Slovenski biografski leksikon

Piščanec Just, publicist in carinski strokovnjak, r. 7. okt. 1865 očetu sodarju in materi perici v Piščancih pod Opčinami pri Trstu, u. 19. jun. 1932 na Vinegradu pri Dobrni, pokopan v Štepanji vasi pri Lj. Obiskoval je slov. ljudsko šolo v Rojanu, bil 1878 sprejet v ital. višjo komunalno gimn. v Trstu in jo dovršil z mat. 1886. Naslednje leto je postal carinski pripravnik v Gorici, se po 4 mes. vrnil v Trst, ostal tu do 1899, bil nato premeščen kot car. kontrolor v Gorico, 1905 pa kot car. višji kontrolor v Lj., kjer je služboval do 1920, a zaradi svojega narodnega mišljenja kljub izvrstni kvalifikaciji ni nad 10 let napredoval in pod Avstrijo tudi ni postal upravnik carinarnice, akoravno je med vojno 2 leti opravljal upravniške posle. Ob prevratu je kot vodja glavnega car. urada v Lj. uvedel slov. uradovanje ter v še nejasni prehodni dobi vodil carinske posle na vsem slov. ozemlju. Ko je postala carinska črta trdnejša, mu je delegacija min. financ za Slovenijo in Istro podelila polnomočje, da zavaruje novo carinsko črto s carinarnicami in oddelki fin. straže; na njegov predlog je delegacija ustanovila 25 carinarnic. Ko je osrednja vlada v začetku 1919 razširila srbski car. zakon in car. tarifo na vso kraljevino, je bil P. imenovan za 1. upravnika glavne carinarnice I. reda v Lj. in nato za glavnega revizorja generalne direkcije carin v Beogradu, katerega mesta pa zaradi smrti edinega sina jurista in bolezni ni nastopil, temveč prosil za upokojitev, kar so mu ugodili šele čez leto dni. L. 1920–1 je poučeval na drž. dvoraz. trg. šoli v Lj. blagoznanstvo in ital. jezik. S 1. dec. 1921 je sprejel mesto od južne železnice ter ustanovil za njo carinsko posredništvo in sicer samostojno podjetje v Lj. ter pozneje podružnice v Mariboru, Sisku, Virovitici in Dravogradu. Na tem polju se je uspešno boril proti raznim izrodkom in korupciji, ki so tedaj vladale v tej stroki, dokler ni bilo to posredništvo dec. 1924 ukinjeno. Nato je ustanovil samostojno zasebno car. posredništvo v Lj., ki ga je vodil do apr. 1932, ko se je preselil na svoje posestvo Vinegrad pri Dobrni. – Že kot dijak je P. svoje narodno prepričanje odločno branil pred laškimi sošolci in profesorji ter se ob marljivem čitanju slov. knjig in pod Cegnarjevim vodstvom izobraževal v slovenščini. Na povabilo V. Dolenca je začel kot sedmošolec 1884 anonimno ali s psevd. Levin sodelovati pri E z raznimi noticami, lokalnimi dopisi, narodnim blagom, opisi običajev iz tržaške okolice, pravljicami in črticami, pozneje tudi s političnimi članki; l. 1886 je sam vodil upravo E ter razpošiljal list po pošti. Po Dolenčevi smrti je do svojega odhoda k vojakom jeseni 1887 E sam urejeval in razen pol. pregleda tudi največ sam za njo pisal. Ko se je 1888 vrnil od vojakov, je z Lj. Furlanijem in Drag. Martelancem zopet deloval v uredniškem provizoriju, dokler ni jan. 1890 uredništvo lista stalno prevzel M. Cotič. Ob 500 letnici obstoja katedrale sv. Justa v Trstu je po ital. virih sestavil zgod. črtico o svetnikovem življenju in početku tržaške stolnice (E 1885, št. 87–8 in ponat.). Iz rkp. nekega avstr. višjega častnika je prevedel narodopisni načrt O Slovanih osobito o ruskem narodu (tedenska pril. E 1886–7, samostojno 1887). Dopisoval je v E, Kramerjev Gospodarski list v Gorici (1887) in SS. Da vzdrami ožje rojake iz narodnega mrtvila, je ustanovil v Rojanu dobro uspevajoče pevsko društvo Zarja (1888), proti raznarodovalnemu delovanju ital. otroških vrtcev pa podružnico DCM na Greti pri Trstu ter otroška vrtca v Rojanu in v ulici Belvedere v mestu. V narodnogospodarskem oziru je skušal rojake osamosvojiti z ustanovitvijo Rojanskega posojilnega in konsumnega društva, a je za svoje 6 letno vestno delovanje doživel le razočaranje nad svojimi bivšimi sobojevniki, preganjanje v uradu in občutne gmotne žrtve, kar mu je trajno zagrenilo vsako nadaljnje javno delovanje. Literarno se je udejstvoval le še na carinsko-strokovnem polju. Napisal je daljšo razpravo o carinstvu (STV 1912–7), prvi poskus v slovenščini, podati zlasti našim trgovcem najvažnejša navodila na tem področju; od 1918 je sodeloval z raznimi članki pri SN in Našem glasu. Iz srbščine je prevedel carinski zakon iz l. 1899 s poznejšimi spremembami in dopolnili (Lj. 1919) ter Zakon o splošni carinski tarifi z maksimalnimi in minimalnimi postavkami in pravila o tari (Lj. 1920). Za pouk blagoznanstva na trg. šoli je sestavil obširen Nauk o blagu, ki je ostal v rkp., ker je med tem izšla Verbičeva učna knjiga iste vsebine. Kot carinski posrednik je moral ob pomanjkljivih carinsko-pravnih razmerah v obrambo svojih in pravic strank v mnogih slučajih nastopiti pritožno pot na ministrstvo in končno tožno pot na najvišje sodišče. Uspehe teh korakov, ok. 40 odločb, je objavljal pod naslovom: Iz carinske prakse. Odločbe Drž. sveta (TL 1925–6). – Prim.: E 1889, št. 51, 56–7; SS 1890, št. 13–4; SN 1932, št. 138. Šr.

Šlebinger, Janko: Piščanec, Just (1865–1932). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi430748/#slovenski-biografski-leksikon (14. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Primorski slovenski biografski leksikon

PIŠČANEC Just, publicist in carinski strokovnjak, r. 7. okt. 1865 v Piščancih nad Rojanom pri Trstu, u. 19. jun. 1932 na Vinah pri Dobrni (Celje), pokopan v Štepanji vasi pri Lj. Oče sodar, mati perica, hči Elda, slikarica (gl. čl.). Obiskoval je slov. osn. š. v Rojanu, ital. mestno gimn. v Trstu in maturiral 1886. Naslednje leto je postal carinski pripravnik, po 4 mes. prestavljen v Trst, kjer je ostal do 1899, ko je odšel v Gor. za carin. kontrolorja. 1905 so ga prestavili v Lj. za carin. višjega kontrolorja, kjer je ostal do 1920. Zaradi narodne zavednosti pod Avstr. nad 10 let ni mogel službeno napredovati in tudi ni postal uprav. carinarnice, čeprav je med prvo svet. vojno dve leti vodil uprav. posle. Ob prevratu je kot vodja glavnega carin. urada v Lj. vpeljal slov. uradovanje in v neurejeni prehodni dobi vodil carin. posle na vsem slov. ozemlju. Delegacija Minist. financ za Slov. in Istro mu je podelila polnomočje, da zavaruje novo carin. črto s carinarnicami in oddelki finančne straže. Na njegov predlog je delegacija ustanovila 25 carinarnic. Ko je vlada v Bgdu v začetku 1919 razširila srb. carin. zakon in carin. tarifo na vso državo, je imenovala P. za prvega uprav. glavne carinarnice I. reda v Lj. in nato za glav. revizorja general. direkcije carin v Bgdu, vendar mesta zaradi smrti edinega sina in zaradi bolezni ni nastopil, temveč je prosil za upokojitev, kar se je zgodilo šele čez leto dni. Nato je v letu 1920–21 poučeval blagoznan. in ital. jezik na drž. dvorazr. trg. š. v Lj. 1. dec. 1921 je za Južno železnico ustanovil carin. posredništvo kot samostojno podjetje v Lj., pozneje še podružnico v Mrbu, Sisku, Virovitici in Dravogradu. Na tem mestu se je uspešno boril proti izrodkom in korupciji, dokler ni bilo posredništvo dec. 1924 ukinjeno. Namesto njega je ustanovil samostojno zasebno carin. posredništvo v Lj. in ga vodil do apr. 1932, ko se je preselil na svoje posestvo Vinegrad pri Dobrni. Gradič je bil zgrajen v 18. stol. sredi vinogradov, sprva last celjskih minoritov, po ukinitvi njihovega samostana je prešel 1808 v druge roke, dokler ga ni kupil P. – P. je že kot dijak branil svoje narod. prepričanje pred ital. sošolci in prof. in se z branjem knjig pod Cegnarjevim vodstvom izobraževal v slov. Na prigovarjanje V. Dolenca je začel kot sedmošolec 1884 anonimno ali s psevd. Levin sodelovati v E z novicami, narodopisjem, pravljicami in črticami, pozneje tudi s polit. članki. 1886 je sam vodil upravo E in jo razpošiljal po pošti, po Dolenčevi smrti 20. jul. 1887 pa jo je do odhoda k vojakom v jeseni i. l. tudi sam urejal in največ sam pisal. Ko se je 1888 vrnil od vojakov, je z Lj. Furlanijem in Drag. Martelancem delal v ured. provizoriju, dokler ni jan. 1890 ured. E stalno prevzel M. Cotič. Ob 500-letnici katedrale sv. Justa v Trstu je po ital. virih sestavil zgod. spis o svetnikovem življenju in začetku trž. stolnice (E 1885, št. 87–88 in ponat.). Iz rokopisa nekega viš. avstr. častnika je prevedel narodop. spis O Slovanih osobito o ruskem narodu (teden. pril. E 1886–87, samostojno 1887). Sodeloval je še 1887 v Gospodarskem listu, ki ga je izdajalo c. kr. kmet. društvo v Gor. (1881–1901), in v SS. Da bi poživil narod. zavest v svojih ožjih rojakih, je ustanovil z Jožefom Katalanom v Rojanu 8. okt. 1889 Pev. društvo Zarja in bil na prvem obč. zboru 3. nov. izvoljen za preds. Zarja je poleg samostojnih koncertov prirejala pustne veselice, plesne venčke, Silvestrove večere, miklavževanja, sodelovala pa je tudi pri kult. zabavnih prireditvah v Trstu in okolici. 2. febr. 1889 je ustanovil na Greti (Trst) moško podruž. DCM, ki je imela v oskrbi ves IV. polit. okraj: Rojan, Greto in Barkovlje. Skrbela je za otroška vrtca na Greti in v Rojanu, ki ju je obiskovalo nad sto otrok. V korist vrtcev je podružnica prirejala družabne večere, miklavževanja in božičnice, pomagala pa so ji tudi druga društva s svojimi nastopi. Da bi osamosvojil rojake v narodnogosp. pogledu, je 4. okt. 1891 ustanovil Rojansko posojilnico in konsumno društvo, ki je delovalo na zadružni podlagi. V oskrbi je imelo zadružno gostilno pri rojanski cerkvi, pozneje tudi zadruž. prodajalno jestvin na Belvederu. Kupili so obe stavbi in 20. jan. 1907 dogradili zadruž. gostilni veliko dvorano (8. sept. 1921 so jo faš. zažgali). P. je vodil Roj. posojilnico in konsumno društvo šest let, a je doživel toliko razočaranj nad sodelavci in preganjanj v uradu, da se je umaknil iz javnega delovanja. Po prestavitvi v Lj. je pisal samo strok. razprave o carinskih vprašanjih. Tako je napisal dolgo razpravo o carinstvu (Slov. trg. vestnik [STV] 1912–17), ki je prvi poskus v slov., da bi dobili posebno trgovci najvažnejša navodila na tem področju. Od 1918 je sodeloval z raznimi članki v SN in Našem glasu. Iz srb. je prevedel carinski zakon iz leta 1899 s poznejšimi spremembami in dopolnili (Lj. 1919) ter Zakon o splošni carinski tarifi z maksimalnimi in minimalnimi postavkami in pravila o tarifi (Lj. 1920). Za pouk blagoznan. na trg. šoli je sestavil obširen Nauk o blagu, ki je ostal v rkp., ker je med tem izšla Verbičeva učna knjiga z enako vsebino. Kot carinski posrednik se je moral večkrat pritožiti na ministr. in na najvišje sodišče. Uspehe, okr. 40 odločb, je objavljal pod naslovom Iz carinske prakse. Odločbe Drž. sveta (Trg. list 1925–26).

Prim.: J. Šlebinger, SBL II, 365–66 in tam navedena lit.; Rojan skozi čas, Rojan-Trst 1978, 41–45, 90; KL Sje III, 98; Vl. Murko, Razvoj ekon. misli pri Slov. od 17. do 20. stol., Ekon. revija, 32/1981, št. 1–2, 29–30.

Jem.

Jevnikar, Martin: Piščanec, Just (1865–1932). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi430748/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine