Slovenski biografski leksikon

Perušek Rajko, jezikoslovec, prevajatelj in kulturni pisatelj, r. 7. jan. 1854 obrtniku v Lj., u. 25. febr. 1917 na Dunaju. Dovršil je gimn. v Lj. z odl. mat. 1872, študiral klas. in slovan. filologijo v Gradcu, usposob. okt. 1879 iz lat. in gršč. kot glavnih predmetov. Supliranje na gimn. v Pazinu (okt. 1876 do jul. 1878) je prekinil z voj. službo, se udeležil okupacije Bosne, bil od febr. 1880 en sem. suplent na gimn. v Opavi, od okt. 1880 do avg. 1882 prov. učitelj na novo ustan. realni gimn. v Sarajevu, nato 8 let prof. v Novem mestu, sept. 1890 premeščen na I. gimn. v Lj., upok. maja 1910, se preselil v jeseni 1915 na Dunaj, kjer je hčerka Milena študirala kemijo. — V Bosni se je temeljito seznanil z jezikom in običaji naroda, se udeleževal poljudnoznanstvenih predavanj, ki jih je prirejal učiteljski zbor za odrasle, priobčil svoje predavanje o praznoverju (Bos.-herceg. novine 1881, št. 26–31), opisal pestro življenje vseh slojev prebivalstva v 20 etnogr. črticah Bosenske zanovetke (Kres 1882–3) in mohamedanski praznik Kurban-bajram (N 1880, št. 49, 50) ter objavil lat. fil. študijo De scholiorum Bernensium origine et auctoribus, argumenta et indole (gimn. izv. 1881). Tudi za vse njegove leposlovne črtice mu je dalo življenje v Bosni izza prvih let okupacije gradivo: Pop Pero, Nesrečna kri (LZ 1891), Mara Rendića (LZ 1897), Med krajišniki (LZ 1900), Poštenjak (Spomen-cvieće 1900) in za srbsko pripovest Topal-Janko u Sarajevu (Kolo 1901, 1. knj.), ki jo je idejno sicer posnel po novogrški črtici Rista Ristovasilisa, a jo samostojno obdelal z novimi detajli. — V novomeški dobi se je v raznih društvih mnogo trudil, da dvigne med meščanstvom družabnost in narodno zavest, literarno pa je pomagal tiskarju in založniku Krajcu pri NB, za katero je po Levstikovem nasvetu priredil ponatis KČ in zbral spise priljubljenega ljudskega pisatelja Andrejčkovega Jožeta, ki jim je dodal daljši življenjepis. Poslovenil je Moserjevo enodejanko Gospoda Kodelja pridige izza gardin, po Olfersovi nem. prireditvi Scribejevo veseloigro Ženska borba (ST 26, 31), Sofoklejevega Edipa na Kolonu (1892, NB 43), VI. Tihonova Kako sem bil dekadent (SN 1899, št. 202–3), vladike Petrovića-Njeguša Gorski venec z Rešetarjevim tolmačem, ki ga je opremil z zemljepisnim, zgodovinskim in estetsko-kritičnim uvodom ter dodanimi obširnejšimi opazkami iz Vukovega rečnika in življenjepisom kraljeviča Marka (SM 1907). V rkp. sta m. dr. ostala prevoda mladinskih pesmi Br. Radičevića in Shakespearjev Othello, zamurec beneški. — V podrobni oceni Tomšičeve Slov. bibliografije za l. 1889 in obenem za prejšnja leta, ki jih je objavljal LMS, je grajal osnovne napake teh prekonservativno sestavljenih pregledov, zlasti nepravilno tekoče štetje kontinuand ter površno in brezsmiselno uvrščanje knjig v napačne oddelke (LZ 1891); nasvetovano vsebinsko razdelitev bibliografije v 20 skupin je odslej Tomšič upošteval, po njegovi smrti pa je P. svoja načela v celoti uveljavil v lastnih letnih bibliografijah za 1893–8 (LMS 1894–8, ZSM 1899), ki so ž njim dosegle večjo preglednost in popolnost. — Kot prijatelj potovanja je opisal Izlet slov. plan. društva na Učko goro in hrv. Primorje 21. in 22. maja 1893 (SN 1893, št. 120); 1904 je potoval od Reke do Senja (SN 1904, št. 8–11, 16, 17). Z ministrsko podporo je napravil 1896 skrbno pripravljeno znanstveno potovanje po Grškem in Italiji. Izmed mnogih pokrajin, ki jih je tedaj prehodil, si je najprej izbral Sicilijo ter si iz svojih beležk in iz obsežne literature v raznih jezikih sestavil o njej celotno zemljepisno, zgodovinsko, kulturno in potopisno sliko (v Gracarjevem Turnu sept. 1898, rkp.), objavil je le svojo pot na ladji Medea »Von Brindisi nach Messina« (LZg 1899, št. 283–91; 1900, št. 17–29 in ponat.). Važno je njegovo publicistično delovanje. V beogr. Iskri (1899–1904) je poročal o vseh naših pomembnejših prosvetnih in književnih dogodkih te dobe, o srbohrv. literarnih novostih, zlasti o publikacijah Hrv. Mat. ter o književnikih pa je našo javnost obveščal v LZ (1894–1907). Po Hacquetovi knjigi Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyren u. Slaven (1801) in po Janu Pannoniku (Pest 1806) je priobčil Etnografske beleške o austrijskim Srbima iz početka prošloga veka (Nova Iskra 1902, št. 6–11) ter za tolmač Gorskega venca prispeval Sitne priloze (tam 1906, 21–5). Po uradni srbski statistiki za l. 1894–5 je sestavil natančen pregled Srbskega šolstva (LZ 1902). Iz starogrške književnosti je objavil razpravo o novoodkritih Herondovih mimiambih s poskusi prevodov v metru izvirnika (LZ 1894) ter filološko obdelal Aberkijev nagrobni napis (najprej slov., nem. objavil v izv. I. lj. gimn. 1898). Ob 600-letnici Dantejeve Divine commedie je pojasnil nekaj mest te pesnitve, ki se tičejo Slovencev in Slovanov (LZ 1900). Iz splošne kulturne zgodovine je zajeta razprava Položaj žene v različnih oblikah družine (LZ 1904). Svoje mnenje o bodoči izdaji Prešernovih poezij je izrazil v smeri, da se v pravopisu prilagodi sedanjemu, »primerno potrebam nefiloloških čitateljev«, a besedila ni svojevoljno popravljati (LZ 1897, 316). Iz stikov do literatov in umetnikov (bil je 1895–1915 predsednik Pisateljskega podpornega društva) je napisal svoje nazore o varstvu literature in umetnosti (SN 1900, št. 75–8). Svojega prijatelja in stanovskega tovariša Iv. Vrhovca se je spomnil v daljšem nekrologu (izv. I. lj. gimn. 1903). — Znanstveno se je največ udejstvoval v jezikoslovju. Iz slov. slovnice je predvsem po Miklošiču kritično obdelal poglavje o Zloženkah v novi slovenščini (izv. novomeške gimn. 1890). V boju, ki ga je povzročil Levčev pravopis, se je z brošuro Bravec ali bralec? (Lj. 1899) in z rezkim člankom Phylloxera philologica (SN 1899, št. 130) skušal upreti »neukročenemu separatizmu« in »borniranemu provincijalizmu«, ki jih je očital Levcu in njegovim pristašem, ker je videl edino rešitev Slovencev v tem, da se jezikovno »polagoma približamo istemu cilju, ki so ga hrv. Kajkavci dosegli z jednim odločnim korakom«. V mnogokrat že obdelanem vprašanju o rabi dovršnih in nedovršnih glagolov v novi slovenščini (1903, objavil v izv. I. lj. gimn. 1910) je po Bežku dokazoval, da je raba dovršnih glagolov v nedovršnem pomenu za izraz pravega sedanjika nemški vpliv, ki ga je treba v knjižnem jeziku iztrebiti; njegovim trditvam sta se uprla Pintar (LZ 1910), še odločneje pa Škrabec (CFr 1910, št. 10–12; 1911, št. 5, 7, 9–12; 1912, št. 1, 3–7). Tolmačil je imena livad in krajev, kakor Bodešče, Kačja rt, Kolezija, Ukance (Carn 1911), Lušarije nam. Višarje, Glince, Petrovče in pod. (Carn 1912) ter v dodatku o imenoslovnih črticah skušal ovreči Pintarjeve ugovore (Carn 1914). V članku Muzikališki ali muzikalični? (Sn 1912) je označil Štrekljev nauk o adj. končnicah -iški in -ičen pri tujih besedah za neslovensko obrazovanje ter priporočal n. pr. tražni (tragisch), politni, eneržni in pod. nemogoče tvorbe. Iz raznih etimoloških slovarjev si je nabral bogato primerjalno leksikalno gradivo; iz njega je priobčil le Beiträge zur Etymologie slov. Wörter und zur slov. Fremdwörterkunde (AfslPh 34, 1912, 17–60), obsegajoče črke A–F, vse ostalo je neobjavljeno, kakor tudi ves obširni sistem jezikoznanstva, sestavljen po Gabelentzovi Sprachwissenschaft, Wundtovi Völkerpsychologie I. Bd. in Paulovih Prinzipien der Sprachgeschichte. — Prim.: Glaser IV, 147; Simonič 373; izv. I. lj. gimn. 1910, 38; DN 1917, št. 49; SN 1917, št. 46; Šlebinger, Carn 1917, 133–7 (s sliko); isti, LZ 1917, 220; isti, KCM 1918, 49–50 (s sliko); rkp. zapuščina v lj. drž. biblioteki. Šr.

Šlebinger, Janko: Perušek, Rajko (1854–1917). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi415908/#slovenski-biografski-leksikon (15. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine