Slovenski biografski leksikon

Petaz(zi) Leopold Jožef Hanibald grof, škof tržaški in lj., r. 18. jul. 1703 na Dunaju grofu Andelmu Ant. P.-ju in Ani Mariji r. grofici Schrattenbach, u. 28. nov. 1772 v Lj. Bil je potomec tržaških patricijev (slov. Petačev?), ki so v 1. pol. 17. stol. dobili baronstvo in grofovstvo ter imeli tudi v takratni Kranjski posestva, n. pr. Novigrad (Castelnuovo), Završnik (Schwarzenegg) itd. Za duhovniško karijero so ga določili pač kot mlajšega sina. Študiral je morda na Dunaju, v mašnika posv. 7. jul. 1726 v Senju, kjer je bil menda kak njegov sorodnik častnik, nadaljeval študije v Padovi, kjer je 7. avg. 1727 postal doktor bogosl. Da je na lestvici cerkvenih služb hitro napredoval, je bila pač tudi zasluga lj. škofa grofa Fel. Schrattenbacha, ki je bil menda njegov stric: bil je vsaj že 1733 kanonik in stolni dekan lj. ter postal 1740 škof tržaški (škof. proces od 22. marca do 13. jul., papeževa potrditev 30. sept.), a 1760 škof lj. (15. dec. 1760 ga je papež »razrešil vezi trž. škofije ter ga premestil k lj. cerkvi«, ki jo je vzel v posest 1761).

Naslednik lj. škofa grofa Ernesta Attemsa pripada onemu tipu škofov na Slovenskem iz plemiških vrst, ki so bili za svoje dostojanstvo dolžni večjo hvalo poreklu in zvezam kakor pa sposobnostim, kajti močna in iniciativna osebnost ni bil, ampak bolehen povprečnež, ki je zgodovino svojih vladikovin bolj doživljal kakor ustvarjal. Dobi njegovega škofovanja v Trstu pripada ukinitev oglejskega patriarhata in bula 14. apr. 1752, ki je podredila trž. škofijo goriškemu nadškofu, a njegovi lj. dobi začetek jožefinskega urejanja razmerja države do cerkve. Medtem ko je v Avstriji vpliv janzenizma rastel (prim. čl. o Herbersteinu), se je P. vse tesneje oklepal redovniške, torej nasprotne struje. Zlasti dragi so mu bili lj. diskalceati: k njim je zahajal na oddih, a njihovega priorja o. Jožefa a S. Hilario Hermanna, ki je bil tudi Dunajčan, je napravil za svojega dvornega teologa in ga pritegnil povsem v svojo bližino. Med kanoniki, ki so bili še sami plemiči, je imel za upravo škofije slabo oporo, a bila je pač tudi posledica njegove bolehnosti, da štajerskih goratih župnij, ki svojega škofa že nekako izza 1746 niso videle, tudi on ni obiskal in da s stanjem v njegovi škofiji cesarica ni bila zadovoljna. Že 1764 je postajalo aktualno vprašanje, da mu pošljejo koadjutorja. V pismu 19. marca 1764 je bratu, ki je bil v Lj. general, še poročal, da se to morda ne zgodi, a končno je le dobil koadjutorja v osebi nekega grofa Dauna. Ko je Daun u., so P.-ja z zvijačo pridobili, da je ok. jul. 1769 sam prosil, naj mu pošljejo za njegovega naslednika grofa Karla J. Herbersteina. Proti novemu koadjutorju je sicer P. do smrti trdovratno branil svoje stališče, vendar ni mogel preprečiti, da ne bi bil Herberstein že v dobi svojega koadjutorstva začel rahljati tal za korenite janzenistične reforme v lj. škofiji.

Publicistiki za uradno-cerkv. in nabožne potrebe svojih škofij s slov., nem. in ital. verniki je posvečal P., ki je slovenščino pač jedva obvladoval, le malo več pažnje kakor večina njegovih prednikov med Slovenci, izvzemši Hrena. V Trstu, ki je od 1752 imel svojo tiskarno, so izšla na škofov ukaz 1756 »Officia propria sanctorum«, dočim je bil prvi tržaški tisk, ki je imel tudi nekaj slov. besedila, namreč »Compendium ritualis labacensis cum appendice germanica et carniolica« 1757, plod jezuitske vneme Lovrenca Pogačnika. Na povelje lj. škofa so tudi 1761 do 1772, kakor že od 1665 dalje, tiskali lat. cerkveno pratiko vladikovine, medtem ko so bila izdanja s slov. teksti, pri katerih bi človek pričakoval neko oficialno in smotrno iniciativo lj. škofa, po večini nadaljevanje tradicije iz trgovske špekulacije ali plod privatne vneme in uvidevnosti ter le izjemoma odmev vladikove zamisli: na potrebo slov. prevoda biblije v smislu kat. smernic iz 1757 je mislil le Pohlin; lekcionar so natisnili 3 krat s P.-jevim dovoljenjem, a v tiskarjevi založbi in pač na založnikovo iniciativo (1764 in 1768 4. in 5. izdajo Paglovčeve redakcije, 1772 prvo Pohlinove); postne evangelije, ki doslej niso bili prevedeni, je spravila v tiskarno pač vnema prevajalčeva (»Evangelia na vse dni v' svetimo posto, iz Letinske na Windiš spraho preložene« 1768 v Egerjevo tiskarno vnema neznanca, »Svete postne Evangeljume« 1771 v isto tiskarno vnema Pohlinova); Rituale Labacense so 1767 natisnili »na ukaz« P.-jev (gre za 2. izd., ki se tudi v slov. tekstih le malo razlikuje od 1., »na ukaz« škofa Kuenburga 1706 prirejene), dočim so za nove izdaje priročnika »Compendium Ritualis labacensis« še vedno skrbeli jezuitje (trž. izdaja 1771 je ponatis Pogačnikove, lj. 1772 je priredil Inoc. Taufferer); za katekizem so skrbeli prireditelji lekcionarja, jezuitje (pač oni so prirejali nove lj. izdaje Parhamerjevega katek. ok. 1761², 1762³, 1766⁴, 1770⁵) ter disk. Pohlin; lj. škof. cerkvena pesmarica se je razvijala v glavnem še vedno po volji prireditelja lj. lekcionarja, nove tekste so prispevali v območju lj. škofa po svoji izberi prireditelji Parhamerjevega katekizma in Pohlin. Ob takem odnosu poslednjega lj. škofa pred janzen. reformo do pomnoževanja glavnih tekstov za potrebe dušnopastirske službe med Slovenci ne more presenetiti, da so za ostale slov. nabožne tekste izmed duhovnikov in založnikov lj. škofije skrbeli tudi 1761–72 posamezniki po vsej priliki brez sodelovanja usmerjajoče volje lj. škofa: za nove molitvenike neznani prireditelji (Sveta inu zlo nucna viža sveto mašo slišati 1762; Čuvaj te duše 1760–5; Hitra inu gladka pot proti nebesam 1764, 1767) in Pohlin; za prevod križevega pota, ki ga je laški napisal o. Leonardo da Porto Maurizio, o. Severus Sever; za prva posamezna življenja svetnikov morda jezuitje (Zapopadik andohti s. Alojziusa 1762) in Pohlin; za pobožna premišljevanja neznanec (prevod Manove knjižice »Ta srečna inu nasrečna večnost« 1768²), Redeskini in Pohlin; za ponatise nekaterih Paglovčevih in Kastelčevih stvari menda knjigarji. P.-jeva zasluga pač ni bila, če je bila meniška struja ob Herbersteinovem nastopu tako založena s slov. knjižnimi pripomočki, da so jo novi škof in njegovi pomočniki šele čez več let utegnili s knjigami janzen. smeri paralizirati. — Prim.: Šemat. lj. škof. 1843, 19; Jellouschek, MHK 1852, 37; Wurzbach XXII; Dimitz IV, 84; Marn XXII, 49; M. S., Rodbine Petazzi, Strassoldo, Coronini, IMK 1893, 37; J. Witting v Jb. d. k. k. herald. Gesellsch. Adler 1894, pos. odt. 51; Steska, IMK 1909, 167; Gruden 963; isti, Čas 1916, 123, 178; F. Babudri v Archeografo Triestino 1921, 230; Fr. Ušeničnik, BV 1924, 6–7; M. Premrou, Serie documentata dei vescovi triestini dei secoli XV–XVIII, 16–18, 31, 93–8; Steska ZUZ 1926, 36 (P.-jeve slike v Lj. ni; slika v škof. dvorcu z nap. Leop. P. predstavlja šk. Rabatto); Stelè, Polit. okr. Kamnik I, 114 (slika v K. 1785, danes izgubljena); med Herbersteinovo koresp. v lj. škof. arhivu P.-jevo pismo bratu generalu 19. marcu 1764, cesarici pred 29. jul. 1769, po 27. marcu 1770, nekemu baronu po 8. apr. 1770, cesarici po 8. nov. 1770, a iz pisem P.-ju Kolowratovo 29. jul. 1769, glavarja Auersperga 23. avg. 1770, Joh. Magerja 22. sept. 1770, Kolowratovi 31. avg. in 13. nov. 1771. Kd.

Kidrič, Francè: Petaz, Leopold Jožef Hanibald, grof (1703–1772). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi417742/#slovenski-biografski-leksikon (21. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine