Slovenski biografski leksikon

Miklavec Peter (Podravski), prevajatelj, na Orlici pri Ribnici na Pohorju r. 8. apr. 1859, u. 5. nov. 1918. Po dovršeni trirazrednici v Ribnici bi bil rad šel študirat, a oče, sicer razumen, ugleden in naroden mož, nekaj časa tudi župan, s tem ni soglašal, ker mu je kot prvorojencu namenil domačijo; zato se je izobraževal sam. Prvo oporo so mu nudili časniki, knjige MD in V, v katerem je menda tudi prvič poskusil srečo kot pisatelj. Že zgodaj se je začel zanimati za Slovane (ob knjigi Slovanstvo), odločilno pa je v tem pravcu vplival nanj razgovor z dvema slovaškima loncevezcema; začel se je baviti s slovanskimi jeziki, najprej s češčino, sčasoma pa se je naučil skoraj vseh. O mnogostranskem zanimanju pričajo številne revije, ki jih je imel naročene: Osvĕta, Kres, LZ, Letop. Mat. Srpske, Slovenské Pohl’ady, Květy, Slovanský sborník, Przegłąd powszechny, Szkoła, SPř. L. 1883 si je poiskal službo diurnista pri notarju dr. Radeyu v Mariboru, pa se kmalu vrnil domov, pozvan od očeta, ki mu je v Hudem kotu pri Ribnici spomladi 1884 kupil kočo z majhnim zemljiščem (60 a). Tu je M. ostal z malimi izjemami do smrti in se ves posvetil literarnemu delu; domačijo je prevzel njegov brat Filip. — V prvih letih je M. največ sodeloval pri P (1883–95), večinoma s prevodi vzgojnih člankov, deloma tudi s samostojnimi sestavki kulturnopolitičnega značaja z vseslovanskim pravcem; zlasti je priporočal spoznavanje češke kulture. Kmalu je začel tudi sam pisati češki ter v informativnih člankih seznanjati Čehe z našimi literarnimi pojavi (Z ruchu literatury slovinské 1883, Slov. sborník 1884, 524–6), zlasti pa z narodnostnimi in šolskimi razmerami na Sp. Štajerskem. Pozneje je podobna poročila pošiljal tudi v poljske in ruske liste. Omembe vredna sta članka o Slomšeku v poljski Szkołi 1889, št. 4–6, in v ruskem Věstniku vospitanija 1893, 47–60. Obratno je o raznih slovanskih kulturnih zadevah poročal v domačih časopisih, razen v že omenjenem P zlasti v SS 1888–90, pozneje tudi v DS (1896, 446, 766; 1899, 638, 671, 702, 736, 767: Črtice iz maloruske književnosti) in v Sn (1902/3, 42, 199; 1908, 28, 29, 95, 159, 285; 1909, 30); za LZ je pod Aškerčevim urednikovanjem dva poljska članka prevedel po rokopisu (LZ 1901, 403, 453; 1902, 653). Največ pa se je bavil s prevajanjem leposlovnih del iz raznih slovanskih jezikov, zlasti odkar se je 1886 oženil ter se je ob vedno številnejši družini (rodilo se mu je 11 otrok) k prvotnemu čisto idealnemu zanimanju pridružila še skrb za vsakdanji kruh in mu je prevajanje postalo napol poklic. Začel je s prevodi pri Krajčevi NB, za katero je že 1884 prevedel Sienkiewiczevo povest Za kruhom (NB 11), 1886 pa brez navedbe izvirnih piscev Boj s prirodo (NB 21) in Spisje (NB 24). Krajše stvari je prevajal nato za S (n. pr. 1889, št. 65–9: Pripovedka zimskih večerov) in SS 1889 ter 1893 (Tolstoj, Zakaj so ljudje živi?); Tolstega Rodbinsko srečo je 1889 izdal pri Giontiniju. Od teh prevodov je Spisje naletelo pri ocenjevalcu v LZ (1888, 377) A. Trstenjaku na ostro obsodbo raznih, za začetnika-diletanta značilnih pomanjkljivosti: da izvirniki niso navedeni, da je jezik slovniško in stilistično slab. M. si je ostro oceno pač vzel k srcu, kakor priča lastnoročni prepis v njegovi ostalini, vendar — kot samouk — le deloma z uspehom. Tudi poznejši njegovi prevodi, dasi se jim je na splošno priznavala gladkost in čitljivost, v jezikovnem oziru večinoma niso zadovoljevali, ker so preveč ohlapni in površni. To je v M.-evem življenju postalo usodno. Od doma opremljen z narečjem obmejnega slovenstva, kot samouk brez prilike, da bi si bil jezikovni čut izobrazil in oplemenitil, je ob zavesti svojega prizadevanja takšne očitke občutil kot krivico, končno celo kot preganjanje: zdelo se mu je, da so ga »kot človeka brez akademične izobrazbe prezirali in črtili« (avtobiogr.). Prvič je ta bolestna zavest prišla do izraza, ko je za SM prevedel Sienkiewiczev roman Z ognjem in mečem, pa je SM namesto njegovega prevoda izdala Mračetovega. Da kljub temu spravi v svet tudi svoj prevod, je napel skrajne sile: preselil se je 1891 z družino vred v Novo mesto ter tako dolgo pritiskal na Krajca, da mu je prevod objavil (NB 41–2, 44–56: 1892–3, 2. nat. 1908–10). Ko je roman izšel, se je 1892 vrnil na Pohorje. V naslednjih letih je navezal stike z DS in mu pošiljal razno literarno gradivo, poleg tega pa napisal zanj dve izvirni povesti: Tlačanje in Trnjev venec (DS 1895). Tehnika je v obeh zelo primitivna, motivacija pomanjkljiva, zlasti v Trnjevem vencu; zanimivi pa so Tlačanje snovno, kot slika vojaških beguncev v predmarčni dobi na Pohorju. V avtobiografski povestici Pod slamnato streho se je 1902 (Knj. za mladino 26) še enkrat poskusil kot samostojen pripovedovalec, vendar tudi tokrat brez uspeha. Pač pa je v tem času mnogo prevajal, v prvi vrsti Sienkiewicza; poleg štirih krajših povesti v SK 2 in v Vencu slov. povesti 5–6 so izšla v M.-evem prevodu vsa najvažnejša njegova dela: pri Gabrščku v Gorici 1901 Quo vadis? (2. nat. 1908: Svet. knj. 3), 1902–3 Križarji (SK 115–27), 1904–5 Potop (SK 138–46, 150–6), 1905 Brez dogme (Svet. knj. 6), pri Bambergu v Lj. 1902–3 Mali vitez, 1904 Rodbina Polaneških, kot podlistek v S 1903 (št. 227–300) in 1904 (št. 2–50, v obeh letnikih s presledki) Pisma s pota. Razen tega je oskrbel za Gabrščkove zbirke še številne druge prevode iz ruščine, poljščine, češčine, slovaščine in srbščine, ki so izšli deloma v SK 1, 4, 9, 24, 36, 37, 42–3, 46 in 77 ter v Knj. za mladino 4 in 25, deloma najprej v Koled. gor. nadškofije za 1896–8, ozir. v Soči in Primorcu, nato pa kot ponatisi v Vencu slov. povesti 1, 3–4, 7–8. Za 1. zv. Svet. knj. je 1899 priredil — vendar ne po izvirniku (DS 1899, 224) — Wallaceov roman Ben Hur (2. nat. v predelavi dr. I. Š[orlija] 1908). Izven zbirk mu je Gabršček natisnil Dve povesti (1896) iz ruščine in poljščine, v Taliji 15 (1904) pa prevod Przybytskega komedije Prvi ples. Krajše prevode so prinašali LZ (1901, 554, 627, 727: Čehov), S (1902, št. 233–7, 243, 248, 250), Domovina (1902, št. 21, 36, 41, 43, 63, 65) in morda še kak drug list.

Sredi tega intenzivnega dela je M. močno zbolel na živcih, tako, da so ga v avg. 1904 morali spraviti v Feldhof pri Gradcu. Sicer se je 18. marca 1905 vrnil domov, vendar dela v prejšnjem obsegu ni mogel obnoviti. Bil je takrat z družino v skrajni bedi in se preživljal večji del s podporami, ki so jih na poziv v SN 1905, št. 119 in v Sn 1904/5, 252 začeli nabirati zanj po Slovenskem; 1907 je podoben poziv objavil češki Čas (nemški pisatelj R. H. Bartsch je pozneje v romanu Frau Utta u. der Jäger podpiranje M.-a navedel kot primer »slovanske vzajemnosti«); 1909 so precejšnjo vsoto nabrali zanj tudi Slovenci v Ameriki. Že pred tem je v ameriških listih izšlo več M.-evih prevodov v ponatisu: Brez dogme (Nova domovina 1907, št. 198–345 in 1908, št. 1–12), Quo vadis? (Glas naroda 1907, št. 34–197), Rodbina polaneških (ib:, št. 225–301 in 1908, št. 1–66). Do 1907 se mu je zdravje toliko izboljšalo, da je zopet začel prevajati. Ker mu teh prevodov glavni prejšnji založnik Gabršček ni bil več voljen tiskati, jih je na slepo srečo ponujal vsevprek: MD, SM, Bambergu, Slatnarju, NGp, K, E, Nar. listu itd. Imel pa je le malo uspeha: en podlistek je objavil SGp (1907, št. 16, 18, 20), nekaj poučnega gradiva NGp 1907, par prevodov Naša bodočnost 1908 in 1909, 7 podlistkov Nar. list (1907, št. 48–55; 1908, št. 1–2, 8, 10–6, 21–2), enega Mir (1907, št. 26, 28, 30, 33), vendar samo začetek, ker je založništvo lista nadaljevanje ukinilo pa tudi preklicalo urednikovo obljubo glede honorarja. Od vsega tega živčno do skrajnosti razdražen, se je zatekel M. v ptujskega Štajerca in v bolestno osebnem javnem pismu dal svoji ogorčenosti duška (1907, št. 46). Še enkrat se je pozneje v podobnem razpoloženju poslužil Štajerca (1908, št. 24), pišoč v njem o »kranjski oholosti pa štajerski servilnosti«. Medtem je poskušal dobiti mesto v kaki pisarni v Mariboru, a radi starosti (najbrž pa tudi radi živčne razrvanosti) ga nikdo ni hotel sprejeti. Da pride od doma, kjer mu je življenje radi nesoglasja z okolico postajalo neznosno, je s pomočjo Fr. Pahernika v Vuhredu kupil hišico s kosom zemljišča v Poljčanah in se spomladi 1908 z družino vred preselil tja. A še istega leta se je moral vrniti, ker za izplačilo ni dobil zadostnega posojila in ker radi kuratele, proglašene nad njim radi blaznosti, sodišče ni odobrilo kupne pogodbe. Edino, kar je ob tej priliki dosegel, je bila odprava kuratele (28. nov. 1908). Po teh pretresljajih, ki so ga duševno in telesno izčrpali, je mogel delati razmerama le še malo. Prevedel je Sienkiewiczevo povest Zaman (SIT 1911, št: 2–24), J. L. Hrdina povest Kerubim! (Nar. list 1911, št. 30–53), Iv. Vazova Pod jarmom (Dan 1912, št. 38–164), med vojno raznovrsten drobiž za Mir (1915, št. 24, 52–3, 55, 58; 1916, 24–6, 28, 32–3, 40–1) in Stražo (1917, M. 77, 79). Proti koncu vojne je mislil na izdajo izbranih prevodov pri J. Štoki v Trstu, a preden je prišlo do izvedbe, je umrl.

M.-evo literarno delo je delo težaka-samouka, ki ni imel prilike, da prirojene zmožnosti primerno kultivira, in je zato, izvršeno v težkih in neugodnih razmerah, jezikovno in oblikovno ostalo nedognano. Kljub temu pa so njegovi prevodi za svojo dobo izvršili važno nalogo: seznanili so Slovence s celo vrsto slovanskih pisateljev, predvsem s Sienkiewiczem, in z njegovimi romani iz slavne poljske prošlosti v nemali meri budili narodno zavest. — Psevdonimi in šifre: Podravski, Petrovič, Pohorski Anonym, Štajarski Slovenec, Resnicoljub Podravski, Prawdomluw, P. M., -kl-,-c. — Prim.: Avtobiogr. povest Pod slamnato streho (Knj. za mladino 26, 23–96); rokopisni curriculum vitae (fragment, last dr. J. Šlebingerja v Lj.); gradivo v ban. arhivu v Mariboru (tam tudi fofotografija); ostalina v lasti sina Cirila na Orlici na Poh.; matrike v Ribnici na Poh.; akt P 137/4 sreskega sodišča v Marenbergu; akt Vr IX 712/8 okrož. sodišča v Mariboru; Zawiliński R., Sloweński tłómacz Sienkiewicza, Czas 1901, št. 113; Sn 1904/5, 252; Bartsch, Frau Utta u. der Jäger, 124–5; Miklavec C., P. M. (Podravski), pohorski pisatelj, Naš dom 1927, 174–5; [Beg A.], J 1928, št. 261; Bojc, Slomšek, 1932, 13–5; SGp 1932, št. 15 (nekrolog po M.-evi vdovi Mariji). Gr.

Glazer, Janko: Miklavec, Peter (1859–1918). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi366703/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine