Slovenski biografski leksikon

Regent Ivan, politik in publicist, r. 24. jan. 1884 na Kontovelu nad Trstom, živi v Lj. Po dovršeni osnovni šoli si je trinajstleten poiskal zaslužka v Trstu najprej kot pomagač v žganjarni, nato kot tekač, vajenec na tovorni ladji in slaščičarski vajenec. Že med samoizobraževanjem v tem času je pisal književne poskuse v slovenščini in v italijanščini; nekaj slovenskih mu je jezikovno in drugače popravil profesor Julij Kleinmayr. Na že iz ranega življenjskega izkustva socialistično usmerjenega R-a so silno vplivali krvavi dogodki ob splošni stavki v Trstu 14.–16. febr. 1902. Pridružil se je z vso vnemo socialnodemokratski stranki, ki je kmalu zaupala mlademu aktivistu raznašanje RP tržaškim naročnikom. V RP je bil 11. nov. 1904 objavljen njegov prvi ugotovljivi feljton Na sejmu (podpisan I. R.), prej pa so bili že tiskani neki njegovi prispevki v tržaškem humorističnem Škratu (1903/4). Na V. strankinem zboru decembra 1904 v Lj. je bil R. med voljenimi zapisnikarji. Odtlej je bil med vodilnimi osebnostmi tržaškega političnega odbora JSDS in je aktivno nastopal na njenih nadaljnjih kongresih do IX. zbora (1914). R. je bil 1904/5 eden od ustanoviteljev in nato vodilnih odbornikov prvega modernega delavskega kulturnoprosvetnega društva med Slovenci, tržaškega Ljudskega odra, katerega prosvetno delovanje je napravilo tako silen vtis na Ivana Cankarja, ki je bil od svojega prvega tržaškega predavanja 1907 v izrazito prijateljskih stikih z R-om in njegovimi sodelavci. Od preselitve RP iz Trsta v Lj. jeseni 1905 mu je bil R. stalni neplačani tržaški dopisnik, kakor tudi Zarji, naslednici RP od 1911 do 1914. Njegovi dopisi in članki so največkrat nepodpisani, včasih pa signirani z i. r. in tudi z iris. Spomladi 1907 je postal R. glavni ekspeditor pri dnevniku Il Lavoratore, pri katerem je že pred tem sodeloval. Kakor je v članku Se ne strinjamo! (RP št. 66 z dne 28. jun. 1907) ostro obsodil italijansko socialnodemokratsko vodstvo v Puli zaradi kompromisa z italijanskimi liberalci pri občinskih volitvah, tako je R. energično vodil odpor slov. socialne demokracije v Trstu proti prav tedaj ustanovljeni razbijaški Narodni delavski organizaciji (NDO). V celjski D (št. 102 z dne 2. sept. 1907) je v nepodpisanem dopisu Slovensko delavstvo v Trstu in socialna demokracija opozarjal slov. meščansko javnost vprav na velikanski narodnostni pomen slov. socialne demokracije v Trstu. V začetku 1908 je ustanovila JSDS v Trstu tednik Delavski list, ki je izhajal do polovice 1909 pod R-ovim uredništvom. Po prenehanju Delavskega lista je R. postal uradnik okr. bolniške blagajne v Trstu in ostal v tej službi vse do konca 1919 (s presledkom vojnih let 1915 do 1918). Pred občinskimi volitvami v Trstu 1913 je imel R. na socialnodemokratskem zborovanju programatičen govor (objavljen v Zarji št. 558–561 z dne 16.–9. aprila in ponatisnjen v posebni brošuri Socialna demokracija in občinske volitve v Trstu 1913), ki ga je Lavoratore napadel po volitvah, češ da je s svojimi narodnostnimi zahtevami za Slovence dal italijanski nacionalni stranki gradivo za njeno kampanjo proti socialni demokraciji; ta napad je odločno zavrnila deželna konferenca slov. socialnih demokratov v Trstu 7. dec. 1913 (Zarja št. 754 z dne 9. dec.). Ko je IX. strankin zbor 28.–9. jun. 1914 sklenil prenesti sedež izvrševalnega odbora iz Lj. v Trst, je postal R. predsednik izvrševalnega odbora JSDS in je začel pripravljati nastop slovenske delegacije na nameravanem mednarodnem socialističnem kongresu na Dunaju o jsl vprašanju (prim. R-ov dopis H. Tumi z dne 17. jul. 1914). Delo izvrševalnega odbora je pretrgala avstrijska vojna napoved Srbiji, ob kateri je oblast ustavila strankino glasilo Zarjo, še preden je bila preseljena v Trst. R. je bil 1915 mobiliziran in je prebil v vojski do srede 1918. Tudi kot vojak je iz Gradca in drugih krajev sodeloval v socialnodemokratskem dnevniku Naprej, ustanovljenem sredi 1917, s številnimi politič. članki in feljtoni, signiranimi najprej z i. r., kasneje s psevdonimom I. Sokol. Po odpustu iz vojske sredi 1918 je R. pisal v Lavoratoru pod psevdonimom Alfa o tržaškem vprašanju in se zavzemal za skupno stališče tržaških socialnih demokratov obeh narodnosti.

Po prevratu in italijanski zasedbi je R. ostal v Trstu na čelu slov. in hrvatskih socialnodemokratskih organizacij zasedenega ozemlja. Na njegovo pobudo je bil 9. marca 1919 na sestanku zastopnikov slov. delavskih organizacij Trsta in okolice izvoljen »višji kulturni svet« za slov. proletariat tega ozemlja. Svet je izdajal od 8. maja do 10. okt. 1919 splošno revijo Njiva (najprej tedensko) na široki napredni osnovi pod socialističnim vodstvom; R. ji je kot glavni urednik napisal uvodno besedo in nekaj socialistično usmerjevalnih člankov (pod psevdonimom Ivan Sokol). R. je sklical in vodil 6. aprila 1919 meddeželno konferenco organizacij JSDS na zasedenem ozemlju, ki se je soglasno izrekla za revolucionarno smer III. internacionale in za sodelovanje z enako usmerjeno večinsko strujo italijanske socialistične stranke; prav tako je vodilno sodeloval na meddeželni konferenci 21. septembra 1919, ki je sklenila pristop slov.-hrv. organizacij v socialistično stranko Italije in izvolila delegate za njen kongres v Bologni. Na tem kongresu (okt. 1919) je bil iz slov. delegacije R. izvoljen v centralni odbor italijanske socialistične stranke in je v njem pripadal komunistični frakciji. Tedaj je zapustil službo pri bolniški blagajni in postal zunanjepolitični urednik Lavoratora, ki mu je bil nekaj časa tudi glavni urednik, hkrati pa dopisnik milanskega Avantija, sodelavec turinskega Ordine nuovo in revije Lo Stato Operaio (psevdonimi Matvej Orlov in Vanja Ukov). L. 1920 je dalj časa prebil kot član centralnega odbora v Rimu, kjer se je v prostem času pripravljal za izpit na višji tehniški šoli. V začetku 1920 je ustanovil Delo, ki je bilo v vsem času svojega izhajanja pod vodstvom R-a kot glavnega urednika od 20. febr. 1920 pa do 1926 ne le najboljše ogledalo revolucionarnega delavskega gibanja na Slovenskem, marveč mu je vtisnilo tudi svoj krepki pečat. Pred kongresom italijanske socialistične stranke v Livornu januarja 1921 je R. v Delu v polemiki z dotedanjim vodilnim sodelavcem H. Tumo zastopal komunistično smer; pod njegovim vodstvom so slov. in hrv. socialistične organizacije Julijske krajine pristopile h Komunistični stranki Italije, ustanovljeni ob odcepitvi v Livornu. R. je bil vodilna osebnost v pokrajinskem vodstvu KPI za Julijsko krajino do maja 1927, ko je emigriral v Jslo. Pri občinskih volitvah 1921 je bil R. izvoljen na komunistični listi v tržaški občinski svet, na katerega seje pa so komunistični odborniki zaradi terorja fašistov kmalu nehali zahajati. Ko so fašisti 1921 požgali tiskarno Lavoratora in Dela, se je R. vrnil v službo pri tržaški bolniški blagajni, iz katere ga je fašistična uprava 1926 odslovila. V dokaj tesnem sodelovanju slov. komunistov Julijske krajine z onimi v Jsli je bil R. 1925 soizdajatelj in sodelavec revije Zapiski Delavsko-kmetske matice v Lj., ki jo je oblast ustavila s 4. št.

Kot emigrant v Lj. je R. 1927/9 sodeloval pri ilegalni izdaji treh številk Dela (dve sta bili razmnoženi na opalografu, ena pa natisnjena v tiskarni Sja) in pisal v legalni tednik KPJ Enotnost, kjer je poleg aktualnih člankov objavil tudi zgodovinski pregled Trst in tržaško vprašanje ob polomu avstro-ogrske monarhije pod psevdonimom A. Mladen [Enotnost III/1928, št. 40 (26. okt.) – št. 45 (30. nov.)]. Tedaj je napisal tudi knjižico La Venezia Giulia durante l'occupazione a 1'annessione italiana e sotto il terrore e le violenze del regime fascista (60 str.), ki jo je izdala 1929 v Parizu italijanska sekcija Mednarodne Rdeče Pomoči kot 1. zv. zbirke Fascismo e lotta di classe. Med stopnjevanim preganjanjem komunistov je bil R. oktobra 1929 izgnan iz Jsle. Preko Dunaja je prispel v Pariz, kjer je 1930 vodil inozemsko izdajo Dela. Konec 1930 je bil izgnan iz Francije. Napotil se je v Bruselj, od tam pa v Moskvo kot zastopnik italijanske Rdeče pomoči v sekretariatu Mednarodne Rdeče Pomoči`(MOPR = Meždunarodnoe obščestvo Pomošči Revoljucioneram). V tej funkciji je bil do konca 1932, nato je bil pa do 1941 načelnik jugoslovanskega oddelka pri založbi tujejezične literature, ki je tedaj izdajala tudi srbske, hrvatske in slov. knjige; skupaj jih je izdala 64, od katerih polovico slov. Sodeloval je 1934 ob ustanovitvi slov. oddelka na KUNMZ (Komunističeskij Univerzitet Narodnih Menšinstv Zapada), kjer je predaval občno zgodovino. Pisal je v Lo Stato Operaio, revijo KPI, med drugim tudi o vprašanju jsl manjšine v Italiji pod psevdonimom Matteo, kakor se je glasil njegov priimek v Sovjetski zvezi. Pod pravim imenom je R. v Moskvi nastopil šele kot predstavnik Slov. v Slovanskem komiteju, ustanovljenem avgusta 1941. Tedaj je prevzel vodstvo na novo uvedenih slov. oddaj moskovskega radia. Objavil je več člankov v reviji Slavjani in sodeloval med drugim tudi pri reviji Meždunarodnaja literatura. Od poletja 1943 do konca 1944 je R. vodil višje politične tečaje za italijanske vojne ujetnike.

Febr. 1945 je prispel z II. jsl tankovsko divizijo iz SZ v Jslo ter apr. 1945 prešel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj. Po osvoboditvi Trsta je v njem že 3. maja 1945 javno nastopil. Bil je član centralnega komiteja KP Trsta, nekaj časa urednik obnovljenega Lavoratora in sodelavec tržaške revije Il Comunista. Iz Trsta se je umaknil ob splošni stavki julija 1946, ko je bil ogrožen z zapornim poveljem zoper člane stavkovnega odbora; nato je bil v odsotnosti obsojen na štiri mesece zapora. Od junija 1947 je bil v vladi LRS najprej minister za komunalne zadeve, nato za delo in končno za prosveto; od aprila 1951 dalje je bil podpredsednik prezidija Ljudske skupščine LRS, po ustavni reorganizaciji LRS pa 1953 in 1954 član Izvršnega sveta LRS. R. je poslanec Ljudske skupščine LRS in je bil poslanec zvezne Ljudske skupščine. Od V. kongresa KPJ 1948 je član CK KPJ, od II. kongresa KPS istega leta pa član političnega biroja KPS oziroma član izvršnega komiteja CK Zveze komunistov Slovenije. Na ustanovnem kongresu Zveze delavskih prosvetnih društev Svobode 1952 je bil izvoljen za predsednika; od leta 1954 je tudi predsednik Izseljenske matice.

Po 1945 so izšli številni R-ovi članki in govori o aktualnih političnih vprašanjih, v zvezi z njegovo organizacijsko in družbeno dejavnostjo, zlasti na področju delavske prosvetne organizacije, in vrsta spominskih sestavkov v mnogih slov. časnikih in revijah (LdP, SPor, NS, NOja, Razgl, Ljudska uprava, DEn, Borec, Vprašanja naših dni, NRazgl, Sodobna pota, SocM, Tov, TT i. dr.). Med važnejše R-ove spominske, zgodovinske in teoretične sestavke od 1945 spadajo: Iz zgodovine tržaškega delavskega ljudstva, Primorska delavska enotnost I/1945, št. 1 (17. XI.) – št. 2 (5. XII.); K deseti obletnici in k razstavi KPS, NS 1947, 252–8; Ivan Cankar v Trstu, PDk 1947, št. 594; Ivan Cankar in tržaški delavci, LdP 1947, št. 110; Jože Srebrnič, ib. št. 90; Tržaški spomini na prvi maj, ib. št. 101; Slov. kulturni stiki s SZ pred osvoboditvijo (Intervju M. Boršnikove), SPor 1948, št. 57; Nekaj misli ob trideseti obletnici smrti Ivana Cankarja, Obz 1948, 514–6; Ob stoletnici Manifesta Komun. partije, NS 1948, 241–5; Nekaj o vprašanju obrambe demokratične revolucije, Delo 1949, št. 1–2, 33–41; Trideset let dela in boja KPJ, ib. št. 5, 1–11; K vprašanju revizionizma v marksizmu-leninizmu, ib. št. 8, 28–37; Nekaj o socialističnem gibanju na Primorskem (Odlomek neobjavljenih spominov), ib. 1950, št. 5–6, 1–22; »Ljudski oder« v Trstu, prva slov. ljudska univerza, Obz. 1951, 550–6; Ivan Cankar v Trstu, SocM 1952, 84–90, 154–7; Zvestoba primorskega ljudstva socializmu, v zborniku Partizanski dnevnik, Okroglica 1953; Majniški spomini NRazgl 1954, 1–2; Utrinki iz neobjavljenih spominov, Kron 1954, 1–6; Ob 10. obletnici smrti Jožeta Srebrniča, Jadranski kol. 1954, 62–3; Jubilej delavske prosvetne dejavnosti ob 50. obletnici Ljudskega odra v Trstu, ib. 1955, 145–8; Predgovor h knjigi Antonio Gramsci: Pisma iz ječe, Lj. 1955, 5–21; Ivan Cankar, Slovenski Jadran 1956, št. 20; Nekaj o Vorancu, Prežihov zbornik 1957, 102–4; Ob 60. obletnici ustanovnega kongresa Jsl. socialnodemokratične stranke v Avstriji, Sodobna pota 1956, 337–44; 55. obletnica tržaških februarskih dogodkov, Slovenski izseljenski koledar 1958, 45–7. – Izbor člankov do 1929 je R. izdal pod naslovom Poglavja iz boja za socializem, Lj. 1958; Iz mojega življenja, Sodobna pota 1958, 290–4; Nekaj misli in zgodovine, NRazgl 1959, 151–2; Ob izidu Brivčevih spominov, Spomini na italij. delav. pisatelja Giovannija Germanetta, Vestnik (Koper) 1958, št. 10; 55. obletnica tržaš. febr. dogodkov, Slov. izseljenski koledar, 1958, 45–7; Spomini in misli o ustanovitvi KPJ, NSd 1959, 323–30.

Prim.: H. Tuma (gl. Seznam oseb); Socialistično gibanje v Sji 1869–920 (Zgod. arhiv KPJ, Tom V, 1951, gl. Register osebnih in zemljep. imen); Ko je ko, 603; Vlado Kozak, »Visoka šola« Ivana R-a, NSd 1954, 78–85; B. Babič, SPor 1954, št. 11; R. Golouh, ib., št. 17; M. Kranjec, Obz 1954, 15 (s sliko); J. Liška, Ljudska prosveta 1954, 28 (s sliko); J. Potrč, SocM 1954, 1–2; A. Rejec, Slov. Jadran 1954, 5 (s sliko). Krm.

Kermavner, Dušan: Regent, Ivan (1884–1967). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi496688/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine