Remec, Alojzij (1886–1952)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 1, 1. 1. 1925

Slovenski biografski leksikon

Remec Alojzij, pesnik, pripovednik in dramatik, r. 10. apr. 1886 v Trstu, u. 21. nov. 1952 v Ptuju. Oče Valentin je bil pismonoša, mati r. Rožič, kmečka hči, doma iz Oseka v Vipavski dolini. Mladost in vzgojo pri starem očetu Jožefu Rožiču je R. popisal v spominih Tata (NOja 1953, 35–45). Osnovno šolo je obiskoval v Oseku in Trstu, gimn. v Trstu (1898–906), kjer sta mu bila učitelja slovenščine dr. K. Glaser (SBL I, 215–6) in dr. Iv. Merhar (SBL II, 97); posebno zadnji je nanj spodbudno vplival. Po maturi je odšel v gor. bogoslovje, po treh letih se je odločil za študij prava, ki ga je končal z doktoratom v Gradcu 1916. V 1. svet. vojni je služil vojake, nato je bil odvetniški koncipient v Lj. (1919–27) in odvetnik v Ptuju. Od dec. 1935 do nemške okupacije 1941 je bil ptujski župan in načelnik okr. cestnega odbora; 15. apr. 1941 so ga Nemci aretirali in preko taborišč v Borlu in Brestanici z družino izgnali v Srbijo. Bival je v Vrnjački banji; v juliju 1945 se je vrnil v Ptuj in nadaljeval z advokaturo. Kot človek je bil skromen, dobrovoljen, a muke taborišča so mu strle telesne moči. – Njegovo književno delo se v glavnem opira na vplive »moderne«, vendar se v vsem čuti vipavska živahnost pa tudi tesna in trda pot njegovega življenja. V gimn. je pisal črtice za E, PL in Gor., od 1903 pesmi za DS, od 1907 tudi za LZ, Sn, DP, MD in Zoro. Psevdonimi: Slavko Vilinski, Zvoran Zvoranov, Štefan Poljanec, A. R. Štefanovič. Kot visokošolec je uredil dijaški zbornik Jubilej (Lj. 1912). V pesmih se je z impresionističnimi podobami in refleksijami poglabljal v duševno in družbeno razdvojenost okoli 1. svet. vojne in končno našel svojstven izraz v zgoščeni ritmiki in zaostreni misli. Pesnil je do 1923. – Preprostejša, deloma pod vplivi domačijske povesti, deloma moderne lirične črtice, je njegova proza: kmečka zgodba iz 18. stoletja Veliki punt (Gor. 1909, 1910², Celje 1953³), sodobna kmečko-delavska zgodba Doma in po svetu (MD 1910), romantična zgodba iz 17. st. Anno Domini (DS 1912), dijaška Škrjančki (DS 1913); mladostne črtice in novele je zbral v dveh knjigah: Naši ljudje (1921) in Iz moje domovine (1922); v zrelih letih je napisal povest Andrej Košuta (M 1922; knj. 1933), Tri božične povestice (KGMD 1923), nazadnje slike iz začetka 2. svet. vojne Opustošena brajda, kjer prikazuje Ptuj in okolico pod nemško zasedbo; dokončal je samo 1. del (SV 98, 1946). Izmed njegovih slovstvenih kritik so najznačilnejše: Kontrolor Škrobar (DS 1914, 238); Človek z bombami (S 1920, št. 262); Iz modernega sveta (S 1922, št. 149). – Najuspešnejše je R-evo dramsko delo. Igra General Burja je ostala v rokopisu, prav tako tridej. drama Pavla (upriz. 1912, predelana kot Učiteljica Pavla in upriz. v Mrbu 1921), nato komedija v 4. dej. Kirke (DS 1922); obe zadnji drami sta pisani z močnim čustvom in ostro družbeno kritiko; v Pavli vidimo moralno propadanje meščanske družbe na deželi in bolečino mladega idealista, druga prikazuje povojno verižništvo. Na moralistični simboliki in ekspresionistični tehniki (12 postaj) je zgrajena Magda (LZ 1924, Spl. knj. 1924; upr. v Lj. 1924), »tragedija ubogega dekleta, ki pretrpi vse od služkinje do izgubljenke na cesti«. Za ljudske odre namenjeni in mnogo igrani sta bili tridej. kmečka tragedija Užitkarji (M 1923, MK 1, 1923, 1934²) in romantična igra v 5 dej. Zakleti grad, zgodba graščakov in tlačanov na Goriškem (Lj. 1926; upriz. v Mrbu 1925); snov je vzeta iz novele Anno Domini ter obdelana v načinu usodne tragedije. Krutost nemške zasedbe v 2. svet. vojni prikazujeta tridej. Volkodlaki in enodej. Talci v Kraljevem (Celje 1947, Zadr. knjiž. št. 24). V izgnanstvu je napisal v srbščini igro Bunda (1944). Zadnje dramsko delo so Miklavževe vragolije, upriz. v Ptuju 1951. V dram. zgradbi R. najrajši uporablja strastna srečanja posameznih oseb, presenetljiva razkritja in (posebno v prvih delih) lirično nastrojenje. Kot satiro zoper svoje kritike je napisal prizor Umor (ND 1925, št. 23). L. 1922–3 je nekaj časa pisal v S tudi poročila o lj. Drami. — Prim.: I. G(rafenauer), NE III, 889; Šlebinger 129; V. Bele, PL 1909, št. 35; Lenard, DS 1909, 475; LZ 1909, 633; S 1912, št. 174, 176; Lovrenčič, S 1922, št. 275; Jarc, LZ 1922, 439; Koblar, DS 1924, 95; Pretnar, LZ 1924, 635; Pregelj, DS 1925, 159; Albreht, LZ 1925, 571; Kmetova, M 1926, 69; Finžgar, ib., 269; Slov. moderna lirika, Lj. 1933, XXXI–II, 154–6 (s sliko); V. Smolej, M 1934, 152; J. Plestenjak, ib., 272; Dolar, NOja 1948, 315; jt (= Janko Traven), GLLj Drama 1953, 81–2; Moder, SV 1953, št. 104 (s sliko); S(lavko) D(esetak), GL Ptuj 1954/5, 53–8 (s slikami). – Slika: KMD 1953, 86. Kr.

Koblar, France: Remec, Alojzij (1886–1952). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi500274/#slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine