Remec, Bogumil (1878–1955)

Remec Bogumil, politik in gospodarstvenik, r. 14. avg. 1878 v Trstu pošt. uradniku in prevajalcu Francu Josipu (gl. članek), u. 7. febr. 1955 v Buenos Airesu. Po gimn. študijah v Lj. (mat. 1897) in univ. (1897–901) na Dunaju (prirodop., mat., fiz.) je bil 1901–6 nam. učitelj na gimn. v Kranju, 1906–7 začasni učitelj na II. gimn. v Lj., 1907–8 redni učitelj na gimn. v Novem mestu. L. 1908 je po nalogu dež. odbora organiziral novo ustanovljeno dvorazredno trg. šolo v Lj. in jo vodil do l. 1917, ko ga je deželni odbor kot »mladina« odstavil. Nato je bil prof. in od l. 1928 ravnatelj II. drž. gimn. (Poljane) v Lj. Spomladi 1932 ga je Živkovićeva vlada premestila za ravnatelja gimn. v Kruševac, odkoder se je jeseni 1935 vrnil na staro mesto in bil v začetku 1937 upokojen. – R. je bil učenec A. Mahniča (SBL II, 7–12) in J. E. Kreka (SBL I, 559–65). Objavil je razpravo O sodobnem stanju descendenčne teorije (KO LX, 1905) in O naši zemlji (Č I, 1907), kasneje pa se je posvetil političnemu in gospodarskemu delu v okviru tedanje SLS, kjer je imel po l. 1916 vodilno vlogo v opoziciji »mladinov« proti Šusteršiču. Ko sta bili konec 1917 ustanovljeni nova SLS in VLS, je bil R. izvoljen za njih tajnika, poleti 1918 je bil izvoljen v predsedstvo Nar. sveta kot član-namestnik, nato za člana Narod. Veća v Zgbu, kjer je bil član namestnik osrednjega odbora. Od marca do sept. 1920 je bil poverjenik za notranje zadeve v Nar. vladi v Lj. pod preds. dr. Brejca in kasneje posle vodeči podnačelnik SLS. – R. je bil med ustanovitelji Nove založbe in Vzajem. podp. društva, iz katerega je nastala Vzaj. posojilnica. Bil je nazadnje preds. upr. odbora in član izvršnega odbora Zadr. zveze, preds. nadz. sveta Zadr. gosp. banke, podpr. upr. odbora in po svoji upokojitvi pisarn. ravnatelj Vzaj. posojilnice, podpr. upr. odbora d. d. Union in preds. uprav. odbora tovarne Stora, d. d. Šešir v Škofji Loki. Kot preds. (od 1924) stavb. zadruge Stadion je pobudil in izvedel zgraditev športnega stadiona v Lj. ob Titovi cesti.

Med okupacijo (1941–5) je R. sodeloval v t. i. odboru vaških straž, ki je vodil denarno oskrbo belogardističnih oddelkov; zato se je ob osvoboditvi umaknil v emigracijo. — Prim.: Erjavec, 258, 268, 271, 274, 319; Mal, Slovenci v desetletju 1918–1928, 147, 150; Hribar II, 276–7; S 1932, št. 78, 79 (s sliko); Saje, Belogardizem, 90, 266, 307, 701. Slika: Kron I (1934), 144. S. K.

REMEC Bogumil, politik, gospodarstvenik in prof., r. 14. avg. 1878 v Trstu, u. 7. febr. 1955 v Buenos Airesu (Argentina). Oče Franc Josip iz Rupe pri Kranju je bil poštni uradnik telegrafist v Trstu, mati Karla Ogoreuc, gospodinja, Osn. š. in gimn. je dovršil v Lj. (sošolca pesnik Dr. Kette in pisatelj Al. Kraigher), matura 1897, univ. na Dunaju 1901 (prirodop., mat., fiz.). Učil je na gimn. v Kranju (1901–06), na II. drž. gimn. (Poljane) v Lj. (1906–07), v Novem mestu (1907–08), 1908 je po nalogu dežel. odbora organiziral novoustanovljeno dvorazr. trg. š. v Lj. in jo vodil do 1917, ko ga je dežel. odb. zaradi politike odstavil. Nato je bil prof. in od 1928 ravn. II. drž. gimn. v Lj. Spomladi 1932 ga je Živkoviceva vlada iz polit. razlogov premestila za ravnatelja gimn. v Kruševac (Srbija), od koder se je v jeseni 1935 vrnil na staro mesto in bil v začetku 1937 upokojen. - R. je pritegnila silna osebnost dr. Jan. Ev. Kreka v širokopotezni krog snovanja na vseh področjih javnega dela. Najprej je poprijel na kult. področju: na II. katol. shodu v Lj. (1900) je nastopil s samostojnim referatom v smislu Krekovega social. programa. Kot prof. je povsod deloval v katol. prosv. in gosp. organizacijah. Objavil je razpravi: O sodobnem stanju descendenčne teorije (Katol. obzornik LX, 1905) in O naši zemlji (čas I, 1907). Med prvo svet. vojno se je posvetil polit. in gosp. delu v okviru tedanje SLS, in ko je v stranki izbruhnil razkol med dr. I. šušteršičem in dr. Krekom, med starimi in mladimi (»mladini«), je R. potegnil z dr. Krekom in imel po 1916 vodilno vlogo med mladimi. Ko je bila konec 1917 ustanovljena nova SLS, je bil R. izvoljen za tajn., poleti 1918 je bil izvoljen v predsedstvo Narodnega sveta kot član-namestnik. Od mar. do sept. 1920 je bil poverjenik za notranje zadeve v Deželni vladi za Sjo (prejšnji Narod. vladi). Potem je R. postal poslevodeči podpreds. SLS, preds. mestnega odb. SLS v Lj., preds. uprav. odb. in član izvrš. odb. Zadružne zveze, preds. nadzor. sveta Zadružne gosp. banke, podpreds. uprav. odb. in po upokojitvi pisarniški ravn. Vzajemne posojilnice, podpreds. uprav. odb. Hotelske in stavbne družbe d. d. Union, preds. uprav. odb. tovarne Stora, d. d. Šešir v Škofji Loki, preds. Slov. katol. akad. starešinstva. Kot preds. (od 1924) stavbne zadruge Stadion je dal pobudo za zgraditev šport. stadiona ob sedanji Titovi cesti za Bežigradom. Bil je med ustanovitelji Nove založbe v Lj. in Vzajem. podpor. društva, iz katerega je nastala Vzajem. posoj. Med zadnjo vojno je sodeloval v t. i. odboru vaških straž, ki je vodil njihovo denarno oskrbo. 3. maja 1945 je bil na skupščini na Taboru v Lj. izvoljen za preds. vrhovne trojice slovenske države, ki so jo oklicali tega dne. Nekaj dni pozneje se je umaknil na Koroško in od tod v Argentino, kjer je našel zaposlitev v botaničnem vrtu v Buenos Airesu. Tu se je vključil v slov. katol. in kult. življenje in bil tudi član Narod. odbora za Sjo. R. je bil znan planinec in je prehodil vse važnejše slov. hribe. »Poleg vseh izrednih odlik, ki so R. krasile, sta bili njegova zlata poštenost in nesebičnost med najlepšimi. Vedno je ostal čistih, neomadeževanih rok...« (dr. I. Ahčin).

Prim.: S. Kranjec, R. B., SBL III, 79–80 in tam navedena liter.; Težka izguba..., Glas SKA 1955, št. 2; Dr. I. Ahčin, † Ravnatelj B. R., KolSS 1956, 270–73 s sl.; Dr. T. Debeljak, Zapiski ob robu k dobi pred dvajsetimi leti, KolSS 1967, 96–121; žpk. arh. Novi sv. Anton, Trst.

Jem.