Repič, Hijacint (1863–1918)

Repič o. Hijacint (pri krstu Anton), narodni vzgojitelj in nabožni pisatelj, r. 9. jul. 1863 v Šturijah pri Ajdovščini, u. 3. marca 1918 v Kopru. Obiskoval je prva dva gimn. razreda v Gor. 1876–8; kje je končal tretjega, ni znano. Okt. 1879 je stopil v frančišk. red in tu nadaljeval študije, med drugim eno leto bogoslovja v Zadru, sicer pa v Kopru, kjer je nato ostal do smrti. V mašnika je bil posvečen 17. jan. 1886. V redu je opravljal različne službe. Med drugim je bil voditelj novicov in klerikov. Govoril in pisal je slov., srbohrv., nem., ital. in lat. Osebno in z besedo je vplival narodno prebudno na slov. redovni naraščaj in redovne sobrate, ki so se pripravljali na dušnopastirsko delo med Slovenci. Zanje je pripravil skripta slov. slovnice. Po njegovem prizadevanju je prišlo v samostansko knjižnico veliko slov. knjig. V CFr je sodeloval od 1881 do 1916 z drobnimi prispevki in dolgimi, tudi celoletnimi članki. Bili so večinoma prirejeni ali prevedeni iz latinščine ali italijanščine ter imeli versko-vzgojni in zgodovinsko-poučni značaj. »Ljudsko-izobraževalne in cerkveno-zgodovinske članke« (Savnik) je priobčeval menda tudi v hrvaščini, nem. in italij. Dopisoval je s slavisti v Pragi in na Dunaju in bil velik prijatelj p. Škrabca. – Psevd.: P. H. R. — Prim.: (Savn)ik, Slovenščina za samostanskim zidom v nekdanjem Kopru, Istrski tednik 24. marca (št. 12) 1951 (napisano ob bogati R-evi korespondenci, ki je trenutno založena); CFr 1918, 125; podatki iz rojstne fare in iz Zadra, ki jih je posredoval samostan na Kostanjevici pri Gor.; gor. gimn. izvestja; knjiga mrtvih franč. samostana v Kopru. Smj.

REPIČ Hijacint p. OFM (pri krstu Anton), narodni vzgojitelj in nabožni pisatelj, r. 9. jul. 1863 v Šturjah pri Ajdovščini, u. 3. mar. 1918 v frančiškanskem samostanu sv. Ane v Kopru. Oče Anton, strojar, mati Gerusina Turk. Prva dva razr. gimn. je dovršil v Gor. (1876–78); za tretji razr. ni ugotovljeno, okt. 1879 je stopil v franč. red in tu nadaljeval študije. Eno leto bogoslovja je dovršil v Zadru, vse drugo v Kopru, kjer je ostal v samost. sv. Ane do smrti. V duhovnika je bil posvečen 17. jan. 1886. V redu je opravljal različne službe, med drugim je bil voditelj novincev in klerikov. Ves čas je bil organiist in najzaslužnejši član franč. province svoje dobe za cerkv. glasbo, ker je začel prvi z vso vnemo gojiti koral. Želel je, da bi se vse ljudstvo pridružilo pev. zboru v en sam veličasten zbor, zato je zaradi pomanjkanja klerikov učil koralne maše ude tretjega reda in to se mu je obneslo. Gotovo bi bil dosegal večji uspeh, če bi ne bile mestne pevske razmere tako slabe, da je o njih tožil znancem in pisal v CG. V franč. krogih je vzgojil vrsto pospeševataljev cerkv. glasbe. - Po R-evem prizadevanju je prišlo v samostansko knjižnico veliko slov. knjig. Po zadnji vojni je štela knjižnica franč. samostana sv. Ane v Kopru 7.468 knjig in »menda prav po zaslugi imenovanega Repiča je hranilo vrsto dragocenih slov. tiskov« (Savnik). R. je v franč. listu Cvetje z vrtov sv. Frančiška sodeloval od 1881 do 1916 z drobnimi prispevki in celoletnimi članki, ki jih je večinoma priredil ali prevedel iz it. in lat. in so imeli verskovzgojni ali zgod.-poučni značaj. Podobne članke je menda priobčeval tudi v hrv., nem. in it. listih. - R. je osebno in z besedo prebujal narodno zavest med slov. redovnim naraščajem in sobrati, ki so se pripravljali za dušnopastirsko delo med Slov. Zanje je pripravil skripta slov. slovnice, uporabljali pa so jih tudi duhovniki po Istri. Po vojni 1945 se je pri urejanju rokopisov in knjižnic v Kopru »marsikaj porazgubilo, med drugim dragoceni rokopisi slov. franč. Hij. Repiča, učenca jezikoslovca Stanka Škrabca« (Savnik). R. si je dopisoval z vrsto pomembnih jezikoslovcev v Evropi. - Psevd.: P. H. R.

Prim.: V. Smolej, R. o. H., SBL III, 84–85 in tam navedena liter.; H. R., Družina 1982, št. 19; R. Savnik, Zbirni center knjig v Portorožu, Zbornik Osrednje knjižnice Sr. Vilharja, Koper 1985, 16–17.

Jem.