Slovenski biografski leksikon

Oliban Anton, pesnik in prevajatelj, r. 11. apr. 1824 siromašnim staršem v Moravčah, u. 8. maja 1860 kot duh. pomočnik pri Materi božji na jezeru na Koroškem. Ljudsko šolo je dovršil v Kamniku, študiral z odličnim uspehom gimn. in licej v Lj. (1838 do 1846), bil 1846 sprejet kot eksternist v celovško bogoslovje med število lavant. teologov. Tu se je marljivo udeleževal narodnega delovanja, predvsem v Slovenskem društvu, ki so ga dec. 1848 ustanovili celovški rodoljubi, ter poročal o njegovih domoljubnih prizadevanjih (Sja 1848, 205; 1849, 26). Ko je bilo 1848 zaradi neke peticije izključenih 18 bogoslovcev, med temi »mladimi rogovileži« tudi O., se je leto dni preživljal z instrukcijami v plemiških rodbinah, a bil z njih pomočjo 1849 zopet sprejet v bogoslovje ter dovršil 3. let. v Celovcu, 4. pa v Št. Andražu (ord. jul. 1851). Najprej je kaplanoval v Št. Kancijanu v Junski dolini, nato v Rojah in Šmarju v Lavant. dolini, kjer je pomagal, kakor že prej v bogoslovju, Plac. Javorniku pri spisovanju razlage 1. Mozesove knjige. Od tu je bil premeščen v Šmartin pri Slovenjgradcu in končno k Materi božji na jezeru. — Kot učenec modroslovja je O. začel v N priobčevati svoje pesniške prvence: moralizujočo Tolažbo (1845, 129), Kranjskih učencev pesem ob začetku šol. leta (161) z domorodnim pozivom do součencev, da je treba pred tujimi klasiki »domači jezik gladko znati«; Hvalo dreves (1846). Soneta Veliki petek, Velika nedelja in glosa Ozir v nebo (1846), njegove oblikovno najbolj dovršene pesnitve, so nastale ob čitanju Prešernovih poezij, ki jih je O., kakor trdi Marn, »pred natiskovanjem slovniško popravljal, kar spričuje (Preš.) rokopis, hranjen v lj. muzejski knjižnici«; vendar Prešeren teh korektur ni upošteval. V Lj. uspešno pričeto pesniško udejstvovanje mu je v Celovcu vidno zastalo. Poslov. je iz nem. neduhovito »pustno pravljico« o porednem sinu, ki ga je oče končno ozdravil s hudo ženo (N 1848, 9); zapisal je nar. pripovedko o postanku Vrbskega jezera (SB 1850), zložil didaktično fantazijo »Natora in človek« (tam) in rodoljubni novoletni pozdrav Bčeli (SB 1851) ter odslej objavljal pesmi nabožnega in versko-poučnega značaja ter po nem. virih poslov. sestavke enake vsebine v Drobtinicah (1850–7) in ZD (1855, 28; 1857, 89). Spretno je preložil nibelunške kitice Osk. Redwitza »Herman Vikari« (ZD 1854, 45), najbolj pa mu je uspel v lahkoumljivi domači besedi in za naše razmere prikrojeni prevod A. Stolza Očenaš in deset božjih zapovedi (Lj. 1854). V Slovniških pomenkih, ki jih je sprožil Navratilov odgovor glede pravopisa v Miklošičevih slov. berilih, je O. m. dr. zagovarjal oblike ta ta, to, nam. ti, ta, to, pisavo Azia, Maria, predlog u nam. v (N 1853, 358–9), na kar so se oglasili Metelko, Hicinger in Kobe. — Prim.: Janežič, SG 1860 (5. zv.), 188; (Drag. Robida), Spomini na grobu A. O.-a, N 1862, št. 25–6; Marn, UT 1879, št. 16–7 (= XVII 54–62); Glaser III, 179, 303; Lokar, ZSM 1909, 45; AZN I, 213–4, 305–6, 311. Šr.

Šlebinger, Janko: Oliban, Anton (1824–1860). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi394986/#slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine