. v Gor. Imel je še druga cerkv. dostojanstva: stolni dekan v Lj. (1796), komendator malteškega reda v Pulstu na Kor., naslovni škof druzijski (Drusensis, 1801) in stolni prošt (1808), istočasno žpk v Radovljici, kjer je imel vikarja. - R. se je bavil tudi z liter. bil je zmeren janzenist, frankofil in član framasonske lože. 1811 se je udeležil poklonitvene deputacije v Parizu in bil odlikovan z redom častne legije. V Lj. je bil prijatelj Žige Zoisa in podpiral slov. prerodno gibanje. Zanimal se je za Zoisove in Linhartove prevode arij iz oper za it. gledal. družine, ki so gostovale v Lj., in jih znal nekaj na pamet. Bil je tudi član Filharmoničnega društva v Lj. Na Dunaju se je srečaval s slavnim dvornim poetom Pietrom Metastasiom in z njim razpravljal o slov. jeziku. Ko je Metastasio ob neki priložnosti poslušal R-jevo petje neke Linhartove pesmi, je izjavil: »Noben glas vaše pesmice ni žalil mojega ušesa.« R. je razglasil po Lj. Metastasiovo mnenje, da je slov. izredno peven jezik in zato uporaben za zahtevnejše liter. zvrsti. - R. ni nikoli obiskal svoje župnije v Radovljici, ko pa se je prvič odpravil tja, je na poti umrl.

Prim.: Žup. arh. v Krminu. Krstne knjige, tomus XII, str. 251; NadškAGor.; šematizmi lj. šk. 1788 in 1908; Alf. Gspan, SBL III, 91 in tam navedena liter.; SGL III, 586–87.

Rij.

Rijavec, Mirko: Ricci, Janez (1745–1818). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi506423/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine