Slovenski biografski leksikon

Pavlica Andrej, pisatelj, sociolog in organizator, r. 1. sept. 1866 v Rihenberku na Goriškem, štud. gimn. (mat. 1887) in bogoslovje v Gorici in bil ord. 1891. Služboval je 1891–3 kot kaplan v Biljah, 1893 do 1904 stolni vikar v Gorici. L. 1897 je prom. na dunajski univerzi za dr. theol. L. 1904 je postal prof. bibl. ved stare zaveze na osrednjem bogosl. učilišču v Gorici. — Njegovo literarno delo je kaj raznovrstno. Pisal je črtice in dramat. prizore za Angelčka, V, KGM, članke in listke za Primorski list (ki mu je bil 1898–1905 tudi urednik), Gorico in Gor. list, urejeval KGM 1919–23 in objavil v njem »socialne nauke za našo dobo«. V DPast je priobčil več cerkv. govorov. Nekaj spisov je izšlo v posebnih knjigah: Skalnica. Pesmi v čast M. B. svetogorske in kratek zgod. pregled svetogorske božje poti (1904); Razglašenje Gospodovo. Dva dramat. prizora v verzih (1910); Sirahove bukve. V hebr. ritmu (Gor. mat. 1922); Sv. Frančišek Ksaverski (Gor. mat. 1924); iz ital. je prevedel delo Sv. Alfonza Ligv. Sveta ura ali obiskovanje najsv. zakramenta in Marije prečiste Device (1896). — Znanstveno je deloval v RK, KO, Času in VBV. Že kot bogoslovec je napisal razpravo o Kantovih sintetičnih sodbah a priori, ki jo je Mahnič nagradil in objavil v prilogi RK III, 1891. Iz nemškega rokopisa dr. Mahniča je prevedel za RK (II, 1890 in III, 1891) Pisma brezvercu (I-XII). RK VI (1894) je objavil razpravo o nagoti v lepi umetnosti, kjer z verskimi, naravno-etičnimi in estetskimi razlogi dokazuje, da umetnost na splošno ne sme predstavljati popolnoma nagega človeškega telesa. Za RK je pisal tudi »raznoterosti«. V KO II, 1898 je objavil večjo razpravo Nekaj člankov v obrambo sv. pisma, ki v njej razlaga pojem navdihnjenja ter razmerje sv. pisma do razuma in do cerkve. V Času je napisal vrsto apologetičnih razprav in razpravic: Boj za svetovni nazor (II, 1908), O položaju ruske cerkve v sedanjem času (ibid.), O sufragetkah in o ženski organizaciji (VIII, 1914), Nova kritika o darvinizmu (X, 1916), Nacionalizem in njegova kazen (XII, 1918). Ob Žigonovih razpravah o Prešernovi metriki je napisal članek Naša metrika v luči hebrejske z dostavkom Prepir za ritem in metrum (XI, 1917). V VBV je objavil dve razpravi o problemu, ali je možna večna stvar, in odločno branil proti sv. Tomažu Akv. negativni odgovor: Ali morejo biti ustvarjena bitja večna? (XVIII, 1915) in Napredek v filozofiji (XIX, 1916). — Največ pa se je bavil (kakor njegov brat Josip, gl. spodaj) s socialnimi vprašanji. Že v KO X, 1906 je objavil daljšo razpravo Odlomki iz socialne vede o zasebni lasti, ki v njej jako bistro določuje pojme in načela o lasti. V Času je napisal tele sociološke razprave: Socialna demokracija in znanost (III, 1909), Marxov nauk o delu in veljavi (V, 1911), Najvažnejše vprašanje v sociologiji (IX, 1915), Nazaj h grudi (XI, 1917), Verske, socialne in politične naloge po vojski (XI, 1917). V VBV je napisal dvoje razprav proti kapitalizmu z dušnopastirskega vidika: Socializem in pastirstvo ter K 1600 letnici krščanske svobode; Staro in moderno suženjstvo (XVI, 1913). V socialno-ekonomski teoriji je branil (za Hohoffom) Marxov nauk, da delo edino tvori veljavo, kakor tudi Marxovo pojmovanje kapitala. V tem zmislu je napisal tudi razpravico v »Monatsschrift f. christl. Sozialreform« (1914), kjer (proti Wiardu Kloppu) dokazuje, da je tudi Vogelsangu le delo činitelj vrednosti in nadvrednosti. Tudi okrožnico »Rerum novarum« je skušal tako umeti (kjer je pa naknadno okrožnica »Quadragesimo anno« podala drugačno razlago). — Kot organizator je soustanovil »Slov. kat. delavsko društvo v Gorici« (1902), ustanovil in vodil »Žensko delavsko društvo Skalnica« (1902), ustanovil Slovensko sirotišče v Gorici (1908) in »Zvezo slov. kolonov« (1912). — Psevdonimi: -a, Duhovnik goriške nadškofije, dr. e., Egidij, Dr. Egidij. A. U.

Ušeničnik, Aleš: Pavlica, Andrej (1866–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi407074/#slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Primorski slovenski biografski leksikon

PAVLICA Andrej, duhovnik in socialni delavec, pisatelj, časnikar, r. 1. sept. 1866 v Rihemberku (Braniku), u. 29. dec. 1951 v Gor. Oče Jožef, posestnik in župan, mati Frančiška Ličen. Osn. š. doma, od 3. razr. dalje v Gor. Gimn. obiskoval v Gor., od 3. razr. dalje gojenec malega semenišča. Po maturi 1887 je stopil v gor. bogoslovje; posvečen v mašnika 15. mar. 1891. Službe: kurat v Biljah 1891 do 1894. Od 1894 do 1910 stolni vikar v Gor. in katehet na gimn. ter pozneje na realki (1894 do 1909). Medtem je napravil 1897 doktorat iz bibličnih ved na U na Dunaju. Prof. v bogoslovnem semenišču (1905–34); predaval sv. pismo stare zaveze. Po upokojitvi (1934) živel v Gor. do smrti. Druge službe: sinodalni izpraševalec, član nadškof. sveta, častni konzistorialni svetnik, član nadškof. katehetskega odbora, častni kanonik gor. stolnega kapitlja in apostolski protonotar. Deloval je na različnih področjih: pisatelj, časnikar, sociolog, organizator. Njegovo literarno in časnikarsko delo: črtice in dramski prizori v Angelčku, članki v PrimL (njegov ur. 1898–1905), v Gorici, GorL. V letih 1920–25 urejal Koledar GorM in objavil v njem Socialne nauke za našo dobo , igro v treh dejanjih Dva prstana , članke Za ta in oni svet . Nekaj spisov je izšlo v knjigah: Skalnica (Pesmi v čast M. B. svetogorske, 1904); Razglašenje Gospodovo (dva dram. prizora v verzih, 1910); Sirahove bukve (1922); Sv. Frančišek Ksaverij (1924); Trojni cvet (1926); Gospod Luka in njegova pota (1927) in zbirko nedeljskih pridig in govorov v 12 zvezkih pod skupnim imenom Sejalec (1929–39). Ob biserni maši (1951) je ponatisnil Sveto uro , ki jo je kot bogoslovec prevedel iz it. in izdal v Gor. 1896. Bil je tudi pesnik in komponist: v Goriškem (koledarju za leto 1947 je pod psevdonimom Adauctus izdal vrsto pesmi, ki je nekatere tudi uglasbil: Fantje se poslavljajo , Zrakoplovci , Iz vojske se vračajo , Vrnitev v požgano vas . – Znanstveno je sodeloval v Rimskem katoliku, Katoliškem obzorniku, Času in Voditelju v bogoslovnih vedah. Napisal je razpravo o Kantovih sintetičnih sodbah, vrsto apologetičnih in socioloških razprav. Leta 1928 je poslovenil Sociološki zakonik Mednarodne zveze za proučevanje socialnih naukov v Malinu (Belgija). – Pred prvo svet. vojno je posegal tudi v politiko kot ur. Primorskega lista in pozneje kot sotrudnik Gorice in Goriškega lista. Stal je odločno na strani Antona Gregorčiča in mu ostal zvest tudi po prvi svet. vojni, ko je ta osnoval GorM. Bolj kot politika so ga zanimala socialna vprašanja njegovega časa. Na tem področju se je izkazal tudi kot organizator. Ustanovil je 1898 Slovensko katoliško delavsko društvo v Gorici, za katero je prirejal nešteto shodov v gostilni Gorjanc na Kornu. 1902 je ustanovil Žensko delavsko društvo Skalnica. Ti društvi sta vsako leto na tretjo nedeljo v maju prirejali skupno romanje na Sveto goro. Da bi izboljšal položaj briških kolonov, je 1912 ustanovil Zvezo slovenskih kolonov. Bil je tudi med ustanovitelji Centralne posojilnice in Zadružne zveze; bil je v odboru društva šolski dom. – V to njegovo prizadevanje spada tudi ustanovitev zavoda za slov. sirote ali Slovensko sirotišče. Leta 1898 je na shodu Slov. katol. delavskega društva vrgel misel o zavodu za slov. sirote. Ideja je vžgala in že takoj na shodu so zbrali prvi denar v sklad. 1904 je tržaško cesarsko namestništvo potrdilo pravila društva Slovensko sirotišče. Preds. je bil prelat dr. Josip Gabrijevčič, podpreds. in tajn. pa dr. Andrej Pavlica. To mesto in službo je ohranili do smrti. 1910 je odprl zavod na posestvu baronice Kimburg v današnji ul. Don Bosco. Vodstvo zavoda je zaupal šolskim sestram. 1930 je bilo sirotišče zatrto z dekretom goriške prefekture. Po zadnji vojni se je msgr. Pavlici posrečilo, da je znova dobil zavod v svoje roke in ga odprl za slov. otroke. Zase je ob zavodu zgradil hišico, da je bil bliže otrokom, in v njej živel do smrti, zadovoljen, da je Slovensko sirotišče rešil pred faš. zaplembo in da je znova začelo služiti svojemu namenu.

Prim.: Zlatomašnik † msgr. dr. And. P., KolGMD 1953, 121–22 s sl.; osebni arh. dr. R. Klinca.

R. Klinec - K. Humar

Klinec, R., Humar, K.: Pavlica, Andrej (1866–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi407074/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine