Pohlin, Marko (1735–1801)

Pohlin Marko o., diskalceat (med svetom Anton), sprožitelj slovenskega književnega preroda, r. 13. apr. 1735 v šempet. predmestju Lj. gostilničarju Janezu Juriju P.-u iz Kamnika (gl. čl. Pohlin), u. 4. febr. 1801 za podagro v diskalc. samostanu v Mariabrunnu pri Hütteldorfu zap. od Dunaja. Vsiljuje se misel, da so v Lj. imeli z njim sitnosti, preden je prišel z 12. l., morda po posredovanju p. Bernarda P. (gl. čl.), v franč. gimn. v Novem mestu, kjer je dovršil 1747/48 drugi, 1748/49 tretji razred. Učitelj mu je bil 1747/48 p. Romualdus Laurin, 1748/49 p. Ildephonsus Karner, a med njegovimi součenci so bili tudi Hrvatje. Napredoval je dobro (1747/48: studii boni, bonorum morum; 1748/49: capacitatis et profectus praestantis, morum commendabilium), a se vrnil v Lj., kjer je bil morda že kot četrtošolec 1749/50 sprejet v jezuitsko deško sem. ter končal, ako je normalno izdeloval, 1754 drugi letnik filozofije. Nobeden njegovih lj. sošol. ni po imenu znan, le ugibati se da, da je bil Dev 2 leti pred njim, Kumerdej za njim. Ok. 1754 je šel med diskalceate ali bosonoge avguštince (preoblečen 10. apr. 1755) ter bival v 3 samostanih njihove nemško-češke pokrajine: v Mariabrunnu, kjer se je opravljal prvi noviciat; 1755/63 na Dun., kjer so diskalceati opravljali drugi nov. ter študirali bogoslovje (ord. ni bil v Lj.); od spomladi 1763 do spomladi 1775 v Lj. (prazn. pridigar, od 1769 nedeljski, od aprila 1772 vikar); 1775/81 na Dun. (učitelj red. klerikov); 1781/84 v Lj. (subprior, ki je bil izvoljen pač spomladi 1781); 1784/94 na Dun. (tajnik pokr., od 1791 subprior); od 1794 v Mariabrunnu (učitelj novicev).

Na P.-a, ki je slišal doma pač več slovenščine ko nemščine ter se po vzgoji čutil kranjskega slovenskega malomeščana, je vplivalo 1754–65 več momentov (prim. Kidrič, Zgod.), na učinkovanje katerih je bil individualno pripravljen: stiki s češkimi sobrati, Popovičem in morda tudi Gutsmanom; dvig avstrijsko-nemške literature; praktično prosvetljenstvo; borba med konservativno cerkveno strujo in janzenisti; vesti o vladnem zbiranju poročil o primitivnem šolstvu 1751 in 1760; prvi uradni prevodi patentov v slovenščino; slavistične knjige, med njimi Rosova in Pohlova slovnica češkega ter Hauptmannova dolnjeluž. jezika; ugotovitev, da vlada v šoli slovenščine ni nič upoštevala, medtem ko je češčino ne le priznavala v srednji šoli, ampak ustanovila zanjo na voj. akademiji v Dun. Nov. mestu in inžen. šoli na Dun. tudi stolice; prvi predpisi za pouk nemščine v lat. šolah in upoštevanje nemške lit. pri pouku retorike (1764); morebiti tudi kakšni neprijazni stiki očeta ali drugih sorodnikov z gospodarskimi tekmeci ali drugačnimi nasprotniki nemškega rodu. Z ekonomskimi tendencami avstrijskega absolutizma so se mešali in vezali še razni elementi (odpor, import itd.). Propaganda za delno nadomeščanje latinščine v višjem šolstvu z nemščino, torej tujim jezikom namesto z domačo kranjščino ga je pojila z odporom, ki ga je silil v akcijo proti krivičnim predpravicam nemščine na Kranjskem. Razvijal se je v predstavnika posebnega meniškega tipa, v katerem so se srečavale deloma nasprotujoče si črte: mržnja do janzenizma in vseh novodobnih cerkvenoreformnih gesel; vnema za prosvetljenska prizadevanja v prid ljudske izobrazbe; filološki racionalizem, na kakršnega so prisegali slovničarji, ki so pisali izza prejšnjega stoletja »grammaires raisonnées«. Na poprišče je stopal človek, ki je pa svetovnem in verskem nazoru tičal v miselnosti slovenskih množiteljev duhovnega repertorija preteklosti, po svoji borbeni misli proti tradicionalni jezikovnokulturni praksi na Kranjskem, svojih prizadevanjih za uveljavljenje kranjščine izven cerkvenih potreb in za ljudsko prosveto pa začenjal vrsto delavcev za slovenski prerod na Kranjskem. Šlo pa je za to, ali bo mogel prvi javni slovenski preroditelj, ki si je pač že na Dunaju ustvaril svoj življenjski delovni načrt in zbiral zanj gradivo, v skladu s svojim zdravim izhodiščem in svojo izredno delavnostjo krotili slabe svoje lastnosti; nagnjenje k posebnostim; bolestno ambicioznost; nedostajanje kriticizma in doganjivosti; zaljubljenost v izbrano smer, pa najsi se je izkazala za še tako diletantsko in naivno; pripravljenost, braniti svoje mnenje tudi z neresnico. Njegova podoba iz 1781 nas opozarja, da je bil P. častihlepen mož, ki ni bil lahko dostopen proti dokazom. V zapovrstnosti P.-ovega dela se kaže tudi vpliv vsakokratnega bivališča, vendar ne tako, da bi se bil načrt bistveno izpreminjal. Njegovo nasprotje do cerkvenoreformnih gesel je v nasprotju z glavno črto avguštincev, vsaj eremitov (gl. Winter E., Der Josefinismus u. seine Geschichte, Brün-München-Wien 1933, 54 sl.).

V Lj., kjer je 1763–75 imel med starejšimi sobrati za prerodno besedovanje le Deva in morda še o. Avrelija (Kidrič, Dobr.), je bilo važno dvoje: da je moral tudi slovenski pridigati in da je dobil v roke pomembno starejše tiskano in rokopisno slovensko gradivo (n. pr. v domači biblioteki Bohoriča, Dalmatina, dele Kastelč. prevoda biblije, Vorančeve priprave Hipolita, krško-kapuc. slovar). Z izredno vnemo se je lotil dela, da izvrši načrt, v čigar prvi obseg so spadali: primitivni šolski teksti za samouke; dopolnjevanje duhovnega repertorija; filološki pripomočki; teksti za obrambo jezika pred tujci in za širjenje novih nazorov o njem; prvi posvetni teksti. Duhovni teksti so daleč prevladovali, kajti vrsto tvorijo (ako je delo izpričano samo v P.-ovi lit. zgodovini brez ohranjenega primerka, je to označeno z BC): 1) Abecedika, Lj. 1765 (BC); izza 16. stol. prva začetnica v obliki pos. knjige; 2) Molituvne bukuvce¹, Lj. 1767 (BC), tretji tip v vrsti slovenskih molitvenikov; 3) Kraynska Grammatika, Lj. 1768, tretja slovnica slovenščine, pisana nemški, kakor njena predhodnica iz 1758, toda prva s prerodno izjavo, slovensko slovniško terminologijo poleg nemške, primeri posv. pesništva, naukom o slovenski verzifikaciji, prevodom Katonovih naukov in drugih podobnih tekstov ter slov.-nem.-ital. razgovori; 4) Antwort auf das kritische Freundschaftsschreiben des Herrn Mathias Chöp Sprachlehrers, über die kraynerische Grammatik, Laybach den 26. Wintermonat (1768: je izšlo v dun. Diariumu kakor Čepova kritika); 5) Limbar med ternjam (sv. Alojzij, Joannes a Fac.), Dunaj 1768, druga knjiga s svetniško pobožnostjo; 6) Ta male Katechizmus, Dunaj 1768, tretji prevod iz Canisija, ki pa prinaša za življenjem sv. Heme (Pohlin, Gramm. 1768, 181), katerega prireditelj ni znan, prve slovenske hagiografske spise (sv. Hermagor, sv. Fortunat); 7) rokopis »Te odperte ali odklenene dure«, 1768, seu »Janua linguae Carniolicae« (BC), pač čitanka po vzorcu Janue linguarum Komenskega, torej drugi oslon na češkobratskega pedagoga (gl. Hipolit); 8) Pet sveteh petkov mesca sušca¹, Lj. 1768, (izdaje ni v BC, pač pa je izpuščena v naslovu št. 17), molitvenik za pobožnost v čast Kristusovemu trpljenju med 40danskim postom); 9) Marianske Kempenzar, Lj. 1769, prvi prevod iz Seb. Sailerja; 10) Sveta misel za mertve moliti, Lj. 1769, menda obenem bratovščinska knjiga; 11) Kratku popisovanje tega živlenja … S. Floriana … S. Donata … ss. Janneza inu Pavla (sv. Emigdija), Lj. 1769; 12) rokopis »Kraynska kroneka« katere prvi del je iz 1770 (Dunaj, Nat.-Bibl. št. 7753); 13) Djanja lepeh čednost, Lj. 1771; 14) prevod patenta o voj. popisovanju in zglasnicah, Lj. 1770 (BC; o primerku, ki je bil 1879 v Auerspergovi palači v Lj., gl. LMS 1879, 31, 32); 15) rokopis »Compendiaria descriptio de ortu, progresu … conventus (augustinorum disc.) Lab.«, ki ga je P. dovršil sept. 1772 in poslal na Dunaj (BC, o posnetku gl. št. 36;); 16) Sveti Postni Evangeliumi, Lj. 1773 (1771 v BC je pomota), prva prireditev teh tekstov kot posebne skupine; 17) Pet sveteh petkov mesca sušca², Lj. 1774, z dodatkom življenj sv. Izidorja in sv. Notburge. Morda sta izšli v tej dobi tudi 18) peta in 19) šesta izdaja Molituvnih bukvic (BC, Gradec). Vsaj 5 P.-ovih del te dobe vsebuje tudi duhovne pesmi. Obenem je prirejal tudi še 2 deli, ki jih v slovnici že napoveduje: slovar, prevod sv. pisma. Verjetno je, da je avtor tolikih tekstov 1773–5 občeval s Kumerdejem in Japljem, ki sta že bila prebujena, ko sta se vrnila v Lj. Nedvomno je, da je agitiral P. za slovenski književni prerod med mlado generacijo, ki je še bila v šolah: 1773 se je seznanil s petošolcem Vodnikom ter pridobil 1773–5 poleg njega vsaj še Zakotnika in Miheliča, a morda še Herbca in druge. Ko se je P. 1775 vrnil na Dunaj, Popoviča ni več bilo med živimi, pač pa je našel tam brata Jožefa ter več Nemcev in Čehov, ki so poleg Pohla predstavljali slavistične dunajske prisluškovalce (Wurzbach): Denisa, Alterja, Šimka in Zlobickega. Novi učitelj red. klerikov je z vsemi njimi občeval ter dobil od Denisa Popovičevo gradivo za slovensko slovnico in slovar. Med njegovimi lj. dopisniki je bil vsaj Dev, a moral je imeti korespondenčne stike tudi s Kumerdejem ali Japljem, ker so potniku Bened. Hermannu jun. 1780 v Lj. poročali, da ti trije skupno določijo pravila slovenskemu jeziku in pravopisu. Po vsej priliki je P.-a novi poklic zelo zaposloval, ker je del, ki jih je 1775–81 pripravil ali pripravljal za tisk, razmeroma malo: 20. Molituvne bukuvce⁴, Lj. 1777; 21) Usakdane kruh, tu je te male molituvne bukuvce, Lj. 1777 (BC in Simonič 399), pač novi tip molitvenika; 22) rokopis »Svetega Pisma starega Testamenta perve Moyzesove Bugve iz razlaganjem S. Texta« (BC), ki je zanj na Dunaju 27. aprila 1778 dobil cenzurni imprimatur; 23) rokopis Psalmov Davidoveh Bugve k' useh žihernemu špoganju« (BC); 24) Witestka Pesm katiro je zložil P. M. D. unemu za odgovor (Mihaliču), katire je njemu na čast hvallo teh pregovorov pejl (Pisanice 1779). Najpomembnejša njegova prerodna akcija teh let je v zvezi s št. 24: brez Pohlinove pomoči bi se bil Dev komajda odločil za izdajo Pisanic (P. sam je prisojal prvi slovenski almanah v seznamu svojih spisov na koncu slovnice iz 1783 sebi, v BC Devu). P.-ovo delo za duhovno pesem 1775–81 se ne da določiti, ker doslej niso našli niti primerka katere prvih treh izdaj »Molituvnih bukvic« niti primerka »Usakdanega kruha« iz 1777. Ni izključeno, da so v četrti izdaji »Molituvnih bukvic« iz 1777 kakšni novi cerkvenopesemski teksti. Več časa je posvečal v tej dobi gotovo tudi delu za slovar, zlasti ob Popovičevem gradivu.

V Lj. so izza spomladi 1781 silile P.-a k razmišljanju nove prilike in novi repertoriji: janzenistični repertorij (Herberstein, Bastiančič, Debevec, Gollmayer, Japelj, Stroj); delo za slovenske normalnošolske tekste (Edling, Japelj, Kappus, Kumerdej); Zoisov krožek (Kumerdej, Linhart, Japelj), ki si je ob razmišljanju o normalnošolskih tekstih ustvaril misel o regeneraciji sloven. jezika na realistični in tradicionalni osnovi namesto na P.-ovi racionalistični, tradicijo izza 16. stol. zametujoči; obnovitev akademije operozov spomladi 1781; jožefinska germanizacija šolstva in uradov. Diskalc. subprior, ki je bil morda še pred vrnitvijo sprejet med člane akademije, se je zopet družil s Kumerdejem, medtem ko k Zoisu menda ni zahajal, dasi je ta obiskoval bolnega diskalceata Deva. V svoji domišljavosti ni opazil, kako postaja njegova filološka smer že anahronistična, ter se vsega predal misli na izbiro novih prerodnih panog in drugemu delu, o katerem pričajo 1781–84: 25) Bukovce za rajtengo4, Lj. 1781 (imprim. 16. jun.), prva slovenska računica; 26) Mathia Schoenberga opravk tega človeka, Lj. 1781 (imprim. 27. okt.), prevod nemškega asket. dela; 27) rokopis »S. Avr. Avguština Enchiridion, za ena skušno koku se puste nauki visokeh šol po kraynsku dapovedati, v lejtu 1781 na Kraynske jezik prestavlen« (BC); 28) rokopis »Interpretatio carniolica Auctorum Graecorum pro exercitatione scholae graecae Labaci« (BC), prevod, ki je nastal pač istočasno in v isti namen kakor št. 27; 29) rokopis »Memoria Academiae operosorum labacensium a. 1781 die 5. Martii renovatae« (BC), zgodovina akademije pač iz časov, ko je še delovala; 30) rokopis »Orthographia pure elementaris Linguae Carniolicae« (NUK v Lj. Ms. 388, obj. Šlebinger, Izv. c. kr. II. drž. gimn. v Lj. 1904/5, sep. 2–8), obrazložba in bramba novega pravopisa, namenjena za 4. zv. Pisanic 1782, ki se ni natisnil; 31) Tu malu besediše treh jezikov (slov.-nem.-lat.), Lj. 1781 (slov. predg. 24. avg.), drugi slovar s slovenskim izhodiščem (toda za prvega, danes Ms. 175 v NUK v Lj. iz Zoisove, P. ni vedel); 32) Kurzgefasste chronodogische Beschreibung denkwürdigster Begebenheiten, wie immer das hochlöbliche Herzogtum Krain betreffend (Laib. Schreibkalender 1782–94), prevod iz št. 12; 33) Sveti postni evangeliumi², Lj. 1783; 34) Kraynska Grammatika², Lj. 1783, nova izdaja št. 3, v kateri je prerodni uvod nadomeščen s kratkim zgolj informativnim, na koncu objavljena Čepova kritika in P.-ov odgovor iz Diarija in seznam P.-ovih del, a tudi sicer marsikaj izpremenjeno; 35) Das Kloster der reformierten Augustiner oder Discalzeaten zu Laybach (posnetek po št. 15: Marianus, Austria Sacra III. Th., V. Bd. 1783, 165–175). Dobi pa pripadajo najbrž tudi še: 36) »Gellert listi, katire je iz nemškega na kraynsku prestâvel Novus, lublanske teh delovneh Modrine tovârš (NUK v Lj. 18380 V 4), prvi vzorec za slovenska pisma; 37) Molit. bukv.⁵ in 38) Molit. bukv.⁶

V času 1781–1801 so se pridružili k prejšnjim slavističnim prisluškovalcem dunajske P.- ove družbe še 3: 1785 češki piarist Durych (Ottův Slovník naučný), učenec Dobrovskega (do 1796); 1791 šolnik Edling (SBL); Frančišek Herbic (SBL), ki je ok. 1797 postal kustos v Theresianumu (Kidrič, Koresp. Zoisa 1808/9, 72). Tudi Dobrovský je obiskal v Mariabrunnu P.-a, ko je bil od konca 1796 do konca febr. 1797 na Dunaju. Do osebnih stikov med P.-om in bivšim Zoisovim amanuensisom Schobrom, ki je prispel na Dunaj študirat okt. 1797, pa menda ni prišlo (Kidrič, Dobr. 122). Francoska revolucija je P.-a pač še tesneje naslonila na konservativno strujo, kot je že bil. Novi njegovi spisi pričajo, da se tudi v zadnjih letih življenja ni povsem odrekel iskanju nepritegnjenih panog v prerodnem smislu, čeprav se je vse bolj osredotočeval na duhovne književne potrebe: 39) J. N. Tschupicka Pridege, Dunaj 1785; 40) Bild und Wahrheit, das ist Vostellung der hl. Messe (BC; slovenski prevod Martina Crobata p. n. Luč inu senca, Dunaj 1785); 41) Limbar med ternam, Lj. 1786 (v BC ni, a prim. Simonič 621); 42) Molituvne bukuvce⁷ (BC: Gradec?); 43) Molituvne bukuvce⁸, Lj. 1787; 44) Kratkočasne uganke, Dunaj 1788, prva slovenska taka zbirka; 45) drugi del rokopisa »Kraynska kroneka« iz 1788 (glej št. 12); 46) Sveti postni evangeliumi³, Lj. 1789; 47) Kmetam za potreba inu pomoč, ali uka polne vesele, inu žalostne pergodbe te vasy Mildhajm, Dunaj 1789, knjiga, ki je nastala na pobudo avguštinskega dunajskega bibliotekarja p. Johanna Petra (Alter 1803), prva slovenska prilagoditev del Zacharije Beckerja in knjiga iz panoge, za katero sta se vbadala pred P.-om le Glavar in Fanton, a vsak v ožjem, strokovnem smislu; 48) Glossarium slavicum in supplementum ad primam partem dictionarii carniolici (tudi z novim naslovom: Dictionarium Slavicum Carniolicum oder Deutsch-Slawonisch-Krainerisches und Lateinisches Wörterbuch), Dunaj 1792, poskus etimološkega slovarja; 49) Molituvne bukvice⁸ (pravilno: deveta), Dunaj 1792; 50) nemška knjiga o »mesečnih zaščitnikih zlasti za red sv. o. Avguština s pravili za brate in sestre«, Dunaj 1793 (BC); 51) Adjumentum poeseos carniolicae tamquam appendix ad grammaticam carniolicam, Dunaj 1798, prvo tiskano pomagalo verzifikatorskemu iskavcu slovenskih rim, ki je bilo obenem z latinskim (ali nemškim?), danes izgubljenim traktatom o pesnikih določeno že 1768 za slovnico; 52) Bibliotheca Carniolica, za Thalnitscherjevo prva literarna zgodovina Kranjske (gl. niže pri ostalini); 53) Encyclopedia scientiarum et artium tradendarum et ediscendarum, Systema systematum (BC), pendant k št. 52 z razdelitvijo po snoveh (BC, Prooemium). Pač tej dobi pripadajo 1 ohranjen in 3 izgubljeni rokopisi; 54) Dictionarium trilingue descriptum secundum singulas orationis partes grammat. (NUK v Lj. Ms. 429), razdelitev slovarskega gradiva na samostalnike itd.; 55) Dictionarium magnum latino-germanico-carniolicum (BC: črka Aaaa); 56) Chronicon ordinis Augustiniani ab an. 355 usque ad moderna tempora in E. compactum partibus II (BC); 57) nemški prevod slovenskega dela: Petnajst pergajnajočeh arreči, ali premislekov: Zakaj se more Katholška Vira usem sedanem viram naprejuleči (BC). Še za avtorjevega življenja ali kmalu pa smrti je izšla 58) zadnja izdaja Molituvnih bukuvc, Lj. s. a. (za V. Ruziczko). Dalje je verjetno, da se je ponatiskovala samoslovenska Abecedika, katere prva izdaja se ni očuvala: 59) Abecedika ali Plateltof za tiste, katiri se otte krajnsku brati navučiti, Lj. 1789; 60) ista (za Hohna), Lj. 1798. P.-ov je najbrž tudi: 61) slovenski prevod Bonhourovih »Krščanskih misli«, katerih rokopis je ostal pri Egerju (BC in IMK 1904, 15). Končno utegnejo pripadati P.-ovemu peresu 2 brošuri, ki ju je natisnila ista Grosserjeva tiskarna na Dunaju, kakor več P.-ovih knjig: 62) Drevu francoske svojbodšene (itd.), Dunaj 1793; 63) Buque za brati, inu moliti Slavenskem žovnirjam na Štajerskemu, Koroškemu, inu Kraynskemu ommislene, Dunaj 1799.

Pohlinu odkazujejo v slovenskem kulturnem življenju posebno mesto njegove manifestacije, ki agitatorično merijo na izpremembo jezikovnokulturne prakse na Slovenskem in na potrebo omejevanja krivičnih predpravic nemščine ter so torej nekaj povsem drugega kakor izjava protestantov v 16. ali katolikov v 17. in prvi pol. 18. stoletja o svoji pripadnosti k slovenstvu in slovanstvu. V nemškem uvodu k slovnici iz 1768 (št. 3), ki je prvi tak prerodni razglas na Kranjce, spadajo sem momenti kakor: ogorčen protest proti onim, ki mislijo, »naj se kranjščina med učenimi ljudmi popolnoma opusti in zatre«; nesmisel zahteve, naj bi se Kranjci na ljubo nemškim graščakom in gospodarjem učili nemščine; poziv, naj se Kranjci svojega jezika ne sramujejo; starost naroda in razširjenost jezikovnega sorodstva; želja, naj bi se učila mladina latinskih šol z isto vnemo kranjščine, kakor se mora po novih določbah učiti nemščine; obžalovanje, da živijo na Kranjskem poleg Slovencev tudi Nemci, ki širijo svoj jezik na škodo slovenskega; itd. (Kidrič, Zgod. 163). Ako P. morda ni bil prvi Slovenec, ki se je narodno prebudil, je bil pa prvi, ki je za potrebo preroda javno pričal. Druga taka njegova izjava je ostala sicer v rokopisu, a je važna tudi zato, ker lahko iz nje sklepamo na značaj njegove ustne agitacije: v prvem delu »Kraynske Kroneke« iz 1770 namreč zatrjuje »poštenim Kranjcem« (št. 12), kako ga vedno boli srce, kadar dobi v roke knjigo Kranjca, ki ni napisana kranjski, ampak nemški ali latinski. Posamezni prerodni pozivi in migljaji so raztreseni tudi drugod po njegovih knjigah. P. bi bil eden največjih slovenskih mož, da se ni obračal samo do Kranjcev in da se je vzporedno z njegovo vnemo, delavnostjo, iniciativnostjo in najdljivostjo prerodnih potreb in vrzeli pozitivno v njem razvijal tudi filološki in zgodovinski kriticizem. Ker se pa poslednje ni zgodilo, so njegovi spisi zelo različne cene, a z meritornega vidika vedno manj vredni kakor s prerodnoiniciativnega.

Slovnico in slovar je imel za glavno sredstvo, ki naj reši slovenski jezik. Toda za njegovo filološko reformo je bilo usodnih več okoliščin: poznal je samo lj. predmestno narečje; nikoli se ni mogel otresti vpliva, ki sta ga dobila nanj češka slovničarja Rosa in Pohl, tipična predstavnika neorganskih neologizmov (Ottův slovník); za umevanje poti, ki jih je utiral slavistiki izza 1779 Dobrovský, ni bil sposoben. Zaljubil se je v predstavo jezikovnega diktatorja, ker si je za vse življenje osvojil stavek, da ima »prvi slovničar kakega naroda (Bohoriča in Hipolita je zatajil) pravice prvega jezikovnega najditelja za ustvarjanje novih besed po mili volji«. Medtem ko je brez kritike ohranjal germanizme in si izposojal besede iz češkega in hrvatskega jezikovnega zaklada, se ni mogel nikoli dokopati do pravilnega pojmovanja jezikovnega čiščenja, ker se je nehote oklepal jezika lj. predmestja, tradicijo izza protestantskih piscev bagateliziral, a živi kmečki jezik odklanjal kot jezik »druhali«. Slične črte so se kazale tudi v pravopisni »reformi« domišljavega posebneža, ki je sicer prvi uvedel razlikovanje glasov po govorilih ter opozarjal s posebno tabelo kakor Bohorič na glagolski in cirilski alfabet, a hotel s črkami diferencirati pojme (wodem — bodem, kraj — kray itd.) ter Bohoričeve znake za sičnike in šumavce zamenjal, vpeljal ę za naglašeni e itd. (več: Kidrič, Zgod. 161, 196). Postal je najnekorektnejši med slovenskimi prerodnimi filologi. V slovnici (št. 3), ki je bila namenjena tujcem in nemški šolanim domačinom ter pač zato pisana nemški, se je načelu o razpravljalnem jeziku Kranjca skušal oddolžiti na ta način, da je dodal tudi slovensko slovniško terminologijo. Vkljub predlogu Matije Čepa je pri tem ostal (št. 34). Kot filološko delo je slovnica nebogljen racionalistični otrok nekritičnosti in površnega šolanja ob slabih zgledih (Kidrič, Zgod. 161/2). Druga izdaja hoče sicer biti »popravljena«, toda izpremembe se tičejo bolj dostavka ko filološkega razpravljanja. Pomembnejše od slovniškega je P.-ovo slovarsko delo. V njegovem Besedišu je posredno ali neposredno porabljeno vse glavno zbrano slovensko slovarsko gradivo, ne izvzemši Popovičevega. Ima sicer mnogo slabih besed, ki se v govorico niso nikoli sprejele, tudi uredba ni bila v skladu s praktičnimi potrebami vsakdanjih povpraševalcev, ki so za svoje iskanje potrebovali zlasti nemško-slovenski ali latinsko-slovenski del. Toda vkljub vsem nedostatkom pritiče Besedišu velik prerodni pomen: izdatno je obogatil besedni zaklad, tudi s češkimi in hrvatskimi potrebnimi in primernimi izposojenkami. Izmed ostalih P.-ovih slovarjev sta 2 brez praktičnega pomena: v etimološkem (št. 48), za katerega so mu dali veliko večino gradiva drugi slovarji (Wachter, Frisch, Adelung, Popovič), je k napakam svojih prednikov le pridruževal nove; slovar, ki je urejen po slovniških skupinah (št. 54), je igrača. A tudi veliki lat.-nem.-kranjski slovar (št. 55), ki ga je začel sestavljati, bi bil po Gutsmanovem iz 1789 že anahronizem. — Skoraj o vseh etimologijah P.-ovih filoloških in zgodovinskih del pa velja, da so samovoljne in ponesrečene, često naravnost otročje-naivne, zaradi katerih so ga mogli Dobrovský in njegovi učenci le pomilovati Etnografska terminologija, ki jo rabi P. v slov. filoloških, zgodovinskih in zemljepisnih delih in naslovih, s prerodnega in kritičnega stališča ni neoporečna: Slavenec od slava = Slovan; Kranjec — kranjski se rabi običajno, medtem ko so izrazi kakor slovenska kranjska zemlja, Kranjci ali Savenci izjeme; točnega imena za slovensko celokupnost ne išče, ker stoji povsem na pokrajinskem stališču; poleg Pojlakov, Hrovatov, Serpskega itd. srečujemo tudi Moškovite = Ruse, Estrije, Estrajharje in mnogo napačnih skovank (več v Kidričevi Zgod. 163, 174, 238, 348–9). Tudi v nemškem in latinskem tekstu je marsikateri termin vreden pozornosti: Illyrier = Slave; za Slavenc: Wende, Windisch (št. 3), Vindus (št. 52), dokaz, da izraz zanj še ni pomenjal psovke; izraz Sclavonier rabi, ker ga ne spravlja v zvezo s Sklave, ampak na osnovi napačne etimologije z Zaklavoni.

Pomemben kriterij za preskušnjo P.-ovih nazorov o knjižnem jeziku Kranjcev so posvetne panoge, čijih slovensko obravnavo je sprožil, bodisi da se jih je prvi sam lotil, ali da so se jih lotili drugi, on pa to nadaljeval. — Teksti, ki so bili namenjeni osnovni šoli ali samoukom v predmetih te šole (št. 3, [prim. še št. 59, 60], 25), so se držali stare šablone, saj pripadajo deloma dobi pred terezijansko reformo, medtem ko P. po reformi pri prirejanju oficielnih tekstov ni sodeloval. Teksti, ki jih je priredil z namenom, da dokaže sposobnost slovenščine za upoštevanje v višjih šolah (št. 27, 28), so pač prevodi predlog, ki so jih v izvirnikih tam brali. — Izmed P.-ovih zgodovinskih prispevkov, kar jih je slovenskih (št. 12, 45, 47), zasluži Kronika Zoisovo zaničljivo oznako v pismu Vodniku z dne 26. jun. 1794: Bibel- u. Fabelgeschichte, medtem ko so prevajalčevi vrinki v št. 47 primerno obvestilo kmeta o zgodovini slovenskih pokrajin. — Prvi slovenski zemljepisni odstavki, ki jih je P. priredil po Beckerju, deloma dodal, ker je »Popisovanje Denkove rajže« usmeril na Avstrijo ter na slovenske in slovanske dežele (v št. 47), so kranjskemu kmetu nedvomno smotrno širili obzorje, čeprav so mu kazili rabo mnogi nerazumljivi geografski termini (več Kidrič, Zgod. 248). — Na področju splošnopoučnih ljudskih knjig je treba imenovati izbor Beckerjeve knjige »Noth- und Hilfsbülehlein für Bauersleute, oder lehrreiche Freuden- und Trauergeschichte des Dorfes Mildheim« zelo posrečen (št. 47), saj je spadal spis med najbolj priljubljene med Nemci. — Da je mislil tudi na zabavno berilo za kmeta, pričajo uganke (št. 40), med katerimi je pa le malo novih. — Prevod Gellertovih pisem (št. 36: 52 izmed 73, ki so izšli v »Sämmtliche Schriften« 1770, a 1774 v poljskem prevodu, ki mu je dal P. papir za svoj prevod privezati), preseneča, ker ne gre samo za panoge pisem, ki si jih slov. inteligenti še dolgo niso pisali v materinem jeziku (Kidrič, Zgod. 339, 382, 383), ampak za zabavno berilo inteligenci, v katerem se govori tudi o leipziških študentih, komedijah, gledališču in pesništvu ter opravičuje in slavi celo — ljubezenska poezija! — Ob P.-ovem delu za slov. posvetno pesem mora zgodovinar še posebej obžalovati, da ni bilo v sprožitelju slovenskega preroda prav nič pesniškega daru.

Medtem ko P. na aktualiziranje umetne proze, če odštejemo pisma, menda sploh ni mislil, je zavzemal dokaz, da je slovenščina sposobna za umetne verze, seveda »poštene«, v njegovem prerodnem načrtu vidno mesto. — Primere, ki jih je zbral v slovnici (št. 3, 34), so mu vse pripravili drugi avtorji, deloma neznani: avtor šolskega heksametra (Pišeta); tvorec memorialnih verzov o slovniških spolih (Mošku bodi); Valvasorjev Sisentschelli (P. ga je prekrstil v Sißenthala); vaški poet (Šentej, plentej); neznani avtor življenja sv. Heme (Vse pametne kreature); Dev, ki mu je dal prevoda 2 odlomkov: iz 1. Vergilijeve ekloge in 9. epistole Ovidijevih junaških pesmi, obe v aleksandrincih. — Njegova teorija o pesništvu je medel odsev neprebavljenih klasicističnih poetov (št. 3, 34, 51), šolski primer slabega okusa, nelogičnosti in nediscipliniranosti: tu pravi, da »raba in narava napravljajo spretnega verzifikatorja« (št. 3) ali »da tudi na Kranjskem delajo narava, genialnost in vaja spretnega poeta« (št. 34), tam omalovažuje stavek, da se »pesnik rodi«(51); zahteva za pesem »vzvišeni govor«, a ne pove, kakšen je ta; ker je bil ves zaverovan v antično kvantitetno meroslovno načelo, je skonstruiral tudi za slovenščino »pozicijsko dolžino«, in to celo tudi na osnovi gole grafike (prezh!), dasi je menda čutil neko zvezo med dolžino in naglasom v slovenščini in čeprav mu je moralo zveneti naglasno načelo tako iz večine duhovnih slovenskih pesmi (posvetnih ni študiral) kakor tudi iz njegovih primerov (izvzemši Sisentschellija); njegova zbirka rim je bila slaba tudi zato (št. 51), ker ni razlikoval med ženskimi in moškimi stiki; zadovoljuje se z golim naštevanjem filoloških »pesniških svoboščin«, medtem ko o pravih tropih in figurah sploh ne govori; po Rosovem primeru je poslovenil pesniški Parnas (Belin = Apolon, Modrica = Minerva, pozneje Muza itd.), a je pozabil, da je to gola epigonska navlaka. — V njegovi pesniški lastni praksi je treba razlikovati posvetne verze od duhovnih. Posvetni njegovi verzi so v 4 zvezah« 1) v Pisanicah za 1779 (št. 24: heksametri); 2) v Pisanicah za 1782 (št. 30: aleksandrinci); 3) prevodi v Gellertovih pismih (št. 36: 13 tekstov večinoma v običajnih verzih in kiticah); 4) prevodi v prireditvi Mildheima (št. 47: 57 kratkih epigramov za kmete, 2 daljša teksta, vse v običajnih kiticah). Metrična P.-ova rešitev kaže glede heksametra v zelo povečani obliki slabosti tistih 7 heksametrov, ki jih je sprejel v slovnico: brez sistema se mešata upoštevanje pozicijske dolžine ob zanemarjanju naglasa in upoštevanje naglasa ob zanemarjenju dolžine; često vas iznenadi v prvih 4 stopicah trohej, ker avtor ni opazil, kako se dajo v slovenščini spondeji ponarejati; krepka cezura za tretjim naglašenim zlogom prevladuje do utrudljive enoličnosti. Gladkeje se čitajo P.-ovi aleksandrinci, ki so narejeni kakor Devovi v uniformirani nemški jambski obliki na osnovi naglasnega načela brez zareze za 6. zlogom. V prevodih se ni ravnal po predlogi, ki redno menjava naglašene in nenaglašene zloge, ampak je pazil samo na sličnost kitice in rimo, ki pa pogosto ni čista. Vsebina izvirnim njegovim posvetnim verzom je enkrat prigodniška (št. 24), drugič praktično-filološka (št. 30). Banalna izvedba in odsotnost vsakršne pesniške slikovitosti izvzemši šepavi poslovenjeni Parnas in perzonifikacije pomagajo uvrščati avtorja med najslabše klasicistične epigone. Tudi P.-ovi prevodi galantnih Gellertovih in racionalistično nazornih Beckerjevih verzov so komaj užitni. Toda slovenska preteklost je bila taka, da so tudi ti nebogljeni poskusi mogli pomeniti novo fazo razvoja. — Simpatičnejša od posvetne je P.-ova duhovna pesem. Prinaša jih 10 njegovih ohranjenih knjig (št. 5, 6, 10, 17, 20, 41, 43, 49, 58, 63), a bile so pač tudi v nekaterih izgubljenih (št. 2, 8, 18, 19, 21, 37, 38, 41). Od drugih slovenskih verzotvorcev je prevzel P. malo duhovnih tekstov: iz lj. izdaje Parhammerjevega kat. 1766 menda 3; iz Japljeve prireditve peto mašo »Pred stolom tvoje milosti« (za št. 49); iz lekcionarja 1. Ostalih 40 tekstov (če štejemo pesmi k delom službe božje za 1), je priredil sam, večinoma pač po predlogah. Tudi v teh tekstih, ki niti daleč ne dosezajo Paglovčevih ali Japljevih, ni nič pesniškega, toda ker se skuša P. držati pravilne mere ter ustvarjati gladke verze za petje, so te pesmi mnogo boljše n. pr. od sodobnih Repeževih. Posebno pozornost posveča Mariji, Kristusu (za vsakega ima tudi poseben oficij) ter svetnikom (Alojzij, Ana, Jožef, Janez Nepomuk, Notburga). — O slovenski narodni pesmi govori P. v slovnici 1768 le v zvezi z ugotovitvijo, da »razen pesmi je malo kranjskih verzov«. Medtem je postalo P.-ovo zanimanje za narodno pesem pod vplivom Denisovega prevoda Ossiana iz 1768 izraziteje: pač on je pridobil Zakotnika za zbiranje, a Deva za prilagoditev Denisovega poziva. V Besedišu za Herderjev »Volkslied« sicer še nima izraza, vendar govori v 2. izd. slovnice že o »starih in novih kranjskih pesmih«, v 2. delu Kroneke pa spravlja slovensko epsko narodno pesem celo v zvezo s keltskimi narodnimi pesmimi in koledovanjem. Končno je omenil narodno pesem v BC v zvezi z Zakotnikom. Zbiral pa sam ni; tudi ne priča v njegovi pesniški teoriji ali praksi nobena črta o tem, da bi se bil zaradi lastne verzifikacije poglabljal v študij narodne pesmi.

P.-ovo delo za slovensko duhovno prozo ima dopolnjevalni značaj kakor njegovo delo za duhovno pesem. — Vsiljuje se misel, da je za biblijske tekste, namreč pentatevh (št. 22) in psalme (št. 23), porabil prevode, ki jih sam pripisuje v BC Vorencu, a so v resnici Kastelčevi. Na svojo nevoljo P. pentatevha ni dal v tiskarno po dun. imprimaturu iz 1778, ampak ga je predložil 1781 še Herbersteinovi cenzuri, ki mu tiska ni dovolila. — Pri lj. izdajah oficialnega lekcionarja iz 1768, 1772 in 1777 menda ni sodeloval, ker se te knjige niti v BC niti v 2. izdaji slovnice ne navajajo med P.-ovimi prireditvami in ker tudi njihove pravopisne in jezikovne korekture niso pohlinovske, pač pa je oskrbel važno dopolnilo postnih evangelijev (št. 16, 33, 46; odnos do izd. 1768 bo mogoče šele določiti, ko to izdajo najdemo). — Katekizem iz 1768, ki ga tvori poleg prevoda malega lat. Canisijevega kat. še iz drugih sestavin, je le z lj. izdajo Parhammerja iz 1766 v zvezi, a še to rahli (ČJKZ III, 84). Apologija katoličanstva (št. 57), ki je bila prvotno slovenski napisana, je utegnila biti reakcija na Jožefovo proglasitev tolerance. — Prevod pridig, ki jih je nemški spisal dvorni pridigar Tschupick (št. 39), priča o opazovanju potreb, medtem ko je bil prevod protirevolucionarne pridige pač naročen (62). — P.-ovo delo za mašni molitvenik je važno, ker je bila ta panoga šele izza 1762 na dnevnem redu (Kidrič, Zgod. 147, 148). Pač po tuji predlogi je priredil o. Marko 3 tipe slovenskih molitvenikov: velikega (2, 18, 19, 20, 37, 38, 42, 43, 49, 58), malega (21) in posebnega za vojake (63). — Med ostalimi asketičnimi spisi, ki jih je dolga vrsta (5, 8, 9, 10, 11, 13, 17, 26, 41), pritiče poseben pomen tistim, ki obravnavajo življenja svetnikov, ker se je tudi ta panoga začela obravnavati v slovenski književnosti šele tik pred P.-ovim nastopom (življenje sv. Heme; Sapopadik andohti S. Alojziusa, Lj. 1762; Spokorjeine Ene imenithne Grešnice, Lj. ok. 1769; o prvi gl. Kidrič, Zgod. 159, a drugih ČJKZ III, 79, 89). V P.-u je dobilo razpravljalca 11 svetnikov: Alojzij (5, 40); Joannes a Fac. (5, 40); Hermagor (6); Fortunat (6); Florijan (11); Donat (11); Janez (11); Pavel (11); Emigdij (11); Notburga (17); Izidor (17).

Panog, za katere je izbral P. kakor za slovnico (št. 3, 4, 34) in pesniško teorijo (št. 51) nemški ali latinski razpravljalni jezik, je razmeroma precej: zgodovina njegovega reda (15, 35, 56); zgodovina akademije operozov izza 1781 (št. 29); zgodovina Kranjske (št. 32); literarna zgodovina Kranjske (št. 52, 53); molitvenik (št. 40); redovna knjiga (št. 50); apologija katoličanstva (št. 57). Motivi za te odstranitve od načela, ki ga je 1770 sam naglašal (št. 12), so večinoma opravičljivi: ozir na nekranjske sobrate (št. 15, 44, 56); možnost objave (št. 32, 35); upoštevanje nemškega dušnopastirskega okoliša (št. 38, 50, 57). Izmed ostalih del v nekranjskem jeziku je za njegove rojake poleg izgubljene zgodovine akademije operozov najpomembnejša njegova literarna zgodovina Kranjske (št. 52). Delu se da sicer le premnogokaj očitati, vendar je v knjigi tudi lepo število podatkov, ki ji dajejo trajno ceno (več: Mahkota, SJ 1940).

P.-ovi spisi so izhajali anonimno ali pod njegovim samostanskim imenom, le v »Kratkočasnih ugankah« se je podpisal narobe (Peter Kumras = pater Markus).

Najsimpatičnejša črta P.-ove duševne fiziognomije je nedvomno njegova vnema za slovenski prerod. V občevanju s somišljeniki je utegnil biti pač šegav. Nekatere nesimpatične črte pa so se tudi v njegovem delu prav jarko kazale. Bohoričevo in Hipolitovo slovnico je rabil v svojem lj. samostanu, a vendar jih je skušal na razne načine prikriti, da bi bil tudi časovno prvi slovničar: v uvodu slovnice trdi (št. 3), da kranjski jezik slovnice do njegove sploh ni imel; a tudi še potem, ko je v Vodnikovih Novicah z dne 28. marca 1798 moral brati protidokaz in očitek, je v BC p. b. Bohorič pustil Bohoriča z napačno, p. b. Popovič z zastrto letnico, obakrat brez opozorila, da gre za slovnico; v Glossariju iz 1792 je pri »Perla« omenil Bohoričevo slovnico, toda izpustil vse podatke, ki bi mogli opozoriti, da je bila napisana pred njegovo. Popoviča je v knjigi (št. 48) imenoval, a dotično mesto se nanaša na Untersuchungen, medtem ko o rabi rokopisnega gradiva previdno molči. — Da je obračunal v BC z nasprotniki svojega prevoda biblije, mu ni zameriti, njegovemu obračunavanju z nasprotniki njegovih filoloških nazorov se pa sme očitati, da so vseskozi malo stvarni (gl. niže). Vsiljuje se tudi domneva, da v lit. zgod. o Vodnikovem delu 1794–9 iz maščevanja molči, ker se mu je učenec izneveril, kakor molči tudi o Gutsmanovem slovarju. Marsikaj v njegovem delu nam postane umljivejše, če še spomnimo raznih dokazov njegove izrazite častihlepnosti, ki se ni omejevala sama na krivo pričevanje, da je s slovnico »storil vsaj to, česar doslej ni še storil noben rojak« (1768). Kako reč je uganjal s svojim imenovanjem za člana akademije operozov! Dal si je napraviti nekak ekslibris s čebelnim panjem v sredini gred; za geslo, ki se vije nad gredami, si je izbral rek »Collectis oritur« = z zbiranjem nastaja (med, a tudi spis, zlasti slovar); njegovo akademsko ime, ki se spenja tudi čez panj, je »Novus« = nov, češ, nekaj novega pomenja moje filološko delo (ta Engelmannov bakrorez krasi tisto stran v njegovem Besedišu iz 1781, na kateri je natisnjen tudi slavospev, ki ga je naslovil nanj brat Jožef P.); oskrbel si je portret, pod katerim je poleg rojstnih in redovnih datumov zabeleženo tudi njegovo akademsko ime, medtem ko sedi slavljenec pred odprto glagolsko knjigo ter s samozavestno gesto desne roke opozarja na svojo učenost (primerek v Erbergovi galeriji).

Pod vplivom P.-ovih jezikovnih in pravop. reform so bili 1768–1784 n. pr. Redeskini, pisec »Spokorjene Ene imenithne Gresknice« ok. 1769, Tauffrer, Dev, Mihelič, Zakotnik, Vodnik, Naglič, Edling, Makovic, Fanton in dr. Nekritične slavospeve v njegovo čast so pisali: Vodnik 1775, Mihelič, Dev, Ben. fr. Hermann 1780 (Reisen II), brat Jožef P., Fanton (v št. 51: lat. heksametri »In correctionem R. P. Marci Carniolicae Grammaticae editionis, pač iz 1783). Toda vkljub temu so se takoj po izidu prve izd. slovnice začeli javljati tudi nasprotniki v teoriji in praksi (Čep, Popovič, Gutsmann, Conti, Hasl, Japelj, Kumerdej, Zois, Debevec, po 1793 Vodnik itd). Toda tudi tisti, ki so mu nasprotovali, se niso mogli povsem otresti vpliva njegovih filoloških del (Gutsman, Japelj, Kumerdej, Gollmayer, Debevec, Vodnik). Zlasti P.-ov slovar je vplival na vse poznejše slovarje. Okoli 1784 je bil P.-ov filološki vpliv premagan: najhujše udarce sta mu zadala Kumerdej in Japelj, najprej s šolskimi knjigami, 1784–6 z Novim testamentom. P.-ovi obračuni z nasprotniki so malo stvarni: Čepa odpravlja s frazami (4); Gutsmana, Hasla in Popoviča se skuša rešiti z ugotovitvijo, da nista Kranjca (52); o Zoisovem krogu namiguje, da mu nasprotuje zaradi meniškega »stanu« in da tvorijo delo tega krožka »kratkočasnoste, jegre, pojedne, sprehajanje, dolgočasnu pogovarjanje inu obyskanje« (31). Tudi s psovkami je za svoje filološke nasprotnike radodaren, saj jih imenuje v Besedišu — ropance, navratnice, Momusove brate, radovoljno slepe. Glede celotnega P.-ovega filološkega dela se ne sme prezreti, da je jezik njegovih knjig, dasi natrpan z germanizmi in neologizmi, boljši v praksi, kakor v teoriji (misli nemški!). Dva izmed njegovih sodobnikov sta pravilno označila obenem s kritiko slabosti tudi nekaj komponent njegovega pozitivnega pomena: da je »spet branje med ludmi raširal«, ker je »dosti bukv … med ludi dal«; da je »jezik semtarkje v bukvah očistil« (Vodnik 1798); da je »dal kritiki snov in duha, nakar je sledila Kopitarjeva revizija« (Zois). Treba pa je naglasiti še marsikaj drugega, zlasti da je sprožil večino problemov slovenskega preroda.

Iz svoje rokopisne ostaline je dal še P. sam za živa BC (št. 52) Herbicu, kustosu Theresianuma (prva objava po danes izgubljenem rokop.: Sartori Josef, Catalogus bibliographicus librorum saec. secundi typographici … academiae Theresianae existentium, vol. IV, Dunaj 1803, p. 205–316; prepis po tej objavi, ki ga je Kopitar poslal Zoisu, v NUK v Lj., Ms. 171; obj. pa tem prepisu: Dimitz 1862 kot prilogo MHK). Izmed ostalih rokopisov je Kopitar nabavil enega 1827 za dvorno bibl. na Dunaju (št. 12, 45), 3 za svojo knjižnico, s katero so prispeli 1845 v Lj. (št. 30, 36, 54). 11 rokopisov pa je izgubljenih (7, 15, 22, 23, 27, 28, 29, 53, 55, 56, 57). Še manj zadovoljen mora biti iskavec tiskanih del iz P.-ove biblioteke, ki je najbrž bila precejšnja (Kidrič, Zgod. 226, 237). Doslej smo izsledili le 2 deli, ki imata P.-ov ekslibris, a sta prispeli v Lj. s Kopitarjevo bibl. (Jezus Sirah 1575; poljski prevod Gellertovih pisem iz 1774), in 1, ki nima takega ekslibrisa, a ga je gotovo Kopitar rešil pri kakem antikvarju (Pisanice). Ta usoda P.-ove ostaline je morda v zvezi tudi z okoliščino, da 2 poslednja njegova samostana ne obstajata več: konvent v Mariabrunnu se je razšel po 1809, 1813 so v poslopju nastanili gospodarsko akademijo, pozneje poljed. visoko šolo (Alfons Žák, Österr. Klosterb. 209); dunajski diskalc. samostan, ki je za 1783 moral cerkev prepustiti posvetnemu dvornemu župniku, so 1816 prisilili, da je del prostorov odstopil novemu zavodu za višjo vzgojo posvetnega klera (Frintaneum ali Augustineum), 1836 ukinili (Žak 209). Dun. disk. biblioteka je sicer ostala novemu zavodu, vendar mariabrunnskih knjig in ostalin menda niso sem prepeljali.

Prirejevatelj kakršne koli slovenske antologije ne more seči po P.-ovih slovenskih tekstih, katerim pritiče predvsem le prerodni pomen. Čeprav pa so bila v jezikovnem oziru že ob izidu anakronistična, so vendar med njimi tudi taka, ki so jih ponatiskovali še po avtorjevi smrti, seveda deloma popravljena: Abecedika, Lj. 1813; Pet sveteh petkov, Lj. 1850; Usakdane kruh, Celje ok. 1844 (ako ne gre za Verdinekov enako imenovani molitvenik).

Prim.: Krstne matice pri Šempetru v Lj.; Chronicon gymn. Rudolfswertensis 1746–1792 (gradivo dr. Al. Turka); disk. kronika v Nar. muz. v Lj. str. 1769, 1874; Wöchentl. Kundschaftsblatt 1776, 297, 386, 429; Pisanice 1779; Hermann Ben. Fr., Reisen d. Österr., Steierm., Kärnten, Krain II; Vörwetz, Glaubensbekenntniß 1783, 28 sl. (biblija); Marianus, Gesch. einer österr. Clerisey III/5 (1783), 165; IV/9 (1788), 203; Vodnik, Povedanje, N 1798, 28. marca (= IS 59–60); Alter, Annalen d. Lit. u. Kunst 1803 (Intelligenzblatt No. 14, p. 112–5); BC 1803 (Sartori) s. v. Marcus a S. Paduano; Breckerfeldova rokop. biografija M. P. v Nar. muzeju v Lj.; Neue Annalen d. Lit. des österr. Kaisert. 1807, 173–6 (ocena BC); Hoff III, 146; Kopitar, Gramm. 1808, XLV, 127–151, 445; Dobrovský, Neue Annalen 1809, Juni, 266; Meusel, Das gelehrte Deutschland III (1784), 150; Zois, Ms. 365 v NUK v Lj.; Erberg, Versuch 196, 197, 236, 258; Metelko, Lehrgeb. XXIII, XXVIII; Rožič, Krain bis zum J. 1823 (rokopis v Nar. muz. v Lj.); Braun (= Heinrich), IB 3. jan. 1835; Trdina, Pretres, Lj. Časnik 1850, št. 74; Klun, MHK 1852, 82; Janežič, Pregled; Slov. slovnica 1854, 135; Metelko, MHK 1857, 135 (slovnica); Vodnikov spom. 4 (Costa - Vodnik), 19 (Malavašič - Vodnik), 47–8 (Zois Vodniku 1794); MHK 1861, 9, 17, 19 (Dobrovský Vodniku 1806–8); Dimitz v izd. BC 1862; Radics, MHK 1862, 39 (podoba v Erberg. gal.); Šaf. 23, 191; Marn XIV, 1–35; Levec, Pravda o sl. šestom. 29; Radics, LMS 1879 15, 16–18 (Kr. Kroneka) 31, 32 (prevod patenta o »popisu duš« z dne 10. III. 1770; Kleinmayr, Zgod. 64–70; Žvab, LZ 1881, 429, 625–7, 765 (Popovič); Levstik, LZ 1881 (= IS VI) 698–700; Marn XXII, 1884, 29–35; Istočniki I (Briefw. zw. Dobr. u. Kop.) 722 (s. v. Marcus); Fekonja, Sn 1886, 81 (slika), 98; Vrhovec, Novo mesto 117 (gimn.); Benkovič, DS 1894, 37 (zaton lj. sam. in odhod na D.); Glaser I, 192–7; Sbírka pramenů II/2, Praha 1895 (koresp. Dobr. - Durych); Istočniki II (Hoвыя письма Добровскаго, Копитара), 883 (s. v. Marcus); Kunšič, ZMS 1899 (Čop 1831–2), 102, 104, 110, 143–6, 152; Steska, IMK 1900, 94 (akad. operozov); Radics, IMK 1901, 33–45 (Kraynske Kroneke); Vidic, AfslPh XXIII, 386, 389, 390, 441; XXIV, 98–9 (Vodnik); Ilešić, O pouku 3, 8, 13, 21, 49, 57, 70, 87; Ilešić, ZMS 1904, 1–22 (BC); Vrhovnik, Danica 1904, 364, 374 (1763–75 na osnovi disk. kronike); Simonič 396–9; Prijatelj, Slovenci i ih literatura, Slavjanskija izvěstija, S. Peterburg 1904–5 (srpski prevod iz 1920, str. 33–34); Šlebinger, četrti zv. Dev. »Pisanic« (ponatis iz Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1904/5) 1–8, 27–8; Prijatelj, P.-ova »BC« v rokopisu lic. knjiž., IMK 1905, 84–91; Ilešić, IMK 1903, 131–134 (Kat. 1768); Petrovskij, ЖМНП 1903, No. 1, p. 157–8 (BC 1803); Petrovskij, Первые годы дѣят. Копитаря 1, 26, 88–102, 140, 141, 153, 155, 162, 172, 191, 207; Šlebinger, Pisanice (ponatis iz Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1905/6), 3, 4, 6–10, 16, 26, 27; Vrhovnik, IMK 1907, 41–5 (1763–75 po disk. kroniki); Rebol, Čas 1907, 322, 366–9, 454–5, 460; 1908, 131–9 (bibliog.); Mantuani, DS 1908, 274–279, 336 (Kr. Kroneka); Pintar, Čas 1908, 290–4 (molitvenik); Grafenauer, Zgod. I, 6–12; Jagić, Исторія слав. фил. 56, 434, 616, 911; Sbírka pramenů II/18, Praha 1913 (koresp. Dobr. - Ribay); Glonar, LZ 1916, 236 (P. o Rogeriju); Gruden, Carniola 1916, 95–7, 99 (sv. pismo); Gruden, Čas 1916, 178–80, 183 (janzenizem); Gruden (3. zv. 1916), 1059–60 (s sliko); Grafenauer, Čas 1916, 316–7 (metrika); Ilešić, Sn 1916, 94 (Mildheim); Breznik, DS 1917, 279, 280, 283 (lekcionar 1772, 1777); Glonar, Naš jezik 9–11, 51, 53, 55–7; Prijatelj, Profili, LZ 1921, 148, 149, 266, 391, 396 (pos. izd. iz 1935, str. 34, 35, 52–4, 77, 81, 86); Ilešić, Sbornik fil. VII (1922), 184–207 (P. in Čehi); Kidrič, ČJKZ III (1921/2), 82–5, 88–9, 93, 95–7, 133 (kat. 1768, biblija, BC); Štrekelj, Hist. slovnica 8, 9, 40; Kidrič, ČJKZ 1924, 140, 146; Pirjevec, M 1924, 6 (Slovenski možje, 38–42); Burian, Slavia 1925, 124/5 (Vodnik - Dobr.); Breznik, RDHV III, 110, 136–8, 140, 142–65, 168–70, 172–4 (slovar 1781); Breznik, ČJKZ 1927, 91–9 (Popovičev Specimen … ter Pohlinov Glossarium slavicum); Breznik, ČJKZ 1928, 78, 79, 87, 105 (lekcionar, slovar); Kidrič, RDHV V-VI, 42, 44, 69 (prerod); Kidrič, Dobr. 212 (kazalo); Kidrič, Koresp. Primca 197 (kazalo); Slodnjak, Pregled 543 (kazalo); Steska, S 29. dec. 1935; Kidrič, Zgod. XLII (kazalo), Legiša, Slov. poezija II; Isačenko, Slov. verz 14, 16; Kidrič, Zois. Koresp. 217 (kazalo); Mahkota Ruša, SJ III (1940) 73–83 (BC); Kidrič, SJ 1940. Slika: ASK 3. Kd.