Slovenski biografski leksikon

Repič Alojzij, kipar, r. 11. marca 1866 v Vrhpolju pri Vipavi kmetom, u. 18. maja 1941 v Lj. Po dovršeni ljudski šoli je prišel zaradi svoje risarske sposobnosti s priporočilom h kaplanu Henriku Dejaku (Carn. NV VIII, 1917, 251–3 s sliko) v Budanje ter ostal pri njem (od 1882 v Vrhpolju) do okr. 1884. Tedaj se je R. odpravil v Lj. k mizarskemu podjetju Mathian, a ostal tam le 14 dni, nato v Polhov Gradec k rezbarju Jerneju Ternovcu, od tod pa na Strok. šolo za lesno obrt, ki je bila tedaj ustanovljena (1888) v Lj. Po končanem šolanju se je vrnil k Dejaku, nato pa odšel k podobarju Krašovcu v Celje, da si prisluži denar za na Dunaj, kamor je prispel 1890. Živel je od priložnostnih del, dobival tudi podporo Kranj. dež. odbora; bil je šele 1892 sprejet na dunajsko akademijo: tu se je seznanil z Iv. Zajcem (gl. čl.), Al. Ganglom (SBL I, 203–4) in Bernekarjem (ib., 34). Po dovršeni akademiji (1896) je obiskoval in končal še specialno šolo pri prof. Kundmannu, ostal nato na Dunaju še dve leti, si uredil lastno delavnico in se oženil. Preselil se je končno v Vrhpolje in 1905 postal pogodbeni učitelj na Umetno-obrtni šoli v Lj., 1907 profesor za modeliranje, rezbarstvo in figuralno plastiko ter predaval tudi anatomijo in tehnologijo do upokojitve (1931).

Prvi nauk je R. dobil pri kaplanu Dejaku, spretnem amaterskem slikarju, rezbarju, mizarju in pozlatarju. Z njim je obnavljal banderske in druge slike, oltarne rezbarije in cerkv. opremo. Na Umetno-strok. šoli v Lj. so bili R-u učitelji C. Mis (SBL II, 126–7), Franke (ib. I, 185–6) in prof. Josip Vesel. Na Dunaju je s svojim talentom zbudil zanimanje prof. Hellmerja, ki mu je preskrbel ustanovo.

V IV. letniku je R. dobil prvo darilo kiparske šole za Boreča se dečka, ki sta na razstavi v dunajskem Künstlerhausu bila zelo ugodno ocenjena, prvo darilo je dobil tudi pri prof. Kundmannu za skupino Borilca in za kompozicijo Čas – sovražnik mladosti. Veliko kompozicijsko znanje, izredno oblikovalno moč in vešče obvladanje anatomije kaže tudi ohranjena kompozicija iz te dobe: Adam, kje si? Poleg tega je R. tedaj izdelal več portretov, dekorativna plastična dela, drobne plastike v lesu in srebru, zanimivo Glavo zamorca, iz kraškega marmora pa glavo I. Cankarja; prav tako kamnite kipe za pročelje lj. Kresije. – Kot samostojen kipar v Vrhpolju je delal dve leti za razne cerkve v Vipavski dolini, v vrhpoljski je prenovil kiparski okras, križev pot itd. Iz lesa je vešče izrezal Vipavski par, modeliral je Brentača ter izdelal Miroslavu Vilharju s Kalca spomenik, ki so ga 1904 postavili pred šolo v Postojni in so ga fašisti pozneje odstranili. R. je modeliral portretne glave slov. kulturnih predstavnikov; med njimi so: Prešeren, Gregorčič, Jenko, Kette, Medved, Slomšek, Stritar, Tavčar, J. Ev. Krek, Janez Šubic, Jurij Šubic, Jeglič. Za svoje najboljše delo je R. imel veliki marmorni reliefni nagrobnik, ki ga je postavil (1911) na Sveti gori gor. nadškofu Missii (SBL II, 135–7) in ki ga je prva svetovna vojna popolnoma uničila (sliko gl. IT 1911, št. 21). – Manj znani so R-evi portreti, nagrobniki, cerkvene plastike (na prižnici blejske cerkve plastični Evangelisti; v baziliki Brestanica ob Savi); bil je tudi veščak v polihromiranju, zlatenju, zlasti v lesni stroki in drugih tehničnih disciplinah.

Razstavil je R. na I. slov. umet. razstavi v lj. Mest. domu (1900) 8 del, ki so zbudila pozornost; na II. razstavi v Nar. domu v Lj. (1902) 3 plastike; na I. razstavi v Jakopičevem paviljonu (1909) 5 del. Poredkoma je nastopil z drugimi: 1924 (s Francom Sterletom) s 25 kipi in 1940 na Jubilejni razstavi v Jakopičevem paviljonu s svojim Slepcem z dečkom (iz l. 1895, zdaj v Nar. gal.; tu je tudi Borilec in portretno poprsje Jurija Šubica iz l. 1908).

R. je izrazit realist, malce neosebno hladen; vidno se naslanja na naravo ter kaže umerjene klasicistične težnje. Zlasti v mlajših letih je izviren, sicer črpa motive iz antičnega izročila, kompozicije obdelava alegorično. V letih, ko je fantazija, neposrednost in borbenost pojemala, so ga vztrajna delavnost, temeljito znanje in izredna organizatorična nadarjenost še prav posebno usposobila za pedagoško delo: kiparski oddelek, ki ga je R. našel v neredu in razsulu (samo 2 učenca!), je tako dvignil, da je v kratkem pritegnil veliko število mladih ljudi, ki jih je vzgojil v kiparje (Dolinar, Gorše, Hudoklin, Jurkovič, brata Kalina, Fr. Kralj, Tine Kos, Napotnik, Slavko Pengov, Povirek, Sajevic) ali slikarje (Cuderman, Justin, Košir, Maleš, Sedej, Sterle). — Prim.: Fr. S(tele), NE III, 894; DS 1897, 97 (slika Slepega ubožca); Sn III (1905), 20 (Ruvača); DS 1907, 401 (kip sv. Petra); LZ 1907, 444; ib. 1908, 59, 122, 187–8; Bg 1911, 415 (slika sv. apostola Andreja); Carn. 1911, 138; LKU 1914, 29; Carn. N. V. VIII (1917), 251–3; S 1917, št. 50; 1925, št. 143; J 1926, št. 53, 55 (s sliko); S. Šantel, Izv. Tehn. sred. šole, Lj., 1930/1; Fr. Kralj, Moja pot, 1933, 36 sl.; Kd, LZ 1935, 555, 556, 557; J 1936, št. 59, 60, 61; S 1936, št. 61; J 1941, št. 58; S 1941, št. 57; Um V (1941), št. 9–12, 274, 315; Spom. knjiga 1888–938, 141, 12 (slika na skupni sliki učit. zbora 1920–1, pri str. 138); Kd, PA 202, 324. Dbd.

Dobida, Karel: Repič, Alojzij (1866–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi502380/#slovenski-biografski-leksikon (15. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

REPIČ Alojzij, kipar, r. 11. mar. 1866 v Vrhpolju pri Vipavi, u. 18. maja 1941 v Lj. Zaradi njegove risarske nadarjenosti ga je vzel k sebi Henrik Dejak (PSBL I, 262–63), ki je bil kurat v Budanjah (1877–81), nato v Vrhpolju (1881–1911), spreten kipar in slikar in je veliko delal v svojih službenih krajih. Pri njem je R. ostal do okr. 1884. Odšel je v Lj. k mizarskemu podjetju Mathian, po 14 dneh pa v Polhov Gradec k rezbarju Jerneju Ternovcu, ko pa so 1888 v Lj. ustanovili Umetno-strok. š. za lesno obrt, je R. vstopil v to šolo. Po končanem šolanju se je vrnil k Dejaku, od njega pa k podobarju Krašovcu v Celje, da bi si prislužil nekaj denarja za na Dunaj. Na Dunaj je prišel 1890 in se preživljal s priložnostnim delom in s podporo Kranj. dežel, zbora. Na dunajsko akademijo so ga sprejeli šele 1892, a je tako pridno študiral, da jo je dovršil 1896, nato je končal še specialno šolo pri prof. Kundmannu. Ostal je še dve leti na Dunaju, si uredil lastno delavnico in se oženil. Vrnil se je v Vrhpolje, 1905 je postal pogodbeni učitelj na Umetno-obrtni š. v Lj., 1907 prof. za modeliranje, rezbarstvo in figuralno plastiko, predaval pa je tudi anatomijo in tehnologijo do upokojitve 1931. - Prvi pouk je dobil R. pri kaplanu Dejaku, kd ga je uvajal v slikarstvo, kiparstvo, pozlatarstvo in mizarstvo. Z njim je obnavljal banderske in druge podobe, oltarne rezbarije in cerkv. opremo. Na Umetno-strok. š. so ga učili C. Mis, I. Franke in prof. Jos. Vesel. Na Dunaju je s svojo nadarjenostjo zbudil zanimanje prof. Hellmerja, ki mu je preskrbel ustanovo. V 4. letniku je dobil prvo darilo kiparske š. za Boreča se dečka, ki sta bila razstavljena v dunajskem Künstlerhausu in zelo ugodno ocenjena. Prvo darilo je dobil tudi pri prof. Kündmannu za skupino Borilca in za kompozicijo Čas - sovražnik mladosti. Iz te dobe je tudi kompozicija Adam, kje si?, ki kaže na veliko obvladanje kompozicije, anatomije in izredno oblikovalno moč. Izdelal je več portretov, dekorativnih plastičnih del, drobne plastike v lesu in srebru, zanimivo Glavo zamorca, iz kraškega marmorja pa glavo I. Cankarja; prav tako kamnite kipe na pročelju Kresije. Ob stoletnici Prešernovega rojstva se je udeležil s šestimi drugimi tekmovanja za Prešernov spomenik v Lj. Iz mavca je 1900 izdelal Prešernovo glavo (glej Prešernov album, 202), se navdihoval po Goldsteinovi sliki, »a nekatere zastranitve so povzročile, da napravlja njegov Prešeren mnogo globlji vtisk od Goldsteinovega« (Fr. Kidrič, LZ 1935). - Ko se je vrnil z Dunaja v Vrhpolje, je odprl samostojno delavnico in veliko delal za razne cerkve po Vipav. dolini. V Vrhpolju mu je žpk Dejak zaupal prenovitev kiparskega okrasja, križev pot in izdelavo velikega oltarja v stari žup. c. sv. Križa. Tedaj je bil R. v zreli dobi in je z veščo roko izrezal iz lesa Vipavski par, Vinogradnika z brento in Vipavko. Pesniku in politiku Miroslavu Vilharju s Kalc je izdelal spomenik, ki so ga 1904 postavili pred šolo v Postojni in so ga faš. odstranili. Ustvaril je vrsto portretnih glav slov. javnih delavcev, ki so šle v tisočih odlitkih med slov. ljudstvo: Gregorčič, Jenko, Kette, Medved, Slomšek, Stritar, Tavčar, J. E. Krek, Jan. in Jur. Šubic, Jeglič. Sam je imel za svoje najboljše delo velik marmornat reliefni nagrobnik, ki ga je postavil 1911 na Sv. Gori gor. nadškofu Jakobu Missii (PSBL II, 442–45) in ga je prva svet. vojna popolnoma uničila. - R. je napravil tudi več portretov, nagrobnikov in cerkv. plastike. - Razstavljal je: na I. slov. umet. razst. v lj. Mestnem domu (1900) osem del, ki so zbudila zanimanje; na II. razst. v Narod. domu v Lj. (1902) tri plastike; na I. razst. v Jakopičevem paviljonu v Lj. (1909) pet del. Malokdaj je nastopil z drugimi: 1924 s Fr. Sterletom s 25 kipi; 1940 na Jubilejni razst. v Jakopičevem paviljonu s svojim Slepcem z dečkom (iz 1895). - »R. je izrazit realist, malce neosebno hladen; vidno se naslanja na naravo ter kaže umerjene klasicistične težnje. Zlasti v mlajših letih je izviren, sicer črpa motive iz antičnega izročila, kompozicije obdelava alegorično« (K. Dobida, SBL III, 84). Se bolj kot umetnik je R. znan kot učitelj. Iz njegove kiparske šole so izšli vsi slov. ugledni kiparji: Dolinar, Gorše, Jurkovič, brata Kalina, Fr. Kralj, Tine Kos, Napotnik, Sl. Penkov, Povirek, Sajevic idr. in slikarji: Cuderman, Justin, Košir, Maleš, Sedej, Sterle idr.

Prim.: K. Dobida, SBL III, 83–84 in tam nav. liter.; Albert Širok, Pri naših upodabljajočih umetnikih, Luč II, Trst 1928, 45–46; Fr. Kidrič, Prešernova podoba in naši umetniki, LZ 1935, 555–57; Isti, Prešernov album, Lj. 1949, 202 (Prešernova glava), 324; ELU 4, 83; Luc Menaše, Evropski umetnostno-zgod. leksikon, Lj. 1971, 1778–79.

Jem.

Jevnikar, Martin: Repič, Alojzij (1866–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi502380/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine