Slovenski biografski leksikon

Pavša Anton, duhovnik, v Oborči na Beneškem r. 29. nov. 1854 in u. 26. jun. 1892. Služboval je v Sapadi in vsaj že od 1884 v Prosnidu. Slovenstva se je začel zavedati v videmskem semenišču, pridobival med beneškimi Slovenci ude za MD in napisal v Novi Soči 1891, št. 12 članek Slov. jezik v cerkvah po beneški Sloveniji, kjer poroča, da je bila v zadnjih 30 letih odpravljena slovenščina iz 20 cerkva. Jeseni 1891 je prišel v Gorico in snoval s slov. zastopniki nove načrte, ki jih je preprečila njegova smrt. — Prim.: Nova Soča 1892, št. 29, 30. Pir.

Pirjevec, Avgust: Pavša, Anton ml. (1854–1892). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi408237/#slovenski-biografski-leksikon (14. april 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Primorski slovenski biografski leksikon

PAVŠA (it. Paussa) Anton mlajši, duhovnik, r. 29. nov. 1854 v Oborči (občina Prapotno, Benečija), u. 26. jun. 1892 v Gor. Bogoslovje v Vidmu, kjer je bil ordiniran verjetno 1878. Leta 1879 je bil kaplan spovednik v Prapotnem skupaj z istoimenskim duhovnikom Antonom Pavšo starejšim (r. 1811 in menda njegov sorodnik). Že 1882 je bil kaplan v Prosnidu (občina Neme), kjer je ostal do 1891. V tistih letih je bogoslovec I. Trinko že zbiral podatke o beneških vaseh in ljudeh. Pri tem je iskal sodelavce zlasti med zavednimi slov. kaplani. Eden takih zvestih narodnjakov je bil P., ki je takrat služboval v Prosnidu. Iz tega obdobja sta se ohranili dve pismi, ki ju je P. pisal Trinku in v katerih je več podatkov o vaseh, številu prebivalstva in rabi slov. jezika v zahodni Benečiji. Eno P-evo pismo Trinku iz 1885 se ni ohranilo. Iz obeh navedenih pisem je razvidno, da je 32-letni P. zelo dobro obvladal knjižno slov., čeprav je bil samouk. Tega mnenja je tudi Trinko, ko piše: »Popravil sem sè svinčnikom pravopis (pesmi P. Podreke, op. ur.), kojega ni še znal rabiti, in kojega pri nas noben še zdaj rabiti ne zna, izvžimši morda jednega samega, č. g. Pavša« (pismo Francu Lavcu, 7. apr. 1890). Menda se je slovenstva začel zavedati v videmskem semenišču in pridobival med beneškimi Slovenci ude za MD. V Novi Soči je napisal 1891, št. 12, članek Slovenski jezik v cerkvah po Beneški Sloveniji, kjer poroča, da je bila v zadnjih letih odpravljena slovenščina iz 20 cerkva, članek je podpisan Beneški Slovenec in ga je S. Rutar delno objavil v svoji Beneški Sloveniji (Lj. 1899, 60–62). Jeseni 1891 je izstopil iz videmske in prešel v goriško nadškofijo (v Gor.), kjer ga je doletela prerana smrt. P. je eden redkih slov. razumnikov iz Idrijske doline, tj. iz najvzhodnejšega dela Benečije, ki je pisal v slov. in se zavzemal za slov. stvar.

Prim.: Stato personale del clero della Arcidiocesi di Udine (nepopoln seznam od 1870 do 1892); Nova Soča 1892, št. 29, 30; SBL II, 275; TKol 1979, 54; 1984, 115–22; B. Z.(uanella), Vredni spomina, A. P. (1854–1892), Dom 1985, št. 4.

B. Z.

Zuanella, Božo: Pavša, Anton ml. (1854–1892). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi408237/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine