Slovenski biografski leksikon

Piccolomini Enea Silvio de', humanist, diplomat, geo-, etno- in historiograf, r. 15. okt. 1405 (op. ur.: 18. okt. 1405) v Corsignanu, južnovzh. od Siene, v obubožani plemiški rodbini, u. kot papež Pij II. v noči 14./15. avg. 1464 v Anconi. Študiral je v Sieni in Firenzi in postal eden od najpomembnejših zastopnikov in pospeševateljev humanizma v 15. stol. V l. 1432–42 je bil v službi raznih cerkv. dostojanstvenikov na koncilu v Baselu in opravil nekaj važnih poslanstev, 1442–7 v dvorni pisarni cesarja Friderika III., 1445 ord., 1447–9 škof v Trstu, 1449–56 škof v Sieni in hkrati 1452–5 papeški nuncij za avstr. dežele na cesarskem dvoru (25. jan. 1453 prejel po cesarjevem priporočilu od papeža Nikolaja V. župnijo sv. Pankracija v Starem trgu pri Slovenjgradcu za komendo), 1456 kardinal, 19. avgusta 1458 izvoljen za papeža. – L. 1444 je prepotoval s cesarjem Štajersko, Koroško in Kranjsko in bil v jan. in febr. v Lj., od koder sta datirani dve njegovi pismi. Kot ponosen humanist je 16. apr. 1444 glede na to potovanje v nekem pismu dejal, da je bil »sredi med barbari in divjimi ljudstvi«. V njegovih spisih, kjer govori o naših krajih, ni najti take prezirljive sodbe. Ko je bit tržaški škof, je bil ponovno v Lj., od koder je datiranih nekaj pisem in odlokov (n. pr. 8. okt. in 13. nov. 1449). Kot kardinal je nasvetoval cesarju ustanovitev lj. škofije, ki jo je kot papež potrdil 6. sept. 1462 z bulo, izdano v Pienzi, kakor je preimenoval svoje rojstno mesto. Za prvega lj. škofa je postavil svojega prijatelja Sigismunda Lamberga (SBL I, 608). V svojem zemljepisnem, z zgodovinskimi ekskurzi prepletenem delu De situ Europae govori v šestih poglavjih o Bosni, Dalmaciji, Hrvatski, Istri, Kranjski, Koroški in Štajerski; v poglavju o Koroški opisuje ustoličenje koroških vojvod (opis ponatisnil A. Sovrè, Lanx satura, Lj. 1928, 210/11). Za našo zgodovino posebno važna so Enejeva (sicer ne čisto nepristranska) poročila o celjskih grofih. Le-te omenja v svojih pismih in političnih govorih, več pa pripoveduje o njih v tehle delih: a) Historia Friderici imperatoris (izd. F. A. Kollar, Analecta monumentorum omnis aevi Vindobonensia II [Vindob. 1761] 1 do 476 z Boeclerjevimi Adnotationes 477–550); b) Historia Bohemica (prva izd. v Rimu 1475); c) De viris illustribus (izd. Literar. nega društva v Stuttgartu 1842, življenjepisi pod št. 31 [cesarica Barbara], 37, 40–2); č) De situ Europae (v poglavju o Štajerski). – Prim.: Valvasor V, 199, 222, 235; VII, 426; VIII, 653–60; MHK 1857, 46; G. Voigt, E. S. de'P. als Papst Pius II. u. sein Zeitalter, 3 zv., Berlin 1856, 1861, 1862; F. Krones, Die zeitgenössischen Quellen zur Gesch. der Grafen von Cilli v Beiträge zur Kunde steiermärk. Geschichtsquellen VIII, Graz 1871, 16–42; A. Weiß, Aen. S. P. als Papst Pius II., Graz 1897 (v dodatku 149 dotlej še neobjavljenih pisem iz l. 1453/54); L. Pastor, Gesch. der Päpste II3·4, Freiburg i. B. 1904, 5–289 (na str. XXXI–LX bogata bibliografija); A. Medved, DS 1905, 337; Gruden 271, 277 (slika), 288; J. Gruden, Cerkv. razmere med Slov. v XV. stol. in ustanovitev lj. škofije, Lj. 1908, 35–9, 43, 46, 48–51, 60; E. Fueter, Gesch. der neueren Historiographie, München u. Berlin 1911, 116–8; M. Premrou, Serie documentata dei vescovi Triestini, Trieste 1924; F. Kovačič Zgod. lavantinske škofije, Mrb. 1928, 107, 215. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Pij II. (1405–1464). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi423636/#slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Primorski slovenski biografski leksikon

PICCOLOMINI Enea Silvio de, humanist, diplomat, geo-, etno- in historiograf, tržaški škof, papež Pij II., r. 18. okt. 1405 v stari, a obubožani rodbini Silviju in Viktoriji P. v naselju Corsignano pri Sieni (kasneje Pienza, kakor je kot papež preimenoval svoje rodno mesto), u. v noči 14./.15. avg. 1464 v Anconi. – Osn. šolanje (gramatiko) je opravil v Corsignanu, z 18 leti je nadaljeval s študijem prava najprej v Sieni, nato v Firencah, a se obenem s še večjo vnemo poglobil v latinsko klasično slovstvo in tako postal eden vodilnih humanistov v 15. stol. 1431 je prišel kot tajnik kardinala D. Capranica na koncil v Basel (1431–43) in se pridružil papeževi opoziciji. Vse do 1442 je na koncilu vršil razne službe (skriptor, abreviator, tajn. konklava) ter opravil nekaj poslanstev po Evropi, med drugim tudi potovanje v Anglijo in na Škotsko. V zasebnem življenju je v tem obdobju kazal tisto živahnost in lahkoživost, ki je bila značilna za takratne razmere. Ob razkolu na koncilu in izvolitvi protipapeža Feliksa V. (1439) je P. postal njegov tajn. v koncilskih zadevah. Kot bister duh je kmalu sprevidel položaj in 1442 prestopil v službo cesarja Friderika III. ter sprejel službo tajni. v državni pisarni. Tedaj se je v njem izvršil duhovni preobrat: pobotal se je s papežem, se notranje umiril in 1445 prejel mašniško posvečenje. Tudi kot duhovnik je uspešno vodil številna pogajanja med cesarjem in papežem 1446–47, bila zato maja 1447 imenovan za tržaškega škofa, dec. 1447 posvečen na Dunaju, 18. maja 1448 nastopil v Trstu. – 1450 je bil povišan za nadškofa v Sieno, a je obenem 1452–55 stalni papeški nuncij za avstr. dežele ter papeški legat za habsburške kraje oglejske in salzburške nadškofije. – 1456 se je preselil v Rim in bil istega leta imenovan za kardinala, 19. avg. 1458 je bil izvoljen za papeža (Pij II.). – P. je prišel prvič v stik s slov. kraji kot cesarjev tajn. proti koncu 1443 in v začetku 1444, ko je s Friderikom III. prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko (Wolkan R., Der Briefwechsel des Eneas Silvius P., FRA 61, št. 136, 313; Voigt G., Eneas Silvius P. als Papst Pius der Zweite, I., 281). Kar 16 njegovih pisem je v dec. 1443 in jan. 1444 datiranih v Št. Vidu ob Glini, jan. in febr. 1444 pa je odposlal tri pisma iz Lj. (Wolkan, n. d., št. 106, 121). Istega leta je po cesarjevem naročilu prišel v Trst pomirjevat sprte Avstrijce in Benečane zaradi mejnega ozemlja v Istri. Omikani humanist je pogrešal severno od Alp ital. udobnost in smisel za slovstvo ter umetnost, zato je bil tedaj kar strupeno kritičen do naših razmer, saj je zapisal, da se je v naših krajih znašel sredi med divjaki (Wolkan, n. d., 313, pismo 18. apr. 1444). Kasneje, ko se je pri nas bolj udomačil, je bil njegov pogled na okolje mnogo prijaznejši (A. Lhotsky, Aeneas Silvius und Oesterreich, 1965, ss.). Spomladi 1446 je ponovno potoval skozi Koroško (Voigt, n. d., I., 363). Imenovanje za tržaškega škofa 1447 ga je za nekaj časa priklenilo na naša tla, dasi zaradi diplomatskih obveznosti ne tako, kot si je sam želel. Vendar je iz listin razbrati, da je vsaj v letih 1448–50 večinoma prebival v Trstu ali v bližini. V Trst je prišel z upanjem, da se vsaj nekoliko izogne raznim dvornim spletkam in se reši prevelikega dela in skrbi, a je naletel na nove zdražbe in nevarnosti. Posebej so ga prizadejali neprestani spori in nemiri med Avstrijci in Benečani ter njegova bolj pičla mirovna posredovanja. Celo zapustiti je moral Trst za eno leto, se odpraviti na cesarski dvor ter upravljati škofijo preko namestnika (Pii II. Gomment., str. 14). Ob tej priložnosti se je za nekaj časa mudil v Lj. jeseni 1449 (Wolkan, n. d., pismo kardinalu Corvajalu okt. 1449, št. 31). Tu je 8. okt. 1449 izdal odlok, s katerim naroča tržaškemu kapitlju, naj odstavi vikarja v Vremah (Kandler, Codice dipi. Istriano III., ad ann. 1449). Za svojega škofovanja v Trstu je obhodil vso škofijo, posvetil 19. jul. 1450 cerkev v Dutovljah (listina v ŽA Dutovlje) in podružno cerkev v Predjami (Lueg) (Valvasor, VIII., 1877, 747). Tudi svojo premestitev v Sieno je javil tržaškemu kapitlju s pismom iz Lj. 6. jan. 1451 (Valvasor, VIII., 687). Kasneje je kot papaški nuncij še potoval po naših krajih, npr. 1452 (Voigt, n. d., II., 66–67). Trst mu je ostal globoko zapisan v srce. V pismu 1453 pravi: »Ko bom v kratkem potoval proti domu (Sieni), bom po vsej verjetnosti potoval mimo Trsta, da spet enkrat vidim Cerkev, kateri sem nekoč načeloval in ki jo bom vedno rad imel, dokler bom živ« (Wolkan, n. d., 367). – 26. jan. 1453 je prejel v prebendo župnijo sv. Pankracija v Starem trgu pri Slov. Gradcu (znano po bogatih dohodkih) in jo obdržal do nastopa papeške službe 1458 (po takratnem običaju je sicer užival še več drugih beneficijev na Nemškem). Nobenega dokaza ni, da bi se tam kdaj mudil (sam ga mimogrede omenja kot Castrum Vindelicum), pač pa je poskrbel, da ga je tam kot župnik nasledil domačin, njegov prijatelj Jakob Suchrer (Simoniti P., Humanizem na Slov., 18). Zdi se, da je kot rimski kardinal prav on nasvetoval Frideriku III., po končanih homatijah v zvezi s celjsko dediščino, naj ustanovi lj. škofijo. Vsekakor je P. kot papež Pij II. po dolgih pogajanjih z beneško republiko in oglejskim patriarhom potrdil ustanovitev lj. škofije z bulo iz rodne Pienze (Corsignano) 6. sept. 1462 in za prvega škofa imenoval tesnega prijatelja S. Lamberga (Zgod. zbornik – priloga Laibacher Diocesanbratt-u 1890, III., 8 – Valvasor, VIII., 653). Kot papež se je na stara leta še ukvarjal z mislijo, da bi organiziral križarsko vojno proti Turkom (v ta namen je tudi pozval krščanske vladanje na kongres v Mantovo 1459–69), sam se je odpravil v Ancono, da bi vodil križarje, a je 1464 umrl, še preden se je mogel vkrcati na ladjo. – P-eva številna potovanja po Evropi in stiki z najvišjimi krogi so mu dali razgledanost, kakršno je v njegovem času imelo le malo ljudi, in mu izostrilo čut za opazovanje. Bera njegovih del je bogata in raznolika: pesništvo in govorništvo, znanstvene razprave zgod., geograf, in etnograf. značaja, kjer je pri uporabi tujih virov načelno – dasi ne dosledno – ostro postavil zahtevo po kritičnem pretresu njihove veljave. Za naše kraje in razmere je temeljnega pomena njegovo zgod.-geogr. delo In Europam (Historia Europae – De situ Europae). V šestih poglavjih opisuje: Bosno (de IMyrico), Dalmacijo (de Dalmatia, Croatia, Liburnia), Istro (de Histria sive Sclavonia), Kranjsko (de Cannis), Koroško (de Carinthia), Štajersko (de Styria) (Freher M., Rerum German, scriptores, II., 1717, 104–08). Omenjeni spis je bil poleg spisa In Asiam zamišljen kot del, žal nedokončan, obsežnega zgod.-geogr. kompendija celega sveta. S svojim ostrim čutom opazovanja in darom poročanja je začetnik cele vrste geografov slov. ozemlja ob nastopu novega veka. Dragoceni so v tej zvezi njegovi podatki o naših krajih in ljudeh, o katerih sicer poroča tudi v drugih delih, npr. Commentarli rerum memorabilium, 1584; De rebus et gestis Friderici III. sive Historia Austriaca – Boecler H., 1685; Historia Bohemica – 1475; številna pisma (Wolkan, n. d., FRA 61 in 67, 1909 oz. 1912). Koristni so njegovi zapisi o bosenskih bogomilih, ki jih imenuje manihejce, o propadu Bosne 1463 (kot papež je 1461 poslal krono zadnjemu bosenskemu kralju pred prihodom Turkov Štefanu Tomaševiću). Ob Habsburžanih se na Slovenskem ukvarja s predzadnjim predstavnikom nekdaj mogočnih Goriških grofov Henrikom IV. in njegovo razbrzdanostjo, posebej pa se razpisuje o Celjskih grofih (docela jim je nenaklonjen!), o njihovi usodi do konca ter o boju za njihovo dediščino. Nenazadnje je P. pomemben kot vir za opis obreda vojvodskega ustoličevanja na Gosposvetskem polju (Grafenauer B., Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, 1952, 127–34, 204–05, 209, 316–20).

Prim.: Voigt G., Enea Silvio de Piccolomini als Papst Plus der Zweite, I.-III., 1857–63; Documenti dei tre vescovi di Trieste (Enea Silvio Piccolomini, Andrea dei Rapicii, Rinaldo Scarlichio), 1862; Pastor L., Geschichte der Päpste, I. 1926, 347–54, II. 1928, 5–289; Gruden J., Cerkvene razmere med Slovenci v XV. st. in ustanovitev lj. škofije, 1908; Gruden, 271, 277 (s sliko); Premrou M., Serie documentata dei vescovi triestini, 1924; Lukman F., Piccolomini Enea Silvio de, SBL II, 336–37 (z bibliografijo); Šidak J., Piccolomini Aeneas Silvius, EJ 6, 1965, 497–98; Jedin H., Handbuch der Kirchangeschichte, III/2, 19681, 634–35 (z bogato bibliografijo), 640–48; Simoniti P., Humanizem na Slovenskem, SM 1979, 275; Rebula A., Zeleno izgnanstvo, SM 1981 (roman).

Kralj

Kralj, Franc: Pij II. (1405–1464). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi423636/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine