Slovenski biografski leksikon

Premrou Miroslav, zbiralec arhivalnega gradiva, v Gorici r. 4. nov. 1871 in u. 5. marca 1944. Njegov oče Ljudevit iz trdne kmečke hiše »pri Cesarjevih« v Velikem Ubeljskem pod Nanosom, r. 1843, se je udeležil kot častnik nesrečne ekspedicije avstr. nadvojvode Maksimilijana v Mehiko (prim. Šuklje, Sodobniki mali in veliki 15) in bil pozneje železniški uradnik, večinoma v Gorici. Njegova mati Josipina, r. 1847, je bila hči pesnika Miroslava Vilharja. Oba sta u. med 1. svet. vojno kot begunca v Mrb. P. je obiskoval osn. šolo in gimn. v Gorici, opravil maturo 1890, nato študiral pravo na Dunaju in v Gradcu. Kot koncipient pri notarju dr. Pučku v Krškem se je seznanil z Marijo, edinko odvetnika in pisatelja dr. Janeza Mencingerja, in se z njo 1898 poročil, a jo že 1902 izgubil. Preselivši se v Gorico, je vstopil P. v pisarno notarja Kavčiča. L. 1899 je bil v načelstvu na novo ustanovljene Centralne posojilnice dr. A. Gregorčiča. Kot notar je služboval od 1900 v Kobaridu in excurrendo opravljal notarska dela v Tolminu in Bovcu. Zaradi lahke možganske kapi, ki ga je zadela 1915 ob smrti njegovega sina, so ga 1916 prepeljali v Rim. Po dobrem letu je okreval, a ostal v Rimu do jul. 1924; nato je prišel v Trst in se čez eno leto preselil v Gorico, kjer se je 1927 poročil z Antonijo Hribarjevo, sestro znanega goriškega trgovca. Poslej se je bavil le s knjigami in z delom na vrtu. Toda zadnja leta mu je pešal vid in sluh; naposled je popolnoma oslepel. Kot visokošolec je objavil tele krajše spise: Jurij Juričič, LZ 1892; Dr. T. Elze, LZ 1893; Neznan rokopis slovenski v dež. muzeji goriškem, LZ 1893; O. St. Škrabec, LZ 1894; O Miroslavu Vilharju (spisal Motimir), SS 1893. Za bivanja v Rimu je marljivo delal v arhivih, zlasti v vatikanskem. Svoje izsledke je objavljal nekaj v posebnih publikacijah, večino pa v raznih zbornikih in revijah. Posebej je izdal: Monimmenta sclavenica, Lj. 1919 (prim. J. Mantuani, Carn NV IX [1919]; F. Ramovš, LZ 1919; P.-ov odgovor: Mon. scl. svoji kritiki, Lj. 1921); Hippolytus de Hippolytis O. P. non è vescovo di Nona in Dalmazia, Rim 1923; Jermenska kolonija u Beogradu, Spom. Srpske kr. Akademije, 66. knj., 1926; Documenti vaticani sulle saline Triestine 1608–10, Trst 1930; Serie dei vescovi petinesi dal 1573–1798 secondo gli atti concistoriali dell'archivio segreto Vaticano, Trst 1930. V zbornikih in revijah: Vatikanski dokumenti iz 1603–21 vladiki Hrenu in cerkv. vizitaciji Kranjske, ČJKZ V/VI (1926/27); Nekaj dokumentov o glagolici na Slovenskem, ČZN XVIII (1923; prim. Čas 1923, 368; ČZN 1923, 111/12; Jutr. novosti 1923, št. 239, 1. pril.); Pismo Mihaela Volića, ČZN XIX (1924); Dokumenti kmetske pobune na Goriškem l. 1713, E 1926, št. 42, 52, 54, 72, 76, 81; Drobiž iz vatikanskih arhivov, GMDS IV—VI (1924/25); Poročilo novomeškega prošta Alberta Peslerja o pleterskih Uskokih, GMDS X (1929); Dve poslanici papeža Benedikta XI., Prilozi (Bgd) 1923; Pepel iz l. 1631, Arh. za arbanasku starinu (Bgd) 1924; Notizie archivali riguardanti la storia della Dalmazia, Vjesnik (Split) 1922; Della patria di S. Girolamo, Scuola cattolica (Milano) 1920; Serie documentata dei vescovi Triestini nei secoli XV—XVIII, Archeografo Triestino Ser. III, fasc. 13, 38, 39, 41 (1926/27); La sedisvacanza dell'episcopato petinese nel 1621–25, Archeogr. Triest. Ser. III, fasc. 45 (1932); Serie dei vescovi romano-cattolici di Beograd, Archivium Franciscanum historicum (Quaracchi) XVII—XIX (1924–26); Serie documentata dei Vicari apostolici di Bosna ed Herzegovina, Arch. Franc. Hist. XXI (1928); Visita apostolica del Nunzio di Graz, Giov. Batt. Salvago, a Gorizia nell'anno 1608, Studi Goriziani IV (1926); Visita apostolica del Nunzio di Graz, Giov. Batt. Salvago, ad Aquileia e nel Goriziano nell'anno 1608, Stud. Gor. V (1927); Una descrizione della contea di Gorizia del 1648, Studi Gor. VII, (1929); Due documenti Vaticani sulla erezione del vescovato-arcivescovato di Gorizia del 1610 e 1626, Studi Gor. VIII (1930); Documenti Goriziani dell'Archivio segreto Vaticano, Studi Gor. IX.(1933). Ducat razprav je ostalo v rokopisu. P. je svoje knjige, zbirke dokumentov, rokopise, slike, karte in papirje zapustil Nar. muzeju v Lj., kamor je volilo prišlo že 1944, a je zaradi pomanjkanja prostora še zmeraj (1952) v zabojih. — Prim.: Gabršček I, 105, 107, 523, 539; J 1944, št. 65; S 1944, št. 62; podatki Siksta Hrovatina v Gorici. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Premrou, Miroslav (1871–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi459881/#slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Primorski slovenski biografski leksikon

PREMROU Miroslav, zgodovinar, r. 4. nov. 1871 v Gor., u. 5. mar. 1944 prav tam. Oče železniški uradnik Ljudevit (udeleženec vojaške ekspedicije nadvojvode Maksimilijana v Mehiki), mati Josipina Vilhar, hčerka pesnika Miroslava. Osn. š. in gimn. je obiskoval v Gor. (matura 1890). Potem je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu. Kot koncipient pri notarju dr. Pucku v Krškem se je seznanil z Marijo Mencinger, hčerko pisatelja Janeza. 1898 se je z njo poročil, a je že 1902 postal vdovec. Iz Krškega se je preselil v Gor. (delal je v pisarni notarja Kavčiča). Od 1900 dalje je bil notar v Kobaridu in opravljal notarske posle tudi v Tolminu in Bovcu. 1915 ga je ob smrti sina prizadela lahka možganska kap, od dec. 1915 je živel v Rimu in tu ostal tudi po okrevanju vse do jul. 1924. Iz Rima je prišel v Trst, se preselil nato v Gor., kjer se je 1927 ponovno poročil z Antonijo Hribar (sestra gor. trgovca). V Gor. se je povsem posvetil študiju, zadnja leta mu je pešal vid in sluh, nazadnje je popolnoma oslepel. - P. je v javno življenje na Gor. stopil v študentovskih letih, spočetka je deloval v društvu Sloga, ob razkolu 1899 se je odločil za dr. A. Gregorčiča. Delal je v tedanjih gor. slov. organizacijah (v odb. Centralne posojilnice itd.). P-jev dnevnik, ki ga je pisal med 29. sept. 1893 in 19. nov. 1894 je zanimiva podoba gor. slov. razmer (objavljen v JKol 1974, 1975, 1976). P. je zelo zgodaj pričel publicistično delovati. Prvi članek je objavil v LZ že 1892 (o Juriju Juričiču), tudi kasneje se je v reviji še oglašal. Že prve objave in dnevnik kažejo na P-jevo izredno zanimanje za arhivsko gradivo (v dnevniku pograja S. Rutarja, ker ni rabil arhiv. gradiva pri pisanju zgod. Goriške; opisuje svoje vtise ob obisku nekaterih nahajališč arhiv. gradiva itd.). Očitno mu je notarska praksa ponudila dovolj priložnosti za zbiranje arhiv. gradiva pri privatnih imetnikih. To lahko sklepamo tudi že po bežnem pregledu njegove zapuščine, ki je še vedno neurejena v lj. Narodnem muzeju. Po nekaj objavah v LZ in SS (1893–94) je za dalj časa opustil pisanje. 1919 je v Lj. objavil knjigo Monimenta sclavenica. Petit choix tiré de la collection des documents recueillis et annotés par Miroslav Premrou notaire à Kobarid et Bovec. P-jeva knjiga je zbirka dokumentov in odlomkov iz literature, z njo se je vključil v takratno polit. gibanje ob določanju meja slov. ozemlja v okviru nove jsl. države, dokazujoč slovansko in slov. prisotnost že od najstarejših dob dalje. Fr. Ramovš (LZ 1919) je knjigi očital diletantizem. P. je odgovarjal (S 12. nov. 1920), da mu nihče ne more zabraniti, če utemeljuje avtohtonstvo Slovanov. Knjiga je že deloma sad P-jevih raziskav v rimskih arhivih in lastnih spoznanj o tem, kako malo It. poznajo slov. razmere. Delo v rimskih arhivih, predvsem v vatikanskih (»V Rimu sem našel dosti prilike, da razširim in poglobim svoje "diletantstvo" Posečal sem redovito dve leti pravno in filozofsko fakulteto ter sem vzporedno, in kasneje izključljivo, ves svoj prosti čas prebil v raznih bibliotekah in arhivih.«), je P. ponudilo mnogo gradiva za kasnejše objave. Med leti 1920 in 1933 je v znanst. publikacijah objavil vrsto člankov, ki so predvsem objave arhiv. gradiva, pomembnega za cerkv. zgod. slov. in jsl. dežel zlasti v 16. in 17. stol. Preko 20 člankov je izšlo v Archeografo Triestino, StudG, CJKZ, GMDS, Archivium Franciscanum historicum, Arhiv za arbanasku starinu (Bgd), Scuola cattolica (Milano) itd. Največ P-jevih objav je posvečenih protireformacijskemu času na Slov., sicer pa je pisal tudi o cerkv. razmerah v Bosni in Hercegovini, o armenski koloniji v Bgdu, o cerkv. razmerah v Dalmaciji. Posebej se je dotikal tudi gor. in tržaške zgodovine in objavil v prevodu listinsko gradivo o velikem tolminskem kmečkem uporu 1713 (Edinost 1926, št. 42, 52, 72, 76, 81) iz gor. pokrajinskega arhiva. Raziskoval je zgod. kmečkih upornih gibanj na Gor., kar kažejo zapisi v njegovi zapuščini. Kakih 10 razprav je zapustil neobjavljenih. Kot zgod. in zbiralec arhiv. gradiva je P. samosvoja pojava, ki bi jo kazalo do dna preučiti, za kar nudi lepo priložnost njegova zapuščina. Opozarjal je na bogato gradivo vatikanskih arhivov, vendar ni med Slovenci do danes še nihče sprejel njegovih opozoril in skušal nadaljevati dela, ki ga je začel.

Prim.: SBL II, 492–93 in tam navedena liter.; S 12. nov. 1920; JKol 1974, 159–65; 1975, 157–63; 1976, 241–52; B. Marušič, Primorski čas pretekli, Koper 1985, 320–33; Veliki tolminski punt leta 1713, Tolmin 1973, 16, 37, 40, 70–71.

B. Mar.

Marušič, Branko: Premrou, Miroslav (1871–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi459881/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine