Slovenski biografski leksikon

Pahor Josip, pripovednik, r. 20. febr. 1888 v Sežani na Krasu, dovršil učiteljišče v Kopru (1902–6) in služboval do 1923 kot učitelj v Sežani. L. 1923 je bil od ital. oblasti aretiran in službeno suspendiran ter ostal dva meseca v polit. preiskovalnem zaporu; nato je postal strokovni tajnik Zveze slovanskih učiteljskih društev v Italiji, kar je ostal do nasilnega razpusta organizacije l. 1926. V nov. istega leta je dobil službo učitelja v Marenbergu (Slovenija), v sept. 1927 pa je bil dodeljen I. deš. mešč. šoli v Lj. — Svoje književno delo je začel kot publicist, n. pr. Sociologija vojaštva (NZ 1910), Učitelj kot intelektualec in kulturni delavec (NZ 1913), Anathema sit! (NZ 1914), Liberalizem in narodnost (UT 1914), Proletarski otroci (Domače ognjišče 1914), O šolski reformi (UT 1917); Gospodinjski tečaj za kmetska dekleta (ŽS 1927); leposlovja se je lotil 1914. Objavil je v DS (1916–9) več črtic, dalje v Knjiž. Jugu (1918), v tržaški Njivi (1919), kjer je bil tudi urednik leposlovnega dela, in v Gor. Mat. (1921). L. 1921 do 1926 je bil urednik Učiteljskega lista v Trstu in v njem objavil mnogo člankov in razprav; 1924–6 je urejal tudi NR; 1923 je izdal socialni roman Medvladje (Soc. Matica v Trstu), podobe iz vojne in povojne dobe na Primorskem; obširen romantično-zgod. roman je Serenissima (LZ 1928–9). — Prim.: J. Lovrenčič, DS 1924, 141; Fr. Albrecht, LZ 1925, 56. Slika: ASK 136. Kr.

Koblar, France: Pahor, Josip (1888–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi401911/#slovenski-biografski-leksikon (25. junij 2022). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Primorski slovenski biografski leksikon

PAHOR Jože, pisatelj, r. 20. febr. 1888 v Sežani, u. 1. sept. 1964 v Lj. Oče Anton iz Mirna pri Gor., dninar, mati Frančiška Kocjan iz Sežane, šolska snažilka. Osn. š. v Sežani, učit. v Kopru (1902–06), učil je v Orleku pri Sežani (1906–09), nato v Sežani do 1923. V Orleku je ustanovil Prosv. društvo, v Sežani podruž. Ljudskega odra, kmet. šolo in vodil pev. zbor. Oprijel se je socializma in sodeloval z dr. Tumo v njegovih Naših zapiskih: Sociologija vojaštva (1910), Učitelj kot intelektualec in kulturni delavec (1913), Anathema sit! (1914). Na volitvah v odbor okraj. učit. društva v Sežani spomladi 1913 je bil izvoljen za knjižničarja. Nadaljeval je s pisanjem načelnih člankov: Liberalizem in narodnost (UT 1914), Proletarski otroci (Domače ognjišče 1914), O šolski reformi (UT 1917) idr. Po vojni se je P. pridružil socialistični levici, sodeloval z I. Regentom in dr. Drag. Guštinčičem, po ustanovitvi KPI v Livornu 21. jan. 1921 pa njej in pisal v njeno slov. glasilo Delo. 2. febr. 1920 so ustanovili v Trstu Zvezo slovan. učit. društev v It., ki je izdajala Učiteljski list (UL). Od okt. 1921 do avg. 1926 je list ur. P. in v njem priobčil več člankov in razprav. Od 1924–26 je ur. tudi mladinski Naš rod. 13. jan. 1923 so zaprli P., Al. Hreščaka in Slavoja Praprotnika, češ da vodijo protiit. gibanje za priključitev Prim. k Jsli in da širijo slovan. komunizem. Po dveh mes. so jih izpustili, toda v službo se niso mogli vrniti. P. se je preselil v Trst in poslal poklicni tajn. Zveze slovan. učit. društev v It. in ostal do njene nasilne razpustitve 1926. Ker je ostal brez službe, je odšel v Jslo in nov. 1926 dobil učit. službo v Marenbergu, od sept. 1927 je učil na I. deški mešč. š. v Lj., od 1929 v Sp. Šiški (Lj.), od 1936 do 1945 na poskusni delovni šoli za Bežigradom-Lj. V Lj. je pomagal ustanoviti Organizacijo jsl. emigrantov (1927) in bil njen podpreds. do 1929. Z Osk. Hudalesom je dal pobudo, da so 1928 ustanovili Mladinsko matico, katere prvi tajn. je bil P. Pomagal je, da je Mlad. matica začela izdajati mesečnik Naš rod (1929–44). Ko so med vojno zaprli ur. J. Ribičiča, je prevzel ur. P. (1942–44). Med zadnjo vojno se je na šoli povezal z OF, zato so ga 7. febr. 1945 zaprli v prisilno delavnico, od tu so ga prepeljali v delovno taborišče v Ribnici, kjer je ostal do 5. maja 1945. Takoj se je javil za Trst in postal 27. maja 1945 pri PNOO v Trstu referent za šol. knjige. Napisal je dva učbenika: Naša beseda (brez podp.) in Svobodna pota. čitanka za III. in IV. šol. leto ljud. šol v Slov. Prim. Trst 1945, PNOO za Slov. Prim. in Trst v Ajdovščini. Organiziral je Gregorčičevo založbo in bil njen ur. Uredil je njena piva koledarja, Koledar Gregorčičeve založbe za leto 1946 in za leto 1947. Za isto zal. je uredil spise prim. mladine s tematiko iz osvobod. boja. Tako je bilo trpljenje (1946). Pomagal je obnavljati prosv. društva in bil prvi preds. Slov. prosv. zveze za Prim. in Trst. Od II. letnika dalje je ur. tudi njeno glasilo Vestnik. Sodeloval je v PDk kot ur. mladinske priloge Mlado jutro in s kritikami, ter v LdTd. V revijo Razgl je pisal poročila o predstavah SNG Vsak teden je na trž. radiu predaval o slov. jeziku in liter. (96 oddaj), enako pogosto je predaval v prim. prosv. društvih. Napisal je uvod v umet. razst. v prid part. vdovam in sirotam (Gal. Trieste 3. jan. 1946). Po dveh letih se je vrnil v Lj. k družini, ki si jo je ustvaril 1930, stopil v pokoj, deloval v raznih družbenih organ, in doživel več razočaranj. – Leposlovno je začel ustvarjati 1914 in v DS (1916, 1917, 1919) je priobčil črtice Z obrežja, Drvarji, Pomlad in V megli in morju; v Književnem Jugu (1918) črtico Otrok; v trž. Njivi (1919), kjer je bil tudi ur. leposl. dela, novelo Most; nekaj v Gor. Matici (1921). 1923 je izšel pri Socialni Matici v Trstu P-ev socialni roman v štirih delih Medvladje, v katerem je opisal vojne in povojne razmere na Goriškem od pomladi 1918 do 1920. Ruševina in podrtija je bila povsod, tudi v srcih. Obnove ni od nikoder in je ne bo, zato napoveduje pisatelj plamen »ponižanih in razžaljenih«, ki bo rešil vsa vprašanja. Zadeto je »pokazal meščanske izobražence, ki zabavljajo na ljudstvo, češ da rajši trpi, kakor bi se uprlo z orožjem – medtem ko se sami rešujejo čez mejo« (L. Legiša). Delo je precej tendenčno, v psihologiji in govorjenju literarno. Sledil je zgod. roman Serenissima (Prejasna – uradno ime beneške republike, LZ 1928–29, v knjigi 1954, srb. prevod 1958), v katerem je obdelal življenje beneške repub. v letih 1569–71. Glavni junak je Tolminec Golja, častnik beneške vojske, neustrašen, velik, močan in zanesljiv, ki se ni boril samo s Turki na Cipru, ampak tudi s polit. razmerami v Benetkah, sprva kot pristaš vojne stranke, potem na strani njihovih nasprotnikov. Zapletel se je v mreže bogate plemkinje Neve Mocenigo, a se je iz njih rešil v čisto ljubezen do preproste Amelije, kar je pospešilo njegov propad. Pisatelj je izjavil, da je dobil pobudo za roman v svoji sodobnosti, zakaj Serenissima »je v svojem bistvu izraz razdobja in razmer, ki so v njih živeli Slov. in Hrv. po prvi svetovni vojni pod It. V romanu so revolucionarni idejni tokovi, ki jih je sprožil svetovni pokolj. je protirevolucionarno gibanje fašizma... V romanu sem hotel povedati, mutatis mutandis, da je le ena pot iz razmer, ki jih je ustvaril kapitalizem.« Ta pot je po P. oborožen upor, ki ga je oznanjal že v Medvladju. Zato ga niso zanimale zgod. razmere v Benetkah v tisti dobi, zgod. je izrabil le za svoje ideje. »V jedro, v živo ljudi in njih usod ne zna poseči« (L. Legiša). 1932 je P. napisal mlad. povest Otrok črnega rodu (ponat. MK Lj. 1947, Lipa Koper 1957, MK Lj. 1965 in 1967 z uvodom B. Gerlanca), zgodbo o zamorskem dečku, ki ga je kolonializem vrgel v Marseille, kjer mu je najprej skušal olajšati življenje misijonar, nato je prehodil razne poklice in drsel vedno globlje v moralni propad, dokler ni končal v prisilni delavnici. Zbežal je v Pariz in začel borbo za novo življenje. Vrnil se bo v Afriko in pomagal rojakom. Delo je napisano prizadeto, zelo mračno in v enaki miselnosti kot romana. Jun. 1940 je izšel pri SM v Lj. Matija Gorjan. Roman iz velikega upora slov. .kmetov proti fevdalcem leta 1515 (ponat. GregZal Trst 1946). V romanu je P. naslikal prvi vseslov. kmečki upor, vzroke, priprave, boje in končni poraz. Dogajanje je osredotočil okrog Matije Gorjana, ki postane kljub mladosti voditelj upornih kmetov. Kot že v Serenissimi tudi tukaj ljudje niso poglobljeni, izraziti, kraji so bežno prikazani, dialogi raztegnjeni in anekdotični. Idejno je roman soroden Serenissimi, s katero ima tudi sicer več skupnih potez: Matija-Just, Klara de Ruspi-Neva Mocenigo, ljubezenski trikotnik, kmečko pokolenje obeh junakov, izlet v Kranj in Treviso, odpoved ljubezni in prehod k upornikom idr. Razlika pa je v tem, da se Matija edini izmed vodilnih upornikov reši na Hrvaško, kjer začne življenje z Majdo, ki jo je prej zapeljal in zapustil zaradi Klare. 1937 je napisal P. socialno dramo v 5 dej. iz življenja viničarjev Viničarji, ki je izšla popravljena v knjigi 1951. V igri si stojita nasproti dve sili: veleposestnik in vinotržec, brezobzirni in oblastni gospodarski mogotec Lah in viničarski proletariat, ki se bori za svoje pravice in ga vodi mladi Lenart. Lah se poslužuje vseh sredstev, da razdvoji viničarje, ki nazadnje ubijejo svojega voditelja, Lahov sin Andro se upre očetu in ubije njegovega zaupnika. Lahova družina je razen Andra vsa pokvarjena, viničarji pa so bolj raznovrstni. Oba nosilca dejanja spominjata na Cankarjeva Kantorja in Maksa v Kralju na Betajnovi, le da nista tako izdelana in globoka. Igra je važnejša zaradi socialne problematike s prikazom razrednih trenj na kmetih. Istega leta je izšel biografski roman Pot desetega brata. Jurčičevo življenje. (Lj. 1951). Roman prikazuje Jurčiča, njegove sodobnike in razmere. Pisatelj ni uporabil vsega gradiva o Jurčiču, mnogi dogodki so prikazani pristransko, tendenčno, zlasti šibko je podana Jurčičeva umetniška pot. Iz istega leta je potopis Hodil po zemlji sem naši (Lj. 1951). Gre za gradnjo nove Jsle in novih ljudi. V reportažnem srečanju z ljudmi pripoveduje predvsem o njihovem delu, pa tudi o običajih, plesih, pesmih, o tradiciji in sodobnosti, v bistvu pa gre za agitko, ki naj pokaže svetle strani razvoja nove države. Za delo je prejel 1951 Levstikovo nagrado. Sledila je drama v 5 dej. Čas je dozorel (Lj. 1953), ki se godi v zakotni vasi spomladi 1942. Osrednji osebi sta strogi župnik in šolski upravitelj, med katerima vladajo nasprotja nravi in nazorov. V vas pride medicinec ter odpelje k partizanom župnikovo izgubljeno sestro in dva učit., župnik pa začne ustanavljati vaško stražo. Zgodba je siromašna, netragična, polit. pristranska, sestavljena iz prepirov. Ideja je polit.: »Zdaj rušimo svet, ni je večje naloge! Vredna je vseh človekovih moči, tudi življenja,« pravi medicinec. Leto pozneje je izšla drama v 4 dej. Semena v kamenju (Lj. 1954). Dejanje je postavljeno v tovarniško okolje v sodobnosti, dramska problematika pa se suče okrog uvajanja in zlorabe delavskega samoupravljanja. Avtor je prikazal vrsto problemov, ki pa jih ni priostril in razrešil. V Mladosti na Krasu (Lj. 1959) je plastično in prepričljivo opisal svojo težko mladost, ko je oče zbolel in umrl in se je mati sama mučila, da ju je preživljala. Drami V goščavju in Ob miloščini ter scenarij Z jutranjim zvonom iz zadnjih let ustvarjanja so ostali v rkp., zavrnili pa so mu 1962 rokopis V nevarni zasedi, kjer je opisal svoj zapor v Lj. in Ribnici in razmišljal o part. bojih; pritožil se je, a ni uspel.

Prim.: SBL II, 249–50; SGL II, 402; EJ; žpk urad Sežana; M. Jevnikar, Vsebine slov. leposlovnih del, IV. del, Trst 1958, 14–26; J. P. šestdesetletnik, PDk 21. febr. 1948; J. P., PDk 3. sept. 1964 (ob smrti); Osebnost J. P. (iz govora B. Borka na žalni seji DSP), Delo 6. sept. 1964; B. Paternu idr., Slov. književnost 1945–1965, I, 1967, 280; II, 1967, 10–13; L. Legiša, ZSS VI, 1969, 55, 282–83 s sl.; J. Liška, O poklicnem, vzgojnem in knjiž. delu J. P., PZDG XI, XII, 1971–72, 303–27; Dr. Pahor, Polit., vzgoj. in knjiž. delo pisatelja J. P., PDk 25. febr. 1973 s sl.; Isti, J. P. kot književnik, PDk 4. mar. 1973; Fr. Koblar, Slov. dramatika, II, Lj. 1973, 252 s sl.; Vilhar, 73; Mariza Škerk-Kosmina, J. P. kot voditelj in organizator naprednega učit. v naših krajih, PDk 18., 19. in 20. avg. 1982 s sl.; Slov. knjiž., CZ Lj. 1982, 255. -O posameznih knjigah so pisali: Medvladje: J. Lovrenčič, DS 1924, 141; Fr. Albrecht, LZ 1925, 56; Serenissima: Ada Škerl, LdP 1934, št. 168; Vit. Klabus, NRazgl 1953, 114–15 in Beseda 1954, 416–20; j-o (Jož. Jerko), SPor 1954, št. 198; J. Pahor, Knjiga 54, 242–43 s sl.; Otrok črnega rodu: Alb. (Vajngerl), Mna 27. sept. 1947; LdP 4. okt. 1947; Ares (O. Hudales), MbV 16. okt. 1947; Mit. Mejak, MIR 1947/48, 73: And. Budal, Razgl 1948, 117–18; B. Pregelj, NS 1948, 791–92; Knjiga 57, 299–300; Matija Gorjam And. Budal, LZ 1940, 406–10, 523–24; V. Beličič, DS 1940, 499–500; L. Legiša, Dejanje 1940; I. Pregelj, Ment 1940/41; LdTd 10. okt. 1946; Razgl 1947, 86–88; Viničarji: Br. Kreft, Namesto uvoda k »Viničarjem«, 73–76; F. Koblar, S 1937, št. 214; F. Govekar, SN 1937, št. 223; L. Mrzel, J 1937, št. 226; GLLjD 1937/38, št. 2; J. Vidmar, liter. kritike, Lj. 1951, 346–48; Br. Rudolf, NRazgl 1952, št. 1; Pot desetega brata: Sž (St. Janež), LD 1951, št. 107; B. Paternu, Beseda 1951/52, 87–89; M. Jevnikar, KatG 1951, št. 51 in 52; Isti, SiS I, 1952, 73–74; M. Barbarič, NO 1951; Čas je dozorel: Darinka Muser, SPor 1953, št. 82; And. Budal, PDk 1953, št. 131; K(obal) M(arjola), SocM 1952, 716–18; N(ovšak Fr.), Obz 1953, 183–84; L. K(rakar), Tov 1953, št. 42; Mladost na Krasu: (Rapa) Š(uklje), NRazgl 1960, str. 143; Mar. Brecelj, PrimN 1960, št. 15; Danica Zupančič, NSd 1960, 665–67.

Jem.

Jevnikar, Martin: Pahor, Josip (1888–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi401911/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. junij 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine