Slovenski biografski leksikon

Omahen Janko, arhitekt, r. 24. dec. 1898 v Postojni. Študiral je na I. drž. gimn. v Lj. z maturo l. 1918, 1919/20 na tehniki v Pragi in 1920–2 na tehnični fakulteti v Lj. 5 sem. strojne stroke, nato arhitekturo pri prof. Plečniku in Vurniku z diplomo 1927. L. 1925 je bil nastavljen pri Delniški tiskarni v Lj., kjer vodi z arh. Serajnikom grafični oddelek. Tu izdelujeta plakate, diplome, prospekte, knjižne opreme, osnutke za vezave, urejata tisk in ilustrirata. Prva sta začela uporabljati domačo narodno ornamentiko individualno v smislu sodobne uporabne grafike. Od 1929 imata skupen poseben atelje za notranjo arhitekturo in izdelujeta načrte za pohištvo, kjer sta uvedla sodoben slog, za kovaška, pasarska, keramična, kamnoseška in slikarska dela, za čipke, zastave, preproge, zavese in podobno. Pisal je propagandne članke za sodobno uporabno umetnost in arhitekturo v Ženi in domu, Prijatelju, Arhitekturi, Vodnikovi pratiki in Slovenskem tisku. Od 1929 razstavlja redno na razstavah pohištva na velesejmu v Lj. O-ovo delo ima velik pomen za napredek slovenskega tiska, knjižne opreme, pohištvene obrti in drugih dekorativnih strok po vojni. Stl.

Stelè, Francè: Omahen, Janko (1898–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi395254/#slovenski-biografski-leksikon (11. avgust 2022). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Primorski slovenski biografski leksikon

OMAHEN Janko, inž. arhitekt, r. 24. dec. 1898 v Postojni, u. 29. avg. 1980 v Lj., pok. v Grahovem pri Cerknici. Oče Gustav, notar iz Mokronoga, mati Franja Mušič iz Senožeč. Po osn. š. v Postojni je obiskoval klas. gimn. v Lj. in maturiral 1918. Vpisal se je na tehniko v Pragi in nato nadaljeval 1920–22 študij strojništva na Tehn. fak. v Lj. (skupno 5 semestrov), nakar se je prepisal na arhit. pri prof. Plečniku, diplomiral pa pri prof. Vurniku jeseni 1927. O. je že med študijem sodeloval kot risar in karikaturist pri časnikih (J, SN, značka »ornega«). 1925 je bil stalno zaposlen pri Delniški tiskarni v Lj., kjer se je ukvarjal predvsem s projektiranjem plakatov, opremo knjig in knjižnih ovitkov. Lotil se je tudi načrtovanja znamk in je ilustriral več mlad. knjig. Bil je eden prvih, ki je začel uporabljati narodno ornamentiko v smislu sodobne grafike. 1929 sta skupaj z arh. Serajnikom, ki je tudi delal v Delniški tiskarni, ustanovila samostojen atelje za notranjo arhitekturo, še vedno pa se je občasno ukvarjal z grafičnimi deli ter opremil vse pomembnejše knjižne izdaje Tiskovne zadruge. Zelo se je uveljavil kot uspešen ustvarjalec pohištvene in stanovanjske kulture, delal je tudi načrte za kovaška, pasarska, keramična, kamnoseška in slikarska dela, za čipke, zastave, preproge, zavese in podobno. Ustanovil je mizarsko podjetje Bor s sedežem v Vižmarjih pri Lj. in z izvedbo svojih načrtov širil smisel za individualno in lepo oblikovano pohištvo. S svojim delom je dvignil ugled in pomen pohištvenih razstav na vsakoletnem lj. velesejmu. V razcvetu teh načrtov ga je zatekla druga svet. vojna, ki mu je ustavila delovanje in mu dala okusiti tudi zapor. Po vojni je bil poklican v Ministrstvo za gradnje in pozneje v Plansko komisijo pri Predsedstvu vlade SRS kot referent za gradnje, prosveto, zdravstvo in komunalo. 1950 je bil na lastno prošnjo premeščen v svojo stroko kot prof. na šoli za umetno obrt. Predaval in vodil je odd. za pohištveno opremo in umetno obrt ter tako vzgajal kadre, ki jih je sam, ko je imel lastno podjetje, najbolj pogrešal. 1963 je bil kot prof. upokojen, a je še naprej ostal do 1975 v službi pri SAZU, pri kateri je bil že od 1945 njen hišni arhitekt. V tridesetih letih tega dela je načrtoval vse adaptacije prostorov SAZU tako v Lj. kot v Postojni, na Bledu in v Planici. Projektiral je vso pohištveno opremo za njene inštitute, knjižnice, laboratorije in upravne prostore ter deloma za Štefanov inštitut ter Kemični inštitut v Lj. V vsej tej dobi je napisal mnogo člankov in kritik iz svoje stroke, pa tudi razne črtice in literarne spise. Pred vojno jih je objavljal v revijah Arhitektura, Žena in dom, Prijatelj in v Vodnikovi pratiki, občasno tudi v dnevnem tisku. Po vojni se je zadnja leta posvetil memoarski literaturi. Svoje spomine na pis. Ivana Cankarja, katerega je osebno poznal in obiskoval kot dijak v letih 1913–18, je opisal v knjigi Obiski pri Ivanu Cankarju (Obz Mrb. 1969). Svoj kritični pogled na pedagogiko prof. arh. Plečnika, pri katerem je bil eden njegovih prvih učencev, je podal v knjigi Izpoved (CZ Lj. 1976). Iz dnevnika, ki ga je pisal vsa leta vojne in v katerem osvetljuje dogodke iz življenja v okupirani in z bodečo žico obdani Lj., pa so bili objavljeni le odlomki v knjigi Tri iz medvojnega dnevnika (Zal. Borec, Lj. 1976). Pripravljal je celotno izdajo dnevnika, a mu je smrt preprečila, da bi delo dokončal.

Prim.: SBL II, 225; osebni podatki in podatki svojcev.

B. S.

Sancin, Boris: Omahen, Janko (1898–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi395254/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. avgust 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine