Missia, Jakob (1838–1902)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Missia Jakob, 27. lj. škof, goriški nadškof, kardinal, r. 30. jul. 1838 (op. ur.: 30. jun. 1838) na Moti v župniji Sv. Križa pri Ljutomeru, u. 24. marca 1902 v Gorici za otrpnjenjem srca, pokopan na Sveti Gori. Rodil se je v kmečki hiši »pri Mislovih« očetu Martinu (u. 1847) in materi Neži, r. Pintarič (u. 1857). Po očetovi smrti je zanj skrbel najstarejši brat duhovnik Anton (r. 1818, ord. 1842, u. 7. jun. 1894 v Lj.). Osn. šolo je obiskoval pri Kápeli, kjer se je uril tudi v glasbi, v Radgoni in Mariboru. Brat Anton, takrat kaplan v Voitsbergu, ga je pripravil za vstop v gimn., katero je obiskoval 1849–57 v Gradcu kot gojenec škof. deškega semenišča. V 4. in 5. razr. je bolehal, zato je od 5. šole dalje prebil vsake počitnice pri škofu Otokarju grofu Attemsu na gradu Seggau pri Lipnici; v teh krogih si je pridobil ono aristokratsko vedenje, ki mu je bilo lastno vse poznejše življenje. Domov k materi in v slov. okolje vsaj za dalj časa ni več mogel prihajati. Po odlični maturi je študiral 1857–8 teologijo v Gradcu, nato ga je škof Attems poslal v Coll. Germanicum-Hungaricum v Rim, kjer je dovršil filozofske in teološke študije, bil 1863 ord. in dosegel filoz. in teol. doktorat. V kolegiju se je spoprijateljil z Jos. Stadlerjem, poznejšim sarajevskim nadškofom. Vrnivši se 1864 iz Rima, je bil do 1866 prefekt v graškem deškem semenišču, kjer je poučeval tudi petje, 1866–71 dv. kaplan in tajnik škofov Attemsa in Zwergerja, 1871–9 škof. kancelar in konzist. svetnik, 1879 stolni kanonik do 1884, ko ga je 14. jun. cesar imenoval za lj. knezoškofa; 10. nov. i. l. je bil v Rimu prekoniziran, 7. dec. v Gradcu posvečen in 14. dec. v Lj. vstoličen; že 30. dec. 1884 ga je cesar imenoval za tajnega svétnika, mu 1897 podelil red železne krone I. razr. in ga 12. dec. 1897 imenoval za nadškofa v Gorici, kjer je bil 22. maja 1898 vstoličen. Dne 19. jan. 1899 je postal kardinal z naslovno cerkvijo Sv. Štefana na Celiju. — Kot škof si je M. postavil za glavno nalogo, buditi katol. zavest in življenje med duhovniki in verniki. Pred vsem mu je šla skrb za duhovski naraščaj. Ob duh. vajah bogoslovcev o božiču 1884 je uvedel samostojno jutranjo meditacijo. Jeseni 1885 je sprejel prve abituriente s Češkega v lj. bogoslovje. Tudi domačih se je oglašalo vedno več. V skrbi za kar najboljše bogosl. profesorje je 1887 in v naslednjih letih poslal več gojencev v rimski Colleg. Germanicum. Jeseni 1892 je nastavil Jan. Ev. Kreka za prof. sholastične filozofije in sociologije na bogosl. učilišču. Spirituala Jož. Erkerja, ki je poučeval liturgiko, je spodbudil, da je sestavil Enchiridion liturgicum (Lj. 1896). Skoraj vsako leto se je udeležil skupnih duh. vaj duhovnikov in ob koncu navadno imel govor o najaktualnejših stvareh škofije. L. 1890 je oživil pastoralne konference, dajajoč jim v pretres važna sodobna vprašanja (o verski šoli, liberalizmu itd.). Za pospeševanje asketičnega življenja duhovščine je 1893 uvedel Sodalitas SSmi Cordis. Duhovnike je pozival k edinosti (pozdrav ob nastopu škofije) in strogi disciplini. L. 1887 je poklical v Lj. jezuite, ki so se najprej 12. nov. naselili pri cerkvi sv. Florijana. Hoteč imeti v škofiji tudi čisto molitven red, je ob istem času povabil iz Gradca prve karmeličanke na Selo pri Lj. Sploh je cenil in pospeševal redove in samostane; za njegovega škofovanja se jih je ustanovilo 13. — L. 1885 so avstr. škofje zasnovali vsakoletne skupne konference; tajnik ožjega odbora je bil M. Najtežje, najkočljivejše referate je imel on; krepko je sodeloval pri redakciji novega katekizma. L. 1886 so poslali škofje ministru za bogočastje in uk radi duhovniške kongrue kolektivno spomenico, po večini M.-evo delo, ki je bil že v Gradcu vprašanje temeljito proučil in obdelal v monografiji Zur Congrua-Frage des kath. Seelsorge-Clerus in Österreich (Graz 1883³) pod psevd. J. Martini (po očetovem krst. imenu). — Ko je 1887 Krutorogov (Dav. Hostnik) v SN imenoval papeža »izvrg človeštva«, je M. s škofi ilirske metropolije nastopil v skupnem past. listu 26. nov. 1887 proti SN in liberalizmu sploh. Ob zagonetni smrti cesarjeviča Rudolfa (30. jan. 1889) M. no škof. dvorcu ni dal razobesiti črne zastave. Ponoči so mu zato pobili okna in pomazali zid. Vzrok svojega ravnanja je pojasnil vernikom v posebnem pismu. V svojih pastirskih listih je obdeloval vedno aktualna vprašanja: 1885 je ob tisočletn. smrti sv. Metoda pozival k molitvi za ločene Slovane in opozarjal na nevarne pojave v slov. leposlovju; konec nov. 1885 je o priliki Vereščaginovega bogoskrunstva priporočal spravno pobožnost; 1887 je nastopil proti pijančevanju in uvedel družbo treznosti; 1889 je radi proticerkv. gonje ob odkritju spomenika Giordanu Brunu v Rimu razložil cilje framazonstva; 1891 je pisal o svetosti prisege; 1894 o kršč. družini; 1895 o zakramentu sv. zakona; 1896 o skrbi za bližnjega čast in dobro ime; z opominom k zaupanju v božjo Previdnost se je 1898 poslovil od lj. škofije. V Gorici je ob nastopu izdal poslanico o pobožnosti do presv. Srca Jezusovega, 1899 pisal o 4. cerkv. zapovedi, 1900 predložil načrt za razširjenje deškega semenišča z vinarskimi doneski, 1901 govoril o sv. letu in pomirjenju narodnosti v Kristusu. — V nov. 1891 so avstr. škofje izdali skupno past. pismo o koristi cerkv. društev in katol. shodov, o kršč. vzgoji otrok in družine, o dobrih knjigah in časopisih ter o srečni rešitvi soc. vprašanja (slov. tekst pri M. Napotniku, Pastirski listi I, 88—104). Po tukaj podanem načrtu je M. dosledno vršil obnovitveno delo v svoji škofiji, pospeševal ustanavljanje Marijinih družb in izvencerkvenih katol. društev in s tem posredno vplival preko škofijskih mejá. — V dneh 29.-31. avg. 1892 se je vršil v Lj. I. slov. katol. shod. M. je 30. avg. zvečer govoril o trojnem pomenu kršč. pozdrava: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« in ostro obsodil polovičarstvo v zasebnem in javnem življenju, ki »je, kar se tiče zadnjega, posebno pri nas v Avstriji od nekdaj jako priljubljeno«. Naslednji dan je imel v stolnici velik govor o katol. zavesti, kateri se »nikakor ne zadostuje samo s kakimi pobožnimi frazami, tudi ne z nekaterimi splošnoverskimi resnicami, ampak cela katol. vera ji mora biti podlaga, sad pa življenje in ravnanje po načelih katol. cerkve«. Ta programatični govor, v katerem se je dotaknil vseh takrat v slov. javnosti razpravljanih vprašanj, je ključ za razumevanje škofovega cerkvenega in javnega delovanja. Kot gor. nadškof in kardinal se je udeležil II. slov. katol. shoda 10.-12. sept. 1900 in v sklepni besedi priporočal vztrajnost, složnost, potrpežljivost in predvsem molitev. — V l. 1891 in 1897 so bile državno-zborske volitve. Avstr. škofje so obakrat izdali skupen past. list (po vsej priliki koncept škofa M.-a) s trojno zahtevo: s kat. poslanci naj se uredi šolstvo, pomirijo narodnostni boji in izvede pravičen družabni red (besedilo pri M. Napotniku, o. c., 79–87, 259–269; o kat. šoli skupen past. list 1890, ibid., 45–56). Jeseni 1895 so bile volitve v kranj. dež. zbor. V posebnem Monitum ad clerum de electionibus politicis je M. obnovil odredbo past. lista škofov ilir. metropolije iz 1887 o podpiranju nasprotnih listov in naročil, naj proti dobremu kat. laiku duhovnik ne kandidira, še manj duhovnik proti duhovniku, najmanj pa, da bi se duhovnik dal voliti na programu cerkvi nasprotnem; duhovnik, ki želi kandidirati, naj to naznani škofu in njemu prepusti odločitev; duh. naj za volitve delajo vneto, pa umerjeno, dostojno in resno, njih delo naj pokaže, da jih ne vodi osebna mržnja ali strast, ampak vnema za Boga in cerkev ter skrb za javni blagor (Lj. škof. list 9. okt. 1895). V začetku marca 1896 je radi nekega konkretnega primera svoje naročilo obnovil in poostril z zagrozitvijo suspenzije (Lj. šk. l. 6. marca 1896). V skladu s temi odredbami je ist. l. odločil kandidaturo dr. Šusteršiča za drž. zbor (mesto dr. Žitnika). — M.-jevo delo je naletelo na hudo nasprotovanje. SN 1889, št. 160 je prinesel silovit napad nanj v uvodniku Kje je nevarnost? — češ, da je škof v avdienci pri justičnem ministru grofu Schönbornu trdil, da slov. jezika tako rekoč ni, da se pri nas skoroda vsaki dve uri govori drug jezik in da ljudstvo svojih pridigarjev, ki z lece v slov. jeziku govore, niti ne ume. Radi tega članka je nastalo silno veselje v listih nemške državnozbor. opozicije, zlasti v N. Fr. Presse. Posl. Šuklje, ki je bil o škofovi avdienci zvedel od ministra samega, ko je bil s posl. Ferjančičem pri njem radi nemškega odgovarjanja na slov. vloge pri nekaterih sodiščih, in je o stvari zaupno pripovedoval v prijateljskem krogu v Lj., je v praški Politik 1889, št. 197 pojasnil, kaj je prav za prav škof rekel, da se njegov izrek »ni tikal slov. jezika, temveč le posameznih narečij in njihovih razmer« in kako je stvar »vsled obžalovanja vredne prenagljenosti SN, vsled nezanesljivosti njegovega poročevalca in zlobnosti nasprotnikov postala ,cause célèbre‘« (gl. Šuklje I, 160–2, 210–2). V krogih napred. inteligence je škofov ugled silno trpel; imeli so ga za protinarodnega (prim. Kettejeve verze Naš Mesija, Poezije2, 1907). Kakšno ozračje se je ustvarilo, kaže Tavčarjev paskvil »4000« (LZ 1891). I. Hribar je 1894 poslal papežu Leonu XIII. spomenico proti M.-ji, dolžeč ga protinarodnega udejstvovanja (Hribar I, 246–50). Ob kardinalovi smrti je SN 1902, št. 69 še suho trdil: »M. je vplival pri grofu Schönbornu proti rabi slov. jezika«. M.-jev odnos do slov. narodnosti je menda najbolj pravično označil Ign. Žitnik v pismu iz 1889 poslancu Šukljeju: »Verjemite mi, da se on (M.) čuti Slovenca, z vsacim le slov. občuje, nagovori ga slov., ako le sluti, da došlec slovenski ume itd., se ve, Slomšek on ni, kriva je njegova vzgoja itd.« (Šuklje I, 212). — Ob 300-letnici zmage nad Turki pri Sisku je M. naročil, naj se ob spominu na ta dogodek verniki v pridigah obenem spodbujajo k vztrajnemu boju zoper enako srdite, le bolj prikrite sovražnike vere in verskega življenja (S 1893, št. 141). Na to zvezo s Turki je SN odgovoril v podlistkih a svojo chronique scandaleuse duhovniškega zasebnega življenja. — V Gorici je nadškof M. našel obupne polit. razmere in najsrditejši narodnostni boj. V javnost ni toliko stopal, bil pa cilj napadov z italijanske in slov. napredne strani. Gotovo je bil na strani mladih agilnih kat. inteligentov.

M. je še do danes najbolj osporavana osebnost naše polit. in kulturne zgodovine. Na eni strani so trdili in trde, da je bil on kriv vsega razdora na Kranjskem in med Slovenci sploh (prim. F. Podgornik, Slovan. vek 1902, 471; Prijatelj II, 565; A. Gabršček, Gor. Slovenci, Lj. 1933, 446). Nasprotno pa sta duhovščina in ljudstvo na Kranjskem v ogromni večini ljubila M.-a kot svojega očeta. F. Lampe ga je v DS 1898, »iz izkušnje in iz srca« odločno branil. Ob kardinalovi smrti je KO zapisal tehtno besedo: »S škofom M.-jem smo kat. Slovenci doživeli drugo renesanso.«

M. je bil izredno harmonična osebnost. Odlikovala ga je vsestranska izobraženost in globoka srčna kultura. Sredi najhujših napadov in sumničenj se je popolnoma obvladoval; bil je poln milobe do vsakogar; le redkokdaj mu je ušla trša beseda. V trpljenju je tiskal tolažbe v molitvi in premišljevanju. Kakor je bil sam železno-vztrajen, je vztrajnost priporočal tudi svojim duhovnikom. Imel je jako dober okus za lepoto hiše božje, o čemer pričata kapelici škof. dvorcev v Lj. in Gorici, ki ju je dal sam zgraditi in urediti. Bil je glasbeno izvežban, sam dober pevec, in je pospeševal prizadevanja Cecilijinega društva za izboljšanje cerkv. glasbe. Po zunanjosti je bil visokega, vitkega stasa, veličastnega nastopa, a zdravja šibkega. V celoti ga je morda najkrajše in najtočneje označil Aleš Ušeničnik: »V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovščino prijatelj.« — Prim.: Laib. Diöcesanbl. 1884–05; Lj. škofijski list 1896–1902; Folium eccl. archidioec. Gorit. 1898–1902; Poročilo o I. slov. kat. shodu (Lj. 1893) 150–5, 187–201; Por. o II. slov. kat. sh. (Lj. 1901) 218–22 (s sliko); F. Lampe, DS 1898, 179–83 (s sliko); KMD 1886, 8; 1899, 33–4 (s sliko); J. Lesar, Drobtinice 1888, 118–28; A. Ušeničnik, KO 1902 (pril. med str. 184–5); 1902, 141–7, 181 sl.; VBV 1902, 255–7; S 1884, št. 144, 260, 283–8; 1898, št. 110–2, 117; 1902, št. 68 (s sliko), 71–6; SN 1884, št. 285; 1898, št. 109; 1902, št. 69; Prim. list 1902 (ob smrti); A. Karlin, Spom. knjižica ob 25-letn. Cec. društva 1902, 42–50; Prijatelj 322 (in dalje na mnogih mestih); Šuklje I, 160–2; Hribar I, 243–54 (slika 245); F. Erjavec, Zgod. kat. gib. na Slov. 37, 138; F. Ferjančič, CG 1932, 149 nsl.; M. Opeka, Bogoljub 1933, št. 1; A. Gabršček, Prim. Slovenci, 1933. Slike: Portreti v olju: Škof. dvorec v Lj., posvetovalnica Kat. tisk. dr. v Lj., Marijanišče v Lj. Dbv.

Debevec, Josip: Missia, Jakob (1838–1902). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi370871/#slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine